Človek mora vsega se privadit

Ako je v začetku vsaka reč v življenju nova in neznana, s svojo prisotnostjo pa te včasih pusti z odprto spodnjo čeljustjo in rahlo nejevero v obraznih gubah, se prej ali slej zgodi, da se je privadiš in se čisto neopazno, skozi vsakodnevno obrabljanje spremeni v en velikanski MEH. Pa sploh ne govorim o kakšni pomembni reči, ampak samo o življenju.

YouTube slika preogleda

Tako počasi lezeš skozi dneve in postajaš profesionalec za vse, kar se dogaja v tistem prijetnem, malem mehurčku, ki se ga lahko imenuje mini svet.. Tako tisto pot do faksa, ki si jo še pred meseci peš komajda ubiral ob zgodnjih urah, skrajšaš z bližnjico, ali dvema in optimiziraš odhod iz stanovanja do tiste minute, ko še vedno prehitiš profesorja na poti proti vratom predavalnice. In poznaš mesta, kjer bo zagotovo nek zaspan šimpanz v gokardu1 priletel okrog vogala in ustrezno prilagodiš previdnost pri korakanju po pločniku. Ter poznaš okno, na katerega je z notranje strani naslonjen velikanski plišast medved in tudi drugo okno, ki je ob toplih dnevih odprto samo z razlogom, da na njegovo polico pride sedet velik črn maček, ki s pristnim mafijskim pogledom nadzoruje dogajanje okrog hiše. Veš za uro, ob kateri se v lokalnem baru srečata dva pasja lastnika in pustita čudovitega nemškega ovčarja ter njegovega kolega borderca sedet na široki stopnici ob poti. Že na daleč prepoznaš čudovito izdelano okensko polico, ki je ograjena in omogoča dvema krasnima mačkama, da poležavata na njej v krasnem vremenu.

http://static2.wikia.nocookie.net/__cb20110301040831/uncyclopedia/images/thumb/8/8b/Stupid_cat_3.jpg/350px-Stupid_cat_3.jpg

Zakaj govorim samo o živalih? Ker je druga favna v Žabariji nevredna opazovanja. Vzorci posameznikov bolj primatskih značilnosti, skupin, mularije, starejših parov in podobnega – vsega tega se naveličaš prej, kot bi rekel “v uh me piši.” Če pa že omenjam ljubljanski živež, pa grem spet težko mimo prostora, kjer se zbira velika količina gamadi, na izredno majhni površini. Zadnjič sem doživel šolski primer vožnje s trolo, ki ti pove zakaj se je bolje ne vozit s trolo.

-začne pripovedovat z dramatičnim glasom- http://1heckofaguy.com/wp-content/photos/flashlight%20face.jpg

Bilo je krasno jutro, ali kakor bi temu rekla večina neštudentskega prebivalstva: 10 dopoldan. Na vikend termine so vozni redi LPP trol že tako izredno okrnjeni in vsi vedo, da moraš vsako potovanje planirat vnaprej vsaj toliko, kot da greš najmanj za en teden v hribe s svojo celotno družino (s hrano, zalogami pitne vode in vsem). Šalo na stran, linije vozijo povprečno na eno do dve uri, če imaš pa pravo srečo, naletiš na kratek avtobus, na katerem je prostora za 8,9 normalnoraslih homosapiensov. In točno na tisto dopoldne sem se hotel preimenovati kar v Srečko, ker je na postajo pripeljalo vozilo, ki mu je manjkala rit. Ko sem stopil gor pa se je vame zazrlo malce več, kot samo 8,9 ljudi,2 ki pa niso bili navadne vrste. Ko sem prvič globoko zajel polna pljuča3 izdihanega zraka, potu in ostalih produciranih plinov sem zaznal cel kup posameznikov, s katerimi ne bi želel biti v istem prostoru:

  • Možakarja, opirajočega na palico, lastne izdelave, ki je prisedel nasproti naključne starejše ženske in z njo pričel debato o vremenu, v nadaljevanju pa sta zašla na biomedicino, zdravilstvo, homeopatijo in astrologijo. MFW.
  • Možakarja, ki je zaradi svoje korpuskularne substance večje širine moral po prehodu na sredini hoditi rakovičje bočno, nato pa je odšel k naključni starejši ženski, ki je namerno okupirala dva sedeža hkrati in se zrinil mimo nje na prost sedež (“Zrinil mimo nje” v temu primeru pomeni, da je pomendral, kar se je pomendrati dalo in se nato zvrnil malo na sedišče, malo na gospo, “prost sedež” pa je mišljen v nekem navideznem pomenu, ki v našem vesolju najbrž sploh ni opisljiv). Ko je poskušal navezati pogovor z vidno zazipano sopotnico z nekimi klišeji o “čudovitih časih dobre stare juge,” je po hitrem postopku našla4 trenutek in se zradirala s sedišča.
  • Dva študenta, ki sta trdno zavita v zimska oblačila,5 odpirala desetletje staro debato o nadvladi deskanja nad smučanjem. Njuna zamuda najbrž sploh ni čudna, ker sta držala v rokah vsak po eno pločevinko poceni piva in občasno trčila z njima.6
  • Tujejezičnega starca, ki se je drl na študenta, češ, kako si upata piti na takšnem mestu in zraven še neke povedi, neznansko podobne slikovito opisanemu fizičnemu nasilju in raznovrstnemu občevanju s sorodstvom, ki jih raje ne bi dobesedno zapisal, ker bi s tem prekinil svojo konsistenco glede neuporabe kletvic na temu mediju. Ko je starešina zaključil svoj monolog in s strani oškodovanih naletel le na dvig piksne v “nazdravje” in velikanski požirek vsebine, od ostalih prisotnih pa samo ignoranco, je raje utihnil.
  • Mlada starša z majhnim otrokom, ki je točno v trenutku, ko mu je mama po štajersko rekla “primi se za ročo, da ne padeš,” izvedel izvrsten brake-dance manever, z dodatkom papeževega poljuba tal po uspešnem letalskem poletu. K sreči je bila na sedežu zraven še ena mlada mamica, ki je fanta uspela potolažit, nato pa sta s taisto štajersko mamo udarili debato o škodljivosti cepiv,7 medtem ko je še ena mladoletna8 predstavnica ene od družin s prsti pacala po zarošenem oknu številke in mamo glasno prekinjala s spraševanjem, katero cifro je napisala.9
  • Rahlo opitega in po postanem alkoholu dehtečega mladeniča, ki se je droga opiral, kot da gre za zadnji stoječi jambor na v viharju ujeti ladji.1011
  • Šoferja, ki je imel12 poln kufer vsega in bi verjetno ob obstoju gumba, ki bi naključne potnike izstrelil skozi streho, tega z veseljem uporabil. Njegova vožnja je bila počutju primerna, kar se je najbolj pokazalo na mestu, ko je zgoraj omenjeni opiti mladenič brez lastne volje zašel v moj zasebni prostor ob zaviranju na eni postaji.
Vem, grozljivo.

Zato pa vsakič, ko korakam po 22h zvečer iz šihta, hvaležno razmišljam kako je dobro, da imam stanovanje tako blizu in nežno odštevam trenutke ter pestujem misel na tisti čas, ko se bo spet dalo uporabljat cenejšo in boljšo13 alternativo v obliki Bicikelj-a.

Drugače bi bilo pa izredno fino, če bi še kdo kaj napisal, ker mi je med predavanji običajno izredno dolgčas. Zdaj je vse, kar je na voljo za branje, Sakirjeva hollywoodska14 zgodba, ki je sicer ok, ampak traja čisto premalo časa. Gremo pisat? Dejmo, no.

  1. sinonim za žabarskega šoferja avtomobila []
  2. plus šofer []
  3. nepriporočljivo v takšnem okolju []
  4. družbeno nesprejemljiv in nelagoden []
  5. na troli je bilo okrog 281,39 celzijevih stopinj []
  6. ob 10h dopoldan! []
  7. brez heca []
  8. in pretirano vedoželjna []
  9. za vsako posebej, se-ve []
  10. Vsekakor bolje od tistega, ki je danes na troli iz torbe potegnil doma pripravljeno solato in zasmradil celotno trolo z vonjem po česnu, ter jo prav mirno snedel. []
  11. Solato, ne trole. []
  12. tako kot jaz []
  13. pa še vedno ne perfektno []
  14. sori, mogu sm. []
  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   Limona dne 11.02.2014 23:07

Eni smo sredi izpitnega obdobja, nimamo časa za pisanje, ker moramo spremljati biatlonce, skakalce, umetnostno drsanje, aktualne umetniške razstave, pregledati nominirance za oskarje, se spopadati z vodnim kamnom, nitkati zobe, pregledati vse videe najljubših izvajalcev z začetka tisočletja, napolniti hladilnik z zelenjavo, ker ponovem živimo zdravo. Take stvari, aveš.

#2 nalivka  nalivka dne 12.02.2014 11:02

Zanimivo. Lepo si povzel vsakdanjik na manj prestižnih in romantičnih ljubljanskih lokacijah, ki pa smo jih kljub vsemu prisiljeni dan za dnem vsi obiskovati. Pri tem, da so čudesa ljubljanskih trol zgolj eden izmed primerov slednjega. Pa vendar – ali ni v tem vsakdanjiku, da se znajdeš v nekem tebi popolnoma tujem svetu, v katerem pa si vseeno po določenem času uspeš prisvojiti določene malenkosti, vendarle za nekaj pozitivnega? Se ti ne zdi, da si ljudje, ne glede na to, kako sovražimo kraje, ki jih obiskujemo dan za dnem, vseeno malo po malo prisvajamo, ker si želimo živeti v svetu, ki nam je znan, domač, predvidljiv? Morda se tu skriva tista meja med tistimi nomadi, ki Ljubljane kljub vsemu ne prenesemo in tistimi, ki jo imajo radi – v tem, da je njim nekaj čudovitega to, da se v njej počutijo vedno bolj doma, nam pa je ta občutek nekaj neznosnega. Oboje pa kljub vsemu čutimo vsi.

#3   Sakir dne 12.02.2014 13:44

Poetski opis realnega stanja… že zadnjič pred twiti si ga imel, pa sem ga zgrešil, ker… imaš poplavo objav enkrat na mesec in človek spregleda. :mrgreen:

Kje si staknu tistole flashlight fotko? :D

#4 NuckinFuts  NuckinFuts dne 12.02.2014 19:07

@Limona Ah, čudoviti študentski svet. A si že štela število plošč na roletah? Ker, če še nisi, še ni bilo dovolj hudo. :mrgreen:

@Nalivka Zdaj sem že neizviren in se ponavljam, ampak si spet zadela žebelj na glavo. Povedala si točno tisto, kar je bilo nemogoče ubesediti. Presneto. :mrgreen:

Sakir Dve objavi v dveh dneh, pa je že poplava. Eh. EH! :mrgreen:

Fotka je tvoja. Me je zanimalo, če se je boš spomnil. :mrgreen:

#5   Sakir dne 12.02.2014 20:06

o.O That’s not me, I don’t post random people and I don’t remember taking picture of you… :mrgreen:

#6   Chemfusion dne 12.02.2014 21:03

Drugi pa nimamo cajta pisat, ker se moram po riti praskat. :mrgreen:

Honda ftw! In sicer model PešHonda. BusReno je pa samo kadar sem zares obupan ali pa je vseeno destinacija malček predaleč.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !