Kam gre mali beli zajček (Brez obstanka)

Občutek teže ga ni presenetil. Bil je tam, kot vedno, le da je tokrat imel veliko bolj stvarno obliko. Velikanski nahrbtnik ga je namreč tiščal k tlom, mu šibil kolena in se, če je le naredil nekaj poskokov, vlekel za njim po poti.

Poskušal ga je sneti, vendar je bil nanj pripet veliko trdneje kot si je predstavlajal. Nekakšne žive vitice so ga vezale na tanko, podloženo blago. Videl je nekaj njihovih raztrganih, uvelih in olesenelih stebelc, ki so prosto visela na mestu, kjer je bil material pretežek, da bi prenesel njihovo obrementev.

Pod majhnimi belimi tačkami je začutil, da pot pod njimi nekako izgublja svojo nosilnost. Izginjala so tla, blazinice na prstih so se mu udirale v vedno mehkejšo podlago. V velikanskem začudenju se je obrnil in obstal z odprtim gobčkom in povešenimi brki.

Veličasten pogled se mu je zasvetil v postekljenih očeh. Cesta na kateri je stal je razpadala na drobne koščke. Tisti, na katere je prej v trdnem stanju stopil ali se jih dotaknil, so se dvigovali v zrak in v manjših ali večjih lokih poletavali v odprt vrh nahrbtnika. Drugi nepomembni koščki so se v peščenih oblačkih hitro nalagali v zadnji stranski žep, od koder so skozi majhne luknje počasi izpadali. Presenečen nad nesmiselnostjo tega početja in malce otopljen od bolečine pokljajočih vitic, je šele čez nekaj trenutkov opazil, kaj se dogaja nedaleč za nahrbtnikom.

V iluziji se je pot sestavljala nazaj. Kot nekakšne sanje se je pojavljala na istem mestu kot pred razpadom, ožja in precej bolj poudarjena na delih, ki jih je s svojim težkim tovorom prehodil. Videl je, da se zadaj cesta nadaljuje. Opazoval je njena križišča, ki so vodila v njemu nepoznane smeri. Hotel je zagledati njen začetek, vendar je ležal v nekakšni meglici, ki mu je s pogledom dajala poznan, verjetno topel občutek.

Iz zamišljenega začudenja ga je zbudila nenadana dodatna teža na ramah. Pot je razpadla že do nahrbtnika, zato je ta začel počasi lesti v prazno črnino. Strah mu je zarezal v bel kožuh. Refleksno je potegnil tovor iz luknje, vendar se je ta povečala in je ponovno začel zdrsovati proti ničemer.

V trenutku je zbral vse zajčje moči in začel vleči. Najprej en majhen skok, nato še eden. Počasi je ujel ritem, pri katerem je še najmanj čutil pritisk balasta na ramenih. Potoval je. Po poti, za katero ni vedel kam vodi in kje se konča. Na mestih je bila temačna in njegov korak na štirih tačkah nezanesljiv. In vendar je hodil.

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !