Tok misli #17

Ne vem, če je pomanjkanje življenjske energije, ali pa pomanjkanje sekund na uro krivo, da enkrat v življenju nehaš skrbet za preproste reči. Recimo že za trivialno mišljenje, da bi moral vsak “zakaj” dobiti svoj “zato.”

http://community.us.playstation.com/t5/image/serverpage/image-id/125643i0AC4BA3B595711D1/image-size/original?v=mpbl-1&px=-1

Povedi bojda ni lepo pričenjat z vezniki in ostalimi besedami, krajšimi od, recimo, štirih znakov. In to pravilo zelo rad ignoriram. Ampak to je samo spomin na traparije, s katerimi so nas pitali v osnovni šoli, za katero zveš, da ti je postavljala omejitve čisto na napačnih mestih. Vsaj, ko enkrat na faksu ugotoviš, da je recimo deljenje z ničlo čisto legitimno, če se tako odločiš. Še zdaj niham med mnenjema, da so mi učiteljice lagale, oziroma da so bile nesposobne razložit limite osnovnošolcu. Kot, da je to tako težko, presneto.1

Najlažje je določit mejo med mladostjo in odraslostjo v trenutku, ko svet s svojimi pravili in obveznostmi postane preveč pomemben del tvojega življenja, misli pa se ne vrtijo več okrog sebe in svoje pojave, vpliva in vtisa, ki ga puščaš na soljudeh, ampak se začneš izkoriščat kot preprosto orodje za preživetje. Še vedno pa je vrnitev k domišljiji, samozavedanju, iskanju odgovorov in ostalim možganskim kolobocijam, kot izlet v svet domačih občutkov. Kot, da bi prišel v prostor, ki ga poznaš tako dobro, da se z mezincem na nogi v pohištvo zabiješ samo trikrat na leto, točno poznaš občutek vseh prisotnih materialov in te že sam vonj tako neznansko pomirja, da bi skorajda lahko stoje zaspal.

http://www.buzzle.com/images/animal-kingdom/horses/horse-sleeping-standing.jpg

Nikoli, ampak res nikoli, mi ni bil jasen koncept sprejemanja novih reči in sprememb. Kdaj je dobro sprejet novotarijo v življenje in začet hvalit njen pozitiven doprinos,2 kdaj pa je bolje vztrajat, da je bilo nekaj starega bolje? In zanima me, če sem edini, ki čisto pretežko sprejema hitrost celotnega tehnološkega in družbenega razvoja. Vsak večer izgleda, kot da je bil včerajšnji dan v nekem drugem vesolju, današnji pa ni več pomemben. Moj način spopadanja s tem itak ostaja isti, kot pri vseh življenjskih rečeh: ne spopadam se. Vedno manj reči obstaja, za katere mi je res mar. In minimalno število le-teh zavzemajo živa bitja, ki so se skozi moje kratko življenje izkazala za skrajno nezanesljiva pri takšnemu početju.

Ampak ne mislit, da jamram in stokam. Zdaleč ne. Kljub vsemu dvomu, s katerim občasno rahlo cinično in nezaupljivo zasipam svojo okolico, sem še vedno sposoben rečt, da prihodnost ne bo črna, ampak kvečjemu zanimiva.

Bodi zadosti.

p.s. Že pred pisanjem sem nekje v besedilu želel uporabiti besedo “želva.” Tako, da: želva.

  1. šalim se, se ve []
  2. tudi, če ga ni, ajga []
  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Sakir dne 17.04.2014 00:16

Been there, contemplated that. Z leti mine ker padeš v to morem preživet rutino in potem se nekje okrog 50. leta zaveš da si pozabu živet zase. Zato pa so krize srednjih let in dedki na motorjih. :mrgreen:

Aja… takrat ko ti neka stvar dejansko olajša življenje in se vprašaš, kako sem lahko prej živel brez tega. :cool:

#2 nalivka  nalivka dne 23.04.2014 21:54

Kako čudovito opisuješ proces odraščanja, v katerega je vsak posameznik slejkoprej potisnjen! Vsakdanjik, ki vključuje vsakdanje pragmatičnosti, zaradi katerih se zdi glava zamegljena in govor kmalu prične postajati podoben blejanju. A kljub temu: če ti je uspelo vseeno ohraniti sposobnost, da se od tega oddaljiš, se spuščaš v imaginarne svetove, nad njimi ne obupaš, jih neguješ, potem ti vendarle še ni pričela poganjati volna. Nezaupanje do stvari, ki se okrog tebe dogajajo, pa to kvečjemu potrjuje. Hvala bogu!

#3 NuckinFuts  NuckinFuts dne 25.04.2014 23:02

@Sakir Narbrž imaš prav. Kaj pa, če je rutina del načrta, ki si ga postaviš? Potem je vse bolj smiselno in ukrotljivo, ne? Saj veš kako je rekel Joker…. če ni vse po načrtu, everybody loses their minds.

@nalivka Vidiš, drugič ti bom poslal svoj blog, pa ga lahko ti skrajšaš na en kratek odstavek, da ne bom dolgovezil. :mrgreen: Čeprav lahko priznam, da me skrbi, da se to enkrat neha. Da te enkrat svet pogoltne in te ne izpusti več nazaj, pa čeprav se ta trenutek odtavati, se oddaljiti zdi kot najlažja reč na svetu. In to pomeni potem izgubiti del sebe, ne?

Pa ne mi s primerjavami z ovčjimi čredami, prosim. Preveč je zlajnana. Sploh pa ne upošteva dejstva, da ovčja čreda beži v isto smer, ker skupaj čuti iz katere smeri ji preti nevarnost. : )

#4   Sakir dne 27.04.2014 16:21

You can choose to be underachiever, ampak po mojem mnenju je v naši naravi da stremimo k boljšemu, drgač bi še vedno živel v jamah s kakšno poslikavo za dekoracijo prostorov več. ;)

#5 nalivka  nalivka dne 7.05.2014 21:45

Glede tega se pa s tabo ne morem strinjati. Tvoji zapisi so dobri, ker jih napišeš ti na točno tak način, kot jih napišeš. Tisti prebliski, v katerih jaz skušam povzeti lastno refleksijo ob branju, niso niti približno isto. Saj tudi obnove knjig nikoli ne morejo nadomestiti originalnega teksta, ni res?

Ovce, ribe, mravlje, golobi, saj je vseeno. Le, da je metaforično blejanje in poganjanje volne zaradi svoje skorajšnje alegoričnosti veliko bolj razumljiva metafora kot poganjanje perja in čivkanje, poganjanje lusk, poganjanje tipalk. Vse pa druži lastnost, ki jo s tovrstno metaforo želimo izpostaviti. Bežanje v isto smer brez kakršnegakoli razmišljanja je pravzaprav tisto, kar obsojamo, ni tako? Tudi bežanje vsakega posameznega osebka v svojo smer (če se že lotevamo metafore z živalskimi čredami, jatami, krdeli in podobnim) je lahko obrambna strategija. Problem pri vsakdanjem obnašanju in zgrajenosti človeške skupnosti je v tem, da je za rešitev težav, ki nam pretijo, potreben konstruktiven “beg”, konstruktiven upor, konstruktivne spremembe. Tega pa, če se držimo nekih primitivnih samoobrambnih mehanizmov, ne, da bi sploh vedeli zakaj, ne moremo doseči. Vsaj ne v smislu, ki bi pred pretečo nevarnostjo zavaroval skupino in v njej tudi najbolj šibke posameznike. Ampak za tak pristop je potrebno garanje (v mnogih primerih še bolj mentalno kot fizično), druge poti pa so predvsem veliko lažje.

In še to: strah pred tem, da se lahko kadarkoli konča tisto večno premlevanje, razmišljanje, konec koncev tudi sanjarjenje, je navsezadnje dober. Dokler je tam, se trudiš ne izgubiti tega občutka, ne prenehati s tem početjem. Kaj prinese prihodnost, pa navsezadnje nikoli ne moremo vedeti. Lahko se jo le trudimo oblikovati v sedanjosti, ki v določenih obdobjih našega življenja zahteva trud za stvari, ki so bile nekoč samoumevne. Vzeti si je treba čas in energijo za branje knjig, treba si je vzeti čas in energijo za to, da stvari premisliš. Dokler se bojiš, da bi se to lahko kdaj ustavilo, si obenem jemlješ čas za to, da se ne ustavi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !