Vnosi v kategoriji 'Slovenija' ↓

Vici o policajih držijo

Ko sem pred kratkim prišel iz faksa me je na računalniku čakalo odprto MSN okno. Pisal mi je kolega in to kar dolgo anekdoto. Ne bom besedičil, ampak bom kar prilepil kopijo:

(16:53:52) () †нε dσc†σя (): človek kaj se je men dns zgodilo… (16:53:57) () †нε dσc†σя (): took se pa že dooougo nism nasmejou (16:54:33) () †нε dσc†σя (): sm biu u lj ne…in gremo jst pa še 2 sošolca na pijačo…in sedimo mi…in nasprot nas 2 policaja… 16:55 (16:55:03) () †нε dσc†σя (): nism jih niti opazu…uglavnm povem jst vic…un k en policaj zna brat en pa pisat :D 1 (16:56:14) () †нε dσc†σя (): kaj ni tip ustau :O (16:56:24) () †нε dσc†σя (): in pride do naše mize… (16:56:30) () †нε dσc†σя (): jst sm sam gledou :-O wtf (16:57:53) () †нε dσc†σя (): fantje zdj je pa dost zdj ste nas pa užalil :-O dokumente prosm:-O halooo:-O:-O (16:58:25) () †нε dσc†σя (): ok nimaš kej ipak je smrkc…damo mu osebne… (16:58:42) () †нε dσc†σя (): in tip pogleda in da drugmu in reče na dej ti napiš… (16:58:43) () †нε dσc†σя (): eej… (16:58:55) () †нε dσc†σя (): ko smo se mi začeli smejat (16:59:21) () †нε dσc†σя (): 10 minut smo ležali po stolih jst nism mogu vrjet kaj sm slišou… (16:59:26) () †нε dσc†σя (): umru sm kmal… (16:59:54) () †нε dσc†σя (): uni nas gledajo nismo se mogli nehat smejat haha 17:00 (17:00:04) () †нε dσc†σя (): kaj pa je smešno fantje (17:00:09) () †нε dσc†σя (): “nč nč” komej smo nek rekli… (17:00:11) () †нε dσc†σя (): haha (17:00:34) () †нε dσc†σя (): in pol je biu še neki dosadan da je to sm opomin za naprej al neki tazga in nam je dau osebne in sta šla

  1. Zakaj sta vedno dva policaja skupaj na obhodu?~ Zato ker eden zna brati, drug pa pisati. op.a. []
  • Share/Bookmark

Sreč(ev)anje z medvedom II.

Sicer sem o isti temi že pisal, vendar sem omenil le enkraten dogodek.

Prvo naj povem napišem, da živim na mestu, ki bi ga visokonosni1  meščani imenovali “rovte,” meni pa je kraj med najlepšimi na svetu. Brez heca.

Zaradi osamljene pozicije naselja imamo prebivalci velikokrat stike z gozdnimi živalmi, kar je čisto v redu, dokler gre za nenevarne zajce, veverice, mravlje, muhe, srne… Ko pa pride do srečanja z najbolj zaščiteno vrsto na slovenskih tleh,2 se stvari malce zaostrijo.

Res, da je edini znak poseljenosti te zveri na našem območju ponavadi “samo” kakšna sveže odtisnjena taca v blatu oz. snegu, včasih razmetan kontejner z odpadki, strgana električna ograja, drek iztrebki, obrano sadno drevje ali le divji lajež psov… vendar lahko iz prve roke zagotovim, da so srečanja, za nekoga, ki ni ravno lovec, gozdar ali gobar,3 presneto pogosta.

Če lahko naštejem srečanja, ki so se mi najbolj vtisnila na trdi disk, bom kar takoj izpustil tista, ko je medved tekel ob/po cesti, jaz pa sem varno sedel v avtomobilu. Čeprav bi nekateri prešli še daljšo pot, kot samo do južnega dela Slovenije za tak dogodek4 mi verjemite na besedo, da ni preveč zabaven. Še posebej na poti, kjer ni telefonskega signala.5

Dogodki niso razporejeni kronološko:

Enkrat smo šli z zdaj že pokojno staro mamo, mojo starejšo sestro in nemško ovčarko na sprehod. Nekako streljaj od domače hiše je začela psica močno lajati nekam proti gozdu. Stopil sem do roba poti in pogledal v dolino, nekaj korakov od mene pa je vzporedno s cesto pritekel velik črn medved, ki ga še sedaj jasno vidim pred očmi. Na kratko: ko sem popolnoma mirno omenil sorodnicama “am….medved je,” je sestra podrla rekord v šprintu na sto metrov, stara mama pa se je obrnila in mi med krevsanjem s palico domov pripovedovala o svojih srečanjih z medvedom.6

Leta nevemkaterega smo imeli pozimi7 lučaj od doma postavljeno prenosno vlečnico na kratkem strmem travniku.8 Ko smo povabili sorodnike z otroci, se je površina spremenila v lepo zasebno smučišče.  Pod tem travnikom teče ozka cesta, na kateri je stalo nekaj mojih domačih. Nenadoma je po tej poti pritekla srednje velika zver, le nekaj rešilnih centimetrov mimo stoječih ljudi,9  zavila na gozdno pot, oplazila tri gozdarje, ki so ravno zaključevali delo in se vrgla v grmovje. Čez krepkih nekaj minut sta po medvedovi sledi pritekla še dva psa. Če sta onadva prebudila mucka iz zimskega spanja ni znano, sta pa glede na sledi v snegu prišla iz iste doline.

Spomnim se dogodka, ko sem prišel na vrh neke lokalne doline in pogledal navzdol, proti očetu, ki je kosil10 na dnu. Oko mi je ujela rjava pika, previdno spuščajoča po hribu. Že sem začel razmišljati, kako bi očeta opozoril, da prihaja obisk, ko je zmagala medvedova previdna narava in je že zaradi ropota kosilnice v polnem šprintu stekel ravno v nasprotno smer.

Najljubši od vseh mi je ravno tisti moment, ki sem ga že opisal. Najraje ga imam predvsem zato, ker sem hotel pri prevoženih 99 kilometrih na eni turi priti do stotice, pa magari z vožnjo v krogih po dvorišču. Zaradi prebitka adrenalina, ko sem videl sedeti kosmatinca ob cesti, sem sicer podrl hitrostni rekord na določenem odseku, vendar sem domov prišel tako izmučen, da se je števec ustavil pri 99,68 km.

V jeseni zori sadje, ki je precej zdravo za organizem. Tega se absolutno zavedajo tudi medvedi, zato radi pomlaskajo kakšno jabolko ali dva. Še celo več: da bi prišli  najbolj sočnega sadja so pripravljeni tudi malce tvegati. To se je najbolj pokazalo pri zverini, ki je več večerov zapored hodila plezat tik pred našo hišo. Kot  se za medveda spodobi je za plezanje izbral slastno češnjo, kljub dvem psom, ki sta jo stražila. Kaj se je z njim zgodilo ne vem. Recimo samo, da sem ga nazadnje videl v prtljažniku nekega karavana s precej zelenim voznikom.

Drugih opažanj, videnj in srečanj je bilo še mnogo, vendar kot sem napisal: so hitro pozabljena. Domačini opravljamo svoje delo v naravi, kot da ne bi bili ogroženi. Kaj pa hočemo. Če se komu medvedi smilijo in misli, da smo jim ljudje pokradli živlenski prostor naj ga opozorim, da so v naši prelepi Sloveniji zaradi prevelike številčnosti že tako na stiski s prostorom in se mučijo predvsem zaradi majhnih teritorijev. Če koga zanima, naj si tukaj pogleda, koliko povprečen mucek prehodi in kolikokrat se njihovi teritoriji križajo (Pozor: na sliki so omenjeni samo tisti medvedi, ki so nosili ovratnice z oddajniki. Drugače jih je še mnogo, mnogo več).

Slovenija ima zanimivo medvedjo politko, če jo primerjamo recimo z Nemčijo, kjer medvedov ni, Rusijo, kjer jih nihče ne vidi,11 Bosno, od koder jih sem pa tja z vojno prepodijo, še posebej pa s Francijo. Francozom je naša država enkrat “posodila” dva predstavnika zaščitene vrste, ki pa sta imela to nesrečo, da sta rada pregloboko pogledala v ovce. Prvi, precej štorast (kot se za okretno žival na štirih nogah spodobi), je padel v prepad, drugega pa so na žalost povozili. Večkrat.

  1. iz “visok nos” []
  2. ne, ne mislim ciganov []
  3. Sem vse v enem. Z  “sem” pa v bistvu mislim, da nisem. []
  4. Dokazano. []
  5. Potem pa vidiš medveda in ti misli prestreli tistoč scenarijev, kaj gre lahko narobe… []
  6. Ki pa pred leti očitno niso bila tako pogosta! []
  7. ok, bolj spomladi []
  8. Ta je bil seveda pokrit s primerno količino snega. []
  9. In nekaj metrov od mene. []
  10. Če bi mislil “jedel kosilo”, bi napisal “južinal,” ker se lepše sliši. Pa še krajše je. []
  11. Če pa jih, skupaj spijejo liter vodke. []
  • Share/Bookmark

Dirka Okrog Slovenije – DOS

Večina ljudi verjetno ni opazila, vendar je v zadnjih dneh po naši prelepi državi že drugo leto zapored potekala Dirka Okrog Slovenije. To je ekstremna kolesarska preizkušnja, dolga 1182 km, ki jo najboljši prevozijo tudi brez spanja in le malo počivanja. Po organizaciji je močno podobna ameriškemu RAAMu (Race Across AMerica) V četrtek 8. maja, ob 9h zvečer so se v Postojni posedli na kolesa in z 10 minutim razmikom štartali težki preizkušnji na pot.

Letos so organizatorji poskrbeli za prenos tekme “v živo”, saj smo lahko navdušenci spremljali nahajališče in hitrost tekmovalcev preko GPS sledenja, lahko smo si jih ogledali prek videoklicev (postopek je opisan na uradni strani DOSa, lahko pa smo tudi pregledovali redno osveževane rezultate.

Kot prvi je na cilj pripeljal naš “ironman” Jure Robič, s časom 40 ur 29 min in s tem drugič zapored postal zmagovalec naše ekstremne dirke. Drugi je bil Avstrijec Christoph Stras s časom 42:50:00, tretji pa zopet naš uspešen kolesar Marko Baloh (44:30:00).

Prijavljenih tekmovalcev je bilo 50 iz različnih držav, od tega velika večina Slovencev. Sodelovale so tudi 3 kolesarke, od tega dve Slovenki. Zelo me preseneča tako veliko zanimanje, saj so nagrade za zmago, glede na njeno zahtevnost, veliko premajhne. Kot piše na uradni strani DOSa dobi prvi tekmovalec pri moških borih 1500€, drugouvrščeni 1000€, ostali do 5. mesta manj. Pri ženskah so te nagrade še nižje. Iz tega brez komplikacij lahko sklepam, da večina želi samo preizkusiti svojo vzdržljivost, kondicijo in si pridobiti čast.

Torej nekaj najboljših kolesarjev je že na cilju, ostali bodo, vso srečo!, kmalu tam. Večina prebivalcev naše države ni še nikoli slišala za dirko, nekaj jih ni vedelo kdaj je, malenkost nas je sproti spremljala rezultate. Razlog: premajhna pokritost medijev. Razen dveh manjših člankov in posnetkov naših medijskih mogotcev o dogodku ni bilo ne duha ne sluha. Kaj hočemo. Naše kolesarstvo ne bo nikoli dovolj spoštovan šport, čeprav imamo kolesarja, ki šteje za najmočnejšega na celem svetu.

Vseeno se mi zdi, da je vsak tekmovalec, tudi tisti, ki je na cilj prisopihal šele danes, ali pa sploh ni prispel do Postojne, preprosto: CAR!

  • Share/Bookmark