Tok misli #17

Ne vem, če je pomanjkanje življenjske energije, ali pa pomanjkanje sekund na uro krivo, da enkrat v življenju nehaš skrbet za preproste reči. Recimo že za trivialno mišljenje, da bi moral vsak “zakaj” dobiti svoj “zato.”

http://community.us.playstation.com/t5/image/serverpage/image-id/125643i0AC4BA3B595711D1/image-size/original?v=mpbl-1&px=-1

Povedi bojda ni lepo pričenjat z vezniki in ostalimi besedami, krajšimi od, recimo, štirih znakov. In to pravilo zelo rad ignoriram. Ampak to je samo spomin na traparije, s katerimi so nas pitali v osnovni šoli, za katero zveš, da ti je postavljala omejitve čisto na napačnih mestih. Vsaj, ko enkrat na faksu ugotoviš, da je recimo deljenje z ničlo čisto legitimno, če se tako odločiš. Še zdaj niham med mnenjema, da so mi učiteljice lagale, oziroma da so bile nesposobne razložit limite osnovnošolcu. Kot, da je to tako težko, presneto.1

Najlažje je določit mejo med mladostjo in odraslostjo v trenutku, ko svet s svojimi pravili in obveznostmi postane preveč pomemben del tvojega življenja, misli pa se ne vrtijo več okrog sebe in svoje pojave, vpliva in vtisa, ki ga puščaš na soljudeh, ampak se začneš izkoriščat kot preprosto orodje za preživetje. Še vedno pa je vrnitev k domišljiji, samozavedanju, iskanju odgovorov in ostalim možganskim kolobocijam, kot izlet v svet domačih občutkov. Kot, da bi prišel v prostor, ki ga poznaš tako dobro, da se z mezincem na nogi v pohištvo zabiješ samo trikrat na leto, točno poznaš občutek vseh prisotnih materialov in te že sam vonj tako neznansko pomirja, da bi skorajda lahko stoje zaspal.

http://www.buzzle.com/images/animal-kingdom/horses/horse-sleeping-standing.jpg

Nikoli, ampak res nikoli, mi ni bil jasen koncept sprejemanja novih reči in sprememb. Kdaj je dobro sprejet novotarijo v življenje in začet hvalit njen pozitiven doprinos,2 kdaj pa je bolje vztrajat, da je bilo nekaj starega bolje? In zanima me, če sem edini, ki čisto pretežko sprejema hitrost celotnega tehnološkega in družbenega razvoja. Vsak večer izgleda, kot da je bil včerajšnji dan v nekem drugem vesolju, današnji pa ni več pomemben. Moj način spopadanja s tem itak ostaja isti, kot pri vseh življenjskih rečeh: ne spopadam se. Vedno manj reči obstaja, za katere mi je res mar. In minimalno število le-teh zavzemajo živa bitja, ki so se skozi moje kratko življenje izkazala za skrajno nezanesljiva pri takšnemu početju.

Ampak ne mislit, da jamram in stokam. Zdaleč ne. Kljub vsemu dvomu, s katerim občasno rahlo cinično in nezaupljivo zasipam svojo okolico, sem še vedno sposoben rečt, da prihodnost ne bo črna, ampak kvečjemu zanimiva.

Bodi zadosti.

p.s. Že pred pisanjem sem nekje v besedilu želel uporabiti besedo “želva.” Tako, da: želva.

  1. šalim se, se ve []
  2. tudi, če ga ni, ajga []
  • Share/Bookmark

Sony Xperia miro

…oziroma ST23i, kot so ga najprej tehnično poimenovali tisti, ki niso bili v Sony-jevemu marketingu.

Sony Xperia miro

Nekoč sem zapisal, da bom pokomentiral kako se obnese ta frdaman poizkus od telefona1 v mojih rokah in imam občutek, da sem po dobrem letu uporabe zadostno kvalificiran, da ubesedim kakšno res prijetno izkušnjo.

Najbrž ne bom presenetil nikogar iz stroke, če rečem, da je ta nizkocenovni izdelek vreden piškavega oreha. Že to, da spada v nižji razred mi ne gre čisto v glavo, ker sem še pri prejšnjem telefonu dal manj denarja za napravo, ki je imela prav vse, kar imajo veliki in je delala ves čas brez problema. In to kvalitetno. Zdaj pa mi po pripombi, da mi karkoli šteka/zmrzuje/samodejno resetira dobim pod nos izjavo, da sem pač na mizo vrgel premalo zelencev. Lepo prosim.

Negativnih argumentov čez občutljivost zaslona na dotik res nimam, ker omogoča tudi mojim neelegantnim hrenovkam,2 da zadanejo tiste zoprno drobne tipke, me pa moti praktično vse ostalo. Že ob začetku sem pisal o nadležnosti samega Androida. Vedno bolj, kot postaja googlovski, slabše mu gre. Po prvih mesecih, ko sem dobodel telefon sem potihem upal, da bo za njega kdaj na voljo verzija operacijskega sistema vsaj 4.1, vendar me niso nikoli razveselili s tako radostno novico. Zdaj, ko sem pri drugih uporabnikih smartphone-ov že klikal po menijih, sem pa neizmerno srečen, da do nadgradnje ni prišlo. Že v naslednjem programju je namreč zasebnost neizmerno okrnjena, vedno manj nadzora je nad aplikacijami in tem, kaj pošiljajo v ozadju. Za ceno nekaj več funkcijskih tipk v zavesastem meniju, se nadgradnja vsekakor ne izplača.

Naprej: baterija. O njej sem že pisal in od takrat se ni prav nič spremenilo. Akumulator je namreč na stopnji kvalitete robidovja ob avtocesti. Kar je najhuje: navkljub moji konsistentni rutini uporabe telefona, je čas do izpraznjenja vedno različen. Ob priložnostih zdrži tja do slabih treh dni, včasih pa v istem dnevu po polnjenju pade nazaj na 5%, pa če telefon samo zdaleč gledam in se ga skorajda ne dotikam. Možno, da gre sicer samo za programsko napako, kar ne bi bilo niti tako čudno, glede na to, da med funkcijskimi meniji ponekod sploh ni nekaterih možnosti, ki naj bi obstajale. In sploh ga ne morem ponastaviti na tovarniške nastavitve s kombinacijo tipk, ki je na internetih zaprisežena za točno dotični telefon.

Sem že omenil crkovanje sredi klicev? Telefon namreč….crkuje sredi klicev. Od enkrat, pa do večkrat na dan se čisto preprosto zgodi, da se zvok sogovornika na drugi strani nekako zakocka in potem se na zaslonu izriše tema, ki ji sledi ponosen napis Sony. Sicer slaba reklama za firmo, če je to to. In pokvaril mi je SD kartico! Če ne bi imel obsesivnih tendenc k izdelovanju varnostnih kopij, bi šla triletna količina butastih, s telefonom posnetih fotografij, preprosto po zlu.

http://chrismilloy.ca/wp-content/uploads/2012/10/FUUU.png

Še eno čudovito lastnost ima: kadar ga3 z USB kablom priklopim na z Windows-i podprto računalo, je telefon sposoben telepatsko zamrzniti sistem, ali pa celo pripraviti izbljuvek zloglasnega ModregaZaslona. O uporabnosti tega na šihtu, kadar pride do lenih dni, bomo govorili kdaj drugič. :mrgreen:

Kakorkoli, majhnih klicajev in napakic ima še čisto preveč, da bi se jih spomnil iz glave, na hitro pa lahko zaključim z mislijo, da je telefon nevreden svojega denarja in da bom nadaljevanje poročal drugič, ko ga dobim s servisa, kamor bo prav kmalu odpotoval.

http://2.bp.blogspot.com/-Y6ez2EUcso8/UAGMhd4NDjI/AAAAAAAAESs/LHXktmvnEfk/s1600/XperiaMiro_17_HandsOn-580-90.JPG

  1. mislim, da se na temu mestu že vidi v katero smer bo obrnjen celoten zapis. Samo v opozorilo. []
  2. prstom []
  3. še vedno govorimo o telefonu []
  • Share/Bookmark

Špegu #2

Pred časom sem ravno nekje v zapisih omenil, da se bliža neko odločilno obdobje mojega življenja. Zraven sem še dodal, citiram:”Z vso resnostjo obljubljam, da bom ovire na poti zbrcal, pretepel, zmilinčil in poteptal, za voljo sebe in ljudi, ki mi vso pot stojijo ob strani.

http://cdn2.listsoplenty.com/listsoplenty-cdn/uploads/2010/01/fighting_karate_monkey-13078.jpg

Nikakor ne morem reči, da nisem držal besede, vendar sem se vsekakor malce precenil pri količini nasilnosti, ki naj bi jo premogel zadajati življenju samemu. Naše zimske službe lahko povedo kako je, če pričakujejo nekaj centimetrov snega, narava pa se zakrohota in ga natrese kakšen meter. Pluženje poteka enostavno precej počasneje, odrinjena brozga pa ne leti z vso silo na vse strani, preko roba ceste, ampak se počasi vali na vse večji kup, ki ima že zasnove snežne stene. Ampak zdaj, tik pred koncem te misteriozne in metaforične zime, je popolnoma brezveze ustavljat stroje, da bi si odpočil, čeprav karoserija ječi od napetosti. O, ne. Samo še do vrha klančka, pa bo pomlad.

Če mi sploh še kdo sledi v toku pripovedi.

http://weirdtwist.files.wordpress.com/2012/12/mostghettosnowplough.jpg

Kakorkoli, moje zaupanje v inteligenco in iznajdljivost (so)ljudi je bilo že nekaj let nazaj na dovolj nizki ravni, da so ga nekoč, ko mi je za trenutek pobegnilo, po naključju našli znanstveniki z elektronskim mikroskopom in ga zamenjali za bacil herpesa. Ampak to je druga zgodba. No, kakorkoli, kar težko je verjet, da vzporedno in sorazmerno s časom, ki ga preživim med delom z ljudmi, stopnja nejevere v homosapiensa še kar narašča. Največjo zagato predstavlja – neverjetno – kar ena izmed osnovnih družbenih sposobnosti: pismenost. Sploh ne samo pri ljudeh, ki jim že od poleta na Luno naprej peša vid, ali pa imajo izobrazbo vaškega vodnjaka, ampak tudi tistih, ki se podpisujejo z “uni.dipl” in “ing,” ter imajo čisto funkcionalne gledalne organe.  Dejansko sem bil na začetku presenečen, da tepci niso videli stvari, ki so jim pisale čisto pred nosom in sem se celo sam sekiral, da sem mogoče pa jaz tisti, ki je nesposoben…. Ha. Potem pa ugotoviš, da rek PEBKAC popolnoma drži.

Aja, še ena mal bolj tehnična: Windows 8. Đizs. Sicer je lepo, da se M$ konsistentno drži pravila, da je vsak drugi njihov okenski produkt totalna smet, vendar so tokrat zaplavali v globine, ki jih bodo rešili malce težje, kot so Visto reševali s Sedmico. Seveda vem, da se bo zdajle našel kakšen bralec, ki bo mnenja, da “njemu pa čist super dela.” No, takšnim lahko rečem samo, da je za brskanje po FBju in Twitterju zadostoval pred 8 leti že moj stari SonyEricsson, ki je delal na Javi. Če pa si hotel na njemu narediti kaj bolj kompleksnega, si pristal nekje tam, kjer je zdaj 8.1. = nikjer. Mislim, sistem, ki je vzvratno kompatibilen kot Aralsko jezero, naj bi nadomestil verzije, na katerih temelji polovica svetovnega gospodarstva. Pljuvanje v lastno skledo v najbolj mastni obliki.

http://3.bp.blogspot.com/-2s8ZNLj4rXQ/UI-lwG8E2HI/AAAAAAAAAtg/5DBc_TcOdnI/s1600/post-125978-0-63250700-1334212270.jpg

Vem, da so tele moje pisarije skromnejše narave in ne govorim ravno o pomembnejših rečeh, kot so dehteči štumfi, počasne internetne povezave in problematiki shranjevanja kulijev…1 ampak je važen namen. Ki je nek drug.

  1. Si cviknu, eh? []
  • Share/Bookmark

En blog na dan,

pa če se mi prsti začnejo svetit.

Ni preveč prijetno buljit v zaslon na proste dneve, ker ga imam že na šihtu polno črevesje.1 Ampak se trudim, da bi spravil povprečno količino objav na dostojen nivo.

Postali smo lene riti. S “smo” mislim na blogerje, z “lene” mislim lene, z “riti” pa ciljam na zadnjice šimpanzov. Res me ne zanimajo vzroki, zakaj je prišlo do tega, oziroma bom to raziskovanje prepustil v obdelavo kakšnim FDVjevcem, ki so predvčerajšnjim odkrili, da obstaja internet. Vem samo, da mi ni všeč, da drvimo v obdobje izražanja s kratkimi stavki, kratkimi zapisi, komentarji, heštegi, slikami, smeški in ostalo znakovno govorico, ki močno spominja na brbljanje papagajev.

Presneto, nekoč je recimo naš dragi Fetalij skoraj vsak dan napisal novo objavo in v njej prepljuval, kar se je dalo prepljuvati, zdaj pa ima enkrat, ali dvakrat na mesec na tviterju kakšen izpad in napiše šest jeznih čivkov čez trenutno politično stanje, ter se potem še skorajda opraviči in umolkne. Brezveze! In vemo, da gre blogerjem na slabše, če še celo lokalni patriot pade v akutno brezpisje.

No, kar hočem rečt je, da je žalostno gledat, da celotna družba vedno manj vzpodbuja pisanje in branje. Kdo bo v temu duhu čez 10 let še sposoben izražanja kompleksnejše pisane misli. Kdo bo zabaval tihe, mirne ljudi z nebleščečimi črkami, ki se pomensko v glavi spremenijo v krasne slike in smeh. Oh, seveda se bodo našli ljudje, ki bodo še vedno zmožni tega. Ampak je večina mase tista, ki določa smer družbe, zato je kar malce žalostno, da se te mesece opušča odstavke in povedi in se vse preveč rado zateka vedno bolj k renčanju in tistim 140 znakov.Vsak, ki kdaj reče, da je neko pisanje v redu že, če je razumljivo, čeprav krši prav vsa pravila znane slovnice, pa naj si požre pest.

Saj ne rečem, po svoje je umetnost povedat čimveč s čim manj, vendar mislim, da smo vsi v 3002 videli kaj se zgodi s skromnimi špartanci.

  1. ne dobesedno, valjda []
  2. filmu, op.a. []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #10

Okrogla objava ptičjega žvrgolenja. Neokrogla objava po kliku.



































Še vedno pa se nihče ni opogumil in v komentar nalepil kakšnega kratkega in sladkega. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Če bi vedel,

da so muze izredno nepredvidljivega in lenobnega značaja, bi je ne bil pred mesecem dni poslal na krasne in predvsem drage vakance, kjer se, po ne preveč skritih informacijah, dokaj razuzdano valja pod prsti goloprsih maserjev in rahlo pozablja, da ima tukaj dolžnosti.

Hja, takole je bolj v resnici. Če je dan v tednu praktično sličen istoimenskemu dnevu v prejšnjem tednu, ter se takšen pojav frekvenčno razporedi preko mesecev, je kar težko najt čas, motivacijo in temo, o kateri bi se splačalo naklepat nekaj vrstic. Ampak evo me. Drznem si. Kljub temu, da nisem diplomirani inženir, v iskanju nesrečne duše, ki bi mi dala možnost za služokruhenje. Prav takisto nimam še ene resne izobrazbe in ne dokončujem ene bolj neresne, ampak delam na tem, da čimprej pridrčam do tiste poslednje seminarske naloge, ki ji nekateri vobče rečejo tudi diplomska naloga.1

Mi je rekla, da gre za moje pomanjkanje pisanja verjetno okriviti povprečno premajhno količino časa, ki mi ostaja za takšne trivialne reči in moram skoraj potrdit, da se strinjam z njo. Nazadnje sem užival v vikendu enkrat lansko leto, pa še to je bilo na torek, drugi dnevi so bili namreč zasedeni z ostalimi traparijami. Takšnimi, namenjenimi preživetju in polnjenju spominskih kapacitet z grafi, funkcijami, frekvencami, filtri, modulacijami inu ostalimi rečmi, katerim bi še Prešeren,2 kljub vsej modrosti, pripisal čarobnijo in krivoverje. Ampak kdo bi ga krivil, poba je bil bolj umetniške duše, za satelitski signal na sedemdesetih gigahercih pa mu je bilo ravno toliko mar, kot je meni za prah pod posteljo.3

http://allgusiedup.files.wordpress.com/2013/11/beatuysuc.jpg

Pri vsej enormni količini pesimizma, ki preveva našo malo pomanjševalnico države, se prav čudim, da se še dobro držim. Ih, kako se ne bi, če sem še mlad in računam na to, da bom betežen šele na stara leta. Se pa najbrž vsi strinjamo z dejstvom, da je večina ljudi ravno obratno polarizirana od takšnih misli in že od rosnega petnajstega naprej grozijo, da bodo postali begunci in jo mahnili čez mejo. Ne vedoč, da bode gasterbajtersko življenje najbrž precej slabše za njihove lasne končiče. Slovenija je pač edina geografska lega, ki je zmožna podpirat slovenčevskost.4 Vsekakor bi se tak pojav težko imenoval beg možganov, če se jih veliko nagiba k enosmernim kartam na južno poloblo, v deželo za zapornike, kjer sta flora in favna naklonjeni človeku precej manj, kot povprečen obljubljanski hrib.

http://www.funnypica.com/wp-content/uploads/2013/01/Funny-in-Australia-25.jpg

Tak. Bistveno je, da še vedno kolovratim po betonskih ulicah. Prvič v celem letu sem jo prejle mahnil v zahodni smeri od doma in se spravil malce raziskovat mejo med Šiško in Bežigradom, za katero mi nihče od žabarije ne zna povedat kje poteka. Lahko rečem, da je nisem niti približno našel, sem pa le streljaj od trenutne lokacije prišel do velikanskih količin skladiščenih jeklenk butana, okrog katerih prijetno dehti po omenjenemu plinu. Zdaj, če je to normalno, potem ni strahu, me pa zanima kaj se zgodi, če kakšen šoferđija v bližini prižge paličico tobaka. Upam, da ne bo ognjemeta, a ne.

http://epicpix.com/wp-content/uploads/2013/03/Yes-gas-explosion-could-damage-your-hearing.jpg

Po eni strani ugotavljam, da je človečnjakavost trenutnih prebivalcev planeta izredno težko prebavljiva. Po drugi strani se mi pa že malce gnusimo. Tako mi je danes dopoldan prodajalka v najboljšem sosedu v roke porinila rdeč žetonček in mi pomahala proti trem škatlam, v katere se ga je dalo brez težav vreči. Navrgla je še, da dobi najbolj napolnjena škatla in z njo povezana dobrodelna ustanova, tisočaka denarnih enot. Namesto, da bi firma namenila delček mojega nakupa v dober namen, so me prisilili, da izbiram kdo se bo čisto lepo pod nosom obrisal za prepotrebne finance. Se opravičujem društvu študenskih invalidov in še eni ustanovi, da sem tako brezsrčen, a veš.

No. Številka leta je že krepko čez 2000, pa še kar ni konec sveta. Čakali smo na milenijum, vnebovzetje, spremembo polarizacije planeta, dvatisočdvanajstega, vesoljce, črno luknjo iz švicarskega pospeševalnika, asteroid…ma evo, še celo pomor čebeljega zaroda zaradi onesnaženosti. Naše najboljše upanje je torej samo singularnost, ko bomo postali v napoto strojem in nas bodo zamenjali s svojimi rezervnimi deli. Ali pa, da se naš predragi Kim5 končno spomni tiste njegove provokacijske rakete poslat še kam drugam, kot k kitom.

Zdaj mi pa oprostite, grem se uploadat na internet. In da mi ne bode kdo slučajno očital, da mi gre na slabše, je tukaj slika emuja v šprintu:

http://graphics8.nytimes.com/images/2009/02/07/crosswords/07emu_533.jpg

  1. Ne rečem, da sem blizu, temveč da delam na tem, alo. []
  2. France, op.a. []
  3. Ki ga sploh ni malo! []
  4. v dobremu inu slabšemu pomenu []
  5. Jong Un []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #9

Nekam hitro sledi že naslednja zbirka, ampak samo zato, ker se je nabralo že kar nekaj tvitov in ker imam ravno čas. Prejšnja zbirka dosegljiva z nežnim klikom. Res je, da se pojavljajo venomer ista imena, ampak se mi zdi, da kvaliteta prav nič ne pada. Čez 7 let pa itak vse prav pride. Let’s go:





































  • Share/Bookmark

Človek mora vsega se privadit

Ako je v začetku vsaka reč v življenju nova in neznana, s svojo prisotnostjo pa te včasih pusti z odprto spodnjo čeljustjo in rahlo nejevero v obraznih gubah, se prej ali slej zgodi, da se je privadiš in se čisto neopazno, skozi vsakodnevno obrabljanje spremeni v en velikanski MEH. Pa sploh ne govorim o kakšni pomembni reči, ampak samo o življenju.

YouTube slika preogleda

Tako počasi lezeš skozi dneve in postajaš profesionalec za vse, kar se dogaja v tistem prijetnem, malem mehurčku, ki se ga lahko imenuje mini svet.. Tako tisto pot do faksa, ki si jo še pred meseci peš komajda ubiral ob zgodnjih urah, skrajšaš z bližnjico, ali dvema in optimiziraš odhod iz stanovanja do tiste minute, ko še vedno prehitiš profesorja na poti proti vratom predavalnice. In poznaš mesta, kjer bo zagotovo nek zaspan šimpanz v gokardu1 priletel okrog vogala in ustrezno prilagodiš previdnost pri korakanju po pločniku. Ter poznaš okno, na katerega je z notranje strani naslonjen velikanski plišast medved in tudi drugo okno, ki je ob toplih dnevih odprto samo z razlogom, da na njegovo polico pride sedet velik črn maček, ki s pristnim mafijskim pogledom nadzoruje dogajanje okrog hiše. Veš za uro, ob kateri se v lokalnem baru srečata dva pasja lastnika in pustita čudovitega nemškega ovčarja ter njegovega kolega borderca sedet na široki stopnici ob poti. Že na daleč prepoznaš čudovito izdelano okensko polico, ki je ograjena in omogoča dvema krasnima mačkama, da poležavata na njej v krasnem vremenu.

http://static2.wikia.nocookie.net/__cb20110301040831/uncyclopedia/images/thumb/8/8b/Stupid_cat_3.jpg/350px-Stupid_cat_3.jpg

Zakaj govorim samo o živalih? Ker je druga favna v Žabariji nevredna opazovanja. Vzorci posameznikov bolj primatskih značilnosti, skupin, mularije, starejših parov in podobnega – vsega tega se naveličaš prej, kot bi rekel “v uh me piši.” Če pa že omenjam ljubljanski živež, pa grem spet težko mimo prostora, kjer se zbira velika količina gamadi, na izredno majhni površini. Zadnjič sem doživel šolski primer vožnje s trolo, ki ti pove zakaj se je bolje ne vozit s trolo.

-začne pripovedovat z dramatičnim glasom- http://1heckofaguy.com/wp-content/photos/flashlight%20face.jpg

Bilo je krasno jutro, ali kakor bi temu rekla večina neštudentskega prebivalstva: 10 dopoldan. Na vikend termine so vozni redi LPP trol že tako izredno okrnjeni in vsi vedo, da moraš vsako potovanje planirat vnaprej vsaj toliko, kot da greš najmanj za en teden v hribe s svojo celotno družino (s hrano, zalogami pitne vode in vsem). Šalo na stran, linije vozijo povprečno na eno do dve uri, če imaš pa pravo srečo, naletiš na kratek avtobus, na katerem je prostora za 8,9 normalnoraslih homosapiensov. In točno na tisto dopoldne sem se hotel preimenovati kar v Srečko, ker je na postajo pripeljalo vozilo, ki mu je manjkala rit. Ko sem stopil gor pa se je vame zazrlo malce več, kot samo 8,9 ljudi,2 ki pa niso bili navadne vrste. Ko sem prvič globoko zajel polna pljuča3 izdihanega zraka, potu in ostalih produciranih plinov sem zaznal cel kup posameznikov, s katerimi ne bi želel biti v istem prostoru:

  • Možakarja, opirajočega na palico, lastne izdelave, ki je prisedel nasproti naključne starejše ženske in z njo pričel debato o vremenu, v nadaljevanju pa sta zašla na biomedicino, zdravilstvo, homeopatijo in astrologijo. MFW.
  • Možakarja, ki je zaradi svoje korpuskularne substance večje širine moral po prehodu na sredini hoditi rakovičje bočno, nato pa je odšel k naključni starejši ženski, ki je namerno okupirala dva sedeža hkrati in se zrinil mimo nje na prost sedež (“Zrinil mimo nje” v temu primeru pomeni, da je pomendral, kar se je pomendrati dalo in se nato zvrnil malo na sedišče, malo na gospo, “prost sedež” pa je mišljen v nekem navideznem pomenu, ki v našem vesolju najbrž sploh ni opisljiv). Ko je poskušal navezati pogovor z vidno zazipano sopotnico z nekimi klišeji o “čudovitih časih dobre stare juge,” je po hitrem postopku našla4 trenutek in se zradirala s sedišča.
  • Dva študenta, ki sta trdno zavita v zimska oblačila,5 odpirala desetletje staro debato o nadvladi deskanja nad smučanjem. Njuna zamuda najbrž sploh ni čudna, ker sta držala v rokah vsak po eno pločevinko poceni piva in občasno trčila z njima.6
  • Tujejezičnega starca, ki se je drl na študenta, češ, kako si upata piti na takšnem mestu in zraven še neke povedi, neznansko podobne slikovito opisanemu fizičnemu nasilju in raznovrstnemu občevanju s sorodstvom, ki jih raje ne bi dobesedno zapisal, ker bi s tem prekinil svojo konsistenco glede neuporabe kletvic na temu mediju. Ko je starešina zaključil svoj monolog in s strani oškodovanih naletel le na dvig piksne v “nazdravje” in velikanski požirek vsebine, od ostalih prisotnih pa samo ignoranco, je raje utihnil.
  • Mlada starša z majhnim otrokom, ki je točno v trenutku, ko mu je mama po štajersko rekla “primi se za ročo, da ne padeš,” izvedel izvrsten brake-dance manever, z dodatkom papeževega poljuba tal po uspešnem letalskem poletu. K sreči je bila na sedežu zraven še ena mlada mamica, ki je fanta uspela potolažit, nato pa sta s taisto štajersko mamo udarili debato o škodljivosti cepiv,7 medtem ko je še ena mladoletna8 predstavnica ene od družin s prsti pacala po zarošenem oknu številke in mamo glasno prekinjala s spraševanjem, katero cifro je napisala.9
  • Rahlo opitega in po postanem alkoholu dehtečega mladeniča, ki se je droga opiral, kot da gre za zadnji stoječi jambor na v viharju ujeti ladji.1011
  • Šoferja, ki je imel12 poln kufer vsega in bi verjetno ob obstoju gumba, ki bi naključne potnike izstrelil skozi streho, tega z veseljem uporabil. Njegova vožnja je bila počutju primerna, kar se je najbolj pokazalo na mestu, ko je zgoraj omenjeni opiti mladenič brez lastne volje zašel v moj zasebni prostor ob zaviranju na eni postaji.
Vem, grozljivo.

Zato pa vsakič, ko korakam po 22h zvečer iz šihta, hvaležno razmišljam kako je dobro, da imam stanovanje tako blizu in nežno odštevam trenutke ter pestujem misel na tisti čas, ko se bo spet dalo uporabljat cenejšo in boljšo13 alternativo v obliki Bicikelj-a.

Drugače bi bilo pa izredno fino, če bi še kdo kaj napisal, ker mi je med predavanji običajno izredno dolgčas. Zdaj je vse, kar je na voljo za branje, Sakirjeva hollywoodska14 zgodba, ki je sicer ok, ampak traja čisto premalo časa. Gremo pisat? Dejmo, no.

  1. sinonim za žabarskega šoferja avtomobila []
  2. plus šofer []
  3. nepriporočljivo v takšnem okolju []
  4. družbeno nesprejemljiv in nelagoden []
  5. na troli je bilo okrog 281,39 celzijevih stopinj []
  6. ob 10h dopoldan! []
  7. brez heca []
  8. in pretirano vedoželjna []
  9. za vsako posebej, se-ve []
  10. Vsekakor bolje od tistega, ki je danes na troli iz torbe potegnil doma pripravljeno solato in zasmradil celotno trolo z vonjem po česnu, ter jo prav mirno snedel. []
  11. Solato, ne trole. []
  12. tako kot jaz []
  13. pa še vedno ne perfektno []
  14. sori, mogu sm. []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #8

Po zdaj že ustaljeni navadi dodajam še eno novo zbirko čivkov za po poti. Prejšnja dosegljiva s klikom na povezavo. Tokratno priporočilo pa gre spodaj kar precejkrat omenjenemu @asocialec































  • Share/Bookmark

Dovolj star,

da mi za silo rata (pre)živet, pa dovolj mlad, da nimam pojma kako.

https://i.chzbgr.com/maxW500/4663164416/h7E0A9CFD/

Obstaja cel kup ljudi, ki se vsakodnevno prehranjuje z vso modrostjo sveta in jim je večina družbenih pravil jasna in samoumevna, poleg njih pa ždimo še nekateri, ki smo potrebovali gromozanske količine pretečene vode, da smo dojeli, da je roka tista, ki odloča, če bo zamahnila z mečem, ali ne. In da svet poteka v smislu “vzrok->posledica.” Ampak to sem že omenjal.

Sama človeška združba zlahka zamoči, kadar v njenem jedru pride do situacije, ko najljubši mali škratek svojih staršev dobi pohvale že, če premore dovolj pameti, da ne poskuša s staro cunjo in vžigalicami zažgat telovadnice in iz zadnje klopi pozimi metat sneženih kep učiteljici v glavo. Klinc gleda, če se večinski del svojega budnega življenja praska po riti, skriva po kotih in brska po internetu – dokler ne poskuša dnevno s stolom sklatiti luči s stropa, je vse v redu, tudi če se sporazumeva z brundanjem in ima družabne sposobnosti pitbula med kupom konj. Kje se potem taka pasivna mularija nauči o posledicah dejanj, če dejanja v njihovem življenju ne obstajajo?1

http://releaf.co/wp-content/uploads/2011/11/stupid_kids.jpg


Če že govorimo o pomanjkljivosti delov družbe… Občasno se na ljubljanski petkov večer ulije velikanska količina meteorne vode.2 Sama po sebi ne predstavlja problema, se pa lahko zgodi, da lahko nek blesav študent ravno takrat potuje s šihta in kot transportno sredstvo težko izbere dvokolo, praktično edino dokaj razumno alternativo pa predstavlja LPP, v vsemu svojemu sijaju. Redni uporabniki omenjene storitve so najbrž že povezali enačbo in jim je jasno zakaj to šteje kot velikanski problem. Za vse ostale: LPP + petek zvečer = kup pijanih mladoletnikov.

In kako pijanih!

Od kokoši, ki štorkljajo v do polovice telesne višine visokih petah in se po telefonu derejo nekaj v smislu:”dej ti poł sms napišem ker zdej kłe bus speljuje pa bom paaaadla3 maaaaajkemi”, pa do po poceni vinu smrdečih šimpanzih, ki se gugajo na drogih avtobusa, kričijo za ženskami in se skrajno razumno pogovarjajo o temu, kdo je zadnjič suvadu prpełu płesko.

In, če pomisliš, da nekateri ljudje dejansko hodijo do Dunaja in plačajo vstopnino, da vidijo spodoben živalski vrt…

http://2.bp.blogspot.com/-K_oo7BxwzyU/UFar-wfmmuI/AAAAAAAAAUQ/dhBjw-G2K-0/s400/Monkey%2BDrunk%2BFunny%2BPic.jpg


Še ena s šihtom navdahnjena izjava: pritoževat se nad ljudmi je nesmiselno. Pri vsakemu posamezniku ego poskrbi, da je strokovnjak za vse in se mu ne splača omenjat, da nima prav. Čeprav ne bom zanikal, da nisem nikoli užival v ovinkarjenju utemeljevanja, da je sogovornik v bistvu navadno teslo in da ga to dejstvo doleti šele kakšno minuto po zaključenem pogovoru, ko premelje kaj se je ravnokar zgodilo. Na prejšnjem delovnem mestu sem imel vsaj to možnost, da sem v živo lahko videl, kako se je pogumno postavljen “jaz sem kar precejšen strokovnjak na temu področju,” na njegovem obrazu spremenil v “mogoče pa nisem.” In to pri stvari, ki vsakodnevno zadovolji in ustreza na tisoče ljudem, samo njemu ne. Oh, joy.


Res je, da mi življenje zadnje čase poteka po ustaljenih tirnicah, ampak težko rečem, da je dolgočasno. V vsakem primeru je še vedno bolj pestro, kot repertoar glasbe na Anteni, ali domišljija dijaka SUAŠ-a, kar nepreklicno štejem kot poseben dosežek. Takisto imam rad moje možgane, ki se po rahlem drezanju končno prebujajo in skorajda v njih čutim vijuganje predela, ki je zdaj nekaj časa spal:

Poslušanje bitja srca je še vedno boljše od poslušanja bitja s kijem,” je bilo z velikimi črkami vpraskano na steno ob postelji v njegovem majhnem podnajemniškem stanovanju. Ko ga je prvič prebral se je le nelagodno nasmehnil, že ko je padel prvi mrak pa je spoznal, da napis še kako govori resnico. Sploh, ko so se zunaj zaslišali streli iz pištole, policijske sirene in ostalo glasno nočno življenje temačne soseske, katero mu je v srcu sprožilo občutek neživljenjske majhnosti. Nikoli si ni mislil, da bi lahko, nekoč priznani fizik, zaradi majhne napakice pristal v kraju, kot je ta. “No, majhne napakice,” je pomislil na svojo preteklost in se rahlo zdrznil, ko so zunaj glasno zacvilile gume, tem pa je sledil pok pločevine in potem kričanje v enem od mnogih jezikov, ki so bili prisotni v temu delu mesta.
Evo. Toliko potenciala, zastavljen je cel svet, okolje, osebnost, glavna oseba, zaplet… Vse kar je potrebno je en prdec prostega časa in za en Antonov An-225 Mriya motivacije/volje, pa bi se mi v glavi predvajal film, ki bi ga z največjim veseljem zapisal na belo podlago, ter ga shranil za poznejšo rabo, ko bom potreboval spočit domišljijo na kraju, ki ga ne vidim že odkar sem nehal sanjati.

So be(e) it.

http://f.kulfoto.com/pic/0001/0027/VgP7E26981.jpg

  1. pravilen odgovor boste izvedeli po oglasih. []
  2. ej, a niso tisti, ki padejo na zemljo meteoriti, ne meteorji? []
  3. ni rekla padla, ne []
  • Share/Bookmark