Vnosi v kategoriji 'stories of my mind' ↓

Neprilagojen

Življenje je vojna.

Neizbežno stanje napetosti med tabo in svetom, ki te pretepa z možatimi potezami, ti pa se večino časa skrivaš v jarku in paziš, da slučajno ne pomoliš čebule iznad roba, sovragu na muho. Problem je, da se zlepa ne zaveš, da dejansko SI v vojni, ker je navidezno izredno tiha, mirna in čisto prijazna. Potem pa se nenadoma znajdeš v bitki, odvržen sam, sredi ničesar, čakajoč ukazov generala. Samo od tvoje bistroumnosti je odvisno kako hitro se boš zavedel, da ukazov ne bo. Da si hkrati general in vojak. In da nimaš orožja…razen svojih petinšestdesetih kilogramov in nekaj neposrečeno obarvanih kocin.

http://www.thelostogle.com/wp-content/uploads/2011/06/funny-wallpapers-chicken-war.jpg

Pa si najstnik in ugotavljaš kako zelo svet ni bil narejen zate. Kot, da bi ponesreči padel v svet, kjer je edino pravilo sanjati, ti pa trpiš za nespečnostjo. Ampak se potrudiš in se naučiš smrčati z najlepšimi vglavnimi slikami. In potem ugotoviš, da zamujaš vse budne trenutke, od katerih si se do takrat napajal in živel.

Vsi se čudijo, če slučajno ne veš kaj bi sam s seboj. Če ne ugotoviš kaj je tvoj namen v življenju in če ne pokažeš skoraj obsedenega interesa za početje nečesa. Sploh v družbi, kjer je vse tako lepo opredeljeno na družboslovje, naravoslovje in umetnost. In tebe od nekdaj zanima družboslovje. Z zanimanjem prisluhneš vsaki prijetni zgodbi, teoriji in globoki misli, ki tako lepo popredalčka svet in iz kaosa naredi celoto. Ko pa ugotoviš, da bi moral v glavo pretočit kilometre teksta in izjav, ki osmišljajo vsako od teorij, pa skomigneš z rameni. In tebe zanima naravoslovje. Tako duši prijetno logično se polagajo kocke, vodene z osnovami matematike, temelječe na neizpodbitnih dejstvih, ki ne dovoljujejo človeku, da bi bil trapast, če jih pozna. In potem ti postane jasno, da se nekje tvoji temelji doumevanja zamajejo in da je še tako jasna slika črna, kot najtemnejša brezzvezdna noč, ter da ne boš nikoli zares dober v temu. In tebe zanima umetnost, ker ni lepšega na svetu, kot lepota sama in je čarobno opazovati zmožnost postavljana prispodob na najbolj skrita mesta. In potem ugotoviš, da so tvoje roke namenjene samo tipanju in opazovanju, prsti pa so nesposobni ustvarjat, kaj šele ustvarit.

http://th00.deviantart.net/fs15/300W/i/2007/007/b/0/stick_figure_girls_by_carzypineapple.jpg

In prsti nikoli ne naredijo ničesar. Ravna črta pod njimi postane kriva, modra barva se prelije v zeleno, lepa fotografija postane pisana packa, pravokotno postane topo, ostro pa skrhano. In ti postane karkoli obrtniškega nedosegljivo.

Pa se znajdeš v bitki, oborožen s neposrečenimi kocinami in ugotoviš, da si največja ovira sam sebi ravno ti in se moraš najprej, prav po svojih ukazih, najbolj napasti.  Nisi razumel ljudi v hrupnih prostorih, pa si našel službo, kjer si moral v največjem hrupu slišat prav vsako besedo. Nisi maral komunikacije z neznanci, pa si našel delo, kjer komuniciraš s kupi neznancev na časovno enoto. Nisi maral javnega nastopanja, pa si našel faks, kjer se to redno počne. In je iz tebe prišla boljša verzija, oborožena vsaj z enim šibkim nožičem, s katerim se lahko občasno čohaš po dlakah.

Na koncu. Prav na samem koncu ugotoviš, da je svet narejen po meri vsakega, za vsakega. Trepetaje ugotoviš, da če pomoliš glavo iz jarka, tudi ti lahko meriš na sovraga. Svet čaka, da se prikažeš iz skrivališča, pa ne čisto vsakič, da te potepta. Trepetaje ugotoviš, da so tudi kocine lahko uporabne.

Le dovoliti jim moraš.

  • Share/Bookmark

Dovolj star,

da mi za silo rata (pre)živet, pa dovolj mlad, da nimam pojma kako.

https://i.chzbgr.com/maxW500/4663164416/h7E0A9CFD/

Obstaja cel kup ljudi, ki se vsakodnevno prehranjuje z vso modrostjo sveta in jim je večina družbenih pravil jasna in samoumevna, poleg njih pa ždimo še nekateri, ki smo potrebovali gromozanske količine pretečene vode, da smo dojeli, da je roka tista, ki odloča, če bo zamahnila z mečem, ali ne. In da svet poteka v smislu “vzrok->posledica.” Ampak to sem že omenjal.

Sama človeška združba zlahka zamoči, kadar v njenem jedru pride do situacije, ko najljubši mali škratek svojih staršev dobi pohvale že, če premore dovolj pameti, da ne poskuša s staro cunjo in vžigalicami zažgat telovadnice in iz zadnje klopi pozimi metat sneženih kep učiteljici v glavo. Klinc gleda, če se večinski del svojega budnega življenja praska po riti, skriva po kotih in brska po internetu – dokler ne poskuša dnevno s stolom sklatiti luči s stropa, je vse v redu, tudi če se sporazumeva z brundanjem in ima družabne sposobnosti pitbula med kupom konj. Kje se potem taka pasivna mularija nauči o posledicah dejanj, če dejanja v njihovem življenju ne obstajajo?1

http://releaf.co/wp-content/uploads/2011/11/stupid_kids.jpg


Če že govorimo o pomanjkljivosti delov družbe… Občasno se na ljubljanski petkov večer ulije velikanska količina meteorne vode.2 Sama po sebi ne predstavlja problema, se pa lahko zgodi, da lahko nek blesav študent ravno takrat potuje s šihta in kot transportno sredstvo težko izbere dvokolo, praktično edino dokaj razumno alternativo pa predstavlja LPP, v vsemu svojemu sijaju. Redni uporabniki omenjene storitve so najbrž že povezali enačbo in jim je jasno zakaj to šteje kot velikanski problem. Za vse ostale: LPP + petek zvečer = kup pijanih mladoletnikov.

In kako pijanih!

Od kokoši, ki štorkljajo v do polovice telesne višine visokih petah in se po telefonu derejo nekaj v smislu:”dej ti poł sms napišem ker zdej kłe bus speljuje pa bom paaaadla3 maaaaajkemi”, pa do po poceni vinu smrdečih šimpanzih, ki se gugajo na drogih avtobusa, kričijo za ženskami in se skrajno razumno pogovarjajo o temu, kdo je zadnjič suvadu prpełu płesko.

In, če pomisliš, da nekateri ljudje dejansko hodijo do Dunaja in plačajo vstopnino, da vidijo spodoben živalski vrt…

http://2.bp.blogspot.com/-K_oo7BxwzyU/UFar-wfmmuI/AAAAAAAAAUQ/dhBjw-G2K-0/s400/Monkey%2BDrunk%2BFunny%2BPic.jpg


Še ena s šihtom navdahnjena izjava: pritoževat se nad ljudmi je nesmiselno. Pri vsakemu posamezniku ego poskrbi, da je strokovnjak za vse in se mu ne splača omenjat, da nima prav. Čeprav ne bom zanikal, da nisem nikoli užival v ovinkarjenju utemeljevanja, da je sogovornik v bistvu navadno teslo in da ga to dejstvo doleti šele kakšno minuto po zaključenem pogovoru, ko premelje kaj se je ravnokar zgodilo. Na prejšnjem delovnem mestu sem imel vsaj to možnost, da sem v živo lahko videl, kako se je pogumno postavljen “jaz sem kar precejšen strokovnjak na temu področju,” na njegovem obrazu spremenil v “mogoče pa nisem.” In to pri stvari, ki vsakodnevno zadovolji in ustreza na tisoče ljudem, samo njemu ne. Oh, joy.


Res je, da mi življenje zadnje čase poteka po ustaljenih tirnicah, ampak težko rečem, da je dolgočasno. V vsakem primeru je še vedno bolj pestro, kot repertoar glasbe na Anteni, ali domišljija dijaka SUAŠ-a, kar nepreklicno štejem kot poseben dosežek. Takisto imam rad moje možgane, ki se po rahlem drezanju končno prebujajo in skorajda v njih čutim vijuganje predela, ki je zdaj nekaj časa spal:

Poslušanje bitja srca je še vedno boljše od poslušanja bitja s kijem,” je bilo z velikimi črkami vpraskano na steno ob postelji v njegovem majhnem podnajemniškem stanovanju. Ko ga je prvič prebral se je le nelagodno nasmehnil, že ko je padel prvi mrak pa je spoznal, da napis še kako govori resnico. Sploh, ko so se zunaj zaslišali streli iz pištole, policijske sirene in ostalo glasno nočno življenje temačne soseske, katero mu je v srcu sprožilo občutek neživljenjske majhnosti. Nikoli si ni mislil, da bi lahko, nekoč priznani fizik, zaradi majhne napakice pristal v kraju, kot je ta. “No, majhne napakice,” je pomislil na svojo preteklost in se rahlo zdrznil, ko so zunaj glasno zacvilile gume, tem pa je sledil pok pločevine in potem kričanje v enem od mnogih jezikov, ki so bili prisotni v temu delu mesta.
Evo. Toliko potenciala, zastavljen je cel svet, okolje, osebnost, glavna oseba, zaplet… Vse kar je potrebno je en prdec prostega časa in za en Antonov An-225 Mriya motivacije/volje, pa bi se mi v glavi predvajal film, ki bi ga z največjim veseljem zapisal na belo podlago, ter ga shranil za poznejšo rabo, ko bom potreboval spočit domišljijo na kraju, ki ga ne vidim že odkar sem nehal sanjati.

So be(e) it.

http://f.kulfoto.com/pic/0001/0027/VgP7E26981.jpg

  1. pravilen odgovor boste izvedeli po oglasih. []
  2. ej, a niso tisti, ki padejo na zemljo meteoriti, ne meteorji? []
  3. ni rekla padla, ne []
  • Share/Bookmark

Mesto belega šuma #2

No, da nadaljujem prejšnji zapis.

Problematika življenja v Žabariji se v osnovi deli na dve obdobji: p.z. (pred Zokijem) in p.z. (po Zokiju). Razlog, da se obe kratici pišeta enako je v tem, da med obema obdobjema ni razlike, le pri drugem je žabarski mandatar za župana jokajoči pingvin, ki se ga lahko medijsko krivi za razne neumnosti, kot je izganjanje avtomobilov iz centra1 in grozanske kazni, ki jih redarji lepijo kar povprek.2

http://tylerhere.files.wordpress.com/2007/06/buisness-penguin.jpg

No, kar se tiče podnebja, je bilo nekaj napisanega že v uvodu. Večino letnih časov Kotlina preživi zakopana v oblaku, ki poleg prekrivanja sonca, opravlja še pomembno nalogo zadrževanja smoga čimbližje tlem. Tako jesenski, pomladni in zimski dopoldnevi izgledajo kot, da si se nekako znašel v gosti zažgani župi, kjer tja nekam do trinajste ure samo poslušaš kako lepo sonce imajo…vsepovsod drugod. Seveda pa je megla še najmanjši problem. Pozimi namreč v mestu3 ob zelo redkih priložnostih zapade nekaj snega, ki je v bistvu krasen, dokler pada, ko pa ga pograbita pristno mestno ozračje in soljena tla, pa postane najbolj ogabna zmes, s katero bi se lahko ob primerni zaužiti količini prijetno zastrupil. Ampak to še ni vse. Vreme v Ljubljani se kmalu hoče odkupit za vse zimske tegobe in nad njo pošlje sonce. Ker pa je, prav po socialistično, celotno  mesto4 zgrajeno iz betona (betonske hiše, betonske ceste, betonski pločniki, betonski mostovi, betonski parki, betonske ploščadi, betonska trata, betonski župan z betonskimi možgani…), naša najljubša zvezda naredi več škode, kot koristi. Skozi poletni dan ljudje pri zdravi pameti niti ne poskušajo pomolit glave izven vrat, čez noč pa pri odprtih oknih v samih gatah čakajo tisto tretjo uro zjutraj, ko temperatura končno pade na lagodnih 32°C in se v dveh urah pred ponovnim sončnim vzhodom poskušajo čimbolj naspat.

https://i.chzbgr.com/maxW500/7021524992/h1AD5EF50/

Žabjidol je, za razliko od veliko drugih prestolnic, zelo zelen. S tem seveda ne mislim, da prakticira električne avtobuse, omejitev kubikaže avtomobilov, veliko sončnih celic in podobno, ampak to, da je precej poraščen z zelenjem. Tivoli, Rožnik, Golovec, Šmarna gora, Barje… so le nekateri od najbolj obiskanih delčkov narave, ki so zažrti v prej omenjeno betonsko posilstvo. Torej, če hočeš uživati v miru, tišini, naravi in prijetnemu vetriču… se ne smeš podati na niti eno izmed teh lokacij. Zakaj? Ker so tam VSI. In potem večino časa, ko bi sicer lahko štel, ne vem, parožke vej na drevesih, zapraviš med umikanjem psom, mamicam z vozički, kolesarjem in športnim frikom, ki so že zdavnaj mimo meje, ki bi jih opisovala samo kot “fit.” Isto velja za vse lokacije, ki so za kakšno avtomobilsko vožnjo oddaljene od kraja in mogoče ponujajo tudi kakšno senco s postrežbo pivapijače. In nikjer ne najdeš tišine. Sredi noči, brez prometa, na oddaljeni lokaciji vedno, vedno slišiš beli šum.

Potem pa pridemo še do živali. Opazil sem eno zanimivo posebnost: dlje, kot se pomikaš od centra, večji so psi. Tam, pod Gradom, se vidi same četrtinske pasme,5 ki jih lastnice nosijo v torbicah, rokavih, v tistem malem žepu v kavbojkah, ki sicer nima niti ene uporabne vrednosti…. Bolj, kot se oddaljuješ v katerokoli stran neba, večje pasme srečuješ. Tam, v krogu Murgel, Bežigrada, Viča, Rakovnika, se že najde kakšen jazbečar, ali šnavcer, kar se pa tiče širšega območja, pa lahko opazimo variranje med dogami, ovčarji, haskiji in ostalimi pasmami, ki posedujejo malce več možganske kapacitete od tistih bevskajočih kratkotačkarjev, ki crknejo, če jih šest ur ne priključiš na polnilec in so bolj zanič reklama za duracel. No, da ne bom omenjal samo psov: mačk v centru NI (najbrž zaradi velike količine italijanskih in kitajskih turistov), sem pa enkrat na Čopovi srečal nekoga, ki je na sprehod na povodcu peljal prašiča.

http://shrani.si/f/44/lZ/3cwg2OoY/2ps22d4.jpg

Da zaključim dolgovezenje in dokažem, da ni vse tako slabo: V Ljubljani SE DA najti lepe trenutke. Lahko gre za tisti miren sprehod čez Žale, ker tam pač ni nikogar več, ko se stemni. Lahko, da naključno naletiš na ravno pravi pogled na bližnje Alpe, ko sediš na soncu na neki pozabljeni klopci. Lahko gre za tiste trenutke, ko z ljubljeno osebno skačeš po sveže zapadlemu snegu in loviš sveže zapadle kosme snežink v dlani… Vse to je vsekakor dovolj, da mestu6 oprostiš večino stvari, ker pač veš, da drugače ne gre, če hočeš preživeti v njem.

Nikoli, ampak res NIKOLI pa se Ljubljani ne bo oprostilo pomanjkanja zvezd na najbolj temne noči.

http://sofiaglobe.com/wp-content/uploads/2013/01/Milky_Way_view_in_the_San_Rafael_Desert_-_15_May_2012-e1357760296229.jpg

  1. če lahko Slovensko sploh šteješ pod center []
  2. Razen, ko gre za mercedeza, ki ga vozi omenjeni pingvin. []
  3. ha ha []
  4. ha ha []
  5. v smislu, da so psi bolj četrt psa []
  6. ha ha []
  • Share/Bookmark

Mesto belega šuma #1

Zadnjič (kar v temu primeru pomeni “pred nekaj tisočletji”) so se neki, precej cinični, kosmati in ne preveč modri, gospodje odločili, da imajo dovolj pohajanja po sončnih dobravah in dehtečih gozdovih, zato so v prav posebni kotlini poiskali primeren kotiček dežele, kjer je vladala megla, hlad je preveval vsak senčnati predel, po vrhu pa je večino pokrivalo mastno jezero, polno kalne, blatne vode, s prav enakimi ribami. Na sredino te velike mlake so pozimi navlekli nekaj lesa, ga prav brezbrižno zabili v mehko dno, na njem postavili barake in z drevaki in sulicami čakali na vsako nebogljeno bitje, ki bi bilo dovolj nespametno, da se iz hribov spusti v njihovo luknjo.

http://cl.jroo.me/z3/1/Z/m/d/a.aaa-Beaver-Learns-the-Shocking-T.jpg

Danes na temu mestu ni veliko drugače. Jezera so se sicer znebili že predniki Italijanov, ki so nekje bolj na trdini potem zgradili malo utrdbico, kamor so najbrž pošiljali samo tiste, ki bi si v današnji vojski zaslužili čiščenje stranišča s ščetko, takrat pa je bila kazen pač to, da so bili pogriženi in popraskani od milijonov komarskih pikov. Torej…vojščakom je uspelo iz kotline odtovoriti na tisoče hektolitrov svinjske vode, megla, smrad in odnos do sveta lokalcev, pa so bili tudi za tako odlične zavojevalce in osvajalce pretežak izziv. Rimljana iz Emone najbrž sploh ni pregnala vojaška izguba, ampak sosed, ki je ponoči naskrivaj metal plastiko v njihovo kanto za organske odpadke in (ne tako na skrivaj) na ves glas poslušal Modrijane.

http://farm2.staticflickr.com/1173/664219418_bb029e85b1.jpg

Skoraj deveto leto že mineva odkar sem svoj, takrat mladoletni, nos pomolil v smrad žabjega vsakdana. V živo se spominjam tistega prvega septembra, ko sem ves zmeden hodil čez živi center in poskušal v spomin priklicati pravo pot do šole, vmes pa se na Tromostovju še izogibal trolam, ki so z neznansko hitrostjo drvele kar skozi veliko maso ljudi, ki se jim je znašla na poti. Takrat se mi je Ljubljana še zdela velika, neznana in grozna. Zdaj, po toliko letih, pa ostajam samo še pri “grozna.”

Najprej razčistimo: Ljubljana NI mesto in kdor pravi, da je, je mentalno najbrž na stopnji paglavčosti petnajstletnega mene, ko sem se prvič povzpel na grajski grič in se zazrl po vseh dimnikih Toplarne. Mesta so masovna, klavstrofobična zmes ulic, hiš, nebotičnikov, blokov, polnih različnih kultur in sosedov, ki jih spoznaš samo, če po enem tednu čudnega smradu v kompleksu na tvoja vrata potrka policija in te vpraša vpraša, če si bil morda v stiku z njimi in bi lahko identificiral njihova trupla. Ljubljana, po drugi strani, je predmestje polno mladih družinic, ki po šihtu peljejo svojo razvajeno mularijo na trening nogometa na bližnje igrišče. Nabito je z ljudmi, ki se poznajo med seboj, kot pijančki v vsaki vaški gostilni, (Resno, še če si tak asocialec, boš nekje zunaj srečal nekoga, ki ga poznaš, pa če se jim namenoma izogibaš) na okoliških balkonih pa prav po provincialno kraljujejo stare vešče, ki so sposobne žaluzije odgrnit in zagrnit v času, ki bi ga lahko uveljavljale za Guinnessovo zbirko, o lokalnemu dogajanju pa znajo povedati samo malce manj, kot o najnovejši epizodi Ljubezni na deželi.  Sestavljeno je1 iz delov, ki so bili še nekaj let nazaj samostojne vasi, kar se pozna po središčih, kjer še vedno kraljujejo trgi z gasilnimi domovi, cerkvami, gostilnami, vodnjaki in babjimi čenčami.

http://3.bp.blogspot.com/_tWa_AAWd1_M/TLXG61f2_PI/AAAAAAAADdA/pHmkZsJ3WwA/s1600/DSC_8994.JPG

Mesta naj bi se spreminjala, hodila v koraku s časom, sledila novostim in pljuvala po vsaki drobni sledi konservativnega. Če pogledamo stare slike prej omenjenega velemesta, pa kaj hitro ugotovimo, da izgledajo, kot da so bile posnete na naključen letošnji dan, ko je bila koncentracija hipsterjev na kvadratni meter pač malce večja kot običajno, nekdo pa jih je po vrhu spustil skozi prekomerno število filtrov. Vse je danes isto, kot je bilo nekje v času okrog druge svetovne vojne, pa tudi prej in kasneje. Vse je ENAKO. Še grafiti, ki se najdejo na kakšnih starih hišah omenjajo probleme, ki živijo samo še v srcih starih prdcev, ki še vedno mislijo, da Hitler jurišira nad njih s svojim topom na kočiji.2 In potem se Žabarija na vsak način hoče pokazati vsaj kot mesto3 umetnosti, to pa ji uspeva samo do mere, ko se kup dripcev, oblečenih v črna oblačila, celo poletje sonči v kavarnah ob Ljubljanici in govori o težkem boemskem življenju, v bolj zimskih časih pa smrdijo na Metelkovi, kjer pijejo velike količine alkohola in natepajo večinoma o tem, kako je svet nepravičen, ker moraš dejansko delat, da lahko živiš.

Ena od pozitivnih strani mesta naj bi bila v tem, da so vse stvari, nujno potrebne za življenje, bližje in bolj pri roki. In ker je Žabograd arhitekturno tako odlično zastavljen, se do pošte, lekarne, gostilne, pokopališča, upravne enote, banke in celo šole sprehodiš v enem kratkem potovanju. A-ha. In potem pride vešča z Antarktike in reče, da je bilo na dopustu fino, ampak malce vroče. Eno od zaslug za Ljubljansko razdrobljenost gre pripisati neodločnim županom, ki pri vsakem svojem mandatu poskušajo preselit centre potrošništva na kakšno drugo lokacijo (zadnja ideja je prišla s strani JokijaZokija, ki pospešeno gradi nakupovalni center v Stožicah),4 kot se recimo vidi v zapuščenih podhodih pod Ajdovščino in Laguno, ki so lep, ampak vendar malce strašen5 spomin na stare čase. Drugi razlog brez težav najdemo v super javnem prevozu, ki ga nekateri ljubkovalno kličejo el pe pe. Podjetje, ki se je zaradi svojega uspešnega in nemotenega vstopanja delovanja že zdavnaj odločilo, da z uporabniki ne bo komuniciralo po nobenem javnem kanalu v stilu Facebooka, ali Twitterja. Če potuješ po mestu6 z javnim prevozom si moraš že za majhen opravek vzeti skoraj cel popoldan. Pa ne, ker bi bila razdalja, ki jo premeriš, velika, ampak ker so proge, vozni redi, infrastrukutra in konsistenca zaposlenih7 na nivoju pudlja, ki se valja v svežem jutranjem kravjeku. No, rezultat je na koncu tak, da vsak vaščan lahko večino stvari opravi v okolici večjega trga, od katerega je oddaljen največ pol ure vožnje, v Zokigradu pa se zapirajo štiripasovnice, da še tisti, ki bi se radi kam peljali raje razmišljajo o odhodu iz države.

http://i52.tinypic.com/2niqt75.png

Zdaj je ura pol 1h ponoči, jaz pa imam za povedat še ogromno. Tako, da bo zapis objavljen v dveh (ali več) delih, pri čemer bo drugi vseboval tudi razlago naslova.

EDIT: NASLEDNJI DEL->

Se pišemo.

  1. še vedno je govora o predmestju []
  2. Ej, vem, da sem trikrat uporabil besedo KI v eni povedi, ampak se mi je ne da spreminjat. Res ne. []
  3. ha ha []
  4. Oh, wait. []
  5. dolgi nizki hodniki, trgovinice z rešetkami čez izložbe, pijančki v kakšnem osamljenem baru, katerih glas odmeva od sten.. grozljivka se piše kar sama []
  6. ha ha []
  7. ne ciljam na šoferje, ampak na vse, na višjih položajih []
  • Share/Bookmark

Keywords #11

Ker podobne objave ni bilo okoli že vsaj kakšne pol leta.

zakaj si vse planiram droga parti – Ti si pa nekje na meji med potrebo po klinični psihologiji, in/ali rehabilitaciji, a?

kaj nardiš, če ti crkne tipka za avtomatično zapiranje okna v avtu in je nedelja. - Postaviš čimdaljše vprašanje iskalniku, ( ki te bo pripeljal na moj blog.)

kako zamenjati znak na fiat multipli - Z eksplozivom in prekomerno prekratko vžigalno vrvico.1

kakšno ime je rubi? – Potencialno travmatsko.

pridobitev dovolila za posedovanje geparda – Nisem vedel, da Bratuškova bere moj blog.

vici in šale ki se godijo v laboratoriju – Zadnjič smo pipeto poimenovali Lojzka…

zakaj mi en prst skače – Ker je alergičen na neumnost.

zakaj na tipkovnici negredo številke pisat – Iz istega razloga, kot pri vsaki stvari v tvojem življenju, ki gre narobe.2

zanimive strani kjer so lepe slike in jih lajkaš - Misliš… 90% interneta?

kako najti ime za konja na črko s – Poglej na osebno izkaznico.

kaj je sarkazem - Veda o sočustvovanju z neumnostjo sočloveka.

kaj je sarkazem

  1. Zakaj bi kdo, ki ni slep, okrog vozil Multiplo? []
  2. PEBKAC []
  • Share/Bookmark

Keywords #10

Okrogla objava besed, s katerimi naključni idioobiskovalci pridejo na moj blog. (Prejšnja se nahaja tukaj, če se komu da brat.) Ironično so za kar nekaj trapastih keywordov krive točno tele objave, ampak me to ne prepriča, da jih vseeno ne bi delil s širnim internetom.

ali pogledaš desno ogledalo ko daš žmigavec – Samo v avtu.

ali sta lahko moški in ženska samo prijatelja seminarska – Na katerem programu na FDVju pa ti študiraš? :mrgreen:

barvanje sramnih dlak – Dokler niso pasje…

besedilo,zmazek v življenju vse obrne se – What is this I don’t even

deček bres pzame – Če ne bi bilo jasno razvidno, da je to pisal dvanajstletnik, bi bilo lahko zelo narobe.

free strelanje 4 – Skrbi me za mlajše generacije.

govedo sšof - Samo zato, ker imajo SŠOFjevci preveč radi travo, še ne pomeni, da so krave…

kaj pomeni sanjati avto dostiljudi in več kupčkov dreka – Da boš zjutraj vstal in napisal nekaj trapastega v iskalnik.

kako izgleda droga v rumenih slamicah študenti – Rumeno.1

kam gre bela barva – Stran od tebe. Kdo bi ji zameril.

ki težim - Če si primorec: tukaj. Če nisi: nehaj?

kurji medved - Zveni, kot ekstra ponesrečen genetski poizkus. Ali vsaj kot posledica pijanske žurke gozdnih živali, no.

med izpitnim obdobjem sem se zredila – Nisi se. Zdaj se pa, prosim, malce umakni. Tvoj podbradek nam zakriva sonce.

naj gdo objavi key za super cow – Ni problema. Imej pripravljenih 1000€ v gotovini in potrdilo, da si opravil tečaj iz slovnice.

piranje podatkov iz zgubljenega – Vedno bolj mi je jasno od kod2 izhaja večina računalniških težav.

polo je to avto je to na pisala’ rubi’ – Ne, resno. Jočem.

posnetkinagih babweeps for humanity

poverpointova predstavitev v prezijuGoogling with Bing? :mrgreen:

slike od hulka – Slike Hulka, ali slike, ki si jih lasti Hulk? Zmedel si me.

so ribe kdaj žejne – Grem stavit, da se jim zalušta voda, če jih potegneš na plano. Za več informacij pa kontaktiraj dežurnega ribiča.

yutube traktorski skeči – Zakaj imaš sploh dostop do interneta?

http://4.bp.blogspot.com/-3XigQLgB6tQ/T_8CddBp7PI/AAAAAAAABdI/43aTMc0FvCg/s1600/weep+for+humanity.jpg

What is this I don’t even

  1. Samo sklepam. []
  2. iz koga []
  • Share/Bookmark

Šund

Pa ne naslov filma, kakor so zelo primerno in posrečeno1 prevedli v naš jezik besedno zvezo “Pulp Fiction”. Ta kiks skorajda spominja na najbolj ekstremni prevod, kar sem jih imel kdaj čast srečati v filmski umetnosti: ameriški neposreden in neusmiljen naslov “The War” so zadolženi prevedli v “Hišica na drevesu.” Butli.23

Po moje sem enkrat že veselo udrihal po taisti temi, ampak me nihče ne more ustaviti, da ne bi še enkrat.4 No torej, v bistvu mi gre v nos vse bolj popularna šund-literatura. Evo, there, I’ve said it.

https://twimg0-a.akamaihd.net/profile_images/2463158801/image.jpg

Nekoč, ob nekih boljših časih sem se ukvarjal z idejo, da je popularnost traparij, kot je Meyerin Somrak, Vojnovićev Čefurji raus, Jamesinih 50 odtenkov sive… v bistvu dobra za populacijo, ker po svoje sili, da ljudje, ki drugače knjig niti ne povohajo, nekaj strani preberejo z veseljem. Ker pač morajo, zaradi družbe in njenega vpliva.5 No… vzamem nazaj prav vse, kar sem rekel. Presneto.

Čisto ponesreči sem pred kratkim našel eno spletno knjigarno, ki ponuja knjige iz moje mladosti.6 Definitivno je bil rezultat to, da so me takoj preplavili spomini na napete zgodbe, domišljijske svetove, izvirne ideje, besede, slike… Vse zbirke knjig, posamezni romani, kratke zgodbe in debeli špehi, ki si jih kličem pred oči, imajo skupno lastnost v tem, da te pri prvi besedi, na prvi strani pograbijo, te zapeljejo skozi zgodbo, katera se ti v glavi ne vrti kot pisana beseda, ampak kot čisto preveč resničen film, nato pa te odvržejo na zadnji strani v pričakovanju naslednjega dela. In naj mi kar poskuša kakšen fužinski mladec dopovedati, da je s Čefurji raus dosegel kaj podobnega…7

http://25.media.tumblr.com/tumblr_m4ua4t4HrP1rs6mlho1_500.jpg

Mogoče se družbeni roman res ne more primerjati s fantazijsko literaturo, vendar se bi vsaj knjiga za vreščeče najstnice lahko. Pa še vedno vztrajam, da ji ne seže niti do kolen. Pullman je Njegovo temno tvar že s prvim delom8 zastavil dovolj divje in nerazložljivo, da smo bralci v Sloveniji nestrpno pričakovali prevod nadaljevanja. Ni bila kriva želja po razkritju trapastega ljubezenskega zapleta, ampak samo pričakovanje tistih nekaj mirnih uric branja, ko se bo razodelo, kaj se skriva v novem svetu, kamor je zatavala Lyra. Stroudov Bartimejus nam ni bil všeč, ker je bil lep in se je lesketal v soncu9 ampak ker je predstavljal bitje iz pravljice, ki je odraslo in se spremenilo skupaj z nami. Naj sploh omenjam Potterja, Eragona, Lemony Snicketa, Kralja tatov, Kapitana Sinjedlakca, Časovno past, Artemisa Fowla… in še mnoge druge zgodbe, ki jih bo večina ljudi spoznala šele, ko bodo po njih posneli filme.

No, nihče mi ne bo rekel, da se lahko popularna, lahka in čisto preveč znana literatura sploh lahko primerja z rečmi, ki jih en povprečen mulc dobi iz zgoraj omenjenega branja, pa čeprav je to “le” brezmejna domišljija. Če pa se slučajno najde kakšen tak junak, ga bom takoj vrgel v isto kategorijo z ljudmi, ki trdijo, da je novi (Microsoftov) Office boljši od starega, da je Prezi primerna alternativa PowerPointu,10 da je McDonalds hrana dejansko užitna in dobra, ali pa, da so Applovi izdelki “fuuuulll bolljši” od vseh ostalih reči na svetu.

Da ne bom preveč dolgovezil, je tukaj slika kosmate ribe:

http://2.bp.blogspot.com/_2lljf4R58eA/TVBdz-F8fXI/AAAAAAAAH-c/N822FcRVgh4/s1600/1.jpg

  1. ja pa ja []
  2. Zanima me, če zadeva deluje tudi v obratni smeri in so Američani nekoč gledali Kekca nad samotnim breznom z naslovom Badass, The Moutain Sherif, ali kaj podobnega []
  3. Ja, vem, ta je bla bedna. []
  4. nahnahnahnah.. []
  5. Če so vse moje sošolke brale in se ves čas pogovarjajo o tem. Obed. []
  6. Sploh jih ni tako malo, kot sem do sedaj mislil. []
  7. prišel sem do druge strani in jo odložil. Nuff said. []
  8. Severni sij []
  9. čeprav se včasih je, hehe []
  10. še nekaj predstavitev v življenju pogledam, pa tožim podjetje zaradi na novo pridobljene epilepsije []
  • Share/Bookmark

6 popolnoma resničnih dejstev o meni

Prva obljubljena objava, ki je po vrhu še verižno pismo. Za tiste, ki ne veste zakaj se gre, sploh pa za oba blogerja, omenjena nekje na dnu, je tukaj povezava z razlago in utemeljitvijo početja.

Torej, glede na to, da v skorajda največkrat prebranem odseku svojega bloga, imenovanem O blogu in avtorju ne izdam nobenih uporabnih informacij, ki bi zanimale različne zalezovalce in preiskovalce, bom tukaj napisal nekaj dejstev, katera bodo pomagala ustvariti primerno sliko o osebi, ki piše tale blog. Pa začnimo:

  • Moje pravo ime vsebuje 24 zlogov, kar je za slovenski jezik res precej nenavadno, vendar se mi do sedaj ni še nihče pritožil. Edini večji zaplet glede imena se je pripetil v četrtem razredu osnovne šole, ko sem pri tretjem vprašanju v kontrolni nalogi, ki je od nas zahteval sklanjanje lastnega imena, prosil še za en list, učiteljica (drugače strašna podpornica okoljevarstvenega gibanja) pa me je zaradi1 nedojemljive predrznosti poslala k ravnatelju.
  • V zgodnjem delu življenja bi skorajda postal državni prvak v umetnostnem drsanju, vendar sem padel na dopinškem testu. Kasneje je prišlo na dan, da so raziskovalci laboratorija samega Lancea Armstronga izbirali naključne poskusne zajčke, katerim so v hrano podtikali testne primerke takrat še neodkrivljivega pospeševalca kvalitete presnove. Od tega še dandanes nimam dlak na levi ritnici in so moji izhodi na plažo omejeni na večerno/nočno kopanje, trpita pa tudi moja samozavest in ravnotežje – med hojo me namreč ves čas zanaša rahlo proti desni.
  • S kolegom Armstrongom sem sicer povezan preko rednega dopisovanja preko e-mailov, prav tako pa imam nekje arhivirano sporočilo, v katerem sem Marku Zuckerbergu v rahlo opitem tonu pisal o odlični ideji za socialno omrežje, ki me je prešinila v času takrat še pogostih popoldanskih sestankov Iluminatov.
  • Novembra 2005 sem med enim od mladoletniških pijanskih pohodov sredi noči pristal2 eno ulico stran od SKB banke, vendar me je kmalu prebudil ropot plastičnih zabojnikov. S pogledom okrog vogala sem uspel videti kopico možakarjev v kravatah, ki so se tiho hihitali in omenjali nekaj v zvezi s stadionom v Stožicah in “popolnim zločinom,” medtem ko so okrog prelagali velike, črne vreče. Od poti do dijaškega doma se spomnim samo3 bruhanja v Ljubljanico in NLP-ja, ki bi po premisleku lahko bil tudi policijski helikopter.
  • Obstajajo fizične značilnosti, zaradi katerih sem med kolegi prepoznaven že na daleč. Razen tega, da me (kot omenjeno) ves čas rahlo zanaša v desno me občasno izda ravnotežni živec. Najtežja posledica tega je, da velikokrat padem v smeri naključnega mimoidočega dekleta, ki ponavadi nosi majico z globokim izrezom.
  • Obvladam igranje šestih različnih inštrumentov, vsaj treh pa se nameravam priučiti tekom letošnjega leta. Po naslednjem božiču planiram ustanoviti one-man band, da pa se bom lahko uspešno razlikoval od ostalega velikega trga glasbenikov v Sloveniji bom imel velik ego in igral spevne pesmi, katerih besedilo bo neizmerno povezano z namigovanjem na spolnost.
Tako, to bi bilo z moje strani to, za nadaljevanje pa izberem dva dedca, ki se morda celo ne bosta ustrašila zadane naloge: nmohoric in pametnarit (pingback sta dobila zato, da slučajno ne spregledata objave, pa to :mrgreen: ). Dejmo fanta!

  1. po njenem mnenju []
  2. obležal pod vplivom poceni vodke []
  3. večminutnega []
  • Share/Bookmark

Tok misli #15

Še kadar so ti vse stvari popolnoma jasne, kadar veš kam pelje vsak tvoj gib, premik, korak in še celo kadar v bistvu ne pogrešaš ničesar v življenju… iščeš. Vsak dan povprečnega človeka poteka v iskanju najboljšega načina za doseganje lagodnosti, boljšega razumevanja vsega, po vrhu vsega pa nečesa popolnoma neotipljivega. Stalno je tam, visi nad vsako glavo, kot Damokljejev meč, brez da bi obstajal kdorkoli, ki bi uspel priti do te reči. Možno je, da je ta nevidni cilj samo nagon po preživetju, neka pradavna in podzavestna logika, ki žene človeka k dihanju in poganjanju krvi po žilah. Morda je to upanje na boljši dan, ki naj bi sledil črni preteklosti; mogoče je tam pravljica iz otroštva, ki je ostala kot idealizirana slika življenja, zdaj pa med životarjenjem čakamo, da se nam vse, kar vidimo pred očmi, obarva na rožnato, svetlo zeleno in nebesno modro.

http://4.bp.blogspot.com/_u8H1VuXpFmY/THdSZpb691I/AAAAAAAABxg/MftxnAcIdIk/s1600/Beautiul+Dream+World+Wallpapers.jpg

Svet je popolnoma tehničen. Od najmanjšega atoma, ki tvori kemijsko enačbo, pa do inženirskih podvigov, ki držijo pol kilometra visoke stolpnice v vertikalnem položaju, se vse sklada, vse deluje po edinem možnem sistemu, ki nima in ne more imeti napak. Potem pa pride človek, ki ima na vizualnih preceptorjih neka svoja očala. Močni filtri mu onemogočajo tisti primarni pogled na preprostost delovanja sveta, miselni tokovi mu preprečujejo, da bi tekel s čredo, se prepustil toku in preprosto ignorira sam sistem, v centru katerega plavamo.

Je sledenje razumu res prednost? Se izogibanje poslušanju nagona, kateremu sledi vsako živo bitje na Zemlji res splača? Med iskanjem vzorcev človeštva sem neštetokrat naletel na njihove sledi, male slutnje, ki nakazujejo na živalskost, skrito nekje v ozadju obnašanja posameznika. Mali bonbončki tako pogostega namišljenega boja za preživetje, ki se kažejo kot vzroki za določena nepremišljenega dejanja, nepremišljenih ljudi. Odkrivanje takšnih malenkosti olajša razumevanje sveta, takšnega kot je, kljub omejitvam lastne glave.

In ravno v temu je smisel, kaj ne? Ugotoviti kako se živi in preživi? Kot sem rekel, iskanje vzorcev se je že premnogokrat izkazalo kot popolnoma nemogoče. Kako naj bi sploh postavil takšno množico spremenljivk v neko enačbo, v nek raziskovalni laboratorij, kjer bi preprosto izračunal, kakšen je rezultat neke naključne situacije. Pa vendar kvantiteta možnih vplivov okolja sploh ni tista, ki bi preprečevala poenostavitev sveta, ampak ima vmes prste še neka druga spremenljivka. Ta je dovolj pomembna, da jo veliki umi postavljajo kot element četrte dimenzije, pri daljšem razmišljanju o njej pa dobimo vtis, da jo lahko človeško bitje dojema le en bežen košček, kot da bi z mislimi le podrsal po površju nežnega balona, ki skriva popolnoma nedoumljivo vsebino, ki ne najbrž sploh ne bi znali poimenovati. Seveda govorim o času.

http://static4.depositphotos.com/1001877/508/i/450/dep_5082697-Vintage-watch-mechanism.jpg

Čas je tisti, ki v celotnem mehanizmu sveta onemogoča ponavljanje, vzorce in preprečuje, da bi človek, kot bitje razumel vse, kar se okrog njega dogaja. Velikansko kolesje zobnikov, povezanih na tisoče različnih načinov počne stalno isto stvar: vrti se. Ampak je zaradi lastne kompleksnosti iz trenutka v trenutek drugačno, različno. Situacija, ki človeka spominja na nekaj iz preteklosti se lahko že naslednji tren očesa obrne v popolnoma nepričakovano smer. Asociacije, izkušnje in spomini so nam sicer lahko v pomoč, kot majhen kažipot, ampak ni nikoli rečeno, da bo pot, ki jo bomo izbrali prava. Tudi, če je preizkušena in utrjena.

Človek, ki je tako prilagodljiv, tako agilen ima ves čas pred seboj tako velike stvari, ki se potem dogajajo  v ozadju, ampak se zaradi nezmožnosti njihovega nedoumevanja odloči, da jih bo ignoriral. Pa je že bolje tako.

Ignorance is a bliss.

  • Share/Bookmark

Alinejce

Alinejno alinejiram alineje. O faksu, če je že ravno oktober, no.

http://1.bp.blogspot.com/-YHjK2LfIQ08/TVqoWpxXhKI/AAAAAAAAAAo/kuTam0DZIA0/s1600/people_studying.jpg

  • Go to second year of faculty, they said. It will be fun, they said. Ko so nam profesorji že prvi teden naložili kupček domačih nalog, kupček seminarskih nalog, literature in kupček ostalih obveznosti, se mi je iz kotička očesa utrla solza, ki enkrat za spremembo na faksu celo ni bila produkt zehanja.
  • Naša fakulteta je najbrž izmed celotne ljubljanske Univerze najslabše organizirana. Tako smo imeli že v prvem tednu vsaj tri prekrivanja na urniku, kar nam seveda onemogoča, da bi hodili na vsa predavanja. Tako pač je, če si v manjšini.
  • V manjšini smo pa zato, ker imam samo dva sošolca. Dva. Sošolca. Smo pa badass trio, ker smo v zgodovini našega študijskega programa prvi, ki smo prišli do drugega letnika. [insert loud applause]
  • Letos programiramo v C-ju, ki je presneto konfuzen jezik. Vsaj tak je prvi vtis. Resno, zakaj mora za isto enovrstično operacijo obstajati pet različnih zapisov?
  • Prvič v življenju imam na faksu družboslovne predmete, ki pa jih žal ne morem jemati resno. Mislim, halo, če za domačo nalogo dobiš pogledat videospot ene pesmi od PinkFloydov, kot tehnik to težko jemlješ kot nek višji intelektualni razvoj, ne?
  • Rabim idejo za izdelek, ki ga lahko še tako zvezan in levorok bloger na stružnici izstruži iz lesa, pa še vedno izpade vsaj malo dostojno.1 Anyone? :D
  • Ko so letos napovedovali predčasnoprisilno upokojevanje zaposlenih na fakultetah so očitno pozabili na enega, ali pa dva profesorja na Strojni. Prvič, ko smo imeli pri enem od njih predavanje sem resno razmišljal, da bi skočil po kakšen prenosni defibrilator. Če bi imeli ljudje na čelu izpisano količino energije bi pri njemu z velikimi črkami utripal rdeč napis LOW BATTERY, do penzije2 pa mu ne dam več niti enega leta. Mislim, če v računalniški učilnici uporablja grafoskop, ki so ga zanj posebej prinesli tja in navaja že zdavnaj poteklo literaturo iz leta 19783 je pač prestar za ta poklic. Sori.
  • Random in spontane stvari so zmeraj zakon, tudi če je to nek geekish trourni LAN party, ki smo ga uspeli na hitrico izvesti v našem stanovanju. Če letaš od računalnika do računalnika na katerih so trije različni operacijskimi sistemi, od teh imata dostop do interneta samo dva, wireless na enem ne dela, ne veš gesla od routerja ter pravih portov za igro in imaš po vrhu vsega še omejeno število električnih vtičnic, kablov in mišk, je to več kot odlična vaja za bodoči poklic. Ampak nam4 je na koncu vse steklo kot po maslu.
  • Ljubljana je še vedno lepa. Seveda samo ob polnoči, na neosvetljenem delu PST-ja, daleč stran od prometa in ljudi. Drugače je pa še vedno ena navadna greznica.
  • To je to.

  1. Izdelek, bloger itak nikoli ne izpade dostojno.. []
  2. ali odpovedi enega od vitalnih organov []
  3. ki jo je najbrž napisal sam []
  4. mi []
  • Share/Bookmark