Kam gre mali beli zajček (šolska edicija)

Potegnil je žogo v levo, z desno zaokrožil okrog nje, zašprintal in sproti naredil še trik ali dva. Bil je že pred golom in edina stvar, ki ga je ločila od zadetka je bil močan strel. Zazrl se je v vratarja, ki je v posmešku kazal vseh šest zob. Ne, tokrat ne sme zgrešiti! Trznil je z nogo….in se prebudil. Krmežljavo je dvignil glavo, zgrabil edini kemični svinčnik, ki ga še ni izgubil in začel prepisovati snov s table.

Ko se je refren ponovil tristotrindvajsetič je še on mrmraje pritegnil tej neverjetno dobri pesmi. Pomislil je, kako lahko drugi sploh poslušajo drugačno zvrst glasbe, če je pa ta tako kvalitetna, doživeta in oh in sploh najboljša. Odločil se je, da bo danes  gotovo povedal tistim dvem reperjem in glupemu rockerju kateri del mu pri njihovi glasbi ni ušeč in da njegova zvrst edina na svetu šteje kot glasba. Sicer so to debato že imeli, vendar ji še niso prišli do konca. Tokrat pa bo dokazal svoje…….profesorica je zakašljala. Videl je, da ga gleda in je raje stresel z glavo tako, da so mu slušalke izpod dolgih las diskretno padle iz ušes ter obvisele nekje pri ultra grozljivem logotipu njegovega najljubšega benda na majici.

Zgrabila je ogledalce in preverila linijo obrvi. Odložila ga je nazaj na mizo. Pomislila je na tistega tipa, ki ji je včeraj grulil na msnju. Zasanjano je pogledala nekam proti čačkam na steni. Še enkrat je z ogledalcem preverila najprej lase, nato pa še tisti nemarni mozolj, ki ji je pod razmeroma nenormalno količino pudra kazil lutkast obraz. Tiho brenčanje ji je povedalo, da je dobila spročilo. Izvlekla je najnovejši model črno-srebrnega telefona iz torbice na mizi. Pisal ji je njen bivši, ki ga je ob zadnjem čveku s kolegicami poimenovala “prasec.” Za tistega od včeraj pa je bila prepričana, da ni tak, ker je bil nekaj posebnega. Kako lepo ji je zvečer pred spanjem pisal tiste komplimente……spet se je zasanjala. Po minuti ali treh se je stresla. Nekaj jo je butnilo v nogo. Pa še enkrat. Pogledala je pod stol, krik ki je sledil za tem pa je šel skozi vsa ušesa in oba uhlja v učilnici.

Sledilo je nekaj manjših in veliko prehitrih dogodkov. Vhodna vrata so se odprla med njimi pa se je pojavil dežurni učitelj, ki je šel ravno po kavico in je slišal krike. Mimo njega je na hodnik planila majhna bela kepa. Še preden se je vsega hudega vajen profesor obrnil je že izginila na koncu hodnika.

Drugi dan je profesorica v taisti razred prikorakala s papirji za spise, na tabli pa se je svetil naslov:

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !