Brezizrazno

“Pa že,” je tisti stavek, ki sledi večini dogodkov, pa če so še tako nepredvidljivi in bi mogoče ob drugi priložnosti vzbudili najmanj negodovanje. In šale so smešne, ampak ne dovolj za krohot. Tragične novice so rahlo žalostne, vendar jim zadošča kvečjemu kak vzdih. Osem ur šihta brez drugih obveznosti šteje pod počitnice. Pozabljeni in zamujeni nujni opravki so vredni zamaha z roko. Podrti načrti, čakalne vrste, komuniciranje s tepci, vreme in ostalo teptanje s strani življenja pa si niti približno ne zasluži povišanega srčnega utripa. Človek bi se včasih kar vprašal, če nima morda kakšnih neraziskanih psihopatskih tendenc… ampak meni vsa minimalna odzivnost dokončno in končno poda vedenje, da je konec surfanja na valu hormonov iz pubertete.1

http://lolsnaps.com/upload_pic/IGuessThisIsGrowingUp-28206.jpg

Mogoče pa je tudi to razlog, da se tako redkokdaj oglasim tu gor. Ali pa to, da nihče noče več brat stvari, ki so daljše od ene vrstice. Ker zahteva pretirano količino napora. Ampak kdo sem jaz, da bi sodil, ker še do našega dragega Sakirja ne odklikam več tako običajno, pa fant še vedno pridno piše. In, da ne bo kdo mislil, da ni potožil nad tem početjem. Oprosti, srce. Sorči tud vsem, ki jim pri zadnjem zapisu nisem odgovoril na komentarje. Zdaj se mi zdi itak že prepozno…

Torej, kaj je novega? Nič. Še vedno delam z ljudmi. Ne vem sicer zakaj, najbrž sem prevečkrat gledal ogledalo in trikrat zaporedoma rekel “beetlejuice,” ali kaj podobnega. Mogoče pa gre še vedno za tisto štorijo o zarečenem kruhu. Žalostno se mi zdi kvečjemu to, da povprečna stranka za pri kvalitetnem servisu sploh ne želi prijaznosti, vljudnosti in na profesionalnosti,2 ampak lezenje v rit. Tu se pa seveda pri meni zatakne, ker bi raje, kot se je danes izrazil Alen, “zabijal rižoto z žebljem v steno,” kot da bi poskušal narediti vtis na človeka, do katerega ne čutim niti najmanjšega spoštovanja.3

https://encrypted-tbn1.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcRQPy4gSzFZbdoMvZM8grGnSg9HwqmHoQibBARBOGjNWYMBuMZI5w

Potem naprej. Rekel sem, da bom poročal o svojih tehnoloških pripomočkih. Miro je bil še enkrat, po spletu malce nenavadnih okoliščin, pospremljen na servis. Tam so uspešno popravili okvaro nezaznavanja SIM-kartic, zamenjali baterijo in na novo namestili software. Komaj 5 dni za tistim je ponovno uspel crknit sredi klica, kar mu je zdaj itak že postala navada. Najbrž bo naslednji korak kar to, da ga rootam in pobrišem z njega vse, kar se mi zdi navlaka. Kakorkoli, nekje v tistem času sem dobil v roke za testiranje tudi Lumio 520, ki je k sreči potrdila vse, kar sem do zdaj na ves glas vpil o Nokii in Micro$oftu.  Uporabniški vmesnik je nikakav, prilagodljivost je neobstoječa, funkcionalnosti so pomanjkljive, edino gladko delovanje in kamera si mogoče zaslužita4 delček pozitivnega mnenja. Nevredno cene, uglavnem. Ljubiteljem omenjenega produkta z veseljem privoščim, da se ukvarjate z njim. In to dovolj, da vam ga vržem v glavo, če mi ga daste preblizu rok.

Avto je šel še za eno leto čez tehničnega, mini Dell-ovega prenosnika sem moral formatirat, ker se drugače ni dalo povečat particije za Ubuntu (kriv je bil Dellov software in Windowsov backup root prostor, ki sta bila vsak na svoji particiji – očitno pa obstaja omejitev, da imaš lahko samo 4 glavne naenkrat, kar pomeni, da iz allocated prostora ne moreš prenest praznega prostora iz ene particije v drugo – al neki, kaj jst vem) (nemarno dolg oklepaj, kenede? Prejšnji, ne tale. Čeprav je zdajle že tale malce predolg. Ah, ja. Lahko bi nehal pisat v njega, ampak ne bom. Ali pa bom. Zdaj, evo.). Pa malce sem si ogledal kako deluje Android in njegove aplikacije, ter seveda, kot že mnogi, sklenil, da Java in objektno programiranje, nista zame. V mislih imam tudi kopico zanimivih stvari, ki bi se jih lahko lotil. Med drugim bi rad osvojil Wordpress5 in mogoče kdaj v življenju za hec ubodel kakšen RaspberryPi – bolj za kakšno delno uporabno zadevo, kot izključno zato, ker lahko.

In kdaj bom naredil vse te stvari, če še za blog nimam časa?

http://dev.wavemaker.com/forums/files/questionmark.jpg

  1. Čeprav bi se količina od mozoljev ožgane kože po hrbtu lahko jemala kot protidokaz. []
  2. naštetih premorem prijetno količino []
  3. ker mi ponavadi ne da razloga, se ve. []
  4. en tak, krasno majhen []
  5. oziroma natančneje njegovo Multiuser platformo []
  • Share/Bookmark

Neprilagojen

Življenje je vojna.

Neizbežno stanje napetosti med tabo in svetom, ki te pretepa z možatimi potezami, ti pa se večino časa skrivaš v jarku in paziš, da slučajno ne pomoliš čebule iznad roba, sovragu na muho. Problem je, da se zlepa ne zaveš, da dejansko SI v vojni, ker je navidezno izredno tiha, mirna in čisto prijazna. Potem pa se nenadoma znajdeš v bitki, odvržen sam, sredi ničesar, čakajoč ukazov generala. Samo od tvoje bistroumnosti je odvisno kako hitro se boš zavedel, da ukazov ne bo. Da si hkrati general in vojak. In da nimaš orožja…razen svojih petinšestdesetih kilogramov in nekaj neposrečeno obarvanih kocin.

http://www.thelostogle.com/wp-content/uploads/2011/06/funny-wallpapers-chicken-war.jpg

Pa si najstnik in ugotavljaš kako zelo svet ni bil narejen zate. Kot, da bi ponesreči padel v svet, kjer je edino pravilo sanjati, ti pa trpiš za nespečnostjo. Ampak se potrudiš in se naučiš smrčati z najlepšimi vglavnimi slikami. In potem ugotoviš, da zamujaš vse budne trenutke, od katerih si se do takrat napajal in živel.

Vsi se čudijo, če slučajno ne veš kaj bi sam s seboj. Če ne ugotoviš kaj je tvoj namen v življenju in če ne pokažeš skoraj obsedenega interesa za početje nečesa. Sploh v družbi, kjer je vse tako lepo opredeljeno na družboslovje, naravoslovje in umetnost. In tebe od nekdaj zanima družboslovje. Z zanimanjem prisluhneš vsaki prijetni zgodbi, teoriji in globoki misli, ki tako lepo popredalčka svet in iz kaosa naredi celoto. Ko pa ugotoviš, da bi moral v glavo pretočit kilometre teksta in izjav, ki osmišljajo vsako od teorij, pa skomigneš z rameni. In tebe zanima naravoslovje. Tako duši prijetno logično se polagajo kocke, vodene z osnovami matematike, temelječe na neizpodbitnih dejstvih, ki ne dovoljujejo človeku, da bi bil trapast, če jih pozna. In potem ti postane jasno, da se nekje tvoji temelji doumevanja zamajejo in da je še tako jasna slika črna, kot najtemnejša brezzvezdna noč, ter da ne boš nikoli zares dober v temu. In tebe zanima umetnost, ker ni lepšega na svetu, kot lepota sama in je čarobno opazovati zmožnost postavljana prispodob na najbolj skrita mesta. In potem ugotoviš, da so tvoje roke namenjene samo tipanju in opazovanju, prsti pa so nesposobni ustvarjat, kaj šele ustvarit.

http://th00.deviantart.net/fs15/300W/i/2007/007/b/0/stick_figure_girls_by_carzypineapple.jpg

In prsti nikoli ne naredijo ničesar. Ravna črta pod njimi postane kriva, modra barva se prelije v zeleno, lepa fotografija postane pisana packa, pravokotno postane topo, ostro pa skrhano. In ti postane karkoli obrtniškega nedosegljivo.

Pa se znajdeš v bitki, oborožen s neposrečenimi kocinami in ugotoviš, da si največja ovira sam sebi ravno ti in se moraš najprej, prav po svojih ukazih, najbolj napasti.  Nisi razumel ljudi v hrupnih prostorih, pa si našel službo, kjer si moral v največjem hrupu slišat prav vsako besedo. Nisi maral komunikacije z neznanci, pa si našel delo, kjer komuniciraš s kupi neznancev na časovno enoto. Nisi maral javnega nastopanja, pa si našel faks, kjer se to redno počne. In je iz tebe prišla boljša verzija, oborožena vsaj z enim šibkim nožičem, s katerim se lahko občasno čohaš po dlakah.

Na koncu. Prav na samem koncu ugotoviš, da je svet narejen po meri vsakega, za vsakega. Trepetaje ugotoviš, da če pomoliš glavo iz jarka, tudi ti lahko meriš na sovraga. Svet čaka, da se prikažeš iz skrivališča, pa ne čisto vsakič, da te potepta. Trepetaje ugotoviš, da so tudi kocine lahko uporabne.

Le dovoliti jim moraš.

  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #11

Je bil že čas, kenede. Nekaj jih imam, za kaj več pa bo treba počakat na april, ali nekaj podobnega…









Mimogrede, dekle študira na pedagoški…. op.a.














  • Share/Bookmark

Tok misli #17

Ne vem, če je pomanjkanje življenjske energije, ali pa pomanjkanje sekund na uro krivo, da enkrat v življenju nehaš skrbet za preproste reči. Recimo že za trivialno mišljenje, da bi moral vsak “zakaj” dobiti svoj “zato.”

http://community.us.playstation.com/t5/image/serverpage/image-id/125643i0AC4BA3B595711D1/image-size/original?v=mpbl-1&px=-1

Povedi bojda ni lepo pričenjat z vezniki in ostalimi besedami, krajšimi od, recimo, štirih znakov. In to pravilo zelo rad ignoriram. Ampak to je samo spomin na traparije, s katerimi so nas pitali v osnovni šoli, za katero zveš, da ti je postavljala omejitve čisto na napačnih mestih. Vsaj, ko enkrat na faksu ugotoviš, da je recimo deljenje z ničlo čisto legitimno, če se tako odločiš. Še zdaj niham med mnenjema, da so mi učiteljice lagale, oziroma da so bile nesposobne razložit limite osnovnošolcu. Kot, da je to tako težko, presneto.1

Najlažje je določit mejo med mladostjo in odraslostjo v trenutku, ko svet s svojimi pravili in obveznostmi postane preveč pomemben del tvojega življenja, misli pa se ne vrtijo več okrog sebe in svoje pojave, vpliva in vtisa, ki ga puščaš na soljudeh, ampak se začneš izkoriščat kot preprosto orodje za preživetje. Še vedno pa je vrnitev k domišljiji, samozavedanju, iskanju odgovorov in ostalim možganskim kolobocijam, kot izlet v svet domačih občutkov. Kot, da bi prišel v prostor, ki ga poznaš tako dobro, da se z mezincem na nogi v pohištvo zabiješ samo trikrat na leto, točno poznaš občutek vseh prisotnih materialov in te že sam vonj tako neznansko pomirja, da bi skorajda lahko stoje zaspal.

http://www.buzzle.com/images/animal-kingdom/horses/horse-sleeping-standing.jpg

Nikoli, ampak res nikoli, mi ni bil jasen koncept sprejemanja novih reči in sprememb. Kdaj je dobro sprejet novotarijo v življenje in začet hvalit njen pozitiven doprinos,2 kdaj pa je bolje vztrajat, da je bilo nekaj starega bolje? In zanima me, če sem edini, ki čisto pretežko sprejema hitrost celotnega tehnološkega in družbenega razvoja. Vsak večer izgleda, kot da je bil včerajšnji dan v nekem drugem vesolju, današnji pa ni več pomemben. Moj način spopadanja s tem itak ostaja isti, kot pri vseh življenjskih rečeh: ne spopadam se. Vedno manj reči obstaja, za katere mi je res mar. In minimalno število le-teh zavzemajo živa bitja, ki so se skozi moje kratko življenje izkazala za skrajno nezanesljiva pri takšnemu početju.

Ampak ne mislit, da jamram in stokam. Zdaleč ne. Kljub vsemu dvomu, s katerim občasno rahlo cinično in nezaupljivo zasipam svojo okolico, sem še vedno sposoben rečt, da prihodnost ne bo črna, ampak kvečjemu zanimiva.

Bodi zadosti.

p.s. Že pred pisanjem sem nekje v besedilu želel uporabiti besedo “želva.” Tako, da: želva.

  1. šalim se, se ve []
  2. tudi, če ga ni, ajga []
  • Share/Bookmark

Sony Xperia miro

…oziroma ST23i, kot so ga najprej tehnično poimenovali tisti, ki niso bili v Sony-jevemu marketingu.

Sony Xperia miro

Nekoč sem zapisal, da bom pokomentiral kako se obnese ta frdaman poizkus od telefona1 v mojih rokah in imam občutek, da sem po dobrem letu uporabe zadostno kvalificiran, da ubesedim kakšno res prijetno izkušnjo.

Najbrž ne bom presenetil nikogar iz stroke, če rečem, da je ta nizkocenovni izdelek vreden piškavega oreha. Že to, da spada v nižji razred mi ne gre čisto v glavo, ker sem še pri prejšnjem telefonu dal manj denarja za napravo, ki je imela prav vse, kar imajo veliki in je delala ves čas brez problema. In to kvalitetno. Zdaj pa mi po pripombi, da mi karkoli šteka/zmrzuje/samodejno resetira dobim pod nos izjavo, da sem pač na mizo vrgel premalo zelencev. Lepo prosim.

Negativnih argumentov čez občutljivost zaslona na dotik res nimam, ker omogoča tudi mojim neelegantnim hrenovkam,2 da zadanejo tiste zoprno drobne tipke, me pa moti praktično vse ostalo. Že ob začetku sem pisal o nadležnosti samega Androida. Vedno bolj, kot postaja googlovski, slabše mu gre. Po prvih mesecih, ko sem dobodel telefon sem potihem upal, da bo za njega kdaj na voljo verzija operacijskega sistema vsaj 4.1, vendar me niso nikoli razveselili s tako radostno novico. Zdaj, ko sem pri drugih uporabnikih smartphone-ov že klikal po menijih, sem pa neizmerno srečen, da do nadgradnje ni prišlo. Že v naslednjem programju je namreč zasebnost neizmerno okrnjena, vedno manj nadzora je nad aplikacijami in tem, kaj pošiljajo v ozadju. Za ceno nekaj več funkcijskih tipk v zavesastem meniju, se nadgradnja vsekakor ne izplača.

Naprej: baterija. O njej sem že pisal in od takrat se ni prav nič spremenilo. Akumulator je namreč na stopnji kvalitete robidovja ob avtocesti. Kar je najhuje: navkljub moji konsistentni rutini uporabe telefona, je čas do izpraznjenja vedno različen. Ob priložnostih zdrži tja do slabih treh dni, včasih pa v istem dnevu po polnjenju pade nazaj na 5%, pa če telefon samo zdaleč gledam in se ga skorajda ne dotikam. Možno, da gre sicer samo za programsko napako, kar ne bi bilo niti tako čudno, glede na to, da med funkcijskimi meniji ponekod sploh ni nekaterih možnosti, ki naj bi obstajale. In sploh ga ne morem ponastaviti na tovarniške nastavitve s kombinacijo tipk, ki je na internetih zaprisežena za točno dotični telefon.

Sem že omenil crkovanje sredi klicev? Telefon namreč….crkuje sredi klicev. Od enkrat, pa do večkrat na dan se čisto preprosto zgodi, da se zvok sogovornika na drugi strani nekako zakocka in potem se na zaslonu izriše tema, ki ji sledi ponosen napis Sony. Sicer slaba reklama za firmo, če je to to. In pokvaril mi je SD kartico! Če ne bi imel obsesivnih tendenc k izdelovanju varnostnih kopij, bi šla triletna količina butastih, s telefonom posnetih fotografij, preprosto po zlu.

http://chrismilloy.ca/wp-content/uploads/2012/10/FUUU.png

Še eno čudovito lastnost ima: kadar ga3 z USB kablom priklopim na z Windows-i podprto računalo, je telefon sposoben telepatsko zamrzniti sistem, ali pa celo pripraviti izbljuvek zloglasnega ModregaZaslona. O uporabnosti tega na šihtu, kadar pride do lenih dni, bomo govorili kdaj drugič. :mrgreen:

Kakorkoli, majhnih klicajev in napakic ima še čisto preveč, da bi se jih spomnil iz glave, na hitro pa lahko zaključim z mislijo, da je telefon nevreden svojega denarja in da bom nadaljevanje poročal drugič, ko ga dobim s servisa, kamor bo prav kmalu odpotoval.

http://2.bp.blogspot.com/-Y6ez2EUcso8/UAGMhd4NDjI/AAAAAAAAESs/LHXktmvnEfk/s1600/XperiaMiro_17_HandsOn-580-90.JPG

  1. mislim, da se na temu mestu že vidi v katero smer bo obrnjen celoten zapis. Samo v opozorilo. []
  2. prstom []
  3. še vedno govorimo o telefonu []
  • Share/Bookmark

Špegu #2

Pred časom sem ravno nekje v zapisih omenil, da se bliža neko odločilno obdobje mojega življenja. Zraven sem še dodal, citiram:”Z vso resnostjo obljubljam, da bom ovire na poti zbrcal, pretepel, zmilinčil in poteptal, za voljo sebe in ljudi, ki mi vso pot stojijo ob strani.

http://cdn2.listsoplenty.com/listsoplenty-cdn/uploads/2010/01/fighting_karate_monkey-13078.jpg

Nikakor ne morem reči, da nisem držal besede, vendar sem se vsekakor malce precenil pri količini nasilnosti, ki naj bi jo premogel zadajati življenju samemu. Naše zimske službe lahko povedo kako je, če pričakujejo nekaj centimetrov snega, narava pa se zakrohota in ga natrese kakšen meter. Pluženje poteka enostavno precej počasneje, odrinjena brozga pa ne leti z vso silo na vse strani, preko roba ceste, ampak se počasi vali na vse večji kup, ki ima že zasnove snežne stene. Ampak zdaj, tik pred koncem te misteriozne in metaforične zime, je popolnoma brezveze ustavljat stroje, da bi si odpočil, čeprav karoserija ječi od napetosti. O, ne. Samo še do vrha klančka, pa bo pomlad.

Če mi sploh še kdo sledi v toku pripovedi.

http://weirdtwist.files.wordpress.com/2012/12/mostghettosnowplough.jpg

Kakorkoli, moje zaupanje v inteligenco in iznajdljivost (so)ljudi je bilo že nekaj let nazaj na dovolj nizki ravni, da so ga nekoč, ko mi je za trenutek pobegnilo, po naključju našli znanstveniki z elektronskim mikroskopom in ga zamenjali za bacil herpesa. Ampak to je druga zgodba. No, kakorkoli, kar težko je verjet, da vzporedno in sorazmerno s časom, ki ga preživim med delom z ljudmi, stopnja nejevere v homosapiensa še kar narašča. Največjo zagato predstavlja – neverjetno – kar ena izmed osnovnih družbenih sposobnosti: pismenost. Sploh ne samo pri ljudeh, ki jim že od poleta na Luno naprej peša vid, ali pa imajo izobrazbo vaškega vodnjaka, ampak tudi tistih, ki se podpisujejo z “uni.dipl” in “ing,” ter imajo čisto funkcionalne gledalne organe.  Dejansko sem bil na začetku presenečen, da tepci niso videli stvari, ki so jim pisale čisto pred nosom in sem se celo sam sekiral, da sem mogoče pa jaz tisti, ki je nesposoben…. Ha. Potem pa ugotoviš, da rek PEBKAC popolnoma drži.

Aja, še ena mal bolj tehnična: Windows 8. Đizs. Sicer je lepo, da se M$ konsistentno drži pravila, da je vsak drugi njihov okenski produkt totalna smet, vendar so tokrat zaplavali v globine, ki jih bodo rešili malce težje, kot so Visto reševali s Sedmico. Seveda vem, da se bo zdajle našel kakšen bralec, ki bo mnenja, da “njemu pa čist super dela.” No, takšnim lahko rečem samo, da je za brskanje po FBju in Twitterju zadostoval pred 8 leti že moj stari SonyEricsson, ki je delal na Javi. Če pa si hotel na njemu narediti kaj bolj kompleksnega, si pristal nekje tam, kjer je zdaj 8.1. = nikjer. Mislim, sistem, ki je vzvratno kompatibilen kot Aralsko jezero, naj bi nadomestil verzije, na katerih temelji polovica svetovnega gospodarstva. Pljuvanje v lastno skledo v najbolj mastni obliki.

http://3.bp.blogspot.com/-2s8ZNLj4rXQ/UI-lwG8E2HI/AAAAAAAAAtg/5DBc_TcOdnI/s1600/post-125978-0-63250700-1334212270.jpg

Vem, da so tele moje pisarije skromnejše narave in ne govorim ravno o pomembnejših rečeh, kot so dehteči štumfi, počasne internetne povezave in problematiki shranjevanja kulijev…1 ampak je važen namen. Ki je nek drug.

  1. Si cviknu, eh? []
  • Share/Bookmark

En blog na dan,

pa če se mi prsti začnejo svetit.

Ni preveč prijetno buljit v zaslon na proste dneve, ker ga imam že na šihtu polno črevesje.1 Ampak se trudim, da bi spravil povprečno količino objav na dostojen nivo.

Postali smo lene riti. S “smo” mislim na blogerje, z “lene” mislim lene, z “riti” pa ciljam na zadnjice šimpanzov. Res me ne zanimajo vzroki, zakaj je prišlo do tega, oziroma bom to raziskovanje prepustil v obdelavo kakšnim FDVjevcem, ki so predvčerajšnjim odkrili, da obstaja internet. Vem samo, da mi ni všeč, da drvimo v obdobje izražanja s kratkimi stavki, kratkimi zapisi, komentarji, heštegi, slikami, smeški in ostalo znakovno govorico, ki močno spominja na brbljanje papagajev.

Presneto, nekoč je recimo naš dragi Fetalij skoraj vsak dan napisal novo objavo in v njej prepljuval, kar se je dalo prepljuvati, zdaj pa ima enkrat, ali dvakrat na mesec na tviterju kakšen izpad in napiše šest jeznih čivkov čez trenutno politično stanje, ter se potem še skorajda opraviči in umolkne. Brezveze! In vemo, da gre blogerjem na slabše, če še celo lokalni patriot pade v akutno brezpisje.

No, kar hočem rečt je, da je žalostno gledat, da celotna družba vedno manj vzpodbuja pisanje in branje. Kdo bo v temu duhu čez 10 let še sposoben izražanja kompleksnejše pisane misli. Kdo bo zabaval tihe, mirne ljudi z nebleščečimi črkami, ki se pomensko v glavi spremenijo v krasne slike in smeh. Oh, seveda se bodo našli ljudje, ki bodo še vedno zmožni tega. Ampak je večina mase tista, ki določa smer družbe, zato je kar malce žalostno, da se te mesece opušča odstavke in povedi in se vse preveč rado zateka vedno bolj k renčanju in tistim 140 znakov.Vsak, ki kdaj reče, da je neko pisanje v redu že, če je razumljivo, čeprav krši prav vsa pravila znane slovnice, pa naj si požre pest.

Saj ne rečem, po svoje je umetnost povedat čimveč s čim manj, vendar mislim, da smo vsi v 3002 videli kaj se zgodi s skromnimi špartanci.

  1. ne dobesedno, valjda []
  2. filmu, op.a. []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #10

Okrogla objava ptičjega žvrgolenja. Neokrogla objava po kliku.



































Še vedno pa se nihče ni opogumil in v komentar nalepil kakšnega kratkega in sladkega. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Če bi vedel,

da so muze izredno nepredvidljivega in lenobnega značaja, bi je ne bil pred mesecem dni poslal na krasne in predvsem drage vakance, kjer se, po ne preveč skritih informacijah, dokaj razuzdano valja pod prsti goloprsih maserjev in rahlo pozablja, da ima tukaj dolžnosti.

Hja, takole je bolj v resnici. Če je dan v tednu praktično sličen istoimenskemu dnevu v prejšnjem tednu, ter se takšen pojav frekvenčno razporedi preko mesecev, je kar težko najt čas, motivacijo in temo, o kateri bi se splačalo naklepat nekaj vrstic. Ampak evo me. Drznem si. Kljub temu, da nisem diplomirani inženir, v iskanju nesrečne duše, ki bi mi dala možnost za služokruhenje. Prav takisto nimam še ene resne izobrazbe in ne dokončujem ene bolj neresne, ampak delam na tem, da čimprej pridrčam do tiste poslednje seminarske naloge, ki ji nekateri vobče rečejo tudi diplomska naloga.1

Mi je rekla, da gre za moje pomanjkanje pisanja verjetno okriviti povprečno premajhno količino časa, ki mi ostaja za takšne trivialne reči in moram skoraj potrdit, da se strinjam z njo. Nazadnje sem užival v vikendu enkrat lansko leto, pa še to je bilo na torek, drugi dnevi so bili namreč zasedeni z ostalimi traparijami. Takšnimi, namenjenimi preživetju in polnjenju spominskih kapacitet z grafi, funkcijami, frekvencami, filtri, modulacijami inu ostalimi rečmi, katerim bi še Prešeren,2 kljub vsej modrosti, pripisal čarobnijo in krivoverje. Ampak kdo bi ga krivil, poba je bil bolj umetniške duše, za satelitski signal na sedemdesetih gigahercih pa mu je bilo ravno toliko mar, kot je meni za prah pod posteljo.3

http://allgusiedup.files.wordpress.com/2013/11/beatuysuc.jpg

Pri vsej enormni količini pesimizma, ki preveva našo malo pomanjševalnico države, se prav čudim, da se še dobro držim. Ih, kako se ne bi, če sem še mlad in računam na to, da bom betežen šele na stara leta. Se pa najbrž vsi strinjamo z dejstvom, da je večina ljudi ravno obratno polarizirana od takšnih misli in že od rosnega petnajstega naprej grozijo, da bodo postali begunci in jo mahnili čez mejo. Ne vedoč, da bode gasterbajtersko življenje najbrž precej slabše za njihove lasne končiče. Slovenija je pač edina geografska lega, ki je zmožna podpirat slovenčevskost.4 Vsekakor bi se tak pojav težko imenoval beg možganov, če se jih veliko nagiba k enosmernim kartam na južno poloblo, v deželo za zapornike, kjer sta flora in favna naklonjeni človeku precej manj, kot povprečen obljubljanski hrib.

http://www.funnypica.com/wp-content/uploads/2013/01/Funny-in-Australia-25.jpg

Tak. Bistveno je, da še vedno kolovratim po betonskih ulicah. Prvič v celem letu sem jo prejle mahnil v zahodni smeri od doma in se spravil malce raziskovat mejo med Šiško in Bežigradom, za katero mi nihče od žabarije ne zna povedat kje poteka. Lahko rečem, da je nisem niti približno našel, sem pa le streljaj od trenutne lokacije prišel do velikanskih količin skladiščenih jeklenk butana, okrog katerih prijetno dehti po omenjenemu plinu. Zdaj, če je to normalno, potem ni strahu, me pa zanima kaj se zgodi, če kakšen šoferđija v bližini prižge paličico tobaka. Upam, da ne bo ognjemeta, a ne.

http://epicpix.com/wp-content/uploads/2013/03/Yes-gas-explosion-could-damage-your-hearing.jpg

Po eni strani ugotavljam, da je človečnjakavost trenutnih prebivalcev planeta izredno težko prebavljiva. Po drugi strani se mi pa že malce gnusimo. Tako mi je danes dopoldan prodajalka v najboljšem sosedu v roke porinila rdeč žetonček in mi pomahala proti trem škatlam, v katere se ga je dalo brez težav vreči. Navrgla je še, da dobi najbolj napolnjena škatla in z njo povezana dobrodelna ustanova, tisočaka denarnih enot. Namesto, da bi firma namenila delček mojega nakupa v dober namen, so me prisilili, da izbiram kdo se bo čisto lepo pod nosom obrisal za prepotrebne finance. Se opravičujem društvu študenskih invalidov in še eni ustanovi, da sem tako brezsrčen, a veš.

No. Številka leta je že krepko čez 2000, pa še kar ni konec sveta. Čakali smo na milenijum, vnebovzetje, spremembo polarizacije planeta, dvatisočdvanajstega, vesoljce, črno luknjo iz švicarskega pospeševalnika, asteroid…ma evo, še celo pomor čebeljega zaroda zaradi onesnaženosti. Naše najboljše upanje je torej samo singularnost, ko bomo postali v napoto strojem in nas bodo zamenjali s svojimi rezervnimi deli. Ali pa, da se naš predragi Kim5 končno spomni tiste njegove provokacijske rakete poslat še kam drugam, kot k kitom.

Zdaj mi pa oprostite, grem se uploadat na internet. In da mi ne bode kdo slučajno očital, da mi gre na slabše, je tukaj slika emuja v šprintu:

http://graphics8.nytimes.com/images/2009/02/07/crosswords/07emu_533.jpg

  1. Ne rečem, da sem blizu, temveč da delam na tem, alo. []
  2. France, op.a. []
  3. Ki ga sploh ni malo! []
  4. v dobremu inu slabšemu pomenu []
  5. Jong Un []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #9

Nekam hitro sledi že naslednja zbirka, ampak samo zato, ker se je nabralo že kar nekaj tvitov in ker imam ravno čas. Prejšnja zbirka dosegljiva z nežnim klikom. Res je, da se pojavljajo venomer ista imena, ampak se mi zdi, da kvaliteta prav nič ne pada. Čez 7 let pa itak vse prav pride. Let’s go:





































  • Share/Bookmark