Vnosi v kategoriji 'Kam gre mali beli zajček' ↓

Ko bom velik bom

vedel kaj bi rad počel v življenju.

Spet objava o sebi. Ne prebiraj.

Zanimivo je videti kako kot otrok točno veš kaj boš postal tekom let. Dejansko ima večina smrkavcev tiste stereotipne predstave o bodočih poklicih: astronavt, pilot, gasilec, policaj, filmska zvezda, manekenka, pevka… Pozneje, ko ugotovijo kako težko in nepredvidljivo je življenje in kaj vse potrebuješ, da prideš do svojih sanj jih enostavno mine. Razen nekaj tistih, najbolj vztrajnih, ki se pririnejo vsaj do polovice poti uspeha in nato ali nadaljujejo, ali propadejo.

Kaj pa tisti, ki nimamo sanj? Mislim na ljudi, ki ne potrebujejo glavnega cilja v življenju, da preživijo? Je hudo narobe, če ne načrtuješ barve postelje v kateri boš spal čez dvajset, trideset let?  Je velika napaka, če  rineš čez probleme zato, ker je to edina oporna točka, ki jo imaš pred nosom?

Kaj bi rad počel? Česa si želim? Želim si ŽIVETI. Vem, da se sliši sanjavo. Ah, ne samo sanjavo: GLUPO. Ampak kako naj se tudi pri teh letih, ko bi že pet let moral vedeti katera opravila me pritegnejo, odločim za neko usmeritev? Lepo bi bilo, če bi obstajal nek poklic, ki vsebuje delček vsakega področja. Čisto nespecializirano delovno mesto pri katerem bi lahko počel…. vse. Po malem.

Ko si še majhen otrok lahko spremljaš ogromno stvari, se o njih učiš, jih s svojega otroškega zornega kota občuduješ in si v spomin hraniš občutke, ki te spremljajo ob stiku z njimi. Z odraščanjem moraš svoja interesna področja ožati, drugače življenje zate postane (pre)težko. Obdaja me grd občutek, da sem to fazo enkrat ponesreči preskočil. Še vedno bi rad zvedel čimveč o marsičem, po drugi strani pa me ovira nesposobnost zaznavanja in sprejemanja vsaj podobne količine informacij in podatkov, ki sem jih lahko predelal nekoč.

Trudim se razmišljati v smeri: “kaj te veseli?”, “kje se vidiš čez 20 let?” in po ostalih klišejskih poteh, ki se jih uporablja za dokazovanje samemu sebi, da morda pa le nisi popolnoma izgubljen primer. Tega ne zmorem. Življenje je popolnoma nepredvidljivo, zato ne zmorem načrtovati. Vem za nekaj datumov in ur, ki se jih moram držati, poznam približen razpored mesecev v letu in kje približno se nahajamo na koledarju,1 ostalo pa je neznanka.

Najlažje bi lahko opisal svojo prihodnost z besedo “črna,”  pa ne zato, ker bi si jo predstavljal kot slabo ali mračno, ampak ker je ne vidim kot vidim stvari ta trenutek pred sabo. To ni bolj nezmožnost predvidevanja ali razmišljanja o posledici svojih dejanj, kakor pomanjkanje želja in dejstev, na katera bi se lahko ob misli na prihajajoče dogodke lahko uprl.

Kaj bo z mano? Ja, ne mene vprašat.

Kam gre mali beli zajček?

  1. kmal bo nov let… []
  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (Brez obstanka)

Občutek teže ga ni presenetil. Bil je tam, kot vedno, le da je tokrat imel veliko bolj stvarno obliko. Velikanski nahrbtnik ga je namreč tiščal k tlom, mu šibil kolena in se, če je le naredil nekaj poskokov, vlekel za njim po poti.

Poskušal ga je sneti, vendar je bil nanj pripet veliko trdneje kot si je predstavlajal. Nekakšne žive vitice so ga vezale na tanko, podloženo blago. Videl je nekaj njihovih raztrganih, uvelih in olesenelih stebelc, ki so prosto visela na mestu, kjer je bil material pretežek, da bi prenesel njihovo obrementev.

Pod majhnimi belimi tačkami je začutil, da pot pod njimi nekako izgublja svojo nosilnost. Izginjala so tla, blazinice na prstih so se mu udirale v vedno mehkejšo podlago. V velikanskem začudenju se je obrnil in obstal z odprtim gobčkom in povešenimi brki.

Veličasten pogled se mu je zasvetil v postekljenih očeh. Cesta na kateri je stal je razpadala na drobne koščke. Tisti, na katere je prej v trdnem stanju stopil ali se jih dotaknil, so se dvigovali v zrak in v manjših ali večjih lokih poletavali v odprt vrh nahrbtnika. Drugi nepomembni koščki so se v peščenih oblačkih hitro nalagali v zadnji stranski žep, od koder so skozi majhne luknje počasi izpadali. Presenečen nad nesmiselnostjo tega početja in malce otopljen od bolečine pokljajočih vitic, je šele čez nekaj trenutkov opazil, kaj se dogaja nedaleč za nahrbtnikom.

V iluziji se je pot sestavljala nazaj. Kot nekakšne sanje se je pojavljala na istem mestu kot pred razpadom, ožja in precej bolj poudarjena na delih, ki jih je s svojim težkim tovorom prehodil. Videl je, da se zadaj cesta nadaljuje. Opazoval je njena križišča, ki so vodila v njemu nepoznane smeri. Hotel je zagledati njen začetek, vendar je ležal v nekakšni meglici, ki mu je s pogledom dajala poznan, verjetno topel občutek.

Iz zamišljenega začudenja ga je zbudila nenadana dodatna teža na ramah. Pot je razpadla že do nahrbtnika, zato je ta začel počasi lesti v prazno črnino. Strah mu je zarezal v bel kožuh. Refleksno je potegnil tovor iz luknje, vendar se je ta povečala in je ponovno začel zdrsovati proti ničemer.

V trenutku je zbral vse zajčje moči in začel vleči. Najprej en majhen skok, nato še eden. Počasi je ujel ritem, pri katerem je še najmanj čutil pritisk balasta na ramenih. Potoval je. Po poti, za katero ni vedel kam vodi in kje se konča. Na mestih je bila temačna in njegov korak na štirih tačkah nezanesljiv. In vendar je hodil.

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (enak med enakimi)

(čaj, vroča voda, prikolica, traktor, luknja, krt)

Milozvočno žgolenje majhnega glasnega ptička, s perjem črne in vijolične barve, se je razlegalo skozi velikansko goščavo. Pel je za cel gozd, hotel je, da ga slišijo in poslušajo, le redki so dojeli njegovo veselje.

Zvok piska vroče pare iz lonca je šinil skozi zbrana zajčja ušesa. Mama zajkla je stegnila tačko in hotela v krop vreči čaj. Z začudenjem je opazila, da je voda, ki naj bi vrela, čisto mirna in komaj pričenja brbotati.

Traktor je zapeljal čez strop zajčje luknje. Ko mu je sledila še prikolica, je eden od podpornih stebrov na hodniku počil. Glasni hrsk je pognal neprijetne mravljince skozi kosmate bele hrbte malih začkov.

Stena v največji dvoranici se je nenadoma začela rušiti. Kamni so leteli skozi prostor, prst se je začela posedati in prah se je posipal s stropa. Oče zajec je zgrabil oster kamen. Njegov najstarejši sin se je postavil ob njega in zgrabil kamen, njegov mlajši brat je zgrabil oster kamen in njegov brat je zgrabil oster kamen. Malce mlajši zajček je zgrabil kamen, njegov mlajši bratec pa je po njegovem zgledu zgrabil oster kamenček. Najmlajši zajček je nekaj časa pomišljeval, nato pa raje zgrabil oster kamenček. Pripravljeni so stali v vrsti, ko je lopatasta šapa prodrla skozi steno.

Nastopila je tišina. Iz novonastale luknje je prihajal top šumeč zvok, kot da nekdo nekaj vleče po pesku. Nenadoma se je v votlini zableščalo nekaj belega. Na tleh je ležal majhen, bel in precej umazan zajček. Vsi prisotni so obstali z odprtimi gobčki. Ob zvokih oddaljujočega krta je ubošček na tleh odprl oči in začel počasi bledeti. Ostri kamenčki so popadali iz tačk, ko je za njim ostal le še zrak in sporočilce “Tale je pa najbolj verjetno vaš poba. Sosed Krt

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (slab spomin)

Mali beli zajček je imel rojstni dan. Odšel je v gostilno (baje?) in gledal……

Nekaj z ventilatorjem…

Ogledalo…iiin… zmešnjava leve in desne… in…

Pah….. ko bi se le spomnil… kako gre?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (polna malha)

Čepel je sredi solate. Bil je zaljubljen do ušes. Ampak predvsem sam vase. Pomislil je:”Takšno je življenje” in odskakljal s polnim nahrbtnikom korenja.



Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (procenti v promilih)

Drevo se je počasi primajalo mimo majcenega zajčka, ki je ravno čakal na prvi avtobus v dnevu. Ali je bil mogoče zadnji. V glavi se je podil po modrih mislih:”Ali je ob treh u bistvu zgodaj zjutraj ali pozno ponoči?” Vonj ga je poščegetal po prijetnih korenčkovih brkih, ko je s pločnikom zadel v kratek bel repek.

S steklenico je zatipal za tačko, glasno rignil, malce zakinkal, spodil bele oči izpred barve in glasno naznanil:”Saaam….še en pijan, pa bom…khrm… flašo….” Rekel je, na kaj se je ravnokar zasmejal in pomislil. V zvoku mu je odvanjalo nemarna ušesa, tako da je raje naslonil stekleno steno na mrzlo glavo in že ga ni bilo več.

V alkoholu je ostal samo še vonj po zraku.

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček ([pre]hitra edicija)

Metalik črna Honda je s polnim plinom skoraj priletela iz avtocestnega izvoza. Na najpočasnejšem semaforju na svetu je svetila oranžna luč, kar pa ni ustavilo svetlečega mladeniča za volanom, da ne bi še malce privil plina. Z eno roko na prestavni ročici in škripajočimi gumami je zvozil križišče. Takoj je dal vsem konjičkom pod pokrovom priložnost in se lotil prehitevanja treh avtomobilov pred seboj. Seveda tik pred nepreglednim ovinkom, kar je poskrbelo za močno dozo zaviranja. Fant je za las ujel čigumi, ki ga je drugače stalno divje žvečil, da mu ni padel iz ust, sproti še malce povečal glasnost super ozvočenja v prtljažniku in pognal naprej.

O varnostni razdalji ni razmišljal že od zadnje ure vožnje v avtošoli, zato je skoraj odtisnil Hondino značko v zadnji del vsakega avtomobila za katerim je vozil, dokler ga ni seveda uspel prehiteti. Ob vsaki počasneli, ki je zunaj naselja vozila samo devetinosemdeset kilometrov na šestdeset minut je postal razdražen, čeljust pa mu je pričela delovati s trikratno hitrostjo zvoka.

Padel je mrak, ropotajoč zvok navitega motorja je odmeval po osamljeni gozdni cesti. Pri velikanskih obratih z najvišjo prestavo, so kolesa z vsemi močmi držala avtomobil na cesti. Poba za volanom se je odločil, da je ob enajstih zvečer mogoče že čas, da sname sončna očala. Obesil jih je pod brado, nekam na roza majico. Pred avtomobilom se je kar naenkrat pojavila neka žival, zaslišal se je tresk, zavore so zatulite, čigumi pa je končno padel nekam na temna tla.

Vrata so se dvignila, ven je stopila športna superga, za njo pa še ena. Zaprepaden je dečko odšel do majhne sence na tleh. Iz žepa je potegnil mobitel in posvetil na trupelce. Odskočil je, ko je iz glave zajčka planil snop modrih isker, celotno telo pa je buhnilo v plamene in izpuhtelo.

Z odprtimi usti je obstal na sredini ceste, v živi meji ob strani pa je začudeno grizljal travo majhen bel zajček. Prav nič mu ni bilo jasno, kam je izginil njegov kolega, ki se je še pred dobro minuto z njim podil naokrog in kaj pomeni tisto glasno razbijanje in luči v veliki škatli.

Po krajšem premisleku je naredil tisto, kar zajčki najbolje znajo. Obrnil se je in s polno hitrostjo oddirjal nekam stran od ceste.

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (zoom)

Stlačena pločevinka je padla na kup k drugim, proti njihovi volji. Tresoče roke so vzele v roke papirnato škatlico in izvlekle nekaj hudo podobnega cigareti. Z veliko težavo so prižgale konec brez filtra, saj se je iz druge strani iz priloženih ust razleglo glasno kašljanje, nato pa še dolg vzdih, ko je plamenček uspel zanetiti gorljivo snov v papirju.

Spustile so se na tipke obrabljenega pianina in začele igrati pesem, ki je bila tako slaba, da ne bi uspela niti na slovenski glasbeni sceni. Tako ali tako so prišle samo do tretjega akorda, ko se je iz višje ležečih ust spet zaslišalo pokašljevanje. Ena od rok se je odločila dvigniti do ust po cigareto, druga pa ji je sledila in popraskala glavo. Glava je stresla s preneštetokrat pobarvanimi lasmi, oči pa so se ji zaprle. V temu položaju je ostala nekaj minut.

Ko so se oči sunkovito odprle, se je v njih bleščala nenavadna odločnost. Cigareta je v majhnem loku odletela v pepelnik, proti njegovi volji, roke so udarile po tipkah, iz grla pa se je skozi usta razlezel glas angelov. Kmalu je spet izginil v oglušujočem kašljanju, v očeh so se pojavile solze.

Potrkalo je po oknu. Glava je z očmi planila do stekla in zadnji trenutek ujela senco, ki je pod roko držala belo kepico, z dolgimi ušesi….

Kam gre mali beli zajček?

p.s.

Who’s getting existential over here?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (poetični backstage)

V vedno vroči Grčiji je žgalo sonce. Nazadnje je deževalo pred eno uro, prah na cesti pa se je že čisto popolnoma posušil in se je spet dvigoval pod kopiti kočijažev in njihovih konjev. Psi so se z otroci valjali po zadnjih blatnih lužah, ter občasno spustili bevsk ali dva.

Iz velike stavbe blizu trga se je kmalu po tričetrt na pol osmo zaslišalo razbijanje in vpitje. Vse živali, ki so imele kaj rade svoje perje, dlako ali luske so pobegnile v svoje in hiše, ljudje pa so se hitro pobrali v svoje luknje. Vrata stavbe je odneslo z neverjetno silo, ven pa je po zraku priletel majhen možak, ki je kot maček skočil na noge in izginil za vogalom sosednjega stanovanja. Za njim je skozi vhod prineslo nekaj listov, pet risalnih desk, osem lončkov barvil, zmedeno veverico, raztrgano preprogo, krožnik, lonček in za celo pest čopičev.

“Velik je ja! Mu bom jst dau velik! Lepega dne rišem, pride ta TAVELIK pa mi reče nej še njega narišem. Pa JA! Bo Apel use narisov! Sej ma židan čas! Ni tok VELIK, da bi se s konjem okol gonu. On pa je dovolj VELIK. Pha!  In pol mi še ta mularija prihaja z nekmi naročili. NAROČILI?!? Ko da bi biu jst en navadn obrtnik! Pa da mi upa pol še rečt, da nej temu TAVELIKMU še čevlje popravim….da ma morebit premal jermenov! PA OD KJE SE JE UZEU TA ZAJC?!?”

Čez cel trg se je zaslišal glasen tresk, kot da bi kdo odlomil desko s stene. Sledil mu je močan pok, ki je dvignil zadušujoč oblak prahu. Kokoši so skozi line opazile majhno belo senco, ki je pritekla iz oblaka, za njo pa še zatemnjeno silhueto podivjanega moža, ki je na slepo okrog sebe udrihal s kosom lesa. Senca se je zadrla:”Kam je šou?!? Kam?!? Divjad bom ujeu pa pojedu!!!!”

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark

Kam gre mali beli zajček (šolska edicija)

Potegnil je žogo v levo, z desno zaokrožil okrog nje, zašprintal in sproti naredil še trik ali dva. Bil je že pred golom in edina stvar, ki ga je ločila od zadetka je bil močan strel. Zazrl se je v vratarja, ki je v posmešku kazal vseh šest zob. Ne, tokrat ne sme zgrešiti! Trznil je z nogo….in se prebudil. Krmežljavo je dvignil glavo, zgrabil edini kemični svinčnik, ki ga še ni izgubil in začel prepisovati snov s table.

Ko se je refren ponovil tristotrindvajsetič je še on mrmraje pritegnil tej neverjetno dobri pesmi. Pomislil je, kako lahko drugi sploh poslušajo drugačno zvrst glasbe, če je pa ta tako kvalitetna, doživeta in oh in sploh najboljša. Odločil se je, da bo danes  gotovo povedal tistim dvem reperjem in glupemu rockerju kateri del mu pri njihovi glasbi ni ušeč in da njegova zvrst edina na svetu šteje kot glasba. Sicer so to debato že imeli, vendar ji še niso prišli do konca. Tokrat pa bo dokazal svoje…….profesorica je zakašljala. Videl je, da ga gleda in je raje stresel z glavo tako, da so mu slušalke izpod dolgih las diskretno padle iz ušes ter obvisele nekje pri ultra grozljivem logotipu njegovega najljubšega benda na majici.

Zgrabila je ogledalce in preverila linijo obrvi. Odložila ga je nazaj na mizo. Pomislila je na tistega tipa, ki ji je včeraj grulil na msnju. Zasanjano je pogledala nekam proti čačkam na steni. Še enkrat je z ogledalcem preverila najprej lase, nato pa še tisti nemarni mozolj, ki ji je pod razmeroma nenormalno količino pudra kazil lutkast obraz. Tiho brenčanje ji je povedalo, da je dobila spročilo. Izvlekla je najnovejši model črno-srebrnega telefona iz torbice na mizi. Pisal ji je njen bivši, ki ga je ob zadnjem čveku s kolegicami poimenovala “prasec.” Za tistega od včeraj pa je bila prepričana, da ni tak, ker je bil nekaj posebnega. Kako lepo ji je zvečer pred spanjem pisal tiste komplimente……spet se je zasanjala. Po minuti ali treh se je stresla. Nekaj jo je butnilo v nogo. Pa še enkrat. Pogledala je pod stol, krik ki je sledil za tem pa je šel skozi vsa ušesa in oba uhlja v učilnici.

Sledilo je nekaj manjših in veliko prehitrih dogodkov. Vhodna vrata so se odprla med njimi pa se je pojavil dežurni učitelj, ki je šel ravno po kavico in je slišal krike. Mimo njega je na hodnik planila majhna bela kepa. Še preden se je vsega hudega vajen profesor obrnil je že izginila na koncu hodnika.

Drugi dan je profesorica v taisti razred prikorakala s papirji za spise, na tabli pa se je svetil naslov:

Kam gre mali beli zajček?

  • Share/Bookmark