5.02.2010 | avtor: NuckinFuts
lomljenja, razbijanja, podiranja. Vonj betonskega prahu v zraku. Večerna ura kliče mrak in temo. Zaspanost pada na utrujene oči. Glava se trudi zdržati premočan pritisk. Po njej pa se sprehaja le ena sama misel:
Ej, a bi lahko nehal razbijat zdele s tole štemarco, k me en fejst spat tišči?
29.01.2010 | avtor: NuckinFuts
Občutek teže ga ni presenetil. Bil je tam, kot vedno, le da je tokrat imel veliko bolj stvarno obliko. Velikanski nahrbtnik ga je namreč tiščal k tlom, mu šibil kolena in se, če je le naredil nekaj poskokov, vlekel za njim po poti.
Poskušal ga je sneti, vendar je bil nanj pripet veliko trdneje kot si je predstavlajal. Nekakšne žive vitice so ga vezale na tanko, podloženo blago. Videl je nekaj njihovih raztrganih, uvelih in olesenelih stebelc, ki so prosto visela na mestu, kjer je bil material pretežek, da bi prenesel njihovo obrementev.
Pod majhnimi belimi tačkami je začutil, da pot pod njimi nekako izgublja svojo nosilnost. Izginjala so tla, blazinice na prstih so se mu udirale v vedno mehkejšo podlago. V velikanskem začudenju se je obrnil in obstal z odprtim gobčkom in povešenimi brki.
Veličasten pogled se mu je zasvetil v postekljenih očeh. Cesta na kateri je stal je razpadala na drobne koščke. Tisti, na katere je prej v trdnem stanju stopil ali se jih dotaknil, so se dvigovali v zrak in v manjših ali večjih lokih poletavali v odprt vrh nahrbtnika. Drugi nepomembni koščki so se v peščenih oblačkih hitro nalagali v zadnji stranski žep, od koder so skozi majhne luknje počasi izpadali. Presenečen nad nesmiselnostjo tega početja in malce otopljen od bolečine pokljajočih vitic, je šele čez nekaj trenutkov opazil, kaj se dogaja nedaleč za nahrbtnikom.
V iluziji se je pot sestavljala nazaj. Kot nekakšne sanje se je pojavljala na istem mestu kot pred razpadom, ožja in precej bolj poudarjena na delih, ki jih je s svojim težkim tovorom prehodil. Videl je, da se zadaj cesta nadaljuje. Opazoval je njena križišča, ki so vodila v njemu nepoznane smeri. Hotel je zagledati njen začetek, vendar je ležal v nekakšni meglici, ki mu je s pogledom dajala poznan, verjetno topel občutek.
Iz zamišljenega začudenja ga je zbudila nenadana dodatna teža na ramah. Pot je razpadla že do nahrbtnika, zato je ta začel počasi lesti v prazno črnino. Strah mu je zarezal v bel kožuh. Refleksno je potegnil tovor iz luknje, vendar se je ta povečala in je ponovno začel zdrsovati proti ničemer.
V trenutku je zbral vse zajčje moči in začel vleči. Najprej en majhen skok, nato še eden. Počasi je ujel ritem, pri katerem je še najmanj čutil pritisk balasta na ramenih. Potoval je. Po poti, za katero ni vedel kam vodi in kje se konča. Na mestih je bila temačna in njegov korak na štirih tačkah nezanesljiv. In vendar je hodil.
Kam gre mali beli zajček?
23.01.2010 | avtor: NuckinFuts
uporabljam besedno zvezo “korpuskularna substanca” v pogovornem jeziku.
Ok vsaj poskušam.
23.01.2010 | avtor: NuckinFuts
ko je volk preoblečen v ovco srečal ovco preoblečeno v volka preoblečenega v ovco.
in ovca preoblečena v volka preoblečenega v ovco
9.01.2010 | avtor: NuckinFuts
Profesorica za nemščino mi je rekla, da mi bo snov, ki se jo učimo pri njenih urah nekoč prišla še kako prav. Mislim, da se popolnoma strinjam z njo.
31.12.2009 | avtor: NuckinFuts
Kdo ve kaj je Enigma?
Njena simulacija: LINK
Ključek je: ZIO
Geslo pa je: JZTGCXHWWSABOX
30.12.2009 | avtor: NuckinFuts
vikingi.
Pred kratkim me je namreč ena od bližnjih sorodnic (mama ali sestra, ne vem katera je prva prišla na idejo) spomnila na računalniško igro, ki smo jo kolektivno igrali pred leti.
Na našem prvem in sedaj prastarem računalniku, ki je s težavo poganjal Windows 3.1, je bila naložena precej zasvojliva igra The Lost Vikings. Gre za manj znano miselno, arkadno in strateško igro, pri kateri okrog vodimo tri vikinge (vsak ima posebne lastnosti), ki jih je ugrabil zloben vesoljec Tomator, oni pa si želijo vrniti domov. Njihova pot do vrnitve je seveda dolga in zapletena, saj se moramo prebiti skozi 41 bolj ali manj zahtevnih stopenj.
Spomini na igro so bili dovolj lepi, tako da sem nekako (s pomočjo) poiskal način, kako lahko spet pridem do nje. Vprašal sem strica Googla kako se poganja stare DOS programe na današnjih računalnikih in našel rešitev: DosBox. Dobro zastavljen software, ki simulira včasih uporabljano okolje s slabim grafičnim vmesnikom.
Vikingi se že veselo podijo po mojem ekranu, kar je presenetljivo, saj sem se v preteklem času popolnoma odvadil zabijanja časa z igranjem igric. Odvračalo me je predvsem dejstvo, da je pri modernih igrah prevelik poudarek na grafiki in ne več toliko na dobri igralnosti, ki so jo premogle starejše.
26.12.2009 | avtor: NuckinFuts
(čaj, vroča voda, prikolica, traktor, luknja, krt)
Milozvočno žgolenje majhnega glasnega ptička, s perjem črne in vijolične barve, se je razlegalo skozi velikansko goščavo. Pel je za cel gozd, hotel je, da ga slišijo in poslušajo, le redki so dojeli njegovo veselje.
Zvok piska vroče pare iz lonca je šinil skozi zbrana zajčja ušesa. Mama zajkla je stegnila tačko in hotela v krop vreči čaj. Z začudenjem je opazila, da je voda, ki naj bi vrela, čisto mirna in komaj pričenja brbotati.
Traktor je zapeljal čez strop zajčje luknje. Ko mu je sledila še prikolica, je eden od podpornih stebrov na hodniku počil. Glasni hrsk je pognal neprijetne mravljince skozi kosmate bele hrbte malih začkov.
Stena v največji dvoranici se je nenadoma začela rušiti. Kamni so leteli skozi prostor, prst se je začela posedati in prah se je posipal s stropa. Oče zajec je zgrabil oster kamen. Njegov najstarejši sin se je postavil ob njega in zgrabil kamen, njegov mlajši brat je zgrabil oster kamen in njegov brat je zgrabil oster kamen. Malce mlajši zajček je zgrabil kamen, njegov mlajši bratec pa je po njegovem zgledu zgrabil oster kamenček. Najmlajši zajček je nekaj časa pomišljeval, nato pa raje zgrabil oster kamenček. Pripravljeni so stali v vrsti, ko je lopatasta šapa prodrla skozi steno.
Nastopila je tišina. Iz novonastale luknje je prihajal top šumeč zvok, kot da nekdo nekaj vleče po pesku. Nenadoma se je v votlini zableščalo nekaj belega. Na tleh je ležal majhen, bel in precej umazan zajček.
Vsi prisotni so obstali z odprtimi gobčki. Ob zvokih oddaljujočega krta je ubošček na tleh odprl oči in začel počasi bledeti. Ostri kamenčki so popadali iz tačk, ko je za njim ostal le še zrak in sporočilce “Tale je pa najbolj verjetno vaš poba. Sosed Krt”
Kam gre mali beli zajček?
24.12.2009 | avtor: NuckinFuts
ali čas, ko ti zmanjka navdiha za pisanje in si raje sposodiš citat neke neznane ameriške pisateljice:
There’s nothing sadder in this world than to awake Christmas morning and not be a child. ~ Erma Bombeck
(Najbolj žalostna stvar na svetu je, da se zbudiš na božično jutro in nisi otrok.)
Čarobnost sčasoma izgine.
In se nekoč tudi vrne, mar ne?
Malo zdolgočasen. Dolgočasim druge.
