Vnosi v kategoriji 'Brcam pedala' ↓

Mokro

Če najbolj vroč del dneva po precej novi navadi nameniš buljenju v zapiske s predavanj in praskanje različnih številk na naključne liste papirja, se ti lahko vohalni organ kar precej povesi, ko se ob uri, drugače namenjeni kakšnemu bolj fizičnemu mučenju v stilu poganjanja pedal, čez nebo navlečejo temnejši oblaki, skozi krošnje vrtnih dreves potegne veter, nad glavo pa se zasliši tapkanje majhnih količin vode po opečnati strehi. Če se količina udarcev teh kapljic skozi čas še povečuje zagotovo prideš do zaključka, da bo pozni popoldan spet eden izmed tistih bolj lenih. V trenutku, ko se čez predelanih nekaj strani balasta o pretvarjanju števil v različne številske sestave, skozi najmanjšo luknjo v kopastih oblakih na nebu pokaže prvi sončni žarek te seveda kar odnese proti obešalniku, kjer mirno čakajo kolesarske hlače, pod njimi pa še v isti namen pripravljena majica. Hiter pogled na animirano radarsko sliko botruje odločitvi, da je bilo padavin več kot dovolj in bo pelerina raje ostala doma.

Ko se takole usedeš na trdi sedež in po prvih nekaj vrtljajih pogoltneš nekaj izpod koles letečih kapljic peska, pomešanega z vodo in v mislih preračunavaš pot z najmanjšim številom asfaltnih spustov1 že začneš uživat v dobrinah oprijema, ki ga nudi moker, ampak še ne blaten makadam. Brez problema se malce naprej poženeš v prvi  nekaj kilometrov dolg asfaltiran klanec in v njem mirno ignoriraš nejeverne poglede mimoidočih voznikov. Ravno na vrhu, kjer te od doma loči le krajša bližnjica te po čeladi udari nekaj mokrega in mrzlega, vendar se zavestno odločiš, da boš raje odpeljal že od prej načrtovano daljšo verzijo poti.

http://chzmemebase.files.wordpress.com/2012/01/internet-memes-god-is-urinating.jpg

V naslednjih kilometrih se tepež kapelj po goli koži seveda povečuje in s hitrostjo postaja neizmerno težko prebavljiv. Tudi zato, ker v ustih začutiš nekaj slanega, za kar nisi prepričan, če je tja pritekla precejšnja količina potu iz čela, ali je to še pomladanska sol, ki jo z dežjem pomešano mečejo gume naravnost navzgor… ali, če je nenazadnje po kakšnem čudežu v jedilno votlino od kod priculjala kri. Vodnati curki ti lijejo od vsakega sklepa, vetrič ti ob vsakem potegu dvigne manjše število kocin, čevlji so premočeni… Ko se ti poleg vsega začnejo rositi še očala, katerim prav nič ne pomaga občasen poteg z mokro rokavico po plastični površini, je še toliko bolj nenavadno, da imaš usta v nekem nenavadnem nasmešku.

http://t.qkme.me/5psf.jpg

Prazna, mokra cesta, vrtenje pedal, dnevna vročina in težak pred-deževni zračni pritisk iz trenutka v trenutek izginjata, nos ti boža vonj sveže namočenega asfalta, slišiš samo udarjanje dežja ob vse možne dele okolice in lastno dihanje. Ob takih vtisih se težko pripraviš do tega, da bi se sekiral ker komajda vidiš pokrajino, ki žejno vpija vsak kosem prepotrebne vlage, ker se ti ob vsaki spregledani luži že tako vodnati čevlji še bolj namočijo, ker se ti švic-majica lepi na kožo, ker moraš pred vsakim ostrejšim ovinkom začeti zavirati že sto metrov prej, da se ti do primernega trenutka obroči vsaj za malenkost dovolj osušijo. Ne.

Ravno nasprotno.

http://fumaga.com/i/haters-gonna-hate-dancing-in-the-rain.jpg

  1. od nekega akvaplaninga dalje, ko sem pri 60 na uro po kolkih drsel naravnost skozi ovinek mi ne dišijo preveč []
  • Share/Bookmark

Športno

“Ej, jst sm tuki,” je po telefonu rekel nmohoric. Ker ljudem njegovega kova1 v osnovi ne zaupa sem odšel preverit resničnost izjave na lastne zenice (in vse kar pada zraven). Tokrat se očitno ni lagal, saj je na dvorišču pred hišo stal majhen rdeč avto, pred njim pa se je pretegoval en precej velik in precej koščen dolgolas metalec, ki je s srčkanimi gestami2 poskušal navezati stike z našo črno zverino.  Izmenjala sva si skrivni pozdrav, ki traja približno 20 minut in vsebuje vse možne zapletene gibe rok, ki sva se jih naučila iz ameriških modernih gangsterskih filmov. Ali pa tudi ne. Kakorkoli, ko je odprl prtljažnik njegovega gromozanskega tovornega vozila se je od tam čudežno zabliskal pogled na precej lepo, profesionalno usmerjeno kolo.

Ne bodi ga len sem iz bližnjega poslopja tudi jaz privlekel pokazat svojega konjička, da pa ne bi ostalo le pri besedah in hvaljenju sva po krajših pripravah že drvela po sončnih cestah. Seveda sem bil kot lokalec jaz tisti, ki je v veter pred vsakim križiščem vpil smer vožnje, kar me je že po enem kilometru in prvem deset procentnemu vzponu drago stalo. Gospod na specialki so v tisti klanček z mrzlim notranjim motorjem namreč pognali kot, da jih lovi kakšna od naših vseprisotnih medvedk, ki bi z veseljem rada delila kak sočen poljubček na vratno veno, moj malce manj karbonski in več kot dvakrat težji konjiček pa se je3 takemu nasilnemu početju upiral. Lahko tudi priznam, da moja kondicija ni niti blizu zgoraj omenjenega norca.4

Tako sva prebrcala prvi vzpon, se spustila po enem od mojih najdražjih spustov,5 nato pa prevozila še en klanec, pa še enega, pa še enega… Recimo, da teh reči pri nas res ne manjka, ampak nama je uspelo. Mislim, uspevalo je nmohoric-u, jaz sem bil bolj v vlogi parne lokomotive, kakor bi se lahko sklepalo po zvoku, ki je prihajal iz mojih dihalnih organov, medtem ko je on lahkotno brcal kilometer za kilometrom. Ne verjamete? Evo, mam dokaze:

http://ubuntuone.com/3g0kzyALlpOSOywwAPX6AN

Ker sem človek bolj prijazne sorte sem gostu v naših krajih peljal pokazat moj za kolesarjenje najljubši delček ceste. Ne nikomur povedat, da sva v tisti smeri v bistvu udarila bližnjico, ker je moj glavni organ povezan s krvjo že pošteno prosil za milost. No, kakorkoli, kak kilometer dolg idealni košček poti je sestavljen iz blagega spusta, nekaj krajših vzpončkov in precej zavitih ovinkov, ki omogočajo pravo adrenalinsko izživljanje v smislu naglega pospeševanja, zaviranja, polaganja ovinkov in predvsem vetra v lase….em, čeladi. Pustimo podrobnost, da je nekje na sredi tega divjanja ob robu ceste stala družinica kolesarjev, ki jih je pogled na dva norca med polaganjem s koleni skoraj do tal in precej zajetno hitrostjo, pustil z odprtimi usti.

No, kot drugo zanimivo točko sva si ogledala naše jezero, ki si bolj kot to ime zasluži biti oklicano “mlaka,” če že ne luža. Živež ob njem je trenutno sestavljen iz velikanskih količin raznobarvnega pleha, nekaj rac, lokvanjev in kupa dvonožcev v kopalkah, kateri se večinoma samo nastavljajo soncu, ker je voda zaradi podvodnih izvirov med bolj hladnimi.6 Ko sva si napasla oči, predvsem nad tistim delom v kopalkah, ki poseduje bolj feminilne oblike, sva se odpravila naprej, proti domu.

Ker dirkač na belem kolesu ni več potreboval mojih umerjevalnih napotkov je pritisnil na pedala in oddirjal proti cilju, jaz pa sem krevsajoče in na robu zmožnosti7 odpedaliral za njim. Do konca poti me je pustil že precej daleč za sabo, za kar mu na temu mestu čestitam in izrekam samo pohvale :mrgreen: 8

To bi bilo to o današnjem športnem dnevu. Statistične podatke bo najbrž objavil kar omenjeni sotrpin, slovnične napake pa bom popravil malce kasneje, ker se mi trenutno nekam mudi.

P.s.

Aja, za konec še bonus: kako izgleda kolesar, ki se mu med vožnjo pod majico zatakne muha:

http://ubuntuone.com/4ZH53ojSJjDAfSXmTrQ38N

EDIT: Statistične podatke in pogled iz drugih kolesarskih oči se dobi tukaj: http://kracalnik.blog.siol.net/2012/08/15/sportasko/

  1. recimo, da se preveč rad heca []
  2. sem šteje grozljivo mahanje z obema rokama in cepetanje z nogami []
  3. in se bo še dolgo []
  4. norec v dobrem smislu, se ve []
  5. kjer sem po nekem nenavadnem naključju vozil v ospredju, kar je glede na tipa najinih koles precej čudno []
  6. reve! []
  7. ja, vem, bo treba še trenirat []
  8. včasih je treba tud ponos požret :P []
  • Share/Bookmark

Kilometer

Ja, ja. Vem, da še ni minilo veliko časa odkar sem nazadnje težil z nekimi posnetki s kolesa, ampak itak v temu izpitnemu obdobju malce zapostavljam tale blog in mi je kar malce žal, da ne morem svetu sporočiti ničesar pametnejšega…

Torej. Odkar sem posnel tale video se je na tistem koščku ceste sprehodil stroj, ali pa mogoče dva, ki sta pustila za seboj tanko prevleko asfalta. Ker se moje kolo ne prestraši niti tako strašne ovire je danes na hitrico nastalo spodnje. Pustimo malenkost, da je bila kamera čisto preveč usmerjena v cesto:

YouTube slika preogleda

Za kakšen pametnejši zapis pa že nekaj časa brskam na kup nadvse modre misli in svečano obljubljam, da pride kmalu.

  • Share/Bookmark

Spet težim

s posnetki. Kako to mislim “spet?” Jah… Klik1 in klik2.

Tokrat sem preizkusil idejo, ki jo je enkrat predlagal Tim. Obljubil je veliko mirnejšo sliko, kot pri pritrditvi na belanco …. in res je. Slika je popolnoma mirna tudi, če sem v resnici moral držati kolo s koleni kot podivjanega žrebeta in sem bil na nekaterih odsekih več v zraku kot na tleh.1

Torej, tukaj je rezultat petih minut dela in 10 minut strmega vzpenjanja:

YouTube slika preogleda

Vidi se, da s kolesom še nisva popolnoma na “ti” in da grem na določene dele z rezervo. Vem tudi, da je konec popolnoma beden, ker sem nekako pozabil kako razrita je tista vlaka. To je to za ta denar :mrgreen:

  1. Oldschool bicikel, brez amortizerjev, pač… []
  • Share/Bookmark

Samo začet je treba

Končno nam je prihajajoča pomlad namenila nekaj bolj milega vremena. Sneg se je tudi v naših koncih povečini stopil, kar pa lahko vodi samo do ene stvari: Brcanja.

Pedalov, seveda.

Priznam, da sem čez zimo postal len kot koala, zadeta od  predoziranega evkaliptusa in da je kondicija že pred pol leta spakirala kufre, ter kupila karto za Avstralijo. Že deset stopnic do stanovanja je dovolj, da se upeham, zato včeraj za prvo vožnjo po dolgem času nisem izbral ničesar ekstremnega. Le nekaj kilometrov z enim nesramno strmim vzponom. Temle vzponom,1 če smo natančni.

Ko sem prišel na vrh se mi je pred očmi bliskalo, srce je topotajoče našlo pot do trebuha, pljuča so pekla, nos se je mašil, mišice pa so hotele kar popustiti oprijem na gripih…. Kakorkoli, danes je šlo v isti klanec nekje 2x lažje, to pa je tudi glavni občutek, ki mi daje zagon za nadaljevanje tega začetka sezone.

Aja, pa blato je grozljivo. Kljub temu, da je cesta iz zgoraj omenjenega posnetka po novem asfaltiranja sem del poti še vedno peljal po zmehčanem makadamu. Dres, čelada in očala po novem posedujejo milijardo rjavih pikic, čevlji in še posebej kolo pa so popolnoma spremenili barvo. Me bo to ustavilo? Nikakor! Tudi zdaj, ko sem po drugače precej “divjaških” cestah zaradi peska, ledu in žlobudre prisiljen voziti počasneje pri tem neverjetno uživam.

Naslednji2 cilj je lokalni klanec, ki je zame nekakšen kronometer, ali pa pokazatelj kondicije.  Rekord3 na 3,3 km dolgem vzponu (200 v.m.) imam mislim, da nekje 10 min 50 s. Jutri… bo čas podvojen, če ne kar potrojen.

Tako je, če lenariš in moraš začeti vse od začetka.

  1. v obratni smeri kot na posnetku []
  2. jutrišnji []
  3. merjeni. Drugače je mogoče rezultat celo boljši :P []
  • Share/Bookmark

Kaj pogrešam?

Tišino in mir.

Pa ne v smislu popolnega mrka vseh zvokov, ampak tisto šumenje okrog ušes, ki ga dobiš, ko precej velikansko hitrostjo drviš skozi zrak. Hehe.

Pa tiste sunke adrenalina, ko že skoraj izgubiš kontrolo, a jo pridobiš nazaj… pa vendar nimaš časa razmišljati o tem, kak car bi izpadel, če bi te kdo videl, ker se približuje naslednja nevarnost….

No. Enkrat spomladi/poleti sem objavil dva posnetka mojega drvenjabrezglavega divjanja po nekih lokalnih poteh. Le redki vedo, da sem za tem posnel še en posnetek po malce bolj prometni cesti, na katerega pač nisem preveč ponosen… Vendar, ga gledam in mi zbuja skomine po mojem jeklenem aluminijastem konjičku in tistih trenutkih, ko odmislim prav vse in se podam na vrat na nos navzdol.

Torej, tukaj je:

YouTube slika preogleda

Posnetek ni kdovekaj…vendar, kot sem rekel, mi v teh zimskih uricah, ko sem od dobrega, starega kolesa oddaljen pol Slovenije pomeni ogromno.

Proti koncu se vidi dosežena maksimalna hitrost 66 km/h. Res je, da sem na tem odseku ceste peljal tudi precej hitreje, vendar sem že nekaj dni po posnetku ugotovil, da je to v bistvu do kraja trapasto početje.1 Vožnja na robu kontrole pač ni namenjena cestam, kjer se sme pričakovati nekaj prometa….

  1. Recimo, da sem se skoraj poljubil s 15 tonsko zverino, na kateri je pisalo MAN…heh…. []
  • Share/Bookmark

Moje tri minute

Zahvaljujoč moji Najdražji©, ki ima ogromno smisla za rokodelske spretnosti in zna vztrajati pri zadevah, ki običajnega človeka spravijo ob živce sem dobil nekakšen kvaliteten nosilec za mobitel, ki je montiran na belanco mojega kolesa. Nekje v sredini ima ta nosilec luknjo, skozi katero kuka1 kamera taistega mobitela.

Po krajšem testiranju je danes tik pred2 dežjem nastalo tole dvoje:

(Vsi skupaj lahko poizkusimo ignorirati glupa nasmeška na začetku posnetkov in glasbo, ki je iz izbora Youtube privzetih zvokov.)

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Klavzula, al neki: Posnetek vožnje je bil sneman po ogromno vaje. Preden mi žlahta skoči v nos, naj povem, da so vsi ovinki, ki sem jih presekal popolnoma pregledni in da so moje okončine še vedno cele, tako da prosim in želim v komentarjih samo pohvale. In hvala moji Najdražji© za trud in uspeh :)

  1. ne kot kukavica, ampak kot kukalo []
  2. in delno med []
  • Share/Bookmark

Kolesarji smo pač svinje #2

Mislim, ko se zaradi pomanjkanja prostega časa1 malce pozno lotiš začetka sezone in močno paziš, da ne bi postavljal preveč pritiska na (ponovno) nevajena pljuča in pumpo, se ti v prebavilih nabira veliko zraka.

Če si povrhu grlo in vse kar je pod njim napolniš še z hladno vodo, sledi neizbežno sproščanje napetosti z raznimi izpusti plinov, vendar ne v smeri, ki bi bila v kakršnokoli kinetično pomoč, ampak prav obratno. Najprej tih in nežen phhhhh… Nato pa glasen BHHAAAAAA, ki mu sledi še eden.

Seveda vse v redu in prav, če ravno v tistem trenutku ne pelješ mimo nekega gospodarskega poslopja (ki najbrž hrani organizme sposobne marsikaterih hujših grehov proti bontonu), ob katerem2  se igrajo štirje mladi paglavci.3 Šele njihove čeljusti, ki jim bingljajo nekam pod kolena, ter globoko izbuljene oči4 mi povejo, da mi je zopet uspelo

Kolesarji smo pač svinje.

  1. beri: silne lenobe, op.a. []
  2. ob hlevu, ne ob bontonu []
  3. grd izraz za človeško leglo []
  4. njihove, ne moje []
  • Share/Bookmark

Kdor kolesari, zlo ne misli.

Mislim, še vedno se najdejo nekateri nedeljski kolesarji, ki se ob vikendih spremenijo v male armstronge in robiče in pogumno nastavljajo svoja draga kolesa preklinjajočim divjakom na zelo prometnih cestah. Ampak samo dokler jih ne uščipne v križu, ali zgrabi kakšen manjši krč v mišico. Potem se v lepem cikcaku odpeljejo približno po robu ceste nazaj domov.

Po mojih izkušnjah je večina tistih mirnih kolesarjev nasmejana in obzirna, ko jih srečaš ti pa lepo pomahajo ali pokimajo v pozdrav. Na kakšni ozki  cesti prileti še kakšen glasen “živjo!” Včasih, ko najbolj grizeš v izjemno strm vzpon, pa se sliši še vzpodbudna beseda ali dve.  In to vse na poteh, kjer je prometa ravno za vzorčno epruveto, kjer se taki rekreativci največ zadržujejo.1

Taki kolesarji se ponavadi dobro znajdejo tudi na malce bolj natrpanih cestah. Ne izsiljujejo, ne vozijo po sredini ceste, ne vijugajo kot da je cesta njihova in neverjetno, ustavljajo pešcem na prehodih IN spustijo avtomobile mimo, kadar ustvarjajo kolono.2

Ne vem, od česa je odvisno, kako vozimo in koliko spoštujemo prometne predpise. Najbrž vpliva predvsem sam karakter človeka za volanom ali na trdem sedežu. Vsepovsod pa so seveda izjeme…

p.s.

Prehitevanje kolesarja z ogledalom tik mimo levega komolca je brezobzirno, nepotrebno in predvsem nevarno.3 Hvala :D

  1. Ne v epruveti, na stranski cesti. []
  2. Da se moderne družinice lažje in pol minute hitreje pricuzljajo domov z nedeljskega izleta v velikem enoprostorcu []
  3. Not even slightly cool! []
  • Share/Bookmark

Včasih je divje

Naj najprej opozorim, da bodo naslednji štirje blogi (vključno s tem) najbrž izgubili še tiste nekaj kvazi kvalitete, ki jo imajo ponavadi. Presneti smejčki in butaste stave! Tako, pa začnimo:

Če kolesariš po cesti, ponavadi vedno naletiš na promet. Včasih pa je ta promet precej čuden.

Enkrat sem brcal, zatopljen v svoje misli, ko sem za seboj zaslišal ropot. Zdelo se mi je, da je za menoj star traktor, ali kaj podobnega, ker pa me je začel prehitevati sem se počasi ozrl… in skoraj zapeljal s ceste. Kakšen meter od mene se je pojavil črn obraz mladega cigana roma, ki je visel skozi okno razpadajoče stare Vectre. Od groze in črnega dima iz izpušne cevi sem se moral ustaviti.

Spet drugič je tik pred ovinkom za menoj pripeljal avto in zavrl. Ko sva prišla skozi ovinek do daljše ravnine na precej široki cesti, me ni in ni hotel prehiteti. Pogledal sem čez ramo in videl… kaj drugega kot prenašminkano blondinko v Twingotu (začuda brez tistih trapastih trepalnic na lučeh), s snajperistično pozo na volanu in precej zmedenim pogledom. Ker je nekje globoko v meni nekaj kavalirja, se mi je ubožica zasmilila in sem nahitro zapeljal z roba ceste. Z rahlim priklonom in gibom roke sem ji vljudno pokazal, da lahko odpelje mimo mene. Kljub temu, da nisem stal na vozišču, sem pred tem za vsak slučaj stopil na desno stran kolesa. Ziher je ziher.

Naslednjič sem poganjal v rahel vzponček, ko je za mano priropotal traktor. Ali pa terenec. Njegov zvok je najbolj spominjal na padanje pločevine po dolgem pobočju skozi čredo krav in leskovo grmovje pri katerm na vsakem steblu visi po ena prazna konzerva. Mogoče pa pretiravam. V glavnem: ropot se je povečal, zato sem sklepal, da me poskuša vozilo prehiteti. Čakal sem, da ga na levi strani  ujamem v kotičku očesa. Nič. Še večji ropot, grozno topotanje in renčanje. Spet nič. Tvegam in spet pogledam nazaj. Stara Octavia, v njej starejši možakar, premika pa se kot polž. Naredim mu uslugo in malce pritisnem na zavore. Počasi se pririne mimo mene, do vrha klančka pa nekako uspe prestaviti v tretjo prestavo (upam, da ni bila druga).

Najhujše pri vsemu temu je, da se mi take in podobne stvari ponavadi dogajajo na približno istem, kakšen kilometer dolgem odcepu neke stranske ceste.

  • Share/Bookmark