Je treba uživat, dokler si še mlad

sem slišal izreči marsikaterega sovrstnika. Fanta ali dekle, ki večino časa preživi v družbi podobno mislečih. Torej s tobakom ali s čim močnejšim stalno okajenih, večino dneva mačkastih in navidezno flegmatičnih prijateljev.

“Ja pa ja.” Je ponavadi moj odgovor. Sicer popolnoma drži, da je občasna žurka z dobrimi kolegi lahko zelo zabavna. Čisto se strinjam s sem pa tja kakim odklopom od krutega realnega sveta (na kakršenkoli način že). Nikakor pa mi ni jasno, kako lahko nekateri brezglavo uničujejo svoje fizično in mentalno zdravje, prav ali skoraj vsak dan.

Nihče, ampak res prav nihče, me do sedaj ni uspel prepričati, da bi mi bilo “brainless,” tvegano življenje všeč. Iz čisto preprostega razloga, oz. univerzalne teorije, ki sem jo v svojih nekaj letih uspel dojeti. Razložim? Pa bom.

Endorphin theory:

Ljudje smo v osnovi živali. Če to drži ali ne drži, presodite sami. Ugotovil sem, da je za vsakim premišljenim, nepremišljenim ali naključnim dejanjem nekega človeka skrit nagon. Lahko ga imenujemo tudi želja, potreba, ali pa neizmerna odvisnost od sreče. Tako je. Sreča (raje rečem nekakšen hormon sreče – endorfin) je tisto, kar si vsaka oseba želi, potrebuje in po njej ves čas hlepi. Ter jo na vsak način poskuša dobiti.

Brezpogojno.

Kot primer: Človek, ki ga preveva val čustev, ko mu uspe dober posel in dobi veliko denarja, bo zagotovo želel ta občutek podoživeti in bo naredil vse, da ga ponovi. Čisto preprosto: kot narkoman za novo dozo. In ko smo ravno pri drogeraših, ki potrebujejo vsakič več opoja, lahko omenim da bi ta prej omenjeni človek za enako srečo potreboval enormnejšo količino denarja. Če bi mu razmere dopuščale, bi postal nekakšna “kapitalistična svinja,” ki na svojem vzponu tepta male, revne ljudi, lahko pa bi propadel in bi poiskal drug, manj zahteven način, da dobi svojo dozo.

Zapisal sem, da je ta teorija univerzalna, kar mogoče ne drži ravno 100%. Vendar sem po opazovanju ljudi ugotovil, da nekako ni izjem. Tudi osebe, ki se razdajajo za druge in štejejo za dobrodušne, nesebične in vedno pripravljene pomagati, to vedno počnejo, ker se zaradi tega počutijo bolje.

Kar hočem povedati je, da je v naši vrsti prisoten tale “pursuit of happyness,” ki kot nezahteven operacijski sistem teče v našem ozadju, vsa ostala psihološka in sociološka dejanja pa se odvijajo na površju in so, čisto po računalniško, naš uporabniški vmesnik. Oz. kot je nekoč nekam v planjave interneta izpljunil (napisal) kolega: če ljudem pobereš tisti t.i. razum, od njih ostanejo samo še osnovni preživetveni nagoni (samo, da je on to uspel povedati na bolj neprimeren in krut način. In v angleščini).

Da postavim nek zaključek, se moram spet vrniti k preljubim zadetkom (narkomanom, narkičem, zafiksancem… – kakor vam je že ljubše). Pretirana in prepogosta zabava, popivanje, zakajanje, zadevanje in ostale stvari, predvsem brezskrbno življenje vsakega človeka pripravijo do želje po še. In še, in še… Dokler mu, Bogmupomagaj, ZABAVA ne postane RUTINA. Vhus the bjač nau? Človek, ki nima mere in je še pred kratkim zagovarjal uživantsko življenje, ne zmore več uživati. Upam, da take vsaj takrat sreča pamet.

Kot smo se učili v šoli: hvala za vašo pozornost. In če koga zanima zakaj nisem enostavno napisal “zmernost je neka čednost” : ZATO! In zakaj ne pijem alkohola, se ne drogiram in ne kadim? ZATO!

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !