Excuse me…

Že nekaj časa je minilo odkar sem se v osnovni šoli učil pravilnega zapisovanja besede “excuse,” pri profesoručiteljici, ki jo je bolj kot samo učenje zanimal lastni izgled, veliko črko “E” pa je na tablo zapisovala kot grško črko epsilon (ε), kar mi je šlo že takrat močno na živce. Ogromno časa je tudi že minilo odkar se je na temu blogu1 napisala prva objava, za njo pa še mnoge druge.

Pred več kot petimi leti sem doma užival srednješolske podaljšane počitnice in se sredi zdolgočasenega brskanja po spletu znašel na, takrat še precej popularni, Blogosovi spletni strani. Blogi so bili velikanski internetni hit v  Sloveniji, zato sem pričel s tako imenovanim “lurkingom” in pričel redno prebirati vse izstopajoče zapise, kmalu2 pa tudi sam prispeval zgoraj omenjeni zmazek. V njem se vidi moja navajenost komuniciranja preko tipk izključno na takrat popularnemu MSN-ju, nadležnost pisanja pa je dovolj velika, da bi najraje izumil časovni stroj in si šel ljubeznivo pokazat eno dobro merjeno brco v rit.

Sicer pa ni vse slabo. Takrat in ves čas kasneje sem imel vedno polno idej za pisanje, pa četudi so bile trapaste, kar pa ne morem reči o zdajšnjem času. Zadnje objave so kar nekako prisiljene, ideje v njih pomešane, besede brez pomena, nikjer kar nekako ni tistega čara, za katerega bi si želel, da jih vsebuje vsak zapis. Vedno več se sprašujem, če gre lahko blog h koncu, kot knjiga, ali film? Kaj je tisto, kar prešine človeka, da svoje dolgoletne pisarije izbriše iz obličja interneta?

Saj ne pravim, da bom to storil, samo zanima me, če sem morda pa le blizu tega.

Kdaj pa kdaj me dovolj močno prešine trenutek dolgčasa in narcisizma, da se lotim prebiranja kakšnih starih objav. In kakšni spomini se skrivajo za njimi, kakšne prispodobe se da najti na takratno dogajanje, pa seveda asociacije na človeka, kot sem nekoč bil. Vsekakor bolje, kot vsakršen dnevnik. In točno to je tisto, zakaj bom arhiv tehle zapisov redno hranil nekje na varnem, dosegljivo meni, ko bom na starejša leta ugotavljal, kakšen idiot je lahko mladostna pamet.

http://img1.joyreactor.com/pics/post/funny-pictures-auto-memory-scumbag-brain-369951.jpeg

  1. sama od sebe, valjda []
  2. konec avgusta []
  • Share/Bookmark


10 komentarjev ↓

#1 nmohoric  nmohoric dne 2.12.2012 16:49

Brezpredmetno je bristati pretekle objave, tudi mene je enkrat zagrabilo, da bi mojstrovine iz preteklosti brisal, pa sem si rekel ne bom nič brisal. Samo enkrat sem eno objavo zbrisal, pa še to zaradi osebnih razlogov. Bila je debilna 4 vrstična glupa pesmica :D Sicer pa čestitke ob 5 obletnici ;) In nadaljuj s svojim delom, naj te nič ne ustavi na poti! :D

#2 Urška Sonček  Urška Sonček dne 2.12.2012 16:49

Ooo pogrešam tisto veliko število smeškov in dveh pik v objavah. ^^

#3 NuckinFuts  NuckinFuts dne 2.12.2012 17:42

@nmohoric V bistvu sploh ni obletnica, sam malo me fleša :mrgreen: Ti pa tud, keep on the good work.

@Urška Veš kaj je nenavadno? Tisto je bilo bolj berljivo, kot razvlečeni stavki iz poznejšega obdobja :mrgreen:

#4   Sakir dne 2.12.2012 20:47

Express yourself, don’t repress yourself. :mrgreen: Vsak ma svoj pogled na blog, komur ne paše naj ne bere… brisanje pa, mislm da nimaš nič tok osebnega da bi mogu za svoj future well being brisat. ;)

#5   miran dne 3.12.2012 10:38

Ne brisat, nimaš razloga. :) Je pa res, da vsaki stvari enkrat mine rok trajanja. Ponavadi takrat, ko pride mimo kaj boljšega…

#6   Maj dne 3.12.2012 17:14

Jaz sem napisal vsaj ene trideset tisoč komentarjev.

Čudovito bi bilo, če bi jih lahko imel vse skupaj zbrane na enem mestu ne pa raztresene vsepovsod in se po desetih letih pisanja sploh ne ve, da sem kaj pisal…. ;(

#7 NuckinFuts  NuckinFuts dne 4.12.2012 17:19

@Sakir Zakaj pa pol ljudje sploh brišete? :)

@miran Hja no, očitno potem še ni konca :mrgreen:

@Maj A da bi začel pisat blog te pa še ni prijelo? :lol:

#8 nalivka  nalivka dne 4.12.2012 18:02

Popolnoma razumem tisti nostalgični občutek, ko bereš lastne stare zapise in se počutiš smešno, ker si to napisal sam. Čeprav je včasih prisotno kaj, kar bi bilo bolje pozabiti. Še vedno pa se je od tega početja precej težko ločiti in marsikdo ne zdrži in znova in znova prihaja nazaj. A pisati pod neko prisilo velikokrat postane prej muka kot užitek – čeprav, če prav poznam lenobno naravo nekaterih (ki je navsezadnje precej podobna moji :mrgreen: ) prisila pomeni, da ne prekineš nekega rituala, v katerem drugače ne bi ostal, čeprav te na nek način izpopolnjuje. Pri tebi pa itak ni prisotnih dovolj tistih mehkih koščkov, da bi se iz njih lahko sestavila celostna podoba ranljivosti – in konec koncev te tak blog ne ogroža, kvečjemu tebi in bralcem daje neko zadovoljstvo brez pretiranega tveganja. In če se kdaj odločiš presekati, narediti konec, to ni nujno nekaj slabega. No, razen za tiste, ki te radi beremo. :)

#9   Martina dne 5.12.2012 09:45

Če že ne bo ostalo na spletu, naj bo pa kje pri tebi. Dragocena razmišljanja za tvoje otroke, da bodo bolje razumeli svojo preteklost…

#10   Svoboda dne 6.12.2012 17:35

Vedno je zabavno brat svoje stare zapise.. Potem ugotoviš kako neverjetno napreduješ kot oseba :)

Razmišljaš o nehanju? Ja, been there.. Potem pa neverjetno hitro dobiš nove ideje… Just don’t search them ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !