Arhiv za December 2012 ↓

Za urikverc

Glede na to, da sem statistiko ob koncu leta napisal že 2x (link1, link2), naj bo še letos, evo.

V 2012 se je na temu blogu znašlo 68 objav,1 kar v povprečju znese 5,7 objave na mesec. Glede na nekatere druge bloge, ki jih toliko objavijo v enem dnevu sploh ni slabo.

Vseh obiskov spletnega mesta je bilo 17 420, skupaj pa so odprli 33 464 strani, iz česar sledi, da je vsaka oseba povprečno pogledala 1,92 strani na en obisk.

Letošnje objave so bile malce krajše od lanskih, zato se je še enkrat izkazal izrek o obratnem sorazmerju dolžine objave in času, ki ji ga bralci posvetijo. Tokrat je bil povprečen čas na blogu kar 2 minuti in 21 sekund.

Lepo je vedeti, da je polovica obiskov bloga prišla s strani rednih bralcev, ostale izgubljene duše pa so s svojimi 8 847 unikatnimi pojavitvami spoznale, da na internetu obstajajo določeni blogi, ki niso vredni branja. Kako je takim uboščkom uspelo priti na NuckinFuts blog? 4 185 junakov je semkaj prišlo preko iskalnikov, največkrat preko besedne zveze “9gag faces,”2 11 100 jih je največkrat ponesreči kliknilo na link do mojega bloga na Blogosu (2 094), Siolu (1 390), zahvalil pa bi se tudi Pametnjakoviču, od katerega je sem prišlo kar 947 izgubljenih duš. Ne rečem, tudi druge blogrolle so pomagale pri referenčnih povezavah, zatorej vsem soblogerjem: hvala lepa, pa velik pirhov.

Na glavni strani bloga se je ustavilo 10 402 obiskov, na drugem mestu po branosti pa je s 459 bralci stran O blogu in o avtorju, kjer ste se zadrževali 41 sekund. Povprečje za branje ene povedi je 41 sekund? Resno? What are you? Twelve? No, kakorkoli že, najbolj brana objava je bila letos Ko posadiš drevo (395), sledita pa ji Excuse me (362) in objava z najdaljšim naslovom letos: Kratki vedež o vožnji skozi krožišče za Ljubljančane in ostale uboge v duhu in pomoči potrebne, kjer je 335 bralcev za branje naslova porabilo 3 minute in pol.

Tehnološka statistika je včasih najbolj zanimiva. Letos ni. Vseeno: Firefox s svojimi 37,36% letos vodi med brskalniki, s 35,33% pa mu tesno sledi Chrome. Na tretjem mestu je daleč zadaj z 11,29% osovraženi IE. Med operacijskimi sistemi vodi seveda Windows z 82,52%, povečalo pa se je število uporabnikov odprtokodnega Linuxa, ki je sedaj že pri 6,61%.

Vidi se, da je Siol na svoji glavni strani premaknil bloge nekam na dno,3 zaradi česar je bera bralcev šibkejša, kot prejšnja leta. Drugače pa hvala lepa za vse komentarje, debate, traparije in branje.

Se beremo še naslednjih 12 mesecev, od jutri naprej pa vam želim tudi: Srečno novo leto, čimveč mavričnih ponijev, čimmanj glivic na nogah, čimlepše nosne dlake in veliko žaganja! :mrgreen:

  1. tale ne šteje []
  2. butli []
  3. zakaj? Resno? Če že služite z oglasi na naših straneh bi lahko malce bolj promovirali zadevo, ne? []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #1

Evo, zadnjih štiriindvajset ur sem preživel v iskanju stvari, ki bi jih lahko kopiral, vendar nisem bil preveč uspešen. Seveda samo do nedavnega, ko sem odkril veliko zbirko tvitov, ki sem jih nekoč in nekje dodal med priljubljene. Ponekod gre za slovenske, drugje spet za angleške citate, vendar ima večina vsaj malce humornega pridiha. Sledijo si kronološko, od najnovejšega proti najstarejšemu. Let’s get this party started.

*Sakir na tradicionalne družinske vrednote:

*Ragnar Belial o napredku Applove tehnologije: *Sašo z malo črnega humorja: *Matej Praprotnik odkrije zabavno kombinacijo simbolov:

*megafotr o novih sodelavcih policije:

*robotski račun opisuje slovensko glasbeno sceno in njene cilje:

*Khalifa nam pove zabavno anekdoto o srečanju s policisti:

*Ana Jurc o pomembnosti izbiranja pravega imena za otroka:

*Andrej Arh o nerazumevanju med ljudmi:

*FunFacts nam sestavi kratko poezijo:

*Pametnjakovič razloži svoje razumevanje romantike:

*Sašo pove eno matematično:

*Sakir in njegovo trenutno počutje:

*Pižama je zaskrbljen zaradi svoje kolegice:

*Pižama opisuje eko politiko v restavraciji hitre prehrane:

*Political Math se za trenutek zmede in…:

*Demetri Martin opiše sosledje nenavadnih dogodkov:

*Uroš Kocjan pokaže primer pravilne reklamacije:

*JRehlig o svetu iz umetne mase:

*Stanko pove eno odprtokodno:

*Frankie Boyle pojasni koncept kokic in kokakole v kinu:

*Sašo pretvarja v imperialne enote:

*Jure se pohvali:

*Gorazd Šturm se ukvarja s pravilno sintakso:

*Iztok Majhenič pove eno bridko:

*Nejc Žorga Dulmin o znanstvenih problemih:

*anusmundi na pomembnost točke vidika:

*Janez Novak o ljudeh s preveč časa:

*Tina B testira onomatopoijo:

*Kristina Keržan postavi diagnozo:

*Ragnar Belial o posledicah različnih kapljevin:

*Mladen Prajdic na takratne spremembe facebooka:

*robot o imenih moških higienskih pripomočkov:

*Tina B o svoji zbirki orožja:

*Eran Kampf postavi prioritete:

*Tina B o sproščujočem krožku na Kardeljevi ploščadi:

*Lažni račun o problemih prvega sveta:

*Mladen Prajdic opiše našo turistično ponudbo:

*Blaž Žgavc pokaže, kam se splača vreči stotine evrov:

*Jan Ferme ni jutranji človek:

*Jonas Žnidaršič o pozabljenih očalih:

  • Share/Bookmark

Kot vsako leto

še letos:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Osnutki, osnutki #2

V bistvu gre za potrjevanje reka: “če nimaš česa za zapisati, kopiraj,” ki je stalna praksa na temu blogu. Za dokaz lahko podam prejšnjo objavo s precej podobnim naslovom, kjer sem objavil bolj ali manj slabe osnutke zapisov, ki jih nikoli ne bom dokončal. Ne mislite, da se od takrat ni nabralo nekaj novega materijala. Aja, ta blog gre vedno bolj v dnevniške zapiske, kot v tematiko. Sranje.

http://mondaybynoon.com/wp-content/uploads/xVyoSl.jpg

Pravila so enaka kot prejšnjič: zapiski so brezvezni, končajo se sredi povedi, smisel te objave pa je v tem, da so zavese lahko tudi roza barve, če si ženska.

_______________________________

Enkrat za spremembo (30.11.2012)

sem petkov miren večer zamenjal za tistega, bolj konvencionalnega. Namesto, da bi potihem ležal in se ukvarjal z lastnimi mislimi sem sedel pri računalniku in spremljal medije. Itak. Kdo ne bi hotel videti, kaj se dogaja pri temu t.i. revolucionarnem dogajanju v naši državi.

Nekaj uric sem buljil v livestream iz sredine Kongresnega trga in izpred stavbe državnega zbora, gledal strani medijev, ki so bolj ali manj subjektivno poročali s kraja zločina, prebiral twitte tam prisotnih uporabnikov in še in še. Kot marsikoga drugega, me je začel zvijati tisti človeški občutek, ko vidiš anomalije in neumnosti, ki jih kvasijo uradni poročevalci, politični in drugi skrajneži, odgovorni na državni ravni in podobni… “Zakaj ljudje ne protestirajo mirno, zakaj mečejo petarde, zakaj letijo granitne kocke, zakaj ne gredo domov, zakaj je elito bolj sram, da so američani na strani ambasade napisali opozorilo za svoje državljane, kot da so “zafurali državo”…” in še in še ostalih misli mi je frčalo po glavi. Nato pa sem se spomnil v katerem primeru se še da dobiti podobne občutke.

Resničnostni šovi so dejansko zgrajeni po istem principu, da vzbujajo iste občutke, kot smo jih imeli nemi opazovalci pri spremljanju teh novic.


Plan (27.7.2012)

Nekje med lepljenjem osem tisoč devetsto triindvajsete nalepke v temu tednu je končno prišlo do tistega trenutka preboja, ki sem ga čakal že vsaj dve leti. Ob poslušanju debate o evolucijski teoriji1 dveh sodelavcev z opravljeno osnovno šolo in besednim zakladom sestavljenim večinoma iz kletvic ter nekaj medmetov, me je v trenutku prešel strah ohranitve še zadnjega kančka zdrave pameti. Seveda so se mi misli takoj preusmerile na bližajoče se datume izpitov in potihoma sem začel klepati načrt.

Pa ga imam!

Prvič v življenju imam v mislih nekaj oprijemljivega, dolgoročnega in neizbežnega. Presneto, nisem zahteven, res ne, zato tudi prihodnost


Čauči (22.7.2012)

Ma evo, po tri urnem lepotnem2 petkovem popoldanskem/večernem spancu pa lahko kakšno rečemo. Kaj se je torej lepega zgodilo v teh nekaj tednih od zadnje reportaže?

Hja, bolj opazne spremembe so minimalne. Recimo, moj rdeči štirikolesnik je dobil nove tablice, na karer


I’m not totaly useless (12.5.2012)

I can always be used as a bad example.

V bistvu priznam, da nimam ničesar pametnega za povedat, ampak bom vseeno nekaj nakracal, da pokažem vitalne znake in podobne bedarije.

Evo, čas mineva in to točno 60 sekund na minuto. Teden se je začel fenomenalno. Zaradi sodelovanja moje nadstandarne fenomenalne ©Sreče s kupčkom trapaste pameti, ki jo še premorem sem naredil trapasto napako in se v glavno mesto odpravil v ponedeljek zjutraj, namesto v nedeljo zvečer, kot to naredim ponavadi. Sicer je ljubljanski tunel po dolžini bolj podoben kakšnemu avtocestnemu podhodu, vendar po polurni vožnji skozenj izgleda veliko, veliko daljši. Jutranja prometna konica okrog 8h je tudi precej bolj zanimiva od popoldanske. Zaspani pogledi zamenjajo jezne bliske iz oči, divjanje skozi oranžne in rdeče luči nadomešča počasno prestavljanje v prvo prestavo ob zelenem semaforju in avtošolsko speljevanje. V vseh pogledih se na mestnih ulicah namesto agresije razlije velikanska umirjenost, kar seveda zaradi dejstva, da sem bil buden že od 2h zjutraj ni prav nič pripomoglo k temu, da sem bil po 3 prihodu do študenta utrujen, kot žurer po prekrokani noči. 4


Čudo prečudno (8.4.2012)

V zadnjem tednu se je zgodilo milijon stvari in bi že skoraj pričakoval, da bom imel nekje toliko idej za pisanje. Pa nič. Nada. Niente. Ništa. Nul. None. Nč, ejga.

Prvo kot prvo sem dobil šiht. En osemurni študentski popoldanski šiht v skladišču. Nič preveč napornega vendar v kombinaciji s predavanji in kako uro dolgi poti do tja vzame precej časa. Malce sem bil šokiran, ko sem iz zimskega drnjohanja planil v pomladanski 100% delovni dan. Celo tako, da sem danes cel dan večinoma buljil v prazen prostor in poskušal priti k sebi. No, sedaj mi je uspelo. Vsaj do  tolikšne mere, da lahko normalno komuniciram.5


Adaptacija (3.3.2012)

Ko te vrže te vrže. Mislim, če se iz lenobnega zimskega poležavanja kar naenkrat vržeš v osemurni delavnik v kombinaciji s faksom in drugimi obveznostmi zna biti to za telo kar velik šok. Približno tolikšen, kot ga občuti riba na prvem6 poletu v kljunu albatrosa. Čeprav nisem riba, da bi lahko trdil z gotovostjo…

No, nekaj ur spanca reši vse, še posebej, če je teh ur ogromno. Mogoče bi jih bilo celo več, če ne bi sanjal najbolj čudaških sanj v zadnjem desetletju. Mislim, mešanica zadnjega dela  filma Harrya Potterja, treh epizod South Parka in Zgodb iz Narnije. Kot prvo sploh ne vem, kako so te zadeve prišle v mojo glavo, kot drugo pa mi ni jasno od kje tej mokri gmoti7 v moji glavi takšne ideje? In kako lahko po napornem dnevu ležim in buljim v zrak kot galebja rit na narobe obrnjenem galebu? Kakorkoli, do zdajle se mi je  končno uspelo prebuditi do stopnje dokaj normalne komunikacije. Moving on.

Počasi se bom privadil na rutino vstajanja, predavanj, službe in spanja. POČASI. Kljub temu, da je bilo ta teden naporno8 sem si med


  1. ali ste vedeli, da človek ne izhaja iz opic ampak iz morskih polžev? kaj pa, da smo ljudje na Zemljo prišli s pomočjo vesoljcev? []
  2. sicer neučinkovito []
  3. končno! []
  4. Ne, nisem žural, le prezgodaj sem šel v posteljo in se zbudil ob 2h.. []
  5. ne rečem, da kdaj komuniciram normalno, vendar je sedaj zadeva na relativno v redu ni………… ah, to ja []
  6. in zadnjem []
  7. if any []
  8. do kraja []
  • Share/Bookmark

Meje

Ko se življenje obrne v smer, kjer lahko vsako1 idejo takoj deliš naprej, glava ostaja prazna, nobena reč pa ne dozori dovolj, da bi bila primerna za objavo tukaj. Ampak to še ne pomeni, da ne bomo poizkusili.

http://cdn.memegenerator.net/instances/400x/27280441.jpg

  • Zakaj ne bi začel s faksom? Ker je tema dolgočasna.
  • Torej, vedno večkrat se sprašujem, kje v človeški zgodovini se je zgodil tisti premik, da smo ljudje čisto ponesreči presegli svoje sposobnosti in smo priplavali do trenutne situacije. Ker se tale pospešen napredek od začetka industrijske revolucije sploh ne zdi več kot napredek celotne civilizacije, ampak velikansko breme, ki nas spreminja v nekaj, kar sploh še ne moremo biti. Nismo zreli, nismo pripravljeni na trenutno stanje v družbi, ne zmoremo se spopadati z vso tehnologijo, ki nas vleče stran od našega bistva – narave in življenja v njej. Potem pa je tukaj spet vprašanje, če je to nujno slabo?
  • Ljubljana. Slovenski poizkus mesta, katerega mračnost, megla in prometna situacija človeka kar prisilijo, da začne z nežno mržnjo, kasneje pa z iskanjem vedno novih in novih odgovorov na vprašanje:”Zakaj je ne maram?” Sicer pa ti navkljub soncu, ki za oblačno zaveso poskuša izpasti vsaj malce močnejše od Lune,2 lahko dan polepša kakšen pristen stik z ljudmi, malenkostno dobro delo, ki si mu priča, ali pa nasmešek s strani neznanca.

http://1.bp.blogspot.com/-3coERUYCXfg/TttCnwZFDFI/AAAAAAAAB9c/IFWnMGcxIZU/s1600/DSC01529.JPG

  • Evo, šele na temu mestu faks. Vedno bolj mi postaja jasno, da z izbiro smeri študija nisem popolnoma zgrešil in mi počasi, a vzrajno prirašča k srcu. There, I’ve said it. Neka meni draga oseba je pred kratkim pripomnila, da moji neuspešni naravoslovni duši zagotovo dela družbo tudi bolj družboslovno usmerjena3 narava, kar se prijetno sklada z vsebino študija in poklicu, ki mu sledi. Če odštejemo seveda tisti neuspešen del.
  • Iz dneva v dan me na realna tla postavlja tudi odgovornost, ki me nekega dne čaka do generacij in generacij nadebudne mularije, ki jim lahko ob nesposobnosti pokvarim razvoj in temelje nadaljnje izobrazbe. Sicer pa mi vsaj z vidika nekakšnega pedagoškega erosa ne gre slabo, če lahko sklepamo po rezultatu manjše učne ure,4  kjer je bila od skupine štirih ravno meni namenjena edina pohvala. Pa tudi edina kritika, ki sem jo že v naslednjem poizkusu popravil. [Nedabsehvalu]
  • V kratkem so se na širnem internetsu pojavili vsaj trije dobri blog zapisi.5 Glede na to, da je v njih nekaj posebnega, nekaj nedoločenega, kar človeku ob koncu branja da misliti, da ni izgubil minute svojega dragocenega časa, si vsak zasluži svojo alinejo:
  • Najprej je tukaj Svoboda, ki se spopade z Relativnostjo časa in pomembnostjo trenutka. Prehojena pot je vedno pomembna, misel na prihodnost je lahko kvečjemu zastrašujoča na stopnji strahu pred neznanim, kar v resnici šteje pa je danes, tukaj in zdaj.
http://glenmontgroup.files.wordpress.com/2012/08/adam-blog-pic2.jpg
  • Potem je z zapisom udaril v živo Sakir, ki je poiskal Tanko linijo, ki loči “normalnega” človeka od nenormalnega. Vsak je sebi največji sovražnik, svetu pa lahko škodi samo, če spusti svoje misli iz vajeti. Razlika med nekom na zdravilih in tistim, ki lahko shaja brez njih je samo v prilagajanju na družbo.
  • Nazadnje lahko izpostavim še nov blog, ene čisto frišne brucke, ki s sarkazmom, kančkom cinizma in dobrim slogom spravlja skupaj zapise o svojih dogodivščinah. Nazadnje je opisala svoj Spopad z dohtarji na sistematskem pregledu.
  • Vi sam pište, drugač bom jst.
  • Če ste mi že zadnjič pomagali z idejami za izdelek na stružnici6 …Pozna kdo kakšnega slovenskega izumitelja, ki je med manj znanimi? Mogoče kakšnega lokalca, prijatelja, kolega, znanca? Se pravi, odpadejo inovatorji v stilu Akrapoviča, Puha, Bloudka in podobnih, ostalo bi pa šlo. Aja, pa fino bi bilo, če bi o njem obstajalo vsaj za eno mini seminarsko pisnega materiala.
  • Sneg. Je.
YouTube slika preogleda

  1. še tako butasto []
  2. neuspešno []
  3. in ravno tako neuspešna in nesposobna []
  4. oziroma bolj predstavitve seminarske naloge []
  5. Ne iz moje strani, valjda. []
  6. Trenutno je v izdelavi šahovska figura, btw. []
  • Share/Bookmark

Se mobilni telefoni res razvijajo naprej?

Kmalu bosta minili dve desetletji odkar se je v naši državici zgodil premik in je vedno večje število ljudi začelo po žepih nositi velike “cegle,” ki so takrat podpirale komajda izpopolnjeno GSM tehnologijo. Na javnih mestih se je začelo raznovrstno piskanje in cingljanje, ki se je z leti spremenilo v melodične zvoke, kasneje pa kar v nadležno glasbo iz prodornih mini zvočnikov.

http://www.comedy-zone.net/pictures/images/work/140503/handsfree.jpg

Kazalo je lepo, telefoni so imeli tipke, ki so v začetku omogočale klicanje, pisanje kratkih sporočil, kasneje pa tudi igranje malce zahtevnejših java iger in brskanja po internetu. Novejše naprave so bile vedno manjše, lažje, baterije so potrebovale vedno krajši čas za 100% napolnjenost, IR prenos podatkov je zamenjala Bluetooth tehnologija, dodajala se je povezljivost z WI-FI, aplikacije za poslušanje radija, itd… To je krajša in splošna zgodovina mobilne tehnologije, ki jo vsi dobro poznamo, ker je bila zadnja leta z nami in okrog nas. Potem pa se je zgodilo nekaj precej pričakovanega.

Pojav pametnih telefonov ni bil presenečenje za nikogar, ki je vsaj malo spremljal razvoj tehnologije. Funkcionalnost dlančnikov z zasloni na dotik je morala prej ali slej preiti na mobilne telefone in tudi je. Začelo se je z nekaterimi poizkusi različnih podjetij, vendar je pravi pok ustvaril šele Apple s svojim1 precenjenim iPhone-om, kateremu so morali vsi narediti hitro konkurenco. In ravno v hitrosti razvoja te tehnologije se je pojavil problem, ki muči zdajšnjo generacijo smartphone-ov.

Mogoče sem le preveč konservativen, vendar se mi zdijo prav vsi telefoni s funkcionalnostjo zaslona na dotik bolj ali manj polizdelki. Že, če primerjaš tržno ceno glede na kvaliteto telefona v istem cenovnem razredu pred dvemi leti, ali pa sedaj, se opazi velikanska razlika v pokvarljivosti strojne in programske opreme. Telefoni, ki so pred kratkim delovali na preizkušenih2 verzijah operacijskih sistemov in na opremi, ki je bila bolj preprosta, so sedaj postali požrešni mini-računalniki, pri katerih lahko uporabnik samo upa, da bo jutri še delovala. Ja, isto velja za iOS, kot za ne-vem-katero-verzijo Androida.3

http://www.fun2video.com/wp-content/uploads/2012/10/funny-hammer-mobile.jpg

Kot sem rekel, so telefoni nekoč iz velikih opek postajali vedno manjši in lažji, se je to s prihodom nove tehnologije spremenilo. Zaslon na dotik s vso svojo kramo zavzema veliko prostora, če pa hočejo podjetja zraven spraviti še vse pripadajoče vezje se zadeva kar razširi, da pa bi se vse to napajalo, mora biti poleg še toliko večja baterija. Vse skupaj rezultira v velikanskih ploščah, ki jih je treba držati na celotni dlani, namesto med prsti, nekatere pol-tablice pa gredo celo tako daleč, da jih ni več možno spraviti v žep. Navkljub velikosti pa je robustnost zaradi občutljivih in natančnih senzorjev postala izredno majhna, materiali ohišja pa so, najbrž zaradi zaslužka, precej okrnjeni.

http://2.bp.blogspot.com/-ARzlvyaX7CA/TY3fYV9RCyI/AAAAAAAADao/OoIxDbV4E_Q/s400/mobile.jpg

Dalje, eden izmed pomembnih dejavnikov mobilnega telefona je ravno njegova mobilnost. Medtem, ko so se leta 1998 telefoni na vsak način hoteli diferencirat od stacionarcev in so brez polnjenja zdržali tudi po 9 dni, je dandanes velika procesorska moč (ki je tam…zakaj?) in požrešen zaslon razlog, da so telefoni vsak večer4 na priključku za hranjenje.

Sicer so tipke res vedno bolj stvar preteklosti, vendar sam zaslon na dotik mogoče le ni taka prednost, kot (si) jo nekateri predstavljajo. Tipka ima sama po sebi namen. Ko jo pritisnemo po občutku in zvoku vemo, da je najbrž opravila svoje, če pa to zamenjamo z zaslonom na dotik, je edini znak, da je pritisk opravil nalogo samo vizualen prikaz…ki si ga mogoče ravno zakrivamo s prstom. Združitev funkcije prikaza in interakcije z napravo je morda dobra ideja in omogoča popolnoma nove koncepte programske opreme, vendar ima svoje pomanjkljivosti. Nič pač ne more zamenjati slepega tipkanja sms-a med predavanjem na klasični abc tipkovnici, brez da bi profesor, ki drugače sovraži telefone posumil, da se karkoli dogaja pod mizo.

Da zaključim: pametni telefoni omogočajo popolnoma nov pogled na interaktivno tehnologijo mobilnih naprav, vendar so šele v razvojni fazi. Če imate finance se itak splača navrečt 200€ za nek približek dizajnerske umetnosti, ker to pomeni, da bodo razvijalci še naprej vlagali v napredek,5 vendar bom jaz še kar nekaj časa vztrajal s svojim starim Elm-om.

Tehnologija gre naprej, ampak je žal najprej stopila dva koraka nazaj. To je to. Zdaj čakamo.

  1. kot običajno []
  2. bug-free []
  3. Ne, Apple ne dela nepokvarljivih izdelkov. []
  4. pri nekaterih tudi dan []
  5. ki je nujno potreben! :D []
  • Share/Bookmark

Excuse me…

Že nekaj časa je minilo odkar sem se v osnovni šoli učil pravilnega zapisovanja besede “excuse,” pri profesoručiteljici, ki jo je bolj kot samo učenje zanimal lastni izgled, veliko črko “E” pa je na tablo zapisovala kot grško črko epsilon (ε), kar mi je šlo že takrat močno na živce. Ogromno časa je tudi že minilo odkar se je na temu blogu1 napisala prva objava, za njo pa še mnoge druge.

Pred več kot petimi leti sem doma užival srednješolske podaljšane počitnice in se sredi zdolgočasenega brskanja po spletu znašel na, takrat še precej popularni, Blogosovi spletni strani. Blogi so bili velikanski internetni hit v  Sloveniji, zato sem pričel s tako imenovanim “lurkingom” in pričel redno prebirati vse izstopajoče zapise, kmalu2 pa tudi sam prispeval zgoraj omenjeni zmazek. V njem se vidi moja navajenost komuniciranja preko tipk izključno na takrat popularnemu MSN-ju, nadležnost pisanja pa je dovolj velika, da bi najraje izumil časovni stroj in si šel ljubeznivo pokazat eno dobro merjeno brco v rit.

Sicer pa ni vse slabo. Takrat in ves čas kasneje sem imel vedno polno idej za pisanje, pa četudi so bile trapaste, kar pa ne morem reči o zdajšnjem času. Zadnje objave so kar nekako prisiljene, ideje v njih pomešane, besede brez pomena, nikjer kar nekako ni tistega čara, za katerega bi si želel, da jih vsebuje vsak zapis. Vedno več se sprašujem, če gre lahko blog h koncu, kot knjiga, ali film? Kaj je tisto, kar prešine človeka, da svoje dolgoletne pisarije izbriše iz obličja interneta?

Saj ne pravim, da bom to storil, samo zanima me, če sem morda pa le blizu tega.

Kdaj pa kdaj me dovolj močno prešine trenutek dolgčasa in narcisizma, da se lotim prebiranja kakšnih starih objav. In kakšni spomini se skrivajo za njimi, kakšne prispodobe se da najti na takratno dogajanje, pa seveda asociacije na človeka, kot sem nekoč bil. Vsekakor bolje, kot vsakršen dnevnik. In točno to je tisto, zakaj bom arhiv tehle zapisov redno hranil nekje na varnem, dosegljivo meni, ko bom na starejša leta ugotavljal, kakšen idiot je lahko mladostna pamet.

http://img1.joyreactor.com/pics/post/funny-pictures-auto-memory-scumbag-brain-369951.jpeg

  1. sama od sebe, valjda []
  2. konec avgusta []
  • Share/Bookmark