Vnosi v kategoriji 'Slovenija' ↓

Je kdo že mislil,

da bom letos pozabil? Nope.

Vsako leto je besedilo bolj na mestu:

YouTube slika preogleda

“En lep vesel božič vsim dušam prodanim, vesel božič nunc’m brez tistih reči. An putanam, šašinam an ritim usranim, če koga sem spustu, nej se ne jezi.”

  • Share/Bookmark

Kot vsako leto

še letos:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Krajevna krajišča

Naj že na začetku navedem, da ima posebne zasluge pri nastanku tele objave blogerka, študentka in nadvsesploh dobra duša Tina, ki je zapis lektorirala in iz zoca, kakršnega ponavadi pišem, naredila berljiv blog. Hvala!

https://hankblog.files.wordpress.com/2012/04/thank-you-cat-meme-generator-ntaaawwww-fank-you-really-much-5bb7cf.jpg

Ko sem se zadnjič peljal skozi vas po imenu Črnec, nato pa prispel naravnost v Zadnike, me je prešinil cel kup spominov na različne kažipote, table in napise, ki sem jih srečal, ko sem kdaj križaril po različnih delih naše deželice. Res je, da imamo na notranji strani naše državne meje ogromno krajev, katerih imena se razlikujejo glede na pokrajino, dialekt (tega smo na temu blogu že obdelali) in način življenja tamkaj živečih prebivalcev v preteklosti.1

Pojavlja se, da so naša naselja kar precejkrat poimenovana z raznimi vseslovenskimi besedami in je istoimenska možno najti ravno v vsakem kotičku države. Tako skoraj vsak državljan pozna kakšen kraj, ki se konča na vas, selo, brdo, vrh, hrib, ali vsebuje besede (z)gornji, spodnji, gorenji, dolenji, mogoče katerokoli izpeljanko besede nov, precej pogosti pa so tudi pridevniki nemški in sveti. Zagotovo bi se našla še kakšna vzorčna skupna točka med vsemi šest tisočimi naselji, ampak obstaja težava, da so le-ta, najbolj pogosta obenem tudi najbolj dolgočasna.2

Kot sem povedal že takoj na začetku, imamo pri nas cel kup imen naselij, pri katerih se povprečen državljan vsaj malo popraska po glavi in kakšnega lokalca z veseljem vpraša, od kod izhajajo. Pri nekaterih je celo skorajda nemogoče obdržati resen obraz, druga so pa za domačine lahko vsaj malce sramotna, če ne že žaljiva. Ker smo v teh vrsticah že vajeni leteti po Sloveniji v polkrožnem zavoju, bomo obdržali navado in si na hitrico pogledali, katere besede izmed mnogih se meni zdijo vprašljivega slovesa.34

Če mi, spoštovana gospoda, dovolite, bi ponovno začel kar v naših, dolenjskih koncih, zgoraj omenjena Črnec in Zadniki sta namreč šele začetek. Navkljub temu,  da so ravno dolenjci po poimenovanju krajev med bolj izvirnimi, je precej nenavadno, da se točno v tej pokrajini nahaja majhna vasica, poimenovana kar Vas. Tej manjši spotiki se hitro izognemo, ko naletimo tudi na Pošteno vas, Bušečo vas in med vsemi najbolj smrdečo Bruhanjo vas. Možakar, ki je nadel5 ime Mali Stari vasi, si ni niti predstavljal, da njegova stvaritev ne bo nikoli niti v najmanjšo konkurenco Bogi vasi, katera pa za mesto najdepresivnejšega kraja že dolgo tekmuje s krajema Malo Hudo in Polom. Seveda, Dolenjska ne bi bila vredna tega oklica, če ne bi nekje omenila svojih najbolj opojnih produktov, zato je nekam v svojo sredo postavila nekaj hišic in jim brez usmiljenja nadela ime Vino. V zapeljivih pomenih ji tesno sledi Žejno, kateremu ponavadi sledijo Željne, od njih pa ni več daleč do Zdihovega, rezultat vsega pa so očitno Znojile.6 Res se mi ne sanja, kam bi v tej zgodbi dodal Celine,7 Češnjice, slovnično nepodkrepljeno Muho vas, čudno zveneči Dolenji Globodol, ali pa Piršenberg… Vem samo, da bi se po rojstvu v vasi Svinjsko od tam kar hitro odselil.

Po stari navadi moram omeniti tudi Belo Krajino.8 Ti9 Slovenci sicer niso Sredgora, kot zatrjuje eno od njihovih imen krajev, se pa njihovi Čučkovci, Čurile in Butoraj težko kosajo s krajem, ki je preprosto Bedenj. No, nenavadno je tudi, da nekje v naši kokoški obstaja vas Čačič, še posebej ker ni samo ena, ampak sta vihro časa preživeli dve.10

Štajerska regija čisto nič ne zaostaja za našo. Predniki severnjakov so, kljub manjšemu številu  razdrobljenih vasic po njihovih hribovjih, kar pridno zbirali primerne pridevnike za različna mesta v okolici. Tako se iz Drvanjih kaže njihova navezanost na vse, kar je povezano s sekiro,11 semkaj najbrž spada tudi Unično. Boben in Ples nakazujeta na njihovo nagnjenost k zabavi. Ljubezen do slovnice je na daleč vidna v kraju Šumnik, poznavanje zgodovine in geografije bi lahko našli v Galiciji, umirjen štajerski duh pa bi skorajda prišel do izraza v vaseh Tihaboj, ali morda Prerad. Čisto nasprotje tega se seveda kaže v Mali štangi, tudi v Bolečki vasi, če ne že kar v Trotkovem. Aja, ne samo, da imajo štajerci Pečico v občini Podplat, ampak v svojem ponosu tudi malce kopirajo od bolj jugozahodnega dela države in so si pripravili čisto pravo, pravcato Morje. Za predzadnji kraj lahko omenim v njihovem narečju zanimiv Sestrže, za konec pa še Konc. 12

No, če skupaj vržem Prlekijo in Prekmurje, zagotovo pridem do prelepe zbirke smešnih, zanimivih in omembe vrednih imen, ki pa jih je po nekem čudežu čisto preveč. Očitno je normalnemu človeku vsak naključen pridevnik, samostalnik, ali pa glagol, ki mu pomurci dodajo končnico “-CI” takoj bolj estetski in smešen. Da ne bo objava dolga 5000 besed bom raje omenil samo nekaj posebnežev, kot je recimo od osebe z bipolarno motnjo poimenovana Stara Nova vas, športno usmerjeni Skakovci, v nasprotju z njimi lenobni Neradnovci, njihovi tesni sodelavci, živeči v Bolehnečecih in seveda nerazumljiv Krplivnik. Čisto neobičajno izzveni13 tudi tista njihova Tišina.

Če gremo naprej proti Koroški, kaj kmalu ugotovimo, da je število njihovih naselij izredno majhno. Poleg tistih splošno znanih pomembnejših mest14 nobeno ne izstopa preveč, kljub temu pa sem se uspel dokopati do smešno zvenečega Činžata in Podvolovjeka. No, za tiste, ki bi radi počitnice preživeli nekje bolj na vročem pa  jim je do Sahare predaleč, imajo tam tudi pravo Puščavo. 15

Gorenjska ima najmanj dva kraja, v katerih res ne bi rad živel.16 Eden je Kokošnje, drugi pa se ponaša z imenom Binkelj. Pravzaprav bi se težko privadil na katerikoli njihov kraj. Čeprav je Zgornje Stranje le eno črko stran od opravljanja velike potrebe, mi je to čisto premalo zanimivo in se v tistih koncih raje držim nasveta, ki mi ga dajo Obrne in njihova soseda Okrog. Še ironija: poleg tega, da imajo Štajerci sredi celine morje, jim Gorenjci ne ostajajo dolžni in so na svojih tleh zgradili Ladjo, ki pa najbrž še dolgo ne bo plavala ne na Štajerskem, niti v Jadranu.

Oh, joj. Od precej velikih zbirk mi je ostala še Primorska. Lahko priznam, da so tamkajšnji prebivalci nadpovprečno iznajdljivi in ustvarjalni. Kovk, Dokležovje, Ceglo in Gonjače zvenijo precej običajno, ko izveš še za Materijo, Ritomeče, Govejk, lokaciji primerno Morsko 17 in Barko. 18 A obstaja kdo, ki se vsaj malo ne nasmehne pri omembi vasi Večkoti? Ali pa se pošteno ne začudi, kje so se izgubili preostali samoglasniki pri Nožed? Ostanejo nam samo še Bogo in popolnoma nasprotujoče Krasno, poleg vsem znanega19 Ritoznoja je tam nekje tudi še veliko bolj smešna Hudajužna.

Hiter skok na Notranjsko nam pokaže samo vedno srbeče Čohovo, tesarske Dilce in neizvirni Jelendol.

Počasi se približujemo koncu potovanja, saj nam je ostal samo še osrednji del države. Ker ga večinoma zavzemajo večja mesteca so bili kandidati za tale zapis trije. Za utrujene so poskrbele Klopce, za začudenje živalske Volavlje, za nesrečo lastnih prebivalcev, ki so najbrž oklicani za rovtarje, pa svoj čas zapravljajo pristne Rovte.

Tako.

Če koga zanima kje se najde imena slovenskih krajev je to tukaj. Statistični podatki o naši državi in njenih prebivalcih pa po kliku tukaj.

CC.

http://nuckinfuts.blog.siol.net/2011/02/26/dialekticni-dialektizmi/

  1. recimo, če je pokrajina vinorodna, se ime kakšne alkoholne pijače kaj rado pojavi v okoliških naseljih []
  2. resno, vzorci so kr neki []
  3. ali nekaj podobnega, mal mi je zmanjkal uvodnih besed, pa to… []
  4. aja, pa lahko omenim, da so najbolj izvirni pri imenih ravno dolenjci in štajerci, zato bo njim posvečenih največ vrstic. []
  5. izvirno []
  6. Tukaj sem hotel pritakniti nek podpomen v celotno zgodbo, ampak zadeva zahteva preveč truda, evo. []
  7. pa ne Dione []
  8. Ne vem zakaj, ampak dejmo, a ne. []
  9. ne- []
  10. Spodnja in Zgornja []
  11. a sem pozabil opozorit, da se rad norčujem iz stereotipov? No, zdaj veste. []
  12. Jap. Krajevno ime. []
  13. he-he []
  14. vasi, sel, brd, kakorkoli že []
  15. izgleda, da je ta nekje na robu Koroške, oziroma skoraj na Štajerskem. Vsem prizadetim se za moje znanje geografije srčno oproščam. []
  16. poleg Jesenic []
  17. le, da je to Morsko precej daleč od obale []
  18. Tudi precej oddaljena od morske vode. []
  19. seveda, spet, zaradi alkohola []
  • Share/Bookmark

Kratki vedež o vožnji skozi krožišče za Ljubljančane inu ostale uboge v duhu, ter pomoči potrebne

Imate izpit za avto? Imate avto? Se vozite v službo/šolo/na kavo s kołegi skozi katerokoli krožišče? Ste v zadnjem času ob suvereni vožnji v le-tem doživeli na vam nepojasnjeno trobljenje, zaviranje in grde poglede? Kaj, če vam rečem, da imam rešitev za vaše probleme?

Če vas mudi na opravljanje male potrebe, če ste utrujeni, lačni, zaspani, ali pa samo leni, ne skrbite: bom hiter in kratek, kot pamet naših politikov. Za bralno oporečne pa bodo v objavi tudi skice, slike in kisa repa.

Skoraj vsakemu potomcu homo sapiensa,  starejšemu od 18 let, se je zagotovo zgodilo, da je:1

a) zaspal na sredini predavanja CPP-ja in zgrešil debato o vožnji skozi krožišče,

b) je s prijatelji na predavanju CPP-ja v ranjki jugi slinasto prhal od smeha na račun Nemcev, Italijanov in ostalih razvitih držav, ki so že poznale krožišča,

c) doživel demenco/alzheimerjevo/parkinsonovo/katerokoli.bolezen.ki.vpliva.na.spomin. Aja, ali pa alzheimerjevo,2

d) opravljal izpit v Indiji,

e) čez noč postal brezobziren kreten, prepričan v svoj (vozniški) prav in bo do konca življenja vztrajal v svoji omejenosti za volanom;

…torej, da ni spoznal osnovnih pravil vožnje skozi enega najbolj pretočnih in enostavnih oblik križišč.3 Zakaj pravim, da je krožišče najboljše križišče? Ker v njem velja eno samo pravilo. Ja, prav ste prebrali: ENO SAMO. Katero je? Berimo dalje!

Najprej bom za amiše, prebivalce srednjega veka, Spodnjega Dupleka in Goričkega opisal, kaj krožišče sploh je. Zadeva je več kot le enostavna. Nek besedokovač4 je premišljeno v eno besedo združil dve. “Kroženje,” ki po SSKJ pomeni “gibati se po kakem ustaljenem, sklenjenem, krogu ali elipsi podobnem tiru” in “križišče,” ki po zdravi pameti pomeni kraj, kjer se srečata dve poti. Torej je krožišče eno navadno, okroglo križišče. Tako.

Za lažjo predstavo tistih, ki živijo nekje na periferiji dodajam sliko:

Opozorilo: "krožišče" na sliki ni moder Polo (Lupo?), niti moder znak za obvezno smer, ampak cesta, ki poteka v krogu (sive barve, na dnu slike.)Vir: http://alanob.blogspot.com/2009/11/krozisce.html

Za tiste, ki imajo ptičje možgane dodajam shemo iz ptičje perspektive, kakršno uporabljajo v avtošolah, pardon: šolah vožnje, za učenje CPP.

Za nepoučene: vsa križišča niso tako zakomplicirana. nekatera so še bolj. Vir: http://www.erevija.com/clanek/110/Pravila-in-obnasanje-slabih-voznikov-v-kroziscih

Zdaj, ko smo razčistili s čim imamo opravka, lahko povem katero je edino pravilo, ki se ga je potrebno držati v krožišču in ga najbrž pozna že stara gospa iz Prlekije, ki je z mulo in dvema vrečama premoženja bežala pred okupatorjem:

  1. Vozilo, ki je že v krožnem delu križišča ima prednost, vozila, ki prihajajo v krožišče ga morajo počakati in spustiti mimo.
Izi, a ne? No, lahko bi se tako reklo. Ker pa so nekateri ljudje žal samo ljudje kljub trivialnosti obstaja ogromno število napak (če pogledamo prvo sliko zgoraj lahko vidimo kolesnice, ki peljejo ravno skozi otok) in pravil, ki se kršijo, kar pa zlahka privede do nesreče.

V osnovi delimo krožišča na enopasovna in večpasovna. Zakaj je to pomembno? Ker sem jaz tako rekel. In ker je vožnja skozi enega in drugega (!PAZI!) malce različna.

V enopasovnih krožiščih je ravnanje voznika, kot bi rekli po domače, simp’l ko pasulj. Avtomobil pripelje do robne črte v krožišču, pogleda levo, če mogoče iz tam prihaja kakšen drug voznik, ga počaka in nato odpelje v križišče, pred izhodom prižge desni smernik in zapusti krožišče. Zaplete se ravno pri poudarjenem delu. Nihče v Ljubljani ne prižiga smernikov v enopasovnih križiščih, čeprav bi bilo to NUJNO potrebno za gladek in tekoč potek prometa. Če pri izhodu iz krožišča ne prižgemo smernika voznik, ki čaka na vhodu morda (v gneči) zamudi edino priložnost za speljevanje, za njim pa se dela vedno večja in večja kolona… Situacija je takšna:

Slika je sestavljena iz dveh delov: Očividnega in neočividnega. Očividni del nam pokaže napačno izpeljevanje iz krožišča (brez smernika), neočividni del pa je viden samo v mislih.

Torej. Prva pomembna stvar: SMERNIK pri izhodu. Nujno. Bo šlo? Bo!

Druga vrsta krožnik krožar krožeral krožišča je večpasovno krožišče. V naši državi težko srečamo kakšenga, ki bi imel več kot tri pasove, zato se bomo omejili na tistega, ki ima dva. Samo šalim se. Pomemben del takih križišč sta dva vhodna pasova. Na desnega se morajo (!pozor!) razvrstiti samo tisti, ki bodo odšli iz križišča na prvem izhodu, na levega pa vsi ostali. Zadeva je čisto preprosta. Če ne verjamete lahko vprašate vsako osemnajstletnico, ki je ravnokar po zaslugi dekolteja in minikrila dobila vozniško dovoljenje. Ali pa našo gospo iz Prlekije. Za tiste, ki ste zdajle pomislili:”Ja pa kaj mi bo mnenje osemnajstlenice, jst vozim že tri leta in pol in imam hud avto in vem kko se vozi frdamana krožišč….” TIŠINA in beri dalje!

Tisti na desnem pasu torej počakajo, da je zunanji pas prost in zapeljejo v krožišče, nato pa takoj ven (!s smernikom!, presneto).

Za voznike na levem uvoznem pasu velja podobno pravilo le, da morajo upoštevati na kateri izhod se bodo uvrstili. Kaj mislim?

Za šolski primer vzemimo krožišče, ki ima poleg dvojnega uvoza še tri izvoze in tri krožne pasove. Če recimo5 planiramo iz krožišča oditi na tretjem izvozu naredimo sledeče:

  1. zapeljemo v krožišče na najbolj notranji pas. Ko je prosto, se ve.
  2. ko prečimo prvi izvoz preverimo desno ogledalo in z desnim smernikom zapeljemo na srednji pas. Ugasnemo smernik.
  3. takoj za6 drugim izvozom prižgemo smernik in ponovno s preverjanjem ogledala zapeljemo na najbolj zunanji pas.
  4. izločimo se7 iz krožišča in šele POTEM izklopimo smernik. Rešeno.
Ni tako težko, kajne. Le nekateri vozniki so preleni, da bi preverjali ogledala in vozili aktivno, ampak raje srebajo svojo kavo iz avtomata in telefonirajo, si lakirajo nohte, praskajo glavo, si vrtajo po nosu.. ipd., zato pa toliko raje udarijo cel krog po najbolj zunanjem pasu in s tem delajo bedarijo stoletja, ker prečijo pot vsaj petim avtomobilom (če dobro razmislimo, ob pravilni vožnji skozi krožišče ne more priti do zastoja, ker se poti avtomobilov niti enkrat ne sekajo), nekateri zavirajo sredi kroženja, seveda na napačnem pasu, nato pa s smernikom ustavljeni poskušajo pririniti vozilo mimo vseh, ki imajo v bistvu prednost… In podobne bedarije, pri katerih postaneš kar malce žalosten. Da ne rečem jezen.

Za tiste, ki ne veste: kazen za napačno razvrščanje pred krožiščem je od 120 do 200€. Vsaj bila je, dokler so bili policaji še poceni, torej to niso heci.

Pravilna vožnja skozi krožišče. Vir: http://www.zurnal24.si/z-glavo-v-krozisce-clanek-43923

To je to z moje strani. Če je bil ta zapis še vedno pretežak za normalno razumevanje pravil vožnje v krožiščih8 priporočam, da nikoli več ne sedete za volan.

Sem še kaj pozabil?

Aja, kisla repa:

http://www.najcena.si/product/13837/tus-kisla-repa

  1. ena izmed možnosti []
  2. I just love practical jokes.. []
  3. če odštejemo tistega na Tomačevem, ki ga je očitno zasnoval nekdo brez izpita za avto.. []
  4. ne “Mišo Kovač” – pogosta napaka []
  5. recimo! []
  6. ali kar vzporedno z []
  7. ne mislim kot, da opravimo veliko potrebo []
  8. Ok, zdaj mi gre ta beseda totalno na živce.. []
  • Share/Bookmark

Ta božična…

Letos ne bom preveč izviren in bom tukaj pustil samo en video. Nekatere občutke se precej lažje zajame s pesmijo kot s pisano besedo. A veš.

Iz dna srca voščim vsej bandi caganski,

ka zarad njih vse u k’p k hudiču v ret gre,

an ka jim za pravicu je ku za sneg lanski,

iz dna srca voščm prou vsim kar jih je”

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kako je pa tebi ime?

Zanimivo je, kako se nekateri “moderni” starši odločajo za poimenovanje svojih otrok prav do radikalnih ekstremov, s tem pa mulariji delajo prej škodo kot korist. Tako se včasih zgodi, da med sprehodom po s trenirkarji napolnjenem Tivoliju vidiš ponosnega lastnika psa, ki kliče svojega ljubljenčka, iz velike trave pa namesto nemškega ovčarja priteče dvoleten otrok.

Saj ne pravim, da bi morali po tradiciji ohranjati izumrla imena. Albert, Alojzij, Benedikt, Magdalena in Nikolina so danes zagotovo ponosni babice in dedki iz katerih se nihče ne norčuje, če pa bi v osnovno šolo v temu času hodili Rozalija, Tereza in Venčeslava pa bi bile tarča posmeha vseh sošolcev. Razen seveda s strani tihe Kunigunde.

Rekel bi, da nekatere moderne starše tipa “če vzameva kredit mava lahk dva froca” ob vseh službenih obveznostih daje pomanjkanje časa, to pa poskušajo rešiti s krajšanjem otroških imen. Tit, Vid, Val, Ada, Ažbe, Bor, Ela in Gaj1 bodo za podpisovanje porabili izredno malo kulija, Maj, Nej, Pia, Tia in Žak pa bodo celo življenje prikrajšani za tiste lepote dvozložnega imena, ki si ga načeloma z žretjem ovsa in galopiranjem z ritjo v zraku zasluži prav vsak najmanjši konj. Kaj se bo zgodilo z Urhom, Ulo, Uro in Umo, ki jim do starega Urbana in Urše manjka še zajeten kos črk, pa nihče ne ve.

Ah, pa saj niso samo kratka moderna imena tista, ki spominjajo na glavne junake iz pokojne risanke, račke Žaka, Maka in Paka, ampak se najdejo tudi druga, ki v uhlju pustijo čuden prizvok. Adela, Ajna, Ajša, Ajta, Anais in Amra so samo začetek. Ne vem s čim se ti morejo zameriti otroci, da jih kot starš zmerjaš z Beatrico, Bibijano, Zinko, Zvezdano in Želimirom, nikoli pa tudi ne bom razumel kakšno čudno navezanost na rastline in živali imajo tisti, ki svoj podmladek kličejo Jagoda, Višnja, Gizela, Roža, Rožana, ali pa kar Tisa.

Naslednji ekstrem so prevzeta imena v prihodnost mislečih staršev, ki poskušajo svojim otrokom zagotoviti dobre možnosti na evropskem tržišču. Tako bo ubogega Rajmunda, Roksano, Tiffany, Adelajdo, Lukasa, Anastazijo, Apolonijo, Beatrice, Lolito, Moreno in Moritza celo življenje na obrobju Ljubljane spremljalo prekletstvo piši-kao-što-govoriš imena.

Tudi svetopisemska imena so na nek način pretiravanje s strani staršev. Kaj lahko povemo o Magdaleni, Nikolaju, Pandori, Sofiji, Teodoru, Zahariji in Avreliju, ki se večino časa družijo z Benediktom in Frančiškom? Razen, da so popolnoma passé? Nič.

Ostanejo samo še imena, ki ne spadajo v nobeno od zgornjih skupin. Ljubiša, Luna, Makalonca, Mirta, Nedeljka, Noel ter Ognjeslav bodo večino življenja preživeli v iskanju romantične rime na svoje ime, Orijana, Pina, Rastislav, Šarika in Taras s Tiborjem pa bodo v vsaki seminarski dobili pod podpisom lepo rdečo vijugo avtomatskega črkovalnika. Če bi bilo od imena odvisno2 kje bo nek človek v življenju pristal bi Vivijana, Vojteh, Žužana, Adelajda, Bistra in Amata končali na izredno nenavadnem kraju.

Na strani Statističnega urada Slovenije se da najti najpogostejša imena, ki se prvič pojavijo po osamosvojitvi. Mogoče sem res malce nesramen in konservativen, vendar si ne morem pomagati, da se ne bi pri Tian, Mai, Zai, Rubi, Altina, Gentrit, Fjolla, Anais in Sumeja, kar malce nasmejal. Očitno imajo v porodnišnicah po novem izredno tresoče roke, saj delajo neverjetno veliko tipkarskih napak. Tako je iz Davida nastal Davud, iz Žana Džan, Klara je postala Kiara, Ana pa je na zagotovo veliko nejevoljo staršev na rojstni list dobila zapisano Hana.

Statistika tudi pravi, da obdobje Mihatov, Lukatov, Janov in Nejcev še ni popolnoma mimo. Tudi dekleta so še vedno Nika, Eva, Sara in Lara…. Obstajajo pa ljudje, ki iščejo pozornost z imeni iz nadaljevank,3 filmov in ostale pop-kulture, s tem pa ustvarjajo mladino nove dobe, katerih imen se bo za nas težko privaditi…..

  1. Ubožec. []
  2. Ne, numerologi, ni možno. []
  3. Uboge Esmeralde []
  • Share/Bookmark

Eh, ja. Blogerji…

Kot je že nmohoric omenil v zadnjem prispevku se je slovenska blogerska scena presneto polenila. Vsi dobri blogerji so več ali manj izginili, ali pa napišejo prispevek največ enkrat na mesec.

Blogosova prva stran je zapolnjena z zapisi Chefa, ki je čisto preveč novinar in čisto premalo bloger. Z roko v roki mu sledi Irena s svojimi trači za ženske, ampak ta dva sta še prebavljiva.

Veliko večino svežih prispevkov predstavljajo tečnobe, ki blogajo po večkrat na dan o popolnoma banalnih stvareh in hkrati mislijo, da delajo svetu uslugo s svojimi miselnimi stvaritvami. narava, chemtrails, Dajana, blog Seke Aleksić, turbofolker in ostali, katerih zapise uspem prebrati le nekje do tretje povedi nato pa dvignem levo obrv.1 Da Gartnerja sploh ne omenjam.

Kam so šli blogerji, od katerih si lahko pričakoval kvaliteto in zanimivo branje v prav vsakem prispevku? Ok, res je tu še PametnaRit, nadobuden mlad bloger z ogromno potenciala in povprečno oceno na prispevek 1A, potem Peter Filec, čigar zapise sem nehal redno prebirati šele nekje pri devetdesetem blogu, pa zgoraj omenjeni nmohoric, ki se trudi držati reden tempo objav. Da ne pozabim na Sakirja, ki pridno piše in bo pisal. Vsaj dokler se mu ne odtrga in naredi samomorilski napad na naključno kebabčilnico… ali pa mu lokalni diler zbeži na dopust.

“Kaj pa ostali?” reče naš asistent pri kemiji kadar izve, da so domačo nalogo naredili samo štirje.

Bloge na siolu in drugje spremljam dobre 5 let. Zanimivo se mi zdi, kako se nekateri ljudje hitro izpojejo ali pa naveličajo pisanja.

Jablonsky je s svojim slogom pisanja vsakič presenečal, zdaj pa njegova stran samuje in se polni s spam komentarji. Petra, ena izmed deklet z najhujšim orožjem: sarkazmom, je letos dvakrat pobrcala in utonila v teži zdravstvene šole. Od Stardusta že več kot eno leto niti besedice. Stari Volk je sicer na 71 prisegel, da se bo še oglasil, vendar ni povedal kdaj. Oracla, veliki mislec je med iskanjem smisla življenja ugotovil, da se ta zagotovo ne nahaja na internetu. Onyx-ova najbolj sveža objava je bila napisana s strani hekerja, ki mu je vdrl v sistem zapuščenega bloga. Renton se več ali manj ukvarja samo z Alfasamcem in Alfamag-om. Bigwhale pomiga samo dvakrat letno, je pa toliko več na twitterju. Psyhoticoverload je bralce uspel razdražiti s polovico zgodbe o Ajdi, nato pa se zapil in zakadil. Kaj se je zgodilo z legendarnim Fetalijem, ki je že tradicionalno in že stopetdesetič zapovrstjo pobrisal svoje zapise ne vem. Najbrž nekje na internetu piše kvazi-resen blog o politki in cele dneve briše komentarje svojih nasprotnikov.2

Obstajajo blogerji, ki občasno vzbrstijo k življenju, a jih tema lenobe takoj pokrije in jih potegne v svoje globine.3 Pilot živi svoj umetniško-hejterski-hipster-pilotsko-potapljaški lajf in ob babi težko najde čas še za pisanje, razen kratkih in sladkih polemik.4 Inox-a bi bilo treba s puljenjem nohtov prisiliti k večkratnemu obiskovanju interneta. Prome najbrž na Presherenplatzu zbira denar za karto kakšnega res divjega koncerta in do takrat nima niti teme, niti časa za pisanje. Medea je prepričana, da bi vsaj dve objavi na mesec porušili ravnotežje v vesolju. Amaranth, naša dolenjka, i beg you: napiši kaj! Sončkovi Urški je (po govoricah) zmanjkalo sarkazma in je postala podobna dijakinji srednje trgovske šole. Ponovno se bo oglasila šele, ko ji uspe prijava na (znova delujoči) GlasujZame. Druga Urška spet piše. Upam le, da ni to samo sodnikov podaljšek.

Kar hočem reči je, da se je pred leti dalo prebrati po več dobrih objav na dan, zdaj pa smo v času, ko pride kak slogovni, tematski in informativni višek ven po dvakrat na mesec. Nekateri pač z veseljem vržemo uč na dobre bloge. If any.

Če kdo pozna blogerja, ki ga je vredno prebirati in mogoče celo ne sanja o nekih strokovnih temah… ampak kar tako… povprek, vas prosim: z linkom na dan!

  1. Ena od mnogih prvin, ki sem jo vadil dolga leta. []
  2. nasprotniki pa tokrat niso AŁmir, Suad in Samir, ki so se jezili zaradi Dneva čefurčka, ampak 70 let stari prdci, ki bi pa “že rajši Pahorja kot Janšo” []
  3. ajt, to je huda primerjava []
  4. Še zmeri te mamo radi. Old FARTherhand… []
  • Share/Bookmark

12-letni traktoristi?

Ok. Pri zajtrku sem bral glasilo sosednje občine. Prišel sem do strani, pri kateri sedmošolci pišejo o stvareh, ki so se jih naučili od svojih staršev:1

Shrani.si

Shrani.si

Shrani.si

Shrani.si

Shrani.si

Shrani.si

Vir: Bloški korak, Leto 12, številka 4.

Se mi samo zdi, ali naši 12-letniki zelo radi vozijo traktorje? Poleg avtomobilov, kosilnic in stolov na koleščkih, seveda?

Eee… Kaj naj rečem? Jokat sn se začel :mrgreen:

  1. Slikano s telefonom. Pardon zaradi kvalitete. []
  • Share/Bookmark

Tschudovit teden in rit mladosti

Pridejo trenutki v življenju, ko moraš za lastno psihofizično zdravje držati gobec, jezik prilepiti nekam za karies in si v mislih recitirati kakšno od otroških pesmi. Če se taki trenutki zberejo v enem letu, ni hudega. Tudi en mesec se da preživeti…. kaj pa en teden?

Mislim, ajde, smite me, almighty smiter.

Ko se zjutraj z največjim veseljem z izbuljenim pogledom podaš na faks, da bi profesorju verbalno podal svoje misli, ki so neverjetno podobne1 tistim, ki jih je on med predavanji približno pol leta ves obupan2 poskušal vsaj približno razložiti. V mislim ponavljam snov, se plazim po stopnicah in steklo gledam,3 ter počasi prikorakam do vrat, ki vodijo do nečesa poimenovanega z eno izmed bolj grših4 besed – kabinet.

Strike #1: listek na vratih, na njem pa piše, da sem ustal pol ure prehitro, ker je profesor obstal v gneči zaradi verižnega trčenja najmanj desetih vozil na avtocesti, ravno pred tunelom.5

Čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in…” Dobro. Nazaj pridem čez pol ure, ne da bi se moja prebujevalna faza premaknila za kako stopnjo proti zeleni oznaki. Nekaj študentk iz sosednje (študijske) smeri, ki jih poznam na videz že greje leseno klop,6 pri kateri so zraven še obešalniki za jakne, ki so jo na fakulteto očitno pripeljali kot spomenik vrtčevskim garderobam. Divje korakam po hodniku, zraven še pogledujem na telefon in po stari navadi osvežujem Facebook, kar je dopoldan bolj ali manj jalovo početje. Vsakič, ko se obrnem proti čredi gruči kolegic se katera od njih začne hihitati.

Strike #2: Itak. Lahko bi bila prva stvar, ki bi mi prišla na misel… seveda imam od petih zadrg na hlačah7 odprto ravno napačno.

“Pedenjped se sam oblači. sam počeše in umije, čeveljčke si sam skrtači sam se s čepico pokrije,” se mi zdi v tistem trenutku preveč ironična, ampak jo med diskretnim zapenjanjem8 vseeno besno recitiram… v mislih ofkors. Spet se potopim v branje razglasov na oglasnih deskah,9 in medlo buljenje v steno. Mine ura in pol, vendar tista ura na steni pravi, da je šlo mimo šele pet minut. Grozen dolgčas traja toliko časa, da začnem z matematiko: če je vsak študent pri profesorju povprečno 20 minut in so pred menoj še štirje imam dovolj časa, da grem še malce do svoje postelje in računalnika. Čez triindvajset minut in pol se vračam nazaj na fakulteto. Pogledam proti mizam pred vhodom in pomislim:”Sam tistle k tamle pije kavo je pa čist enak ko tale profesor pr ktermu mam spraševanje…”

Pridemo do Strike #3: Aja, sej to JE ta profesor. “Sonček boža tačice, naše bele mačice. O, da je lenuška…” Skozi zobe vdihujem vroč zrak in ga po zmajevsko piham skozi nozdrvi. Dooobro. Bom šel pač na naslednji rok.

Konec? O, ne, ne.

Nekje je padla ideja, da bi mogoče šli na letošnji Ritem mladosti. Valjda. GužvaGneča, glasna glasba, pijani in pobruhani vosli, ki nimajo mere, kupi prebivalcev določenih ljubljanskih ghetto predelov in še tisto najlepše: top pop smetana slovenske glasbene scene10.  Torej sami čudoviti faktorji ki bi jih kadarkoli zamenjal za lobotomijo. Pol pa gremo, a n.

Vsak pozna uganko, pri kateri je treba z enim čolnom spraviti čez reko osebe, ki se med seboj izmenično ne marajo in moramo izbrati pravilen vrstni red in kombinacijo prevažanja. No, če imaš na voljo avto/avtobus/pešhondo in tri ljudi, od katerih bi šel vsak rad z drugim prevozom11 dobiš nekaj podobnega. Ali pa kar Strike #4.

Avtobus se je kmalu izkazal kot propadla možnost, saj so na prvemu ljudje z ritmi drgnili drug drugega, sedeli na voznikovi desni roki in navsesploh oponašali zloženost sardel v čisto sveže kupljeni konzervi.12  Glede avta pa lahko rečem samo, da Ljubljančani vozijo kot opice v gokardih, res pa je, da sem tudi sam po sili razmer naredil dva prekrška.13

Aja, (rit)em mladosti. Na enem odru se je cel večer vrtela ena in ista pesem. Če se ne motim nekateri dobro poučeni ta fenomen imenujejo tudi house glasba. Drugi oder je bil poln izmenjujočih pevcev, skupin in tistih, ki so jim plačali, da pridejo pokazat svoje ksihte. Če bi seštel vse sprejemljivo dobre odseke nastopov bi dobil absolutnega letnega zmagovalca med prireditvami v petju na playback.  K sreči sta marsikateri trenutek rešila povezovalca,14 ki sta imela zelo smešne dialoge. K sreči jih zaradi preglasnega15 ozvočenja ni bilo možno v celoti razumeti.

Srečen sem, da sem se udeležil te prireditve, ker drugače ne bi nikoli izvedel kdo je April. Za tiste, ki še vedno ne veste: izvajalka, ki je pesmi Rdeče kapice, s košaro hopsajoči k babici “ladadidej ladadida…” dodala še malce besedila, ki gre nekako tako:”E E E, E E E E, E E E E, EE E ,EEE…” Naravnost neverjetno.

Aja, prav tako po novem vem kdo je Rio, žal pa ne morem reči, da sem zaradi tega kaj bolj srečen.

Kakorkoli, Siddharta je zažgala oder bolj kot spremljevalci April, ki so bruhali ogenj, zaključni ognjemet pa sem opazoval med hojo proti parkirišču, z dvema minusoma namesto oči.

Drugo leto raje ne bi ponovil. Že zaradi smrada po bruhanju, razbitih kozarcev, steklenic, pijanih mladoletnikov in nečesa mokrega v travi, kjer sem za trenutek želel posedeti….

  1. minus štajerski naglas []
  2. ma hecam se, itak, da se profesorji ne sekirajo []
  3. jutranja svežina []
  4. ne “grških” []
  5. Saj to so ponavadi razlogi, da profesorji zamujajo, kajne? Nikakor to ni pitje jutranje kave ali čvek s simpatično asistentko na cigaretu! []
  6. torej bom na vrsti šele za njimi… []
  7. žepi, pa to []
  8. v kolikor si lahko sredi hodnika diskreten []
  9. btw “dve dvo-posteljni sobi v tro-sobnem stanovanju v dvo-stanovanjski hiši” se sliši grozno. G-R-O-Z-N-O []
  10. ali še huje: svetovne glasbene scene, ki pa je dovolj poceni, da si jo organizatorji lahko privoščijo… []
  11. pre-hodom []
  12. minus olje []
  13. Ampak kaj mene briga, itak imam velenjsko registrsko… []
  14. mislim, da je bil eden izmed njiju Vid Valič – ampak še vedno ne vem kateri []
  15. resno, zakaj je bilo tako naglas med govorjenjem? Ljudi, ki so v ozadju pili itak ni brigalo kaj klatijo spredaj… []
  • Share/Bookmark

Nov napad medveda

Nekje v okolici Velikih Lašč.

Kot sem že enkrat pisal je medvedov v Sloveniji veliko preveč. Na izredno majhnem območju jih živi nekaj manj kot tisoč. Leta 2008 je bilo izvedeno štetje, kjer so pristojni s svojimi abakusi uspeli priti do številke 500. To naj bi bilo izjemno majhno število, kar seveda ni res. Petsto ljudi, ki se zakoreninimo na območju slabe polovice naše države res ni nič,  za medvede, ki na dan prepotujejo kar lepo število kilometrov pa  je ta številčnost čisto pretirana.

Čeprav so lovci znani po temu, da so običajno “oboroženi pijanci, ki grejo u gostilno skoz šumarac” morajo skrbeti za neko naravno ravnotežje med gozdnimi živalmi. Dokler se dogajajo napadi in vsakodnevna videvanja medvedov tega ravnotežja ni. Pa bi bilo z lahkoto vzpostavljeno.

Žalostno je, da so največji zagovorniki ohranjanja tako razpasle medvedje vrste ravno ljudje, ki se jih zadeva prav nič ne tiče. Recimo prebivalci mest, ki se jim medved na široko izogiblje. Kaj mislim s tem?

Naj citiram nekaj komentarjev iz tele povezave:

Kanin: Eh, medvedi so naši veliki prijatelji. Nujno vsaj enega naseliti na Golovec in na Rožnik. Morda pa še enega, da se bo sprehajal po Šmarni gori. Človek lahko živi v sožitju z naravo. Tudi tisti iz Ljubljane!

bgt: Kanin, ni treba da se medveda rine nekam na obrobje. Poglej recimo park Tivoli. 1-2 medveda bi z lahkoto tam zivela. Ko je lacen pa skoci na en horseburger al pa na kebab zraven zelezniske.

Postavitev medveda na naseljeno območje? Pa kaj še! Kaj ne? Točno to se dogaja v naših koncih. Ko te zveri še niso bile tako razširjene, je bilo njihovo srečevanje z ljudmi minimalno. Skoraj, da ni bilo slišati, da bi kakšen koga napadel. Da bi medvedi zahajali v bližine človeških bivališč, če jih ni ravno privabila kakšna mrhovina/sadje/smeti, pa tako ali tako ni bilo možno. Sedaj pa se njihove poti premnogokrat križajo z človeškimi, s to razliko, da imamo ljudje večinoma ene in iste (točno tako kot sprehod na Golovec ali Rožnik, samo, da nekaterim gibanje po terenu predstavlja življensko delo in posel), medved pa težko pride na isto mesto dvakrat na leto.

Ne pravim, da bi bilo treba izkoreniniti vrsto. Ne pravim, da bi morali odseliti polovico zveri nazaj na jug, odkoder so med vojno pribežale. Ne pravim, da si ne zaslužijo živeti.

Postavljam pa vprašanje, kaj je razlika med zaprtjem živali v kletko in krčenjem njenega gibalnega prostora? Medvedov je enostavno preveč, da bi vsak  imel dovolj velik teritorij, zato je zmanjšanje njihovega števila nujno potrebno že zaradi njih samih.

  • Share/Bookmark