Vnosi v kategoriji 'Aktualno' ↓

Uvožen, ponarejen in umeten praznik,

ki je namenjen večinoma izgovoru za vsesplošno pijančevanje. Ker je ena maškarada na leto pač premalo.

No, kakorkoli, zdaj, ko v najboljši družbi1 sedim v tejle sobi, lahko obdelamo nedavne dogodke in povem kaj dogaja v naših koncih in v vaših koncih, vmes pa se delamo norca iz Štajercev.23

Po tistem, ko nekaj časa z ritjo poliraš stole na fakulteti, ti v trapasto betico počasi prikaplja dejstvo, da je študij nepreklicno kolektivno delo. (Ok, res je, nekaterim, oziroma kar večini, se ta podatek razjasni že takoj na začetku, jaz pa sem počasen, ker sem potreboval več kot dve leti…) Če je študent bolj zadržan in na faksu nima kolegov s katerimi bi skupinsko dremal na predavanjih, zna dokaj hitro zaiti v težave povezane z neinformiranostjo o spremembah urnika, določanju skupin, predstavnikov, domačih nalogah, literaturi, “literaturi,”4 govoricah o profesorjih, šalah na račun profesorjev, citatih profesorjev… Klinc,5 še imena predavateljev ti neverjetno hitro spolzijo iz glave, če kdaj pa kdaj s kolegi ne izmenjaš kakšne sladke na njihov račun. No, če si človek bolj nedružabne narave in še vedno potrebuješ po trideset sekund, da se spomniš imen vseh treh sošolcev, ti zgoraj našteta praznina zna ostati še veliko, veliko časa. Ampak bomo že, če ne gremo pa v vojsko. Baje majo lepe čelade.

In, če smo že pri čeladah… Še kdo pogreša našo hipster rdečelasko? Odkar sem se zapovedal, da ji ne bom več komentiral objav na blogu, jo je ta nenaden padec najine neuresničene strasti očitno dovolj potrl, da je kar prenehala s pisanjem. To je seveda zgodba, ki jo je sestavila moja glava, če pa kdo ve kaj se v resnici dogaja z ubogim dekletom pa le na dan z besedo :mrgreen:

Dobro, še ena študentska. V našem najlepšem socialističnem bloku so skrbni okoljevarstveniki6 polepili plakate z napisi o pravilnem ločevanju odpadkov, poleg njih pa še obvestilo o nujnosti le-tega, ki bo ob neupoštevanju kaznovano s povečano vsoto na položnici proti koncu meseca. Naj zvenim še tako nazadnjaško, so-last-century, ali pa ignorantsko… je to neverjetno težko izvedljivo. Po štirje ljudje namreč živimo v istem stanovanju, edini prostor za koš za smeti pa je v mali kuhinjici. Kadar prideta na obisk vsaj dva človeka moramo ponavadi koš dati počivat na hodnik… zdaj pa naj bi imeli teh celo več? Ali pa vsaj več vreč za smeti, za katere, neverjetno, prav tako ni prostora. Nekako imam občutek, da bodo ostali v stavbi prišli do popolnoma iste ugotovitve in bomo na koncu meseca pač plačali tisti evro, ali dva več, za odvoz mešanih odpadkov. Eko all the way.

Majhnost stanovanja vpliva še na eno malenkost: mojo željo po osamljenosti. Sicer je lepo vedeti za vsako spremembo črevesnih navad vseh treh sostanovalcev, brez izbire poslušati njihove telefonske pogovore, jamranje o faksu, ženskah in spremljati vsak kašelj, smrkanje, kihanje, ter loputanje z vrati… ampak že po stari navadi potrebujem nek prostor, kjer ni nikogar. Po Murphyu podnevi in zvečer takšnega prostora ni niti v bližini, niti v okolici tistih predelov glavnega mesta.  Vse drugače je ponoči. Še vedno nisem spremenil navade in ob neki pozni uri, tudi ob polnoči, če je potrebno skočim skozi obe hlačnici kavbojk in odpeketam po PSTju, proti Žalam. Tišina in mir poskrbita, da se tudi Ljubljana lahko nekaj trenutkov na dan zdi lepa in vsaj približno sprejemljiva. Aja, pa hoja okrog pokopališča ponoči sploh ni strašna. Če kdo ne verjame ga za primerjavo povabim, da pride do mojega domačega kraja in ob bilokateri nočni uri opravi nekaj kilometrov dolg sprehod, brez svetil in orožja.7

YouTube slika preogleda

Itak pa sem prišel do dovoljšnje faze poraščenosti obraznih predelov, da se tudi ob srečanju večina ljudi umakne nekam ob rob pločnika, poti ali steze. Če doma pustim še zob, ki ljudem začasno brani pogled na škrbino na zgornji čeljusti, pa se mi ob rahlem psihopatskem pogledu in nasmešku preizkušeno umikajo tudi najbolj trdovratni čapci, ki drugače rijejo po pločnikih naravnost, kot divji prašiči. Kaj bi si človek sploh lahko želel lepšega.

Aja, naš dragi Nacho. Španec, ki je po Erasmus izmenjavi prisiljen živeti z nami. Ubožec je prvi trenutek, ko so temperature padle pod 20 stopinj po Celzijevi skali pričel spraševati, če se bo ozračje še kaj bolj shladilo. Seveda nam je šlo kar težko od ust, da je bilo kakšne dve leti nazaj še kakšnih petdeset stopinj hladneje…kakorkoli, nobeno presenečenje ni, da je ubožec v zadnjem tednu zbolel, kot se za nekoga vajenega vročine spodobi. Brez problema bi mu svetoval, da se prehlada reši na enak način, kot sem se ga jaz, se pravi tako, da sem pojedel en domač čili, vzgojen s strani preljubega nmohorica,8 ampak se bojim, da imajo slovenski bacili pač takšen vpliv na Špance in ne bo pomagalo nobeno razkuževanje.

Kaj še?

Seveda bi lahko na temu mestu nakladal o marsičemu in sem to tudi planiral, ampak mi nekako zmanjkuje veselja do pisanja. Več drugič, ko bom sposoben dejansko napisati karkoli zanimivega.

  1. sam, z računalnikom v naročju in tremi neprebranimi knjigami ob postelji []
  2. Random izbrano ljudstvo, ker sem Ljubljančane že čisto preveč popljuval. []
  3. No, ni bilo preveč, je bilo pa veliko. Hehe. []
  4. plonkceglci, stari izpiti, piratizirane drage knjige… []
  5. mišljeno, kot slovenski priimek, ne kot kletvica []
  6. ok, najbrž je bil hišnik, po zahtevi uprave []
  7. Tega itak še neandertalci ne bi delal, ampak point je, da je hoditi po obrobju mesta pač.. čisto čarobno. []
  8. res, odkar sem tik po bolezni pojedel eno tisto zverinico, ki mi je skorajda pognala ogenj skozi ušesa, nisem več niti posmrknil []
  • Share/Bookmark

Alinejce

Alinejno alinejiram alineje. O faksu, če je že ravno oktober, no.

http://1.bp.blogspot.com/-YHjK2LfIQ08/TVqoWpxXhKI/AAAAAAAAAAo/kuTam0DZIA0/s1600/people_studying.jpg

  • Go to second year of faculty, they said. It will be fun, they said. Ko so nam profesorji že prvi teden naložili kupček domačih nalog, kupček seminarskih nalog, literature in kupček ostalih obveznosti, se mi je iz kotička očesa utrla solza, ki enkrat za spremembo na faksu celo ni bila produkt zehanja.
  • Naša fakulteta je najbrž izmed celotne ljubljanske Univerze najslabše organizirana. Tako smo imeli že v prvem tednu vsaj tri prekrivanja na urniku, kar nam seveda onemogoča, da bi hodili na vsa predavanja. Tako pač je, če si v manjšini.
  • V manjšini smo pa zato, ker imam samo dva sošolca. Dva. Sošolca. Smo pa badass trio, ker smo v zgodovini našega študijskega programa prvi, ki smo prišli do drugega letnika. [insert loud applause]
  • Letos programiramo v C-ju, ki je presneto konfuzen jezik. Vsaj tak je prvi vtis. Resno, zakaj mora za isto enovrstično operacijo obstajati pet različnih zapisov?
  • Prvič v življenju imam na faksu družboslovne predmete, ki pa jih žal ne morem jemati resno. Mislim, halo, če za domačo nalogo dobiš pogledat videospot ene pesmi od PinkFloydov, kot tehnik to težko jemlješ kot nek višji intelektualni razvoj, ne?
  • Rabim idejo za izdelek, ki ga lahko še tako zvezan in levorok bloger na stružnici izstruži iz lesa, pa še vedno izpade vsaj malo dostojno.1 Anyone? :D
  • Ko so letos napovedovali predčasnoprisilno upokojevanje zaposlenih na fakultetah so očitno pozabili na enega, ali pa dva profesorja na Strojni. Prvič, ko smo imeli pri enem od njih predavanje sem resno razmišljal, da bi skočil po kakšen prenosni defibrilator. Če bi imeli ljudje na čelu izpisano količino energije bi pri njemu z velikimi črkami utripal rdeč napis LOW BATTERY, do penzije2 pa mu ne dam več niti enega leta. Mislim, če v računalniški učilnici uporablja grafoskop, ki so ga zanj posebej prinesli tja in navaja že zdavnaj poteklo literaturo iz leta 19783 je pač prestar za ta poklic. Sori.
  • Random in spontane stvari so zmeraj zakon, tudi če je to nek geekish trourni LAN party, ki smo ga uspeli na hitrico izvesti v našem stanovanju. Če letaš od računalnika do računalnika na katerih so trije različni operacijskimi sistemi, od teh imata dostop do interneta samo dva, wireless na enem ne dela, ne veš gesla od routerja ter pravih portov za igro in imaš po vrhu vsega še omejeno število električnih vtičnic, kablov in mišk, je to več kot odlična vaja za bodoči poklic. Ampak nam4 je na koncu vse steklo kot po maslu.
  • Ljubljana je še vedno lepa. Seveda samo ob polnoči, na neosvetljenem delu PST-ja, daleč stran od prometa in ljudi. Drugače je pa še vedno ena navadna greznica.
  • To je to.

  1. Izdelek, bloger itak nikoli ne izpade dostojno.. []
  2. ali odpovedi enega od vitalnih organov []
  3. ki jo je najbrž napisal sam []
  4. mi []
  • Share/Bookmark

“The unexamined life

isn’t worth living.” je nekega lepega sončnega grškega dne navrgel Sokrat. Grem sicer skoraj stavit, da te izjave ni podal v angleščini, ampak to nekako ne spremeni dejstva, da je imel model prav.

YouTube slika preogleda

Asaf all the way.

Drugače pa evo, prejle mi je uspelo po dolgem času odit nabrcat kilometerček ali dva. Medtem, ko sem miroljubno prebavljal kosilo mi tista drugače tiha žilica v glavi ni dala miru in je s klasičnim “sej boš šou en čist izletniški tempo, u izi, tko da se mal upelješ…” najedala dovolj časa, da sem začel nase vleči opremo1 in opravljat cel ritual polnjenja obeh bidonov in praznjenja glave. Seveda je tisti konkretni načrt o mirni nedeljski vožnji padel nekam na makadam trenutek za tem, ko je zadeva začela letet. Ko začutiš veter okrog ušes2 in pri konkretnejši hitrosti s kolenom na notranjo stran položiš ovinek ali dva se težko zadržiš, da ne bi poskušal tega občutka ohranjat na daljšo razdaljo. In sva terala, oba s kolesom. Vsaj nekje do mesta, ko sta pomanjkanjanje kondicije in glupa vročina terjali realizacijo svoje davčne napovedi in so notranji organi pričeli protestirat.

Aja, skupni izkupiček današnjih živalskih srečanj je dva3. Ena srna, ki se med mojo vožnjo mimo ni dala motiti in je mirno, kot… srna (?) mulila tist šop trave, brez da bi trznila z eno samo mišico. Druga zverina je bila bolj samomorilne narave, pojavila pa se je v obliki jelena, ki je testiral oprijem kopit na asfaltu.4 Sicer pa mi ni jasno zakaj divjinski štirinožnci od vseh smeri neba na katere se pri nas razprostira narava ob nevarnosti tolikokrat izberejo točno tisto, ki vodi čez najbližjo cesto.

Aja, če smo že pri divjačinskem golažu na štirih nogah, zadnjič sem se zvečer miroljubno sprehajal po eni od lokalnih poti, ko je out of nowhere izza ovinka v polnem šprintu prikopitljal daljni bratranec današnjega jelena in sicer kaki dve leti star srnjak,5 na moje začudenje pa svoje navigacije ni naravnal v kakšno od vseh možnih smeri, ki so še celo mojemu neživalskemu očesu izpadle varnejše, ampak je suvereno zasukal glavo proti meni, me zgrešil za kakšne pol metra in šele potem planil v zavetje najbližjih dreves. Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da sem naslednje tri minute preživel med stanjem na mestu z rokami v žepu, buljenjem v neko prazno točko, poskušajoč ugotoviti kaj se je ravnokar zgodilo. And I was all like…

PFFFFTT YEAH RIGHT

No, pa pustimo živalske prigode živalim in gremo na nekaj bolj človeškega. Recimo k tistemu trenutku, ko mi je sredi lepljenja tri tisoč osemsto petintridesete nalepke v tednu na tisti trapasti lak za nohte, poslušanja debate o evolucijski teoriji6 s strani ljudi z besednim repertoarjem sestavljenim iz zbirke kletvic in nekaterih medmetov, dokončno prekipelo in sem iz žepa izvlekel telefon, odprl spletno učilnico in začel v glavi sestavljat enega od programov za seminarsko nalogo. Iz prinicpa in zaradi občutka, da še znam uporabljati glavo še za kaj drugega kot razbiranje mešanice srbščine, ljubljanščine in gorenjščine, ki se govori v tistih prostorih, za katero pa se ponavadi ne skriva nič življenjsko pomembnega, niti prav ničesar za miselni razvoj v katerokoli smer. Just for keeping the sanity.

Iz vse te kolobocije je nastal tudi načrt, da po koncu meseca7 spakiram nekaj stvari, odgalopiram v domače kraje in se v vroče mesto vrnem šele, ko bom za snov izpita ali dveh pametnejši, za kak kilometer kolesarjenja bogatejši in navsesploh boljši človek, brez tiste nemarne rutine za katero je znano (link1, link2), da ubija vsakršno izvirnost v duhu človeka.

To je to. Mislim, da se bomo v naslednjih dneh večkrat pisali.

  1. Slika je tukaj samo zato, ker je nekdo rekel, da se me res ne predstavlja kot kolesarja. Ma evo ti, če sm zaraščen kot mutirana breskev in si ne depiliram nog še ne pomeni, da ne znam občasno zgledat kot peterpan. Oprijete cunje n šit. iks D []
  2. kar ponavadi rezultira tudi v bitchlapu trakca čelade po licu, dokler ga ne zatakneš nekam pod brado []
  3. S številko: 2 []
  4. Kot objektivni opazovalec lahko povem, da so bili rezultati najbrž porazni. []
  5. ja, vajda, imel sem čas prešteti parožke.. []
  6. ljudje baje ne izhajamo iz opic, ker bi drugače opice izumrle.. druga možnost pa je, da so nas na Zemljo pripeljali vesoljci. Just so you know. []
  7. jap, samo še dva dni []
  • Share/Bookmark

All around me are familiar faces…

Ekola, obljubljena objava polna naključnih misli, ki so čisto preveč sofisticirane, da bi jih lahko naslovil s klasičnim “Tok misli.”

Traparije, bedarije in nihanja razpoloženja. To se dogaja zadnje čase, če ne drugje, pa v moji glavi. Vsakodnevno dobivam nove perspektive na življenje, soočam se z lastnim(i) jazom(/i) na področjih, ki jih do sedaj sploh nisem poznal, ali pa so že tako oddaljena, da se jih niti približno ne spomnim več.

Seveda sem od celotnega recepta za zdravo, predvsem pa srečno življenje pozabil na tisti del, ki pravi, da je potrebno preteklost čimbolj skrivati pred seboj in se z njo ukvarjati v minimalnih količinah. Iskanje malenkosti po spominskem delu glave je pripeljalo do prebuditve milijonov dogodkov, informacij in zavedanja, da se mora samozavest skriti nazaj med svoje gube. Počasi se nekje v ozadju sestavlja plan, kako se taktično rešiti iz situacije, ampak bo pot do tja še dolga in krvava, rezultat najbrž sploh ne bo dolgoročen.

http://www.lolbrary.com/content/326/i-have-this-weird-self-esteem-issue-14326.jpg

Pa, da gremo k vedrejšim temam.

Zadnjič sem kot čisto pristen Ljubljančan v največji vročini maratonsko1 hodil skozi center, ob tisti precej dišeči reki, nekam proti toku, točno preko območja med Prešernplatzom proti Prulam, kjer je na obeh straneh koridorja za pešce polno kavarnic. Te so seveda nabite z novodobnimi intelektualci, ki so sposobni rešiti svetovno krizo,2 vendar šele, ko spijejo tisti kapučino za osem evrov, ter se v najnovejših oblačilih iz ene od trgovin v City Parku pokažejo najmanj devetim znancem.3  No, seveda zdolgočasenci na takih natrpanih lokacijah nimajo drugega dela kot, da buljijo v naključne mimoidoče in se martinčkajo na soncu. Še celo en poseben NuckinFuts, ki s svojo korpuskularno substanco drugače ne izziva ravno navdušenja s strani estetskih ocenjevalk se jim je zdel izredno zanimiv in so se mu nekatere prav konkretno nasmihale. Resno sem mislil, da je moja nova pričeska, kot vedno nastala iz spanja z mokro glavo in jutranjega naključnega giba z roko skozi lase, pokazala kakšen posebno lep profil mojega čela…4 vsaj dokler nisem prav ponesreči5 naletel na enega kolega, ki me je v prvi sekundi srečanja opozoril z znanim gibom in besedami:”Tuki na licu maš neki belga. Pomoje je kolodont.” Hkrati z ostankom zobne paste sem si z brade obrisal tudi vso nabito samozavest.

http://cdn.electricpig.com.s3-external-3.amazonaws.com/wp-content/uploads/2012/01/oh-god-why.jpg

Po nmohoricevi predzadnji objavi o neverjetni in zabavni predstavi, ki si ji jo je imel čast ogledati, sva za kratek čas razvila še krajšo debato o umetnikih, kvazi umetnikih in kje je razlika med njimi. Seveda do pametnega zaključka nisva prišla, ker bi se ob takem dogodku zrušil svet, sva se pa oba strinjala, da se da določeno umetniško sporočilnost doseči tudi na moralno in družbeno sprejemljivejši način. Mislim, res je, da ima vsak posameznik svoj pogled na svet in s tem tudi določene meje, ki mu povejo, kdaj se nekaj križa z njegovimi načeli. Te tanke linije so pri različnih ljudeh postavljene na različnih mestih, vendar še vedno prevlada neko skupno povprečje, ki velja za najbolj razširjenega in tudi odloča, kje je mera javnega dobrega okusa. Umetnik, ki prekriža vsa ta načela brez, da bi si prej zadal še kakšen drug razlog, kakor sta šok in gnus, nato pa šele poda glavno sporočilo svojega dela se kaj hitro znajde na patetični stopnji kvazi zvezd, torej v stilu Bieberja, Murka in podobnih tičev, ki temeljijo na slavi s strani svojih sovražnikov. Po vsemu temu pa si točno taki upajo zatrjevati, da jih kritiki pač ne razumejo in da se temu reče umetnost, ki naj bi bila ogledalo družbe. Za protiprimer lahko brez težav podam izdelovalca risane serije SouthPark, ki sta v svojih delih brezpogojno kruta in zgoraj omenjene meje večkrat prestopita, vendar dajeta poudarek na kritiki aktualnih dogodkov, neumnosti povprečja ameriških prebivalcev in norčevanju iz stereotipov, vse to pa zavijeta v primerno mejo humorja, sarkazma, cinizma in tudi groteske. Končni rezultat njunega truda je gledljiv in zanimiv arhiv filmov, ki ne vsebujejo travmatičnih izkušenj polnih nakazovanj na psihične bolezni avtorja, ampak karseda objektiven in kritičen pogled na svet. Ali, če citiram Cartmana:6 “Talking s**t is where I cross the line.”

http://www.chinahearsay.com/wp-content/uploads/2010/12/cartman-screw-you-guys.jpg

Naprej. Fizika mi je že nekako zlezla pod kožo, na žalost ne v glavo, kjer bi se do sedaj morala nahajati že večina snovi, pa je tam ni še niti polovica. Ampak bomo zmogli. Če ne drugače pa z izmišljevanjem dejstev, ker so fiziki tako ali tako znani po temu, da sploh ne poslušajo kaj jim ljudje govorijo.7

Kot že večkrat sem še enkrat spoznal, da kolesarjenje res vzbuja žlezo, ki proizvaja hormon sreče (endorfin). Zadnjič mi je sredi nemarno vročega dneva, sredi nemarno vročega klanca čisto po murphyju dušo izpustila zračnica v zadnjem kolesu. Med čakanjem na prevoz na enem od počivališč je mimo peljalo kar nekaj voznikov avtomobilov z mrkimi obrazi, pa tudi precejšnje število takšnih in drugačnih kolesarjev, v skupinah in posamezno, ki so vsakič kljub težkemu dihanju in rdečemu obrazu brez problema pozdravili, povprašali, če potrebujem pomoč in z velikim nasmeškom odsopihali naprej. Ni da ni, kolesarji so najboljši ljudje.

Kaj še? Moj stari rdeči strojček gre skozi fazo nove registracije in zavarovanja, ki me je kar lepo udarila po žepu… ampak ni hudega, ker so me8 poklicali iz meni tako dragega skladišča in me povabili na nadaljnje sodelovanje. Kljub temu, da sem v sanjah potihoma upal, da bo do nadaljnjega nekako obstaja možnost izogibanja glavnemu mestu naše kokoške, vsaj dokler se poletni vročinski val ne poleže. Pa ja, ob popoldnevih me  po novem najdete s knjigo čez oči, prepotenega, na postelji,  v sobi, kjer se komajda da dihati.

To je to.

http://chzlolcats.files.wordpress.com/2012/06/funny-cat-pictures-be-careful-on-hot-summer-days-note-that-the-melting-point-of-cats-is-about-degrees1.jpg

  1. nekatere ženske pač dajejo ekstra slaba orientacijska navodila []
  2. ali dve []
  3. ki, nenavadno, prav tako fleširajo po centru []
  4. ali nekaj podobnega []
  5. res, random naključje.. how awesome is that? []
  6. in, vse pogosteje, tudi nmohoric-a []
  7. Samo šalim se. Fizikom na splošno nihče ničesar ne govori, ker so čisto preveč asocialni. []
  8. presenetljivo []
  • Share/Bookmark

Lep bioritem je za šibke,

je rekel zajec in pohrustal še zadnji košček peteršilja, ki mu je ostal od izdelave solate iz rožnatih paradižnikov. S ščepcem peteršilja, kot pravi receptura. Da ne bo nejasnosti.

Nekako takole mi zdajle delajo možgani,1 kar pa mi ne brani, da ne bi napisal nove objave. Tudi, če bo polna precej nepovezanih misli in ekstra nenavadnih komparacij. To.

Zdi se mi, da se oba zvesta bralca že močno sprašujeta kaj se sploh dogaja v mojem nadvse zanimivem2 življenju. Tokrat vama z veseljem sporočim, da sem na filingu 3 za oversharing, zato se kar pripravita na dnevno zalogo potešitve radovednosti, ki se jo drugače lahko dobi samo v lekarnah, na recept.

Torej, kaj počnem, razen, da večji del časa samotarim in se, zdaj že glasno, pogovarjam sam s sabo? Ja učim se, seveda. Izpitno obdobje se je neusmiljeno pričelo, kljub miljonom src, ki so v skupnem vzdihu želela ta veseli čas prestaviti še za kak teden ali dva. Zdaj pa smo vsi skupaj globoko v temu zosu. Upam, da bo letošnje leto precej bolj uspešno kot lansko in bo vsaj še kakšen od sošolcev naredil letnik, drugače bom naslednje leto ponovno sam. Sicer pa je za kaj takega izredno malo možnosti, ker se mi je uspelo vpisati na program, kjer v vseh letih kar obstaja še noben junak ni prilezel do drugega letnika. Way to go.

http://www.irishhealth.com/content/image/14107/sleep.jpg

Postal sem prvi človek (nedokazano), ki ga je podil zajec. Res. Zadnjič sem na enem od spustov na kolesu pridrajsal okrog ovinka in se skoraj zaletel v zmedenega dolgouhca kateri si seveda ni vzel časa, da bi rekla kako zajčjo, ampak jo je po izkušnjah prednikov raje ucvrl navzdol po cesti. Na njegovo žalost je bila to ista smer, kamor sem bil že od prej namenjen jaz, zato sva malce tekmovala. Tukaj ga lahko samo pohvalim, saj je po težkih in kompleksnih zavojih s svojim 4×4 pogonom in športno znižano konstrukcijo dosegal hitrosti tja do 50 kilometrov na uro. Ko se je po kakšni polovici kilometra končno odločil, da je izkazovanja športnih spretnosti dovolj je seveda zavil nekam desno od ceste, vendar ravno na mestu, kjer ta zavije v nekakšno črko S. Po geometrijski logiki sva se čez ovinek ali dva spet za las izogibala karambolu,4 pa spet nadaljevala vsak po svoji liniji, torej jaz po cesti, on ravno čez gozd. Ker ima črka S dva zavoja je to seveda ponovno pripeljalo do bližnjega srečanja, le da sem bil v temu primeru jaz tisti, ki je vozil spredaj.5 Po nekaj deset metrih sem moral od krohota ustaviti drugače bi se šel od same nezmožnosti vožnje poljubljat s prvo smreko, to pa je uboščku dokazalo, da se nevarnost ne skriva več za njegovim belim repom, ampak se je čudežno znašla točno pred nosom. V trenutku je preračunal svoje možnosti in se v veličastnem skoku zradiral s ceste v potok ob njej. Kljub smešni situaciji upam, da se še vedno ne skriva pod kakšnim grmom in trepeta od travm, ki mu jo je povzročil pogled na kosmatega kolesarja.

Izpitno obdobje na nižjo kasto delavcev, pri nas imenovano “študentje,” polaga precej pritiska. Name seveda ne, ker ve, da bi se prehitro zlomil, drugače pa se vsepovsod ponovno opaža tisto čudno vzdušje, ki preveva celotno študentsko naselje.6 Aja, ko smo ravno pri temu, koliko ljudi realno živi v naši prestolnici? Ker je praznina v mestu med vikendi, ko tam ni študentov, neverjetna. No, da se vrnem k izpitom in njihovim pritiskom: vsak si mora med težkimi trenutki poiskati nekaj, kar ga sprošča ali zabava. Nekateri7 izberejo alkohol in druge substance, drugi šport, igre, sprehode in podobne reči. Spet so tam tisti, ki si uničujejo bioritem s polnočno hojo po centru v največjem nalivu, brez dežnika in podobnih reči. Zabava zagotovljena, sploh če obenem še skačeš po lužah in se smeješ ljudem, ki te iz varnih zavetij nadstreškov gledajo, kot da si padel iz lune. Čuden vonj oblačil, prepojenih z ljubljansko meteorno vodo pa je spet druga stvar.

http://annawrites.com/blog/wp-content/uploads/2012/05/crazy-sketch.jpg

Ja, spet bi imel nek flashback. Profesorji imajo enega od tistih poklicev, ki mu mora človek posvetiti celotno življenje, drugače ne uspe in ne pride preveč daleč. Ta zahteva, in katedra na fakulteti, ki jim je zagotovljena do smrti povzroča, da je starost ljudi v univerzitetnem izobraževanju postala nekaj, kar brez težav imenujemo “častitljiva.” V času, ko se tehnologija (tudi v poučevanju) razvija z neskončno hitrostjo to zna predstavljati manjši problem, ker oseba, ki se leta in leta ukvarja samo z enim področjem znanosti kaj kmalu pozabi na sledenje drugim čisto splošnemu dogajanju. Na kaj ciljam? Seveda na uporabo modernih komunikacijskih orodij v pedagoškem procesu. Mislim, nekako še prenesem profesorja nekega popolnoma netehniškega predmeta, ki se muči s kopiranjem datotek iz USB ključa… ko pa profesorica na računalniški smeri odpre tisti zloglasni Internet Explorer in se pred vsemi študenti, kar na projektorju čisto počasi, besedo za besedo loti prebirati enega od premnogih pop-up oken, preden jih potrdi z “V redu,”8 pa si ne morem pomagati, da mi ne bi začelo trzati levo oko.

Kljub temu, da imam sicer rad tišino in je glasba ena izmed zadnjih stvari,9 ki jih želim poslušati skozi dan, mi je določena oseba predstavila nek youtube kanal , ki sem ga preposlušal prav celega in to dvakrat. Avtorica, ki dela coverje različnih pesmi ima poleg fenomenalnega10 angleškega naglasa enostavno čaroben pevski glas in… no, komur se da naj posluša tole:

YouTube slika preogleda

Hja, še ena malenkost se dogaja. V bistvu sem doma, čeprav sem planiral cel teden služit denar v meni izredno priljubljenem11 skladišču. No, očitno zaradi nekih trapastih birokratskih zapletov ni dela, študentje pa smo očitno preveč pridni, da bi smeli redno zaposlenim krasti delovne ure. Kakorkoli že, živce skupaj spravljam doma, na domači postelji, s fizikalnim učbenikom v rokah in mamino kuho za kosilo. Kdo bi se pritoževal.

Aja, če še kdo ne ve: tuširanje v času nevihte v bistvu ni preveč priporočljivo. Sploh, če strela udari nekam blizu vodnega rezervoarja (moja teorija, nisem prepričan, da je bilo krivo to), ti pa si ravno sredi spiranja šampona z las… Elektrošok je bil precej močnejši od marsikatere vtičnice in električnega pastirja, s katerimi sem imel do sedaj opravka. Auča.

Za vas zajce podi in strele lovi,

NuckinFuts

  1. oziroma tisto mesto, kjer naj bi se ta vodnati organ nahajal []
  2. notice sarcasm []
  3. ejga mudel []
  4. grem stavit, da baraba kljub materijalni škodi in očitni krivdi ne bi pustil kontaktnih podatkov, kaj šele kupončka.. []
  5. brez da bi me on opazil. heh. []
  6. torej celo Ljubljano []
  7. večina []
  8. zadeva je močno spominjala na OCD []
  9. takoj za ženskimi problemi in tik pred čefurskim humorjem []
  10. ekstra privlačnega []
  11. again, sarcasm []
  • Share/Bookmark

Kaj zdej?

Čisto nič. To je to.

Minil je še en teden, ki se je potrudil, da je bil na začetku zoprn, končal pa se je na prijeten in inovativen način. Življenje je čisto ok, če ga pravilno zdresiraš. Torej, ponavadi ni.

http://d24w6bsrhbeh9d.cloudfront.net/photo/4354448_700b.jpg

Vedno, ko se v življenju odločiš oddaljiti od ljudi in se iz družbe počasi odmakniti tudi v realnem smislu, ne samo z miroljubnim tavanjem v svoj svet, se najde nekdo, ki te potegne na trdna tla. Vem, veliko tvegam s preizkušanjem izreka, da bolj kot ljudi ignoriraš, raje te imajo in me bo zadeva nekoč zagotovo še drago stala, ampak tega itak ne počnem namenoma. Tako pač pride zaradi tistega malega glasu, ki mi nekje na sredini neke trivialne debate o strupenosti različnih vrst mušnic začne prigovarjati, naj se že enkrat poberem od tam… Ampak dokler ostajajo in obstajajo zgoraj omenjeni ljudje… je vse v redu. Hvala.

Vse ostale reči pa lahko v dolgočasnosti svojega študentskega življenja kvečjemu ponavljam, zato lahko tisti, ki ga zanima kaj se dogaja prebere zadnjih, ne vem, pet blogov in si ustvari sliko. Al neki.

  • Share/Bookmark

Živjo klapa

Najprej naj se opravičim, da je tukaj nastalo takšno zatišje. Moje miselne kapacitete trenutno zapolnjuje pospešeno iskanje zdravila za raka, aids in še dve smrtonosni bolezni, reševanje konfliktov s Severno Korejo,1 z ekipo izurjenih filozofov pa smo že hudo blizu odkritju univerzalne formule za vsa eksistencialistična vprašanja in večno mladost. Občasno me nekje v ozadju glave spreleti tudi ideja, da se bliža izpitno obdobje in bom moral povohati nekaj zapiskov in knjig, vendar se ta domiselnost le redkokdaj pretvori v praktično izvajanje. Glede bloga, oziroma začasnemu pomanjkanju objav na njem, se niti ne sekiram ker, če lahko to počnejo veliki, lahko tudi jaz.

No, pa da ne bom preveč zašel naj s spoštovanim občinstvom dveh, ali treh bralcev delim nekaj naključnih misli, idej in mnenj:

  • Ker se že dolgo nismo slišali2 je seveda primerno debato začeti z najbolj očitnim: vremenom. Jejhata, ampak sneg maja? To je že po standardu vredno omembe. Da me ne bo kdo obtožil, da lažem, je tukaj en dokaz. Ali pa dva. Sicer pa je nekaj dni hladu pred poletno vročino več kot prijetnih. Tukaj pa zaključimo te klišeje in pojdimo dalje, ok?
  • Razen, no, mogoče še to, da je bilo v začetku maja na strani ARSO polno opozoril pred vročinskim valom, ki se je imenoval “oranžni vremenski alarm.” Vse to za tisto malenkost, ki se ji drugače reče “prijeten pomladni dan.” Heh.
  • Zdaj pa zares: Po nekaj mesecih uporabe Ubuntuja sem iz neznanega vzgiba pri zagonu računalnika za hec izbral Windows 7 iz izbirnega menija. Če bi vedel, da bo to to na mojih živcih pustilo trajne posledice, bi seveda zadevo počel na kakšen bolj umirjen dan. Zagon, daljši od Saturnovega leta in konstantno mletje procesorja v prazno sta bila očitno stalni popotnici dela v Oknih, vendar sem do sedaj na take trapaste malenkosti pozabil. Torej, če se še kdo ukvarja s problemi šibkega, počasnega, ali le stalno kvarljivega računalnika: priporočam opensource. Stoposto.
  • Hja, ne vem, če sem že kdaj omenil, vendar enostavno ljubim Ljubljanski promet. Velikokrat me za kak trenutek razsodnost zapusti in izjavim kakšno res debilno misel,3 pa tudi izvedem kakšno nepremišljeno dejanje. Tako je bilo tudi tiste nedelje zvečer, ko sem se odločil, da bom v glavno mesto potoval zjutraj, namesto takoj, kot ponavadi. Prva neumnost je bila, da sem šel malce prezgodaj v posteljo in sem ob 2h ponoči že veselo štel prašne delce v zraku, kar je naslednji dan rezultiralo v 20 urah vožnje, predavanj in službe, brez spanja. Druga neumnost je bil jutranji odhod v Ljubljano, ki se je dogajala približno v času, ko podobno traparijo delajo praktično vsi, ki imajo v naši državi izpit za avto.4 No, vedno sem bil fasciniran nad dolžino Ljubljanskega tunela, ki prej meji na kakšen manjši podhod. Po pol urni vožnji iz ene strani na drugo in preštetih vseh količkih ob robnikih sem si absolutno premislil: tunel je najbrž najdaljši v Evropi.
  • Kljub temu, da nekateri5 močno hvalijo sistem Bicikelj, ki je res poceni, vendar ima poleg te precej malo prednosti. Po enem letu6 uporabe so kolesa v vedno slabšem stanju. Polomljeni sedeži, zvita platišča, obrabljene zavore,7 preskakovanje pedal in podobne traparije, so redna poslastica za vse uporabnike. Tudi dosegljivost koles na postajališčih je večinoma8 za eno galebjo rit. Če moram za najbližje prosto kolo peš prehoditi štiri ali pet popolnoma praznih postajališč je čisto vseeno, če grem tisti kilometerček do doma peš.9
  • Spontani trenutki rodijo spontane ideje, ti pa se ponavadi prelevijo v spontana dejanja. Kar hočem reči je, da sva z najbolj zavzetim FDV-jevcem en dan končala na Brniku in štela letala. Priznati je treba, da so Adrijine škatlice ((avtorstvo slike gre zgoraj omenjenemu blogerju))  precej podobne avtobusom s krili. Vsaj, kadar poleg njih stoji kakšen zaresen avion.
  • Ljudje so znani po temu, da imajo dolge nosove. Tisti, ki imajo ta vohalni tulec malce krajši ga ponavadi zelo radi vtikajo na mesta, ki naj načeloma sploh ne bi bila v njihovem interesnem območju. Tako se dogaja, da občasno kakšen pripadnik človeške vrste misli, da je dogajanje na mojem obrazu, natančneje na mojih dlakastih izrastkih njegova stvar. Ali pa, da se za pogostostjo mojega britja vedno skriva kakšen globlji razlog. Naj na temu mestu omenim, da sem z brki že rešil svetovno krizo ali dve, vendar je za moje redko/pogosto/pomankljivo/zanemarjeno/čisto britje kriv kvečjemu trenutni vzgib, ali “občutek,” če vam je ljubše… in, da so vprašanja “zakaj?” in “kako to?”  popolnoma mimo. Naslednji, ki se bo brez potrebe ukvarjal z mojimi brki, brado, ali navsezadnje10 na prostor, kjer naj bi omenjeni malenkosti rasli, mi je brezpogojno dolžan 10€. Hvala.
  • Zavidam ljudem, ki so si že pri moji starosti, ali pa mogoče pri kakem letu manj našli nekaj, kar jih veseli, se v temu izpopolnili do nemogočih meja in imajo vsaj ta del življenja neverjetno urejen.
  • Čisto tako, čisto sproti lahko omenim plan za prihodnost, ki je v mojem življenju večinoma redek pojav: jutri zvečer na Kongresnem trgu, s slavnim plašilcem nič hudega slutečih kolesark in neustrašnim braniteljem sinic in drugih manjših živali, greva poslušat nekaj podobnega:
YouTube slika preogleda
  • To bi bilo to za danes. Gremo spat, jutri je nov dan poln migrenskih napadov, težkih debat in predavanj.

  1. S Kim Džong Un-om sva praktično na ti in se ob petkih zvečer trepljava po ramenih med pitjem ameriške kokakole, ter smejanjem slabim šalam o nacistih. []
  2. videli, brali, kakorkoli že []
  3. kot recimo zdajle []
  4. nekateri najbrž tudi ne, no []
  5. predvsem okoljevarstveniki in ostali travojedci []
  6. ali koliko? []
  7. enkrat za spremembo za skorajšnje pobližje spoznavanje s kandelabrom celo ni bila kriva mimoidoča deklina v minikrilu.. []
  8. se opravičujem izrazu []
  9. In to se je zgodilo kar precejkrat, da ne bom izpadel, kot glupa najstnica, ki se pritožuje nad vsako malenkostjo, ki ji prekriža pot. []
  10. če je tako naneslo []
  • Share/Bookmark

V pričakovanju naliva

Hja, tisti, ki je prvi izdahnil zdaj že klišejski “za dežjem vedno posije sonce” je bil zagotovo pod veliko dozo endorfina, ker je pozabil, da zagotovo vedno pride tudi do obratne situacije. Pa še dobro, da je. Tole pišem medtem, ko čakam, da se iz grozovite oddaljenosti prikotalkajo črni oblaki, ki jih že cel dan nakazuje moj interni barometer.1 Prav tako se življenje suka v smeri, ko bo iz mirnega in srečnega stanja reševanja težav na preizkušen način: z ignoranco, celotna fronta padla izključno do kupa obveznosti in življenjsko nepomembnih traparij v stilu učenja in izpitov.

Zadnji predpraznični dan v Močvirju sem po grozno dolgem času preživel brez hitenja na užitka in zabave polne urice dneva, torej predavanja,2  po tisoč letih3 pa mi je uspelo tudi izpustiti čepenje v ogromnem zaprtem prostoru in iskanje psihične točke preloma ob dolgčasu… oziroma, kakor bi nekateri poimenovali te fenomenalne občutke: služba. Kdo bi si mislil, da bo ravno na ta dan v prestolnico pricapljal tudi kolega, s katerim sva v nekaj urah nadoknadila vse zamujene trenutke. To pomeni, da vem kaj zadnje čase počne (“nč”), da izredna šola gre (“ma da se mi”) in da kljub končani poklicni šoli še vedno nima motivacije iskati pametne zaposlitve (“ma ne da se mi”). No, kakorkoli. Skorajda ne bi verjel, da na tak predprazničen dan vse svetovno4 občestvo obrne svoje migracijske poti iz centra. Ko sem namreč poskušal najti kolo na kateremkoli postajališču v okolici Prešerca, Kongresnega trga in Name sem bil bridko razočaran, saj sem naletel samo na prazna mesta. No, sprehod do glavne postaje5 je dobro del, tudi drčanje s tistimi zanič gumami in do polovice odvijačenim zadnjim obročem (ki je plesal kot bmw po sneženi cesti) na ploščicah v podhodu je bila posebna izkušnja. Izraz na obrazu tistega kolesarja, ki je malce kasneje v polni kolesarski opravi, športni poziciji in konjičku za nekaj tisočakov moral gledati kosmatega mulca na bicikelj-u brez večjega truda odpeljati mimo, pa je vreden zaznamka na temu blogu.

Nevihta se pričenja, vsaj tako sklepam po šklepetanju dežja po strehi…

Kaj je še novega? Strojček, na kateremu se nahaja tipkovnica za pisanje točno tegale zapisa, po novem teče na prenovljeni izdaji Ubuntuja, se pravi 12.04. Razlike s prejšnjo verzijo so minimalne, drobnarije, ki so jih izboljšali pa so vseeno vredne nekajurnega čakanja med inštalacijo.6 Že zato, ker je zadeva zastonj. :mrgreen:

Zdaj, ko se kaplje že dodobra namočile vrhnjo plast zemlje lahko opišem še ostale malenkosti. Včerajšnji dan je bil zagotovo v znamenju zajcev. Že dopoldan je izpod avtomobila, v katerega sem se ravno usedel, stekel majhen in precej zmeden dolgouhec. Počakal je le še toliko časa, da si ga je pobližje ogledala v kosmate, majhne in ljubke živali zainteresirana mularija, nato pa je pokazal svoje športne sposobnosti in jo pobral v gozd…. kjer pa sem nekaj uric kasneje srečal še njegovega sorodnika malce večjih ušes. Zvečer sem bil povabljen na koncert7 znane osebe. No, imel sem priložnost igrati glavno vlogo nosača glasbene opreme od avta do prizorišča, kar sem opravil z odliko, tudi pomočniku nosača opreme je šla vloga odlično. Aja, tudi ona je odigrala in odpela zadeve več kot fenomenalno. Vidi se, da je oseba, ki je več kot očitno že našla svoj smisel v življenju in svoje čustve8 zna podajati na tako dober glasben način, da lahko spravi do solz že naključne mimoidoče.  Ena od navdušenih turistk, ki je prišla pohvalit nastop je nama, kot glavnima podpornikoma podala kompliment, da sva “beautiful gruppies.” No, vsaj enemu od naju. Kakorkoli, celotno dogajanje se je malce zavleklo in sem se domov vračal šele ob precej pozni uri. Nekaj časa sem se celo boril z manjšo zaspanostjo, vendar sem jo uspešno premagal v trenutku, ko je pred avto skočil velikanski kunec.9 Tako močno in hitro sem pritisnil na zavore, da je zaporedje “sklopka->zavora” zamenjalo “zavora->sklopka,” vsa štiri kolesa pa so zablokirala. Navkljub temu je ubošček dobil skrajni rob odbijača v dlačice na repu, nato pa veselo odskakljal dalje. Ni se treba zahvaljevat, ok…

Dež je mimo, tista največja nevihta pa, kot pravim, šele prihaja. Bomo videli kako deluje nekaj časa nerabljena protidežna zaščita..

  1. v obliki migrenskih napadov, pa to.. []
  2. ok, priznam, nakladam. Na predavanja nisem res še nikoli hitel. Sue me. []
  3. +-1000 let []
  4. ljubljansko []
  5. kjer je bilo koles že skoraj preveč []
  6. Mlinček na temu računalniku ni ravno velikosti lune.. []
  7. meni []
  8. tako temu pravi Lucienne []
  9. ko rečem velikanski mislim, da je bil dejansko GROMOZANSKI. Pomoje je na kakšnih drogah za rast.. []
  • Share/Bookmark

breznoslova

Če začnem, tam kjer sem ostal, je dolgemu tednu sledil še daljši vikend, ki je ob izmernih pošiljkah meteorne vode izpadel šibko, neproduktivno in dolgočasno. Kdo bi si mislil, da je kombinaciji tega in groženj1 s strani ljudi, od katerih bi to najmanj pričakoval, uspelo nemogoče: po polovici leta sem se odrekel enemu od svojih mirnih vikend večerov in se po hitrem postopku spravil ven. Res, da sem to odločitev že v ponedeljek obžaloval, vendar bomo do tega še prišli.

Kakorkoli, med potjo v lajf sem ugotovil, da bi bilo dobro nakapljati nekaj požirkov goriva v moj najdražji tank.2  Z mojo Srečo® je to ponavadi precej težko opravilo. Predvsem zato, ker velikokrat3 na črpalkah širom države pripeljem samo do cevi, ki so na levi strani avtomobila, kjer moj strojček NIMA luknje za dotakanje. Ne rečem, cev doseže tudi na drugo stran, vendar ob prevelikem raztegu avtomatski ventil stalno izklaplja dotok. To, ali pa je filter mrežica v mojem tanku nameščena previsoko. Pa, da ne grem preveč v tehnične detajle: po nekajminutnem dvoboju sem obupal nad mislijo o polnem tanku in po stari neciganski navadi plačal za bencin, nato pa še dvignil nekaj gotovine.

Na temu mestu naj se zahvalim geniju, ki je kot prvi na bencinsko črpalko namestil tudi bankomat, ker mi drugače ne bi uspelo pozabiti denarja v reži naprave. Ko me je nekaj kilometrov po poti naprej končno srečala misel, da je možganom zopet uspelo popolnoma pokvariti rutinirano opravilo, so mi na ustnice privreli sladki komplimenti in opisovalni pridevki, ki mi drugače po mislih bežijo samo, ko me kdo zbudi pred sončnim vzhodom. No, da pa se ta zgodba ne konča tragično poskrbi dejstvo, da živim v krajih, kjer je poštenost4 še vedno cenjena vrlina. Ob vračilu na črpalko je od bankomata ravno odhajal starejši možak, katerega sem seveda pobaral po izgubljenih evrih. Seveda je možakar odnesel denar notri, na blagajno, kjer sem ga tudi dobil. Že dolgo časa nisem tolikokrat v eni minuti izrekel besede “hvala” in besedne zveze “hvala lepa.” Če bo ta poštenjak kdaj zasledil tale zapis: najlepša hvala! Resno. Naj ti mavrični poniji postiljajo vsakodnevno pot z mehko travo in sladkorčki,5 medtem, ko ti hrbet masira štirideset voljnih maserk.

No, večer je bil prijeten, v čudovitem ambientu lokala pa so za popestritev poskrbeli gruča deklet na dekliščini, noseča nevesta in gusar.6 To je to, kar se tiče vizualnih zanimivosti.

V ponedeljek sem prvič po dolgem času imel ponedeljek v ponedeljek in ne v torek, kot ponavadi. Komplicirano? Jap. Ampak nima veze. Ugotovil sem, da lahko namesto furjastega hitenja delo opravljam počasi in premišljeno, ter na tak način napravim enako število napak na veliko bolj sofisticiran način. Če povem po pravici me delo v tistem skladišču že malce dolgočasi in se dnevno čudim tamkajšnjim redno zaposlenim, ki so preživeli na takem delovnem mestu že po 4 leta in več. Vsaka čast. Ampak itak delam za vse drugo, kot za veselje. Sploh pa sem dobil več kot odlično motivacijo: dva sodelavca sta bila na isti srednji šoli kot jaz in je prav tako nista dokončala, zdaj pa pa že tretje in četrto leto prekladata kartonske škatle. That’s the spirit, huh?

Če smo ravno pri tisti osovraženi šoli. Sem že kdaj opisal naključni nazajblisk7 iz notranjosti le-te? Tisti trenutek, ko sem se, po stari jutranji navadi, skorajda priplazil po tistem gromozanskem stopnišču in se je od nekod pred moje zaspane, od mrzlega zraka rdeče oči, pojavil model z nogavico na glavi in iz prstov narejeno pištolo uperjeno proti meni? Seveda je bil moj odziv divji. Zamežikal sem v nejeveri, ko pa je zavpil “Stop! To je rop! … Anton Rop!” in v hehetu stekel za vogal, je bil moj izraz najbrž priceless… Še dobro, da sem v nekaj mesecih skidal od tam.

No, kakorkoli, smo že pri torku? Nič posebnega. Le, da so me ponovno izdali interni dialogi z alter-egom, ko sem videl enkraten prizor in sem prasnil v smeh, ko nekomu, ki je bil zraven sploh ni bilo nič smešno. Eh ja. Mimo je namreč tekla športno opravljena deklina s slušalkami v ušesih in v tekaških supergah. Zdelo se je, da ima že kar nekaj kilometrov za seboj. V tistem trenutku je po pločniku na njeni levi strani v polnem šprintu na sto metrov pritekla8 finoča s torbico, ki je lovila trolo. Naju z alter-egom je zadeva strgala in sva ponovno izpadla butlja. :mrgreen:

Those little things…

To bo za danes vse. Vem, da objave postajajo vedno bolj dolgočasne. Ampak je vse v redu, ker gre tudi moje življenje v pomanjkanje izvirnosti. Osemurna služba, pa to. Presneto, samo še majhno hiško, ženo, otroke in psa potrebujem, pa bom že popolnoma brez idej za pisanje :P

  1. v smislu pošiljanja čudaških posnetkov z youtuba []
  2. Tank kot rezervoar. Najdražji pa je mišljeno kot dobesedno. []
  3. vedno []
  4. med nekaterimi []
  5. razen, če imaš sladkorno, seveda []
  6. Don’t ask. []
  7. random flashback []
  8. in jo prehitela []
  • Share/Bookmark

Nartadaljši teden

Po dolgem in (na)sitnem vikendu se je seveda prileglo sebe in svoje čarobno misli odpeljati v glavno mesto. Če od nečesa ne pričakuješ veliko si lahko vedno dobro presenečen. Isto velja za ta teden. Le, da mu je manjkal tisti punch-line, ki bi presenetil. Vseeno je uspel konkretno pomešati bioritem, ker sem cel četrtek mislil, da je petek.

Ponedeljek zvečer je bilo seveda treba po povelikonočno nazdraviti s kokakolo z butljem. Ali dvema. Tak lep okrasni pridevek si (skupaj z mano) zaslužita zaradi tematike pogovora in obnašanja vrednega dvojnega rumenega kartona in izključitve. Random flashback: ena od najslabših služb je biti dostavljalec pri Dobrivili. Vsaj tako lahko sklepam iz citata, ki ga je ubožec moral tam v centru izreči v mikrofon domofona:”Dober večer, tukaj je Dobra vila!” Poleg osramočenosti je moral mladenič pod popisano čelado prenesti še pogled na nekoga, ki se je od smeha skoraj zadavil z grižljajem pice.

Torek. Rutinsko jutranje vstajanje po šestkrat prestavljeni budilki, dve minuti pred pričetkom predavanj, ignoriranje cimra, ki se poskuša pogovarjati ob tako zgodnji uri,1 izogibanje ljudem, ki prihitijo skozi vrata fakultete in se odpravijo točno preko, ali pa kar po liniji, na katero ciljam, kimanje sošolcem, čakajočim na zamujajočega profesorja, predavanje, kjer vem odgovore na vsa profesorjeva vprašanja, razen na tistega, ki ga zastavi meni, na koncu pa še kosilo in odhod v trgovino po malico. Standard procedure. Seveda mera enoličnosti ne bi bila popolna brez službe, kjer sem 8 ur opravljal delo, ki ga drugače naložijo delnim invalidom.2 Kakorkoli že, brez stola in prostora, kamor bi se naslonil sem v dolgih urah brez družbe dobil krče v mišicah, za katere sem že zdavnaj pozabil, da obstajajo. Seveda pa nič ne more nadomestiti dolgih3 trenutkov miru in tišine, ki sem jih bil deležen na čisto svojem kotičku skladišča. Predvsem zato, ker vsaj enkrat nisem poslušal radia antena in njihovih treh pesmi na repeatu, niti nisem slišal debat o nogometu, ženskah in…. no, tukaj je “in” za brezveze, ker sodelavci še nikoli niso prišli do kakšne druge tematike.

Sreda je minila kot bi mignil, ker sem se uspel naspati. In, ko rečem, da sem se uspel naspati mislim, da bi se lahko, pa se nisem.4 Kakorkoli, tisto dopoldne smo v našem stanovanju izgubili cimra. Ko rečem, da smo ga izgubili seveda ne mislim, da je komu padel iz žepa med hojo po velikem travniku in bo treba organizirati iskalno akcijo sestavljeno iz čevljev polnih blata in neznanskim neuspehom na koncu. Ali pa, da se je zakotalil pod naključno mizo in ga bomo našli šele čez kakšno leto med generalnim čiščenjem. Čisto preprosto je ubožec obupal nad nami našo univerzo in bo srečo preizkusil na Štojerskem. Zdaj pa čakamo na najhujšo novico. Če namreč v naslednjem tednu ne dobimo novega cimra to pomeni, da mesto v stanovanju hranijo za naključnega iskalca zabave, pijače in deklet… torej Erazmovca. Na poti na delovno mesto brez prigod v krožišču ne bi šlo. Tako sem v večpasovnem iz levega uvoza zapeljal na najbolj notranji pas zapeljal suvereno, kot bosanka zakoraka v kupus,5 z desnega pasu pa je namesto na prvi izvoz neka opica v gokardu6 zapeljala na srednji pas, potem pa skozi celo krožišče silila v moj avtomobil. Ko se je genij za volanom končno ozrl v levo in opazil zmanjšano razdaljo med mojim in njegovim ogledalom je bilo cikcakanje..neprecenljivo. Z mojo srečo v službi dopoldan ni bilo nobenega študenta tako, da me je čakalo osem ur popolnoma enakega dela, kot prejšnji dan. Razlika je bila samo v tem, da sem našel prostor za svoje sedalo in da sem imel družbo. Če bo katera dama kadarkoli kupila Deborah lak za nohte,  (možno tudi šminke…)) ali pa dva in bodo nalepke na njemu zamaknjene v vse možne neestetske smeri, je to zaradi ogromne količine neumnosti in smeha v tistih nekaj urah, ko sem sodelavcu pripovedoval vice o hrvatih.7

Četrtkovo jutro je prineslo ogromno novosti. Prespal sem obe budilki in se (kljub prijaznim sms-om sošolke, ki je zatrdno zagotovila, da je moje spanje, medtem, ko ona uživa na predavanju, popolnoma krivično), zbudil šele minuto pred pričetkom nadvse zabavne elektrotehnike. Kot je v navadi na fakultetah sem vsemu navkljub uspel tja priti pred profesorjem, ta pa nam je nekje na polovici dal nekaj upanja z besedami:”Zdej bomo jemal eno lahko snov, ker vas je bolj mal pa rabmo pol študente za drugi letnik…”  No, ko sem se uspešno prifejsbukal, priblogal in priinternetal do konca predavanja sem v nekaj minutah s svojimi šili, kopiti in vrečami soli na kobilici skidal domov.

To je to, nič posebej zabavnega, kot dnevniški zapis je pa kul. Čez 7 let vse prav pride, pa to….

  1. A huge no-no! []
  2. Ni mišljeno žaljivo, vendar lepljenje majhnih nalepk na izdelke pač ni ravno služba, vrednega zdravega in močnega fanta… []
  3. res dolgih! []
  4. glavni krivec najbrž bere tale zapis. Ti že veš kdo si. Ja, ti ja! []
  5. citat ukraden Fetaliju []
  6. ljubljančan v bmwju []
  7. naj na temu mestu omenim, da prihaja iz krajev nižje od naše južne meje. heh []
  • Share/Bookmark