3 metre nad cesto

Odpreš vrata, vzpneš se po dveh ali treh strmih stopnicah, nato se vržeš na sedež.

Dokler se še vsaj malce spominjam, kako je bilo, ko sem se prvič usedel na vozniško mesto tovornjaka v avtošoli, bom občutke zapisal. Just for the fun of it.

Vse v kabini izgleda nekako podobno avtomobilu. Tam je volan, prestavna ročica, nekaj pogostih ročk, stikal in podobnih reči. Še celo radio tiči nekje v armaturi, čisto na dosegu roke. Sedež se sam od sebe malce dvigne, ob volanu velikanska ročica, ročna zavora izgleda kot črn jurček in je postavljena prav na napačnem mestu, velikanska ogledala se bohotijo zunaj, eno na levi, drugo daaaaleč stran na desni, nad desnim oknom še eno, nad vetrobranskim steklom še dodatno, premer volanskega obroča je tolikšen, da ga res ne moreš držati z obema rokama, ker imaš občutek, da objemaš Deso Muck, pogled nazaj razkrije samo posteljo. Sklopka je ločena od drugih dveh pedal z ohišjem volanske gredi, samo sedenje pa je udobno. Luksuzno udobno.

“Kaj je največja stvar, ki si jo do sedaj vozil?” vpraša inštruktor. “Kaj pa vem…traktor?” odgovorim. Izvem, da bom čisto kmalu ugotovil, da ni tisto ni bilo niti približno isto. In seveda ni.

Vse izgleda gromozansko. Dobim razlago o nalogah različnih stikal. Na vratih za odklepanje desnih vrat, premikanje in gretje ogledal, na sredini luči, notranja razsvetljava1 in ostale običajne stvari, ki jih najdemo tudi v avtomobilu… Ročice za brisalce, smernike in žaromete so združene v eni. Tista na desni strani volana je za retarder,2 ročna zavora je zračna in se jo najprej potegne malce navzgor in potem naprej. Potem pa prestavna ročica, ali bolje kar “roča.”

Osem prestav na enem menjalniku je veliko. Šestnajst je še več. Nekateri tovornjaki jih imajo še več.3 Na tistem MAN-u v avtošoli so bila prestavna razmerja razdeljena na dva dela. Visoke in nizke prestave. Prve štiri se prestavi normalno, kot v avtomobilu, potem pa sledi premik stikala na roči, nekaj kratkih trenutkov pavze, nato top udarec nekje v prebavilih kamiona in na voljo so štiri nove prestave.

Kdor se je kdaj peljal z relacijskim avtobusom je videl, kako šofer počasi menja prestave. To ni stvar razkazovanja v stilu “glejte kako znam loviti obrate” ali “ne da se mi,” ampak hitreje enostavno ne gre. Vzvod je težek, sklopka počasna, preden zobovje premenja pozicijo pa lahko skočiš v trgovino po kilo mletega mesa. Če bi moral vsakič, ko speljuješ skozi prav vsa možna razmerja,4 bi bil najpočasnejše vozilo na cesti.5 K sreči pri praznem avtošolskem kamionu lahko spelješ z drugo prestavo, skočiš v četrto, če je vzpon vržeš v peto, drugače pa kar takoj v šesto… in že pelješ… 45 kilometrov na uro, pri 1500 obratih na minuto.6

Če se vrnem k stanju7 na praznem parkirišču prvo šolsko uro. Inštruktor mi je rekel, naju prižgem motor in sprostim ročno zavoro. Rečeno, storjeno. Počasi mi je omenil, da imajo vse vozne površine ponavadi nagibe zaradi odtekanja meteorne vode, ker pa nisem takoj dojel namiga, je dodal, naj pritisnem zavoro. Šele takrat sem dojel, da mi je stroj med njegovim govorjenjem pobegnil nekaj metrov nazaj.

Speljal sem, prestavil prestavo višje in po navodilih v katerem trenutku naj zavijam odpeljal krog po parkirišču. Že sem mislil, da se bo ura kmalu zaključila, ko sva zapeljala do ceste, nato pa še na njo.

Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da sem imel spodnjo čeljust nekje v naročju, oči pa v obliki in velikosti človeka z največjimi očmi na svetu. Desni rob avtomobila ponavadi lahko dosežem z iztegnjeno desno roko, v tisti kabini pa je bil tam nekje daleč. Stalno naj bi gledal v ogledala, prestavljal in pazil, da ne zapeljem na bankino, kar je povzročilo, da sem cikcakal kot blondinka na glavni vožnji. Čez nekaj časa sem le dobil malce občutka za levo in desno stran vozila. Problem pri tej vrsti prevoznih sredstev je v tem, da moraš paziti na več gabaridov8 kot kjerkoli drugje.9 Širina, višina, dolžina in teža.

Širina na avtocesti ali regionalki ne predstavlja posebnega problema, na ostalih slovenskih cestah pa vsaka hiša, vsako drevo in vsak nerodno postavljen prometni znak predstavlja nekaj, kar lahko z malo sreče odneseš s seboj. Velikokrat se tudi zgodi, da z ogledalom, ki sega kar precej čez dovoljeno širino vozila nežno poljubiš ogledalo nasproti vozečega kamiona.

Višina se v avtomobilu sploh ne zri relevantna, iz tovornjaka pa z lahkoto gledaš ljudi v prvem nadstropju hiš. Peljati moraš mimo raznih štrlečih vej, žlebov, balkonov, orlovskih gnezd, snežne meje in vrha Kilimandžara. Na kratko – svet vidiš popolnoma iz nove perspektive.

Dolžina v avtomobilu hodi v napoto, ko 17papou-letna punčara vozi skozi ozko križišče in ji zadnje kolo skoči čez robnik. Pri večjih strojih se ta zmožnost še posebej izkaže, saj je pogonska10 os nekje daleč zadaj. Vožnja v oster ovinek tako postane čisto nova izkušnja. Sediš čisto spredaj, nad, oz. malce pred sprednjimi kolesi, daleč za tabo pa se nahaja konec kesona. Kar veliko vaje je potrebne, da ugotoviš po kateri liniji moraš peljati, da ti cela konstrukcija sledi po pravi poti.

Za nameček imaš na vozniškem sedežu vidnega polja nekje 180°. Mogoče malce manj. Vse nevarnosti, ki grozijo tvojim gabaridom moraš videti in predvideti že daleč vnaprej, oči moraš imeti res na vseh koncih hkrati.

Še nekaj močno vpliva na vozne lastnosti konstrukcije, ki je namenjena prevozu tovora: teža. Velikanska gibalna količina poskrbi, da mora šofer zavirati veliko, veliko prej kot v drugih vozilih, popuščati plin že nekaj sto metrov pred kakšnim ostrim zavojem, semaforjem, križiščem, oviro in ostalimi stvarmi, ki jih drugače vsakodnevno najdemo na cesti, vendar iz avtomobila ne delujejo tako naporne, da ne rečem grozljive.

Ena od posebnosti, po katerih se tovornjak razlikuje od osebnega vozila je v tem, da ima “rep.” Nekaj metrov za zadnja kolesa štrli keson, ki je tako narejen z namenom lepšega odpeljevanja prikolice11 v ovinek. Problem nastane, ko stojiš vzporedno s steno, nakladalno ploščadjo ali v bistvu poleg česarkoli (preveč) trdnega. Če v takem primeru spelješ in preveč zaviješ, čisto sproti porepkljaš kakšen kos betona ali ograje.

Aja, če smo že ravno pri prikolici… Pripenjanje niti ni preveč lahek postopek. Dokler vadiš moraš večkrat ven med in si v živo ogledati koliko razdalje te loči od priklopa in koliko moraš popraviti smer.12

Vožnja skozi ovinke postane težavnejša, če je celotna konstrukcija dolga slabih dvajset metrov.13 Prikolico vidiš samo v ogledalih, na vsakem zavojčku posebej pa jo moraš preveriti, če je še vedno za teboj. Kot pravijo, pri vožnji priklopnika je bolj pomembno od kje prihajaš, kot kam greš, ker moraš v vsakem ovinku že vnaprej predvideti katero linijo bo peljal. Kolikšno nevarnost predstavlja za mimoidoče pešce ali kolesarje, ki ne pričakujejo tako dolge skupine vozil14 pa je menda jasno. Se pravi priklopnik pomeni še dodatno mesto, kamor moraš med aktivno vožnjo usmerjati pozornost.

Vožnja nazaj15 je poglavje zase. Pri tandemkah16 je veliko lažja, kot pri tistih starejših, ki imajo sprednjo os gibljivo skupaj z ojesom.17 Vseeno imaš pri vožnji nazaj izjemno majhen pregled, kje je katerakoli ovira ali kam sploh pelješ, zato moraš občasno ustaviti, skočiti ven in preveriti položaj. Vse skupaj zahteva precej vaje, kljub poprejšnjim izkušnjam z vožnjo prikolic.

Starejši kamioni so bili delovni stroji. Počasi so jim dodajali tisto, čemur so rekli “luksuzne” dodatke, kot recimo servo volan, zračno vzmeten sedež, avtomatski, polavtomatski menjalniki, urejena kabina, elektronika… Avtošolski je imel kar nekaj cukrčkov. Recimo računalnik, ki je prikazoval statistiko vožnje, izpisoval prestave, piskal ob premrzli zunanji temperaturi… Posebej uporabna se mi je zdela avtomatska motorna zavora. Ob vožnji po klancu navzdol18 si samo preprosto tapknil po zavori pri določenih obratih, nato pa je tovornjak sam držal hitrost in vklapljal retarder, dokler nisi pohodil plina.

Sama vožnja je težka, kot sem pred kratkim že pisal. Ne rečem, da je nemogoče, da bi se je naučil kdorkoli, vendar glavne vožnje najbrž ne bi opravilo toliko ljudi kot pri B-kategoriji. Velikanska naprava se kaj hitro spremeni v uničevalno orožje, ki naredi veliko škodo na prometu ali infrastruktiri.19 Vsem šoferjem čestitam, za srečno prevožene kilometre in jim jih želim še tisočkrat toliko.

Še ogromno tistih prvih vtisov in zapomnjenih podatkov bi lahko omenil. Vem, da je tale zapis za nekatere odkrivanje tople vode, pa vendar, pišem bolj zato, da bom imel kaj zanimivega brati čez nekaj let :mrgreen:

  1. sicer amsterdamsko rdeča []
  2. motorna zavora []
  3. vsaj zdi se mi. []
  4. prestavna, ne z živimi osebami []
  5. He-he. []
  6. 2000 obratov je nekje maksimum []
  7. “stanju” kot situaciji in “stanju” kot “stati” []
  8. skrajnih mer []
  9. z izjemo letala, za katerega si res ne predstavljam, kako ga lahko pilot pristane če sedi 10m nad pristajalno pisto, ko je na tleh []
  10. zadnja []
  11. if any []
  12. Avtošolski kamion je k sreči imel parkirno kamero, ki pa je žal kazala nekaj metrov za vozilo. []
  13. 18,75 m, če smo natančni. []
  14. baje pravi izraz za tovornjak s prikolico []
  15. vzvratno []
  16. prikolicah z dvema osema na sredini vozila, blizu skupaj []
  17. To pomeni, da se celotna skupina ob vzvratni vožnji prepogiba 2x. []
  18. spuščanje je zaznal sam []
  19. O živih bitjih raje ne bi. []
  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1 nmohoric  nmohoric dne 28.03.2011 22:16

Kaj pa praviš na to, da te po domače povedano boli za ostale voznike, ker si ti le v šljeperu ? Drugače pa čestitam za opravljen izpit, jaz bom ostal kar pri B mi je že ta delal poštene preglavice :D

#2 NuckinFuts  NuckinFuts dne 28.03.2011 23:10

@nmohoric Lepa logika romunskih šoferjev, ki na žalost nimajo izobraževanj v stilu naših. Ponovno hvala za pohvale in srečno vožnjo, ter okrogel volan želim!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !