Obstajajo ljudje,

ki živijo polno življenje in ob prihodu v nek prostor le-tega napolnijo s svojo osebnostjo,1 iz oči jim bliskata radost in sreča, vsakodnevno preizkušajo milijone različnih stvari, so vedno zasedeni z opravki in kar zasijejo, ko spoznavajo nove ljudi, kraje, stvari in opravila. Potem pa sem tukaj jaz, ki se mi svet vrti večinoma okrog študija, pa še temu bi se najraje izognil. Itak.

No, da me ne bodo blogerski in drugi kolegi požrli do kosti, bom vseeno napisal sestavek, ali pa dva. Odgovornost za2 kvaliteto pa gre vam, tečnobam. Sampovem.

No, ajde. Vsak najbrž pozna tisti občutek, ko je moral kdaj pa kdaj v šoli pred tablo in rešiti kakšen račun, napisati kakšno kemijsko enačbo, ali pa le narisati nekaj, kar je profesorica narisala nekaj ur nazaj. Vsak najbrž tudi pozna občutek, ko nima pojma koliko je ura, kateri letni čas je, koliko števil je v deseterici števil, koliko črk je v abecedi, koliko dni ima teden… oziroma na kratko: se ne spomni niti svojega imena – torej občutek, ki se ga brez vsake težave dobi pet minut po začetku predavanja in se ga razvleče skozi nadaljnjo uro in pol. Če se v nekem čarobnem primeru združita oba omenjena trenutka lahko pride do precej sramotnih situacij, zato nikakor ni čudno, da je zadnjič pred predavanjem prišlo do sledečega dialoga med sošolcem in menoj: S:”Dejva se nekam na sredino usest, da ne bova slučajnu rabila it pred tablo.” N:”Ok.” No, po tistem, ko sva med prvimi pridrsala v predavalnico in se usedla nekam v sredino sva bila kar nekako začudena, da so se sošolci vsi do zadnjega posedli za nama in sva končala v živem ospredju, pred predavateljem in seveda stricem Murphyem. No, kakorkoli že, po novem ugotavljam, zakaj med pisanjem na tablo naključno menjujem pisane in tiskane t-je… včasih celo v isti besedi. Strange brain, kwa čmo.3

Ok. Enkrat sem mogoče že pisal, da se je prav določeni sekalec, podočnik, ali nekaj podobnega4 med grizljanjem domačega štrudla odločil, da je imel dovolj mukotrpnega visenja na svojem mestu in je enostavno s prelomom na pol pokazal svoje nestrinjanje s svojo službo. No, da bi se vsaj prelomil na pol, v bistvu je zadevo izpeljal dovolj profesionalno, da je bila njegova korenina po dejanju popolnoma neuporabna za nadaljnjo uporabo v reparacijske namene. Vsaj tako je rekel zobar, no. Kakorkoli, long story short, po novem se na mestu škrbine nahaja nek keramičen nadomestek, ki predstavlja začasno rešitev za krasen nasmešek, vendar nima uporabne vrednosti. Problem pri tem je, da moram zob med hranjenjem s trdnejšo hrano dati iz ust, kar pomeni, da moram s seboj nositi malo škatlico, kar pomeni, da moram misliti na dve stvari na dan preveč. Recept za katastrofo? Indeed. Do sedaj mi je uspelo že nekajkrat pozabiti škatlico na neznanem mestu, da sploh ne govorim o zobu, ki je že dvakrat ostal na drugi polovici države, med mojim preseljevanjem med stalnim in začasnim prebivališčem. Eh ja. Nej senu za guske.

No, še ena iz stroke. Kot sem rekel, se mi življenje itak večinoma vrti okrog predavanj in fakultete. Ne morem si pomagati, že zaradi poklicne usmeritve ne, da ne bi opazil nekaterih nadležnih stvari, ki jih počnejo predavatelji. Po hitrem premisleku jih brez problema lahko razvrstim po nadležnosti, na lestvici, kjer (1.) pomeni Damjan Murko ostale številke (2., 3., 4.) pa gredo počasi preko pesmi Gangnam style,5 preko zvoka gonjenja mačk (5., 6..) in naprej do blondink za volanom (7., 8…). Itak pa sploh ne bo toliko točk. No, pa začnimo:

  1. Obstajajo normalni ljudje, ki zjutraj le s težavo dvignejo glavo z blazine, po večkrat pritisnejo SNOOZE na budilki in se po več ur počasi spravljajo do budnega stanja. Potem pa so tukaj žive tečnobe, ki mislijo, da je postelja čisto navaden toaster, tak z vzmetjo, kot jih je videti v ameriških filmih in zjutraj skočijo iz nje, ter si že predstavljajo, da so v polnem pogonu, medtem, ko jim del možganov za zaznavanje lastne nadležnosti še čisto mirno počiva. Torej, profesor, ki po lastni volji da predavanja na urnik pred 8h zjutraj in nato priskaklja v predavalnico z velikanskim nasmeškom je čisto navaden in velik NO-NO!
  2. Ljudje se zagotovo ločimo po samozavesti, ki se kaže v načinu govora, besedah, ki jih uporabljamo in našem obnašanju. Nekdo, ki poskuša dobiti avtoriteto z navadnim teženjem in strogim povzdigovanjem glasu je nikakor ne bo dobil, sploh, če med govorjenjem zanika vsak povedan stavek. Vemo o čem govorim? Jap, o ljudeh, ki vsako misel zaključijo z nekako vprašalno verzijo besede “ne.” Enkrat sem pri takem profesorju s svinčnikom naredil črtico na mizo vsakič, ko je naredil omenjeno napako in v treh urah prišel do mize sive barve, ne. Nadležno, ne? Absolutno, ne.
  3. Kako malo je potrebno, da pridobiš pozornost poslušalcev. Pa je res? Ponavadi se lahko sodelovanje prisotnih “kupi” z majhnimi in trivialnimi podvprašanji, na katera imajo poslušajoči veselje odgovarjati, to pa ustvari prijeten dialog. Kaj pa, če gre oseba, ki predava v ekstrem in postavlja PRETIRANO nepomembna in prelahka vprašanja? Mislim na tiste trenutke, ko večina študentov po vprašanju samo dvigne eno obrv in zmaje z glavo, ker se jim ne zdi vredno odpiranja ust. Če predavatelj v temu primeru še kar ne nadaljuje s svojim delom predstavitve lahko pride do dolgih in mučnih tišin.
  4. Branje s prosojnic. Ena izmed najbolj osovraženih dejavnosti na vseh predstavitvah in predavanjih. Kadar to združimo s tretjo točko, dobimo predavatelja, ki pusti, da prisotni preberejo kaj piše na projekcijskem platnu, nato pa postavi vprašanje iz napisanega teksta se tišina in mučnost le še ponovi.
  5. Smisel govorjenja je prenašanje informacij in podatkov na druge osebe in je ena izmed osnovnih ŽIVLJENJSKIH značilnosti, ki nas loči od živali. Itak pa se najdejo predavatelji, ki bi morali že desetletja delati družbo ostalim upokojencem na izletih njihovih društev in se zabavati s poslušanjem narodnozabavne glasbe. Kadar taki strokovnjaki pridejo predavat se kaj kmalu izkaže, da so jim zadnjih dvajset let raziskovalne naloge pisali ubogi asistenti, ter so popolnoma za luno in za časom, vsaj kar se tiče pedagoških prijemov in novostih na strokovnih področjih. Torej, če dedek svojim vnukom s šibkim glasom in počasnim premikanjem bere svojemu vnučku pravljico za lahko noč je to ok, če pa taisti dedek poskuša prenesti svoje strokovno znanje na generacijo mladine popolnoma izven njegovega časa, pa to nikakor ni in ne sme biti ok.
Še bi lahko našteval. Brez skrbi.

Uglavnem, imam eno izmed novih stvari, ki so na moji črni listi. Recimo vožnja s trolo, natančneje 6ko. Podnevi, seveda. Ne vem, kdo si je izmislil eno izmed daljših prog na LPPju, ki poteka po najširših in najbolj zasedenih ulicah v mestu, nato pa se jo je odločil še podaljšati nekam v primestje. Če bi ribarnice in pakirnice konzerv s sardinami kdaj hotele spraviti več rib v eno pločevinko naj se kar oglasijo v glavnem mestu, da na šestki pogledajo kako se stvarem streže.

Eh. Bodi dovolj. Merjasec vas gleda.

  1. še malce na drugačen način kot Desa Muck, ali morda Šerbi []
  2. en drek []
  3. drugače ne bi bilo problema, pri programiranju pa to lahko predstavlja sintaktično napako. Svašta. []
  4. a to mogoče spada pod splošno znanje in bi moral vedeti kateri je? []
  5. najbrž sem edini človek na svetu, ki tega komada ni niti enkrat poslušal več kot štiri sekunde, ne? []
  • Share/Bookmark


16 komentarjev ↓

#1 nmohoric  nmohoric dne 24.11.2012 11:09

Po prvem odstavku sem milil, da bo blog namenjen moji malenkosti.. Saj vem, da si mi to želel povedati že večkrat samo.. ok vidim da še ni čas…

Škoda da nimaš takšnih so sošolcev, kot jih imam jaz, meni se ne da sodelovati samo zato, ker večinoma vem vse.. in nočem izpasti smartassbadasaery :D

Oh to so bili piratski dnevi in šetanje po centru in grozenje mlajšim sprehajalcem.

  1. Si vedla jajota in pajota? Onadva sta skočila iz postelje naravnost v hlače in sta bila pripravljena na dan. Sicer pajo je padel skozi shlačnico, tko da je moral skočiti 2x :)
  2. Tako kot beseda pač pač pač pač in seveda gospodična Pač :D
  3. no to pač :D

Avtobusi so svoja stvar.. z njimi se vozim 2x na leto maksimalno. Za vse ostalo sta tu kolo in avtomobil :D

#2 Prome  Prome dne 24.11.2012 11:56

Če bi rad poskusil sardina level over 9000, probej it na 6-ko ob sončnem vzhodu, ko se jailbait populacija nasardini v trolejbus. Res ne vem zakaj preprosto ne prespijo prve ure pouka :mrgreen: . Zaradi njih mora moja malenkost trpeti vsakodnevno pomanjkanje kisika in pride na šiht kot zombi iz Walking Dead.

#3 NuckinFuts  NuckinFuts dne 24.11.2012 12:14

@Kracalnik Če ne bi vedel o čemu govoriš, bi bil tvoj komentar najbrž ena velika zmeda traparij :mrgreen: Greva malce delat na slogu, namesto na vsebini? :mrgreen:

@Prome You know shit just got real, ko se na zastekljenih področjih tiste, drugače kovinske škatle, prične pojavljati kondenzirana vlaga, nastala iz pljuč množice in se zaveš, da je vse kar dihaš v bistvu mešanica izhlapelega potu, izločenih plinov in higienskih pripomočkov. Pričakovat od mlade populacije, da bi šla šele na drugo uro je pa itak nemogoče. Tepci, itak ne bodo imeli služb, če pa jih bodo imeli, se bodo do njih vozili s 6ko in na delovno mesto prihajali kot zombiji iz Walking Dead! :mrgreen:

#4   Sakir dne 24.11.2012 13:11

Nebi bla bolj preprosta rešitev, namest da razvrščaš profesorje na lestvico, kava? V prijetni družbi? Spanje? Gledanje kako se barva suši na steni… to je samo za enice. :mrgreen:

#5 NuckinFuts  NuckinFuts dne 24.11.2012 13:48

Greš na kavo? :mrgreen:

#6   schjora dne 24.11.2012 16:21

O profesorjih, pač, ni smiselno govorit, ne. Se mi zdi, da bi nekateri najraje umrli za katedrom … O avtobusih pa … pri nas je bil zjutraj en lokalni avtobus do Lj., na katerega občasno sploh nisi prišel gor, taka gužva je bla. In za razliko od mestnih avtobusov je naslednji prišel šele čez eno uro. 6ka je kul (kolo pa še bolj) :D

#7 nalivka  nalivka dne 24.11.2012 19:45

Saj veš, da je v veliko primerih tista avra, ki jo imajo tisti “boljši” ljudje večinoma zgolj navidezna? Je res, da obstajajo načini, kako konstruktivno preživljat prosti čas, ampak včasih je to zgolj krinka za vse tisto, česar sami ne zmorejo, potem pa se predajajo vsemu mogočemu, upajoči, da se bodo nekje čutili zares pripadne. V svetu, kjer je vse iz sladkorne pene. Seveda pa ne poskušam posploševati in priznavam, da dejansko obstajajo tudi boljši ljudje, ki znajo bolje vskravati vse, kar jim vsak dan hodi naproti in se znajti v svetu in obvladati vsako situacijo. Obstajajo pa tudi ljudje, ki znajo med stojo na glavi žonglirat z nogami. Vsega človek pač ne more imeti naenkrat :mrgreen: Zaradi svoje srečne usode pa lahko nesrečneže, ki se gušvajo na šestki, opazujem zgolj od daleč – na Aškerčevi je to možno videt skoraj vsak dan ob skoraj vsaki uri na skoraj vsakem avtobusu, označenim s številko 6. Jaz pa olajšano sedem na linijo, ki ni vedno tako preobremenjena. In trkam na les v upanju, da se to ne bo spremenilo. In pestujem svoj krompir, zaradi katerega moram priznati, da sem ena izmed bolj privilegiranih študentk, kar se tiče kvalitete življena v prestolnici. Vsaj letos :mrgreen:

#8 NuckinFuts  NuckinFuts dne 24.11.2012 22:10

@schjora Kolo! Evo, najhitrejše, najčistejše in najbolj agilno prevozno sredstvo. Ampak precej nepraktično za jesenske vremenske razmere. :/

@nalivka Ah, v zgornjem odstavku itak ni opisano smiljenje samemu sebi, ker vem, da nisem sam v temu. Je preveč asocialnih tepcev na svetu, da bi verjel, da sem edini in da nam ni lepo :mrgreen: Po izkušnjah s stricem Murphyem ti lahko povem, da se ne splača prehitro hvaliti o svoji srečni usodi, ker ti lahko življenje čisto preprosto zabode nož v hrbet, ravno, ko dobiš občutek, da lahko normalno dihaš. Pazi, da ne bo ravno tvoja linija LPPja podaljšana (ajde, če ni ravno 3G, ali kaj podobnega) in boš še ti sardelica. Kar nekako dvomim, da bi ti bilo všeč, glede na to, da imava oba interese usmerjene bolj v smeri čistega zraka in živalske družbe, namesto ljubljanske svinjarije in gneče :mrgreen:

#9   Sakir dne 25.11.2012 00:21

Ne vem, kdaj bom spet kej v žabariji… :mrgreen:

#10   Dušan Vlahović dne 25.11.2012 10:41

Andragogika (na fakulteti upam ne moremo govoriti o pedagogiki) je zanimiva veda, ki večino profesorjev ne zanima. Verjetno ker je pot do učiteljskega naziva vezana na doktorat s področja stroke s katero naj bi se učitelj ukvarjal in ne na izobraževanje na področju poučevanja. Kar se predavanj tiče pa to:

“Lecturing is the transference of the notes of the lecturer to the notes of the student without passing through the brains of either.”

in

“Most people tire of lecture in ten minutes; clever people can do it in five. Sensible people never go to lectures at all.”

Predavanja so najcenejša oblika pouka, zato so na večini fakultet dominantna oblika poučevanja.

lep pozdrav

#11 maia  maia dne 25.11.2012 13:27

Wau, dejansko si sposoben spraviti skupaj še kakšen (recimo temu) dostojen odstavek, kdo bi se mislil :mrgreen:

Imam samo jaz tak občutek, ali v zadnjem času več ali manj vsi kolnemo čez brezupne osebke, ki stojijo pred nami v predavalnicah?

#12 NuckinFuts  NuckinFuts dne 25.11.2012 13:55

@Dušan Po mojih izkušnjah pa sploh ne gre za večino. Če recimo izpustimo možnost, da imajo nekateri že po naravi občutek za podajanje znanja, obstaja neverjetno veliko število profesorjev, ki se imajo interes in se jih enostavno da poslušati več kot pet minut in celo nekaj odnesti od njihovega blebetanja. Mislim, že čisto iz človeškega vidika bi bilo mogoče upati, da se oseba, ki stoji in predava pred kupom zvedavih oči na to pripravi, ter v trenutku, ko pogledi pred njo postanejo stekleni naredi nekaj, da jih povrne v normalno stanje, mar ne?

@maia “recimo temu” ja :mrgreen: Ej, pomoje je to kvečjemu dober znak. Ker, če so predavatelji zanič to najbrž pomeni, da jih primerjamo s tistimi, ki niso tako zanič. Iz tega sledi, da zagotovo obstaja nekdo, za katerega se splača dvigniti rit iz postelje in odzehati na tisto uro in pol… dokler še obstajajo ne bomo izgubili upanja na boljše čase :mrgreen:

#13 nalivka  nalivka dne 25.11.2012 21:51

@NuckinFuts: Moj blagoslov z udobjem sicer sega bistveno dlje kot do vožnje z avtobusom (seveda je moja linija tudi velikokrat natrpana ali pa me poti nesejo v smer, kjer sem prisiljena občutiti invazivno bližino drugih ljudi), ampak res upam, da me Murphy kar se bivalnih razmer tiče ne bo še enkrat udaril po prstih. Ker imam za sabo že kar lepo število dogodivščin in neprijetnosti, ki sem jih doživela v zvez s tem. x) Ampak ja, svojemu dokajšnjemu luksuzu navkljub sočustvujem, ker sem že večkrat bila na mestu ne le sardelice, tudi kakšna bolj neprijetna vloga bi se našla. Pa naj bo dovolj o tem. Mogel bi šele videt, kako izgledajo vlaki ob nedeljah zvečer v smeri Ljubljane in v petek popoldne v smeri iz Ljubljane. Tu pa včasih celo prevzamem vlogo sardele. Tiste vožnje ponavadi trajajo malo dlje kot deset ali dvajset minut in tako dolgo stanje in stiskanje ob sotrpine zna biti izjemno izčrpujoče.

#14 Urška Sonček  Urška Sonček dne 26.11.2012 18:22

You’re on fire! :mrgreen:

#15   maia dne 27.11.2012 12:44

Ja seveda obstajajo, samo ponavadi jih ni v naših predavalnicah :mrgreen: Pa dej, mal se umiri s tem pozitivizmom :D

#16   tina dne 29.11.2012 23:51

Ha! :D

[neumesna, sori :P ]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !