Mesto belega šuma #1

Zadnjič (kar v temu primeru pomeni “pred nekaj tisočletji”) so se neki, precej cinični, kosmati in ne preveč modri, gospodje odločili, da imajo dovolj pohajanja po sončnih dobravah in dehtečih gozdovih, zato so v prav posebni kotlini poiskali primeren kotiček dežele, kjer je vladala megla, hlad je preveval vsak senčnati predel, po vrhu pa je večino pokrivalo mastno jezero, polno kalne, blatne vode, s prav enakimi ribami. Na sredino te velike mlake so pozimi navlekli nekaj lesa, ga prav brezbrižno zabili v mehko dno, na njem postavili barake in z drevaki in sulicami čakali na vsako nebogljeno bitje, ki bi bilo dovolj nespametno, da se iz hribov spusti v njihovo luknjo.

http://cl.jroo.me/z3/1/Z/m/d/a.aaa-Beaver-Learns-the-Shocking-T.jpg

Danes na temu mestu ni veliko drugače. Jezera so se sicer znebili že predniki Italijanov, ki so nekje bolj na trdini potem zgradili malo utrdbico, kamor so najbrž pošiljali samo tiste, ki bi si v današnji vojski zaslužili čiščenje stranišča s ščetko, takrat pa je bila kazen pač to, da so bili pogriženi in popraskani od milijonov komarskih pikov. Torej…vojščakom je uspelo iz kotline odtovoriti na tisoče hektolitrov svinjske vode, megla, smrad in odnos do sveta lokalcev, pa so bili tudi za tako odlične zavojevalce in osvajalce pretežak izziv. Rimljana iz Emone najbrž sploh ni pregnala vojaška izguba, ampak sosed, ki je ponoči naskrivaj metal plastiko v njihovo kanto za organske odpadke in (ne tako na skrivaj) na ves glas poslušal Modrijane.

http://farm2.staticflickr.com/1173/664219418_bb029e85b1.jpg

Skoraj deveto leto že mineva odkar sem svoj, takrat mladoletni, nos pomolil v smrad žabjega vsakdana. V živo se spominjam tistega prvega septembra, ko sem ves zmeden hodil čez živi center in poskušal v spomin priklicati pravo pot do šole, vmes pa se na Tromostovju še izogibal trolam, ki so z neznansko hitrostjo drvele kar skozi veliko maso ljudi, ki se jim je znašla na poti. Takrat se mi je Ljubljana še zdela velika, neznana in grozna. Zdaj, po toliko letih, pa ostajam samo še pri “grozna.”

Najprej razčistimo: Ljubljana NI mesto in kdor pravi, da je, je mentalno najbrž na stopnji paglavčosti petnajstletnega mene, ko sem se prvič povzpel na grajski grič in se zazrl po vseh dimnikih Toplarne. Mesta so masovna, klavstrofobična zmes ulic, hiš, nebotičnikov, blokov, polnih različnih kultur in sosedov, ki jih spoznaš samo, če po enem tednu čudnega smradu v kompleksu na tvoja vrata potrka policija in te vpraša vpraša, če si bil morda v stiku z njimi in bi lahko identificiral njihova trupla. Ljubljana, po drugi strani, je predmestje polno mladih družinic, ki po šihtu peljejo svojo razvajeno mularijo na trening nogometa na bližnje igrišče. Nabito je z ljudmi, ki se poznajo med seboj, kot pijančki v vsaki vaški gostilni, (Resno, še če si tak asocialec, boš nekje zunaj srečal nekoga, ki ga poznaš, pa če se jim namenoma izogibaš) na okoliških balkonih pa prav po provincialno kraljujejo stare vešče, ki so sposobne žaluzije odgrnit in zagrnit v času, ki bi ga lahko uveljavljale za Guinnessovo zbirko, o lokalnemu dogajanju pa znajo povedati samo malce manj, kot o najnovejši epizodi Ljubezni na deželi.  Sestavljeno je1 iz delov, ki so bili še nekaj let nazaj samostojne vasi, kar se pozna po središčih, kjer še vedno kraljujejo trgi z gasilnimi domovi, cerkvami, gostilnami, vodnjaki in babjimi čenčami.

http://3.bp.blogspot.com/_tWa_AAWd1_M/TLXG61f2_PI/AAAAAAAADdA/pHmkZsJ3WwA/s1600/DSC_8994.JPG

Mesta naj bi se spreminjala, hodila v koraku s časom, sledila novostim in pljuvala po vsaki drobni sledi konservativnega. Če pogledamo stare slike prej omenjenega velemesta, pa kaj hitro ugotovimo, da izgledajo, kot da so bile posnete na naključen letošnji dan, ko je bila koncentracija hipsterjev na kvadratni meter pač malce večja kot običajno, nekdo pa jih je po vrhu spustil skozi prekomerno število filtrov. Vse je danes isto, kot je bilo nekje v času okrog druge svetovne vojne, pa tudi prej in kasneje. Vse je ENAKO. Še grafiti, ki se najdejo na kakšnih starih hišah omenjajo probleme, ki živijo samo še v srcih starih prdcev, ki še vedno mislijo, da Hitler jurišira nad njih s svojim topom na kočiji.2 In potem se Žabarija na vsak način hoče pokazati vsaj kot mesto3 umetnosti, to pa ji uspeva samo do mere, ko se kup dripcev, oblečenih v črna oblačila, celo poletje sonči v kavarnah ob Ljubljanici in govori o težkem boemskem življenju, v bolj zimskih časih pa smrdijo na Metelkovi, kjer pijejo velike količine alkohola in natepajo večinoma o tem, kako je svet nepravičen, ker moraš dejansko delat, da lahko živiš.

Ena od pozitivnih strani mesta naj bi bila v tem, da so vse stvari, nujno potrebne za življenje, bližje in bolj pri roki. In ker je Žabograd arhitekturno tako odlično zastavljen, se do pošte, lekarne, gostilne, pokopališča, upravne enote, banke in celo šole sprehodiš v enem kratkem potovanju. A-ha. In potem pride vešča z Antarktike in reče, da je bilo na dopustu fino, ampak malce vroče. Eno od zaslug za Ljubljansko razdrobljenost gre pripisati neodločnim županom, ki pri vsakem svojem mandatu poskušajo preselit centre potrošništva na kakšno drugo lokacijo (zadnja ideja je prišla s strani JokijaZokija, ki pospešeno gradi nakupovalni center v Stožicah),4 kot se recimo vidi v zapuščenih podhodih pod Ajdovščino in Laguno, ki so lep, ampak vendar malce strašen5 spomin na stare čase. Drugi razlog brez težav najdemo v super javnem prevozu, ki ga nekateri ljubkovalno kličejo el pe pe. Podjetje, ki se je zaradi svojega uspešnega in nemotenega vstopanja delovanja že zdavnaj odločilo, da z uporabniki ne bo komuniciralo po nobenem javnem kanalu v stilu Facebooka, ali Twitterja. Če potuješ po mestu6 z javnim prevozom si moraš že za majhen opravek vzeti skoraj cel popoldan. Pa ne, ker bi bila razdalja, ki jo premeriš, velika, ampak ker so proge, vozni redi, infrastrukutra in konsistenca zaposlenih7 na nivoju pudlja, ki se valja v svežem jutranjem kravjeku. No, rezultat je na koncu tak, da vsak vaščan lahko večino stvari opravi v okolici večjega trga, od katerega je oddaljen največ pol ure vožnje, v Zokigradu pa se zapirajo štiripasovnice, da še tisti, ki bi se radi kam peljali raje razmišljajo o odhodu iz države.

http://i52.tinypic.com/2niqt75.png

Zdaj je ura pol 1h ponoči, jaz pa imam za povedat še ogromno. Tako, da bo zapis objavljen v dveh (ali več) delih, pri čemer bo drugi vseboval tudi razlago naslova.

EDIT: NASLEDNJI DEL->

Se pišemo.

  1. še vedno je govora o predmestju []
  2. Ej, vem, da sem trikrat uporabil besedo KI v eni povedi, ampak se mi je ne da spreminjat. Res ne. []
  3. ha ha []
  4. Oh, wait. []
  5. dolgi nizki hodniki, trgovinice z rešetkami čez izložbe, pijančki v kakšnem osamljenem baru, katerih glas odmeva od sten.. grozljivka se piše kar sama []
  6. ha ha []
  7. ne ciljam na šoferje, ampak na vse, na višjih položajih []
  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Limona dne 11.12.2013 01:13

Tri dni bi počakal z objavo in bi minilo natančno eno leto, odkar sem ti obljubila zapis o tem, zakaj kotlinsko mesto, pardon, “mesto”, le ni tako grozno. In mislim, da bom obljubo morala kar lepo pogoltnit, ker so tvoji argumenti pač preprosto boljši. No, argumentije tako zelo močna beseda. Bolje rečeno moja romantična natolcevanja o pozno večerni vožnji z busom, prepihu na ploščadi pri Cankarju in vroči čokoladi v kletnih prostorih ne tako zelo naključnega lokala.

#2   miran dne 11.12.2013 08:35

Vsepovsod je grozno, ampak doma je pa najgroznejše. :P

#3   Chemfusion dne 11.12.2013 11:12

Če toliko ne maraš naše prelepe, čudovite, sončne metropolitanske Ljubljane, zakaj si potem že 10 let v njej? :P

Meni je fajn, Ljubljana je res malo večje selo, tako da brez problema povsod pridem peš in nimam problemov s trolami.

Pa še finega, čistega zraka se nadiham, lol.

#4 NuckinFuts  NuckinFuts dne 11.12.2013 19:24

@Limona Nikakor ne misli, da smo pozabili na tole. In čisto narobe jemlješ zapis. Mišljen je kot prijetna vzpodbuda. Mislim, po enem letu se pa že spodobi držat besedo, ne? :mrgreen:

@miran Grass is always greener on the other side. Ampak v temu primeru to ne drži, ker imam s čim za primerjat. In verjemi, da je razlika, če vidiš na nebu tri zvezde, ali pa milijone.

@Chemfusion Stari, dobro vprašanje (s primerno količino sarkazma). Odgovor je preprost: delam na tem, da skidam iz nje. Malce se vleče, ampak kaže dobro.

Peš tudi jaz teram. Ampak se zalomi, ko moraš iz bežigrada bit v istem popoldnevu v centru, rožni in btc-ju (kar bi bilo tudi z javnim prevozom prej mukotrpna preizkušnja.) O čistem zraku pa raje ne bi. Sploh o tistih delih, ko včasih ne moreš niti vdihnit, ker ti možgani raje umrejo od pomanjkanja kisika, kot od tistega morilskega vonja po zažganih truplih, ki ga prinaša iz toplarne.

#5   Nalivka ali pero » Nomadsko življenje dne 29.01.2014 12:18

[...] Zahvaljujem se Nuckinfutsu in Limoni, ki sta me s svojima čudovitima objavama spodbudila, da sem razmišljanje o vsem, kar je [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !