Dovolj star,

da mi za silo rata (pre)živet, pa dovolj mlad, da nimam pojma kako.

https://i.chzbgr.com/maxW500/4663164416/h7E0A9CFD/

Obstaja cel kup ljudi, ki se vsakodnevno prehranjuje z vso modrostjo sveta in jim je večina družbenih pravil jasna in samoumevna, poleg njih pa ždimo še nekateri, ki smo potrebovali gromozanske količine pretečene vode, da smo dojeli, da je roka tista, ki odloča, če bo zamahnila z mečem, ali ne. In da svet poteka v smislu “vzrok->posledica.” Ampak to sem že omenjal.

Sama človeška združba zlahka zamoči, kadar v njenem jedru pride do situacije, ko najljubši mali škratek svojih staršev dobi pohvale že, če premore dovolj pameti, da ne poskuša s staro cunjo in vžigalicami zažgat telovadnice in iz zadnje klopi pozimi metat sneženih kep učiteljici v glavo. Klinc gleda, če se večinski del svojega budnega življenja praska po riti, skriva po kotih in brska po internetu – dokler ne poskuša dnevno s stolom sklatiti luči s stropa, je vse v redu, tudi če se sporazumeva z brundanjem in ima družabne sposobnosti pitbula med kupom konj. Kje se potem taka pasivna mularija nauči o posledicah dejanj, če dejanja v njihovem življenju ne obstajajo?1

http://releaf.co/wp-content/uploads/2011/11/stupid_kids.jpg


Če že govorimo o pomanjkljivosti delov družbe… Občasno se na ljubljanski petkov večer ulije velikanska količina meteorne vode.2 Sama po sebi ne predstavlja problema, se pa lahko zgodi, da lahko nek blesav študent ravno takrat potuje s šihta in kot transportno sredstvo težko izbere dvokolo, praktično edino dokaj razumno alternativo pa predstavlja LPP, v vsemu svojemu sijaju. Redni uporabniki omenjene storitve so najbrž že povezali enačbo in jim je jasno zakaj to šteje kot velikanski problem. Za vse ostale: LPP + petek zvečer = kup pijanih mladoletnikov.

In kako pijanih!

Od kokoši, ki štorkljajo v do polovice telesne višine visokih petah in se po telefonu derejo nekaj v smislu:”dej ti poł sms napišem ker zdej kłe bus speljuje pa bom paaaadla3 maaaaajkemi”, pa do po poceni vinu smrdečih šimpanzih, ki se gugajo na drogih avtobusa, kričijo za ženskami in se skrajno razumno pogovarjajo o temu, kdo je zadnjič suvadu prpełu płesko.

In, če pomisliš, da nekateri ljudje dejansko hodijo do Dunaja in plačajo vstopnino, da vidijo spodoben živalski vrt…

http://2.bp.blogspot.com/-K_oo7BxwzyU/UFar-wfmmuI/AAAAAAAAAUQ/dhBjw-G2K-0/s400/Monkey%2BDrunk%2BFunny%2BPic.jpg


Še ena s šihtom navdahnjena izjava: pritoževat se nad ljudmi je nesmiselno. Pri vsakemu posamezniku ego poskrbi, da je strokovnjak za vse in se mu ne splača omenjat, da nima prav. Čeprav ne bom zanikal, da nisem nikoli užival v ovinkarjenju utemeljevanja, da je sogovornik v bistvu navadno teslo in da ga to dejstvo doleti šele kakšno minuto po zaključenem pogovoru, ko premelje kaj se je ravnokar zgodilo. Na prejšnjem delovnem mestu sem imel vsaj to možnost, da sem v živo lahko videl, kako se je pogumno postavljen “jaz sem kar precejšen strokovnjak na temu področju,” na njegovem obrazu spremenil v “mogoče pa nisem.” In to pri stvari, ki vsakodnevno zadovolji in ustreza na tisoče ljudem, samo njemu ne. Oh, joy.


Res je, da mi življenje zadnje čase poteka po ustaljenih tirnicah, ampak težko rečem, da je dolgočasno. V vsakem primeru je še vedno bolj pestro, kot repertoar glasbe na Anteni, ali domišljija dijaka SUAŠ-a, kar nepreklicno štejem kot poseben dosežek. Takisto imam rad moje možgane, ki se po rahlem drezanju končno prebujajo in skorajda v njih čutim vijuganje predela, ki je zdaj nekaj časa spal:

Poslušanje bitja srca je še vedno boljše od poslušanja bitja s kijem,” je bilo z velikimi črkami vpraskano na steno ob postelji v njegovem majhnem podnajemniškem stanovanju. Ko ga je prvič prebral se je le nelagodno nasmehnil, že ko je padel prvi mrak pa je spoznal, da napis še kako govori resnico. Sploh, ko so se zunaj zaslišali streli iz pištole, policijske sirene in ostalo glasno nočno življenje temačne soseske, katero mu je v srcu sprožilo občutek neživljenjske majhnosti. Nikoli si ni mislil, da bi lahko, nekoč priznani fizik, zaradi majhne napakice pristal v kraju, kot je ta. “No, majhne napakice,” je pomislil na svojo preteklost in se rahlo zdrznil, ko so zunaj glasno zacvilile gume, tem pa je sledil pok pločevine in potem kričanje v enem od mnogih jezikov, ki so bili prisotni v temu delu mesta.
Evo. Toliko potenciala, zastavljen je cel svet, okolje, osebnost, glavna oseba, zaplet… Vse kar je potrebno je en prdec prostega časa in za en Antonov An-225 Mriya motivacije/volje, pa bi se mi v glavi predvajal film, ki bi ga z največjim veseljem zapisal na belo podlago, ter ga shranil za poznejšo rabo, ko bom potreboval spočit domišljijo na kraju, ki ga ne vidim že odkar sem nehal sanjati.

So be(e) it.

http://f.kulfoto.com/pic/0001/0027/VgP7E26981.jpg

  1. pravilen odgovor boste izvedeli po oglasih. []
  2. ej, a niso tisti, ki padejo na zemljo meteoriti, ne meteorji? []
  3. ni rekla padla, ne []
  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !