Tok misli #10

Običajno pišem objave zvečer, ko se mi vtisi celega dne lepo poklapajo v nekaj bežno smiselnega. Tole bi bila moja prva jutranja objava. Ever.

Ljudje smo zagotovo najbolj glupa bitja na svetu. Vsak lahko potrdi. Še celo ameba, ki se s pomočjo tipalk zaletava v steno z delom celice, kjer naj bi imela glavo  ob vseh neumnostih, ki jih počnemo. Če je pa lažje slediti instinktu, kot vsak trenutek življenja razmišljati o posledicah in predvsem globljih vzrokih naših dejanj in misli.

Iskanje vzorcev. Lepo bi bilo, če bi se dalo svet razcepiti na majhne in preproste, ponavljajoče se zaporedje dogodkov. Saj načeloma gre. Ljudem enostavno odcepiš t.i. “človečnost,” ki naj bi nas ločila od živali. Ko ostanejo samo še osnovni nagoni postane vse izjemno preprosto, vendar ti v resničnem svetu ne pomaga kaj dosti. Kvečjemu postaneš zamaknjen asocialec, ki cele dneve bulji v ljudi in razmišlja kaj se tisti trenutek dogaja v njihovih glavah. Testirano.

Najlažji vzorec je vzorec komuniciranja. Vsi naši pogovori tečejo po ustaljenih tirnicah, brez večjih sprememb smeri. Smalltalk lahko vodim med početjem in razmišljanjem treh stvari hkrati, ne da bi kdo ugotovil, da sem popolnoma odsoten. Še vedno pa obstajajo ljudje, s katerimi se da razpravljati o idejah, ne o tem koliko pozne solate je pobrala prezgodnja zima in ne o tem, kako izredno čudovito frizuro ima soseda od fanta od najboljše prijateljice. Tukaj smo spet pri pojmu izvirnosti. Skriti pomeni, ki se prikradejo v besede. Skorajda poetična sestava iz nekaj besed, ki zbudijo milijon misli. Postavljena prava retorična vprašanja, možganski procesi, ki dajo rezultat, variran od človeka do človeka.

Vrnil bi se. Zdelo se mi je, da je nekoč obstajal čas, ko sem imel več stvari pod kontrolo. Mogoče je bila to samo slutnja in lažni občutek dobršnje samozadostnosti. Zanima me, kaj bi bilo, če bi nadaljeval po tisti poti. Pa vendar, človek lahko izda samega sebe. Očitno. Pogled nazaj razkriva kvečjemu padec navzdol. It’s gonna be long way back up, ampak iste napake se ne dela dvakrat, a ne. A ne?

Rutina se razkriva v popolnoma novi luči. Čas mineva drugače, manj je časa za vsakdanje zadeve. Občutek varnosti in preprostosti je najbrž zavajajoč in se bodo stvari kmalu začele spet rušiti. Pa vendar, uživam dokler lahko. V ozadju ves čas čepi tisti ego, ki postaja vedno glasnejši. Enkrat mu bo dovolj in bo ponovno prišel na plano. Nikoli ne povzroči destrukcije, nikoli ne izbira nasprotnikov. Ravno nasprotno, ignorira jih in jim tihoma kaže zobe, niti približno v nevarnosti. Pokonci ga drži nezrušljiva obramba njegovega sveta za močnim, visokim in debelim zidom. Redki so preživeli vstop v njegov kraj, z vsakim je obramba postala masivnejša. Ko se je vse skupaj sesulo, je bila potrebna obnova. Počasi se je začelo z ograjico iz trnastih rož na ruševinah. Nadaljevalo se je z živo mejo, nato pa so bili postavljeni temelji za nekaj neprebojnega. Sovražnik izgnan, dela potekajo v pospešenem ritmu pred novim napadom. Edini, ki lahko odpre vrata je na notranji strani. Cepec pa je stalno v pripravljenosti, da zgrabi za kljuko.

“Homo homini lupus” in “Quis custodiet ipsos custodes.” Nuff said.

((p.s. Mislim, da bom ostal pri večernih verzijah bloga :mrgreen: ))

Quis custodiet ipsos custodes

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Sakir dne 10.03.2012 11:50

Mali o ljudeh, srednji o dogodkih, veliki o idejah. Govorijo namreč. Osebno sem vsaj vse male skenslu že dolg nazaj, ker lajf postane mal lažji…

Včasih je bil tvoj svet manjši in s tem posledično tut število idiotov okrog tebe. Z leti se oboje poveča in navidezna izdaja samga sebe je samo vsota kompromisov, katere sprejmeš, da ne končaš v zaporu z zadoščenjem… :mrgreen:

#2 pametnarit  pametnarit dne 10.03.2012 13:03

Sva nekje na istem, jaz ob tej norišnici več ne vem kje mam glavo in rit. :D

#3 nmohoric  nmohoric dne 10.03.2012 14:40

Howk; Dragi prijatelj, duhovi iz izozemstva mi govorijo, da si potreben eleksirja, ki ti bo povrnil moči, pravijo mi da se nahaja v teepeeju v središču mesta. Howk govoril sem Črna vrana :D

#4 NuckinFuts  NuckinFuts dne 10.03.2012 17:51

@Sakir Spet imaš prav. Sicer na svoj brutalen način, vendar se ne da oporekati :mrgreen:

@pametnarit Glava je tisto, kar bolj boli ob udarcu. Življenje takih udarcev prinese milijardo tako, da boš prav kmalu izvedel kaj je kje….

@nmohoric Rdečokožce tukaj streljamo.

#5 maia  maia dne 11.03.2012 23:27

Lepo, da si dal to ven iz sebe …zdaj greš pa lahko naprej reševat svet. Hi5! ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !