Vnosi v kategoriji 'stories of my mind' ↓

Votlinsko

Tako sedi vsak človek v svoji votlini. Nekateri imajo majhne votlinice, drugi velike, nekateri zanemarjene, spet tretji svojih niso videli že več let, ker se vedno tiščijo svoj jaz k drugim… In tam je moja. Prirejena zame, ne preveč pospravljena, ne preveč udobna, ampak daje občutek domačnosti, kakršnega se ne najde nikjer drugje. Vhod v njo je zadelan, majhna špranjica prinaša svetlobo od zunaj, ki pa je kvečjemu v nadlego.

http://originalhotels.org/wp-content/uploads/2010/03/kokopin_t5eoc_11446.jpg

Skozi špranjico gledam v svet. Velika je dovolj, da se od znotraj navzven kaže nasmešek, skrije se notranjost in skrije se vse, kar je treba skriti. Radost in sreča se odbijata od sten, vse je na svojem mestu, vetrič, ki pihlja skozi lino je popolnoma dovolj za vtis zunanjega sveta. Kadar se ozračje preveč poslabša je malce večji piš vse, kar se prebije v notranjost, kadar zunaj bije bitko horda tepcev sploh ne dobijo vtisa, da je še nekdo v bližini… Potem pa sredi najbolj mirnega dneva pride nekdo, ki s prvo brco podre tisto težko zgrajeno steno, ki brani pred svetom, takim kot je.

Nemirna svetloba zalije notranjost, nebogljeni prebivalec votline se poskuša skriti v najbolj oddaljen kot, ampak ga roke počasi in vztrajno odvlečejo ven. Potem tava, gleda, se uči, poskuša biti enak drugim, kuka v njihove votline in odkimuje z glavo. Občutek ogroženosti brez varnih sten okrog sebe je enostavno prevelik, vsaka malenkost, ki nežno udari po njem, pusti globoko rano… Njegova koža postaja utrjena, njegov duh pa vedno šibkejši. Med tavanjem enkrat bolj ponesreči zaide v znane konce, do razgleda, ki se ga spomni iz daljnih spominov, iz sanj, ki ga popeljejo v trenutke veselja in dobrega počutja. In, ko zagleda tisto domačno votlino, še vedno čakajočo na njegovo vrnitev se v trenutku otepe grabežljivih rok, od sebe potisne vse, kar ga je držalo in ga poskuša zadržati zunaj. Iz ostankov pregrade prične zidati trden in neprebojen zid. Tokrat ne bo padel pod majhno težo.

V votlino spet sije svetloba skozi špranjico. Ta je manjša kot prej, da bo zid trdnejši in da se slučajno skoznjo ne prelije kakšen del zunanje favne, ki bi zbudil spomine na vse trenutke neusmiljenega udrihanja sveta. Potem pa mimo linice pride tista oseba. Prebivalca v notranjosti pripravi, da se skloni bližje izvoru svetlobe in se mu prijazno nasmehne. Malce mu pomaha, pohvali njegovo votlino in mu notri poda košček sebe, nato pa miroljubno odide. Tako prihaja in odhaja vsak dan, ter pušča za seboj prebivalcu tako ljube delčke… sčasoma se jih nabere že zajeten kup, na posebnem mestu v votlini.

Pridobljenega zaupanja ne izkorišča, pa vendar nekega dne odškrtne delček zidu pri lini in ga vrže stran. Notranjost se ne spremeni, ravno pravšnje svetlobe vajene oči pa še vedno malce zamežikajo, preden se privadijo na novotarijo. Ob vsakem prihodu tako zmanjka delček stene, oseba zunaj pa ima čedalje večji nasmešek, ki se zrcali na obrazu osebe v votlini. Ko je lina končno dovolj velika, da se lahko splazi notri pride, se stisne na tisti najudobnejši stol, nato pa pomaga zgraditi… okno. Nič drugega.

Razgled iz votline je lepši. Vidi se na kilometre daleč, lepote pokrajine, s katero ni potrebna interakcija, vdirajo v prekrasno notranjost, občutek varnosti je pri na režo odprtem oknu enak kot prej, veter pihlja preko na kavču objetega para. Ne ves čas. Ne. Vsak ima svojo votlino v katero se zapre, ko je najbolj hudo, ko se svet pomakne na njune rame in ju poskuša zbezati na plano, ko jima je zrak pretežek za dihanje. In vse je lažje.

Vir slike: http://originalhotels.org/wp-content/uploads/2010/03/kokopint5eoc11446.jpg

  • Share/Bookmark

Ko posadiš drevo…

Vsakemu homo sapiensu se enkrat v času dihanja spodmakne korak.

Večinoma se to dogaja na lepih in ravnih poteh, kjer samo pijano zakolovratiš, nato pa se ali ujameš, ali pa podrsaš z nosom po tleh in za nagrado dobiš prijetno dozo smeha prisotnih. Vedno pa ni tako lepo. Ne. Včasih se zgodi, da se plaziš po stezicah, opazuješ razgled, brezna, prepade, nato pa ti na robu enega izmed njih klecne štorasta noga, kar rezultira v prijetnem drsenju po grušču v temo. Drsiš, mlatiš po zraku, da bi s prsti ujel kakršenkoli oprimek, ampak teh ni, gledaš v temo pod sabo, čakaš in želiš si konec.

Potem pa od nekje zbereš zadnje delce moči, zakoplješ pete in dlani v tla, stisneš zobe in ignoriraš modrice na okončinah, skupaj z ostalimi bojnimi ranami, toliko časa, da padanje preneha. Začneš lesti nazaj navzgor, stran od teme, stran od bridkega konca, stran od lastnega bita, ki je po začetnem strahu prvi obupal in se vdal v usodo.

Najdeš tisto tiho, mirno točko. Osamljena leži na prisojni strani, bližnji potoček ji neprenehoma poje svojo klokotajočo pesem, oddaljena od vsega mirno čaka nate, kot oaza pribežnika v puščavi. Z novo energijo kar z rokami pričneš kopati, zemlja leti na kup… ko prideš do skale je kup še vedno majhen. Brez razmisleka, zaslepljen od lepote kraja, vzameš sadiko mogočnega drevesa, jo postaviš v plitvo luknjo in z nogo poteptaš tiste nekaj mehke prsti. In drevo raste.

Vetrič tiho veje skozi njegovo krošnjo, sonce mu nežno mane liste, kot bi ga ljubkovalo, korenine se dokopljejo do roba potočka. In drevo raste. Postaja mogočno, visoko, veje so na višini, kjer jim nihče ne more do živega, mimoidoči ga opazujejo od daleč, čudijo se njegovi enormnosti. Pod viharjem se upogne, med neurjem mirno stoji in čaka, da bo minilo. Nič mu ne more suša, ne vročina. Krošnja postaja težka, poganjki terjajo vedno več hrane, vedno več skrbi, ampak se drevo ne da. Drevo raste.

Nekega dne se mu približa veter. Upre se v njegovo zelenje, upogne veje. Škripanje lesa se sliši na kilometre daleč. Drevo stoji, čaka, da veter mine, da bo spet raslo naprej, v višave, v kraj, kjer se vrtinčijo ptice in se podijo oblaki. Zemlja okrog drevesa se v trenutku vda. En mravljični dih se veje vzpenjajo v nebo, naslednji izdih tih trušč preglasi zvok tekoče vode. Plitva zemlja je držala korenine, držala je deblo, ko pa so veje v svoji moči presegle tisto pravo težo, je popustila. Dajala je podporo, svoj temelj, vendar daleč pod mejo zahtevanega.

http://i108.photobucket.com/albums/n40/mannyromano/FallenTree.jpg

Zdaj drevo leži. S koreninicami se prijemlje, da ne zdrkne v prepad pod seboj. Vejice rastejo počasneje, zmanjkuje jim podpore, vsaka malce lačna žival pride grizljat drobne poganjke, deblo ostaja, vendar kaže v napačno smer. Moralo bi obračati svoj pogled navzgor, k orljemu letu, k svetlobi, zdaj pa s vso težo pritiska na svet pod seboj. Čaka svoje poslanstvo.

  • Share/Bookmark

Krajevna krajišča

Naj že na začetku navedem, da ima posebne zasluge pri nastanku tele objave blogerka, študentka in nadvsesploh dobra duša Tina, ki je zapis lektorirala in iz zoca, kakršnega ponavadi pišem, naredila berljiv blog. Hvala!

https://hankblog.files.wordpress.com/2012/04/thank-you-cat-meme-generator-ntaaawwww-fank-you-really-much-5bb7cf.jpg

Ko sem se zadnjič peljal skozi vas po imenu Črnec, nato pa prispel naravnost v Zadnike, me je prešinil cel kup spominov na različne kažipote, table in napise, ki sem jih srečal, ko sem kdaj križaril po različnih delih naše deželice. Res je, da imamo na notranji strani naše državne meje ogromno krajev, katerih imena se razlikujejo glede na pokrajino, dialekt (tega smo na temu blogu že obdelali) in način življenja tamkaj živečih prebivalcev v preteklosti.1

Pojavlja se, da so naša naselja kar precejkrat poimenovana z raznimi vseslovenskimi besedami in je istoimenska možno najti ravno v vsakem kotičku države. Tako skoraj vsak državljan pozna kakšen kraj, ki se konča na vas, selo, brdo, vrh, hrib, ali vsebuje besede (z)gornji, spodnji, gorenji, dolenji, mogoče katerokoli izpeljanko besede nov, precej pogosti pa so tudi pridevniki nemški in sveti. Zagotovo bi se našla še kakšna vzorčna skupna točka med vsemi šest tisočimi naselji, ampak obstaja težava, da so le-ta, najbolj pogosta obenem tudi najbolj dolgočasna.2

Kot sem povedal že takoj na začetku, imamo pri nas cel kup imen naselij, pri katerih se povprečen državljan vsaj malo popraska po glavi in kakšnega lokalca z veseljem vpraša, od kod izhajajo. Pri nekaterih je celo skorajda nemogoče obdržati resen obraz, druga so pa za domačine lahko vsaj malce sramotna, če ne že žaljiva. Ker smo v teh vrsticah že vajeni leteti po Sloveniji v polkrožnem zavoju, bomo obdržali navado in si na hitrico pogledali, katere besede izmed mnogih se meni zdijo vprašljivega slovesa.34

Če mi, spoštovana gospoda, dovolite, bi ponovno začel kar v naših, dolenjskih koncih, zgoraj omenjena Črnec in Zadniki sta namreč šele začetek. Navkljub temu,  da so ravno dolenjci po poimenovanju krajev med bolj izvirnimi, je precej nenavadno, da se točno v tej pokrajini nahaja majhna vasica, poimenovana kar Vas. Tej manjši spotiki se hitro izognemo, ko naletimo tudi na Pošteno vas, Bušečo vas in med vsemi najbolj smrdečo Bruhanjo vas. Možakar, ki je nadel5 ime Mali Stari vasi, si ni niti predstavljal, da njegova stvaritev ne bo nikoli niti v najmanjšo konkurenco Bogi vasi, katera pa za mesto najdepresivnejšega kraja že dolgo tekmuje s krajema Malo Hudo in Polom. Seveda, Dolenjska ne bi bila vredna tega oklica, če ne bi nekje omenila svojih najbolj opojnih produktov, zato je nekam v svojo sredo postavila nekaj hišic in jim brez usmiljenja nadela ime Vino. V zapeljivih pomenih ji tesno sledi Žejno, kateremu ponavadi sledijo Željne, od njih pa ni več daleč do Zdihovega, rezultat vsega pa so očitno Znojile.6 Res se mi ne sanja, kam bi v tej zgodbi dodal Celine,7 Češnjice, slovnično nepodkrepljeno Muho vas, čudno zveneči Dolenji Globodol, ali pa Piršenberg… Vem samo, da bi se po rojstvu v vasi Svinjsko od tam kar hitro odselil.

Po stari navadi moram omeniti tudi Belo Krajino.8 Ti9 Slovenci sicer niso Sredgora, kot zatrjuje eno od njihovih imen krajev, se pa njihovi Čučkovci, Čurile in Butoraj težko kosajo s krajem, ki je preprosto Bedenj. No, nenavadno je tudi, da nekje v naši kokoški obstaja vas Čačič, še posebej ker ni samo ena, ampak sta vihro časa preživeli dve.10

Štajerska regija čisto nič ne zaostaja za našo. Predniki severnjakov so, kljub manjšemu številu  razdrobljenih vasic po njihovih hribovjih, kar pridno zbirali primerne pridevnike za različna mesta v okolici. Tako se iz Drvanjih kaže njihova navezanost na vse, kar je povezano s sekiro,11 semkaj najbrž spada tudi Unično. Boben in Ples nakazujeta na njihovo nagnjenost k zabavi. Ljubezen do slovnice je na daleč vidna v kraju Šumnik, poznavanje zgodovine in geografije bi lahko našli v Galiciji, umirjen štajerski duh pa bi skorajda prišel do izraza v vaseh Tihaboj, ali morda Prerad. Čisto nasprotje tega se seveda kaže v Mali štangi, tudi v Bolečki vasi, če ne že kar v Trotkovem. Aja, ne samo, da imajo štajerci Pečico v občini Podplat, ampak v svojem ponosu tudi malce kopirajo od bolj jugozahodnega dela države in so si pripravili čisto pravo, pravcato Morje. Za predzadnji kraj lahko omenim v njihovem narečju zanimiv Sestrže, za konec pa še Konc. 12

No, če skupaj vržem Prlekijo in Prekmurje, zagotovo pridem do prelepe zbirke smešnih, zanimivih in omembe vrednih imen, ki pa jih je po nekem čudežu čisto preveč. Očitno je normalnemu človeku vsak naključen pridevnik, samostalnik, ali pa glagol, ki mu pomurci dodajo končnico “-CI” takoj bolj estetski in smešen. Da ne bo objava dolga 5000 besed bom raje omenil samo nekaj posebnežev, kot je recimo od osebe z bipolarno motnjo poimenovana Stara Nova vas, športno usmerjeni Skakovci, v nasprotju z njimi lenobni Neradnovci, njihovi tesni sodelavci, živeči v Bolehnečecih in seveda nerazumljiv Krplivnik. Čisto neobičajno izzveni13 tudi tista njihova Tišina.

Če gremo naprej proti Koroški, kaj kmalu ugotovimo, da je število njihovih naselij izredno majhno. Poleg tistih splošno znanih pomembnejših mest14 nobeno ne izstopa preveč, kljub temu pa sem se uspel dokopati do smešno zvenečega Činžata in Podvolovjeka. No, za tiste, ki bi radi počitnice preživeli nekje bolj na vročem pa  jim je do Sahare predaleč, imajo tam tudi pravo Puščavo. 15

Gorenjska ima najmanj dva kraja, v katerih res ne bi rad živel.16 Eden je Kokošnje, drugi pa se ponaša z imenom Binkelj. Pravzaprav bi se težko privadil na katerikoli njihov kraj. Čeprav je Zgornje Stranje le eno črko stran od opravljanja velike potrebe, mi je to čisto premalo zanimivo in se v tistih koncih raje držim nasveta, ki mi ga dajo Obrne in njihova soseda Okrog. Še ironija: poleg tega, da imajo Štajerci sredi celine morje, jim Gorenjci ne ostajajo dolžni in so na svojih tleh zgradili Ladjo, ki pa najbrž še dolgo ne bo plavala ne na Štajerskem, niti v Jadranu.

Oh, joj. Od precej velikih zbirk mi je ostala še Primorska. Lahko priznam, da so tamkajšnji prebivalci nadpovprečno iznajdljivi in ustvarjalni. Kovk, Dokležovje, Ceglo in Gonjače zvenijo precej običajno, ko izveš še za Materijo, Ritomeče, Govejk, lokaciji primerno Morsko 17 in Barko. 18 A obstaja kdo, ki se vsaj malo ne nasmehne pri omembi vasi Večkoti? Ali pa se pošteno ne začudi, kje so se izgubili preostali samoglasniki pri Nožed? Ostanejo nam samo še Bogo in popolnoma nasprotujoče Krasno, poleg vsem znanega19 Ritoznoja je tam nekje tudi še veliko bolj smešna Hudajužna.

Hiter skok na Notranjsko nam pokaže samo vedno srbeče Čohovo, tesarske Dilce in neizvirni Jelendol.

Počasi se približujemo koncu potovanja, saj nam je ostal samo še osrednji del države. Ker ga večinoma zavzemajo večja mesteca so bili kandidati za tale zapis trije. Za utrujene so poskrbele Klopce, za začudenje živalske Volavlje, za nesrečo lastnih prebivalcev, ki so najbrž oklicani za rovtarje, pa svoj čas zapravljajo pristne Rovte.

Tako.

Če koga zanima kje se najde imena slovenskih krajev je to tukaj. Statistični podatki o naši državi in njenih prebivalcih pa po kliku tukaj.

CC.

http://nuckinfuts.blog.siol.net/2011/02/26/dialekticni-dialektizmi/

  1. recimo, če je pokrajina vinorodna, se ime kakšne alkoholne pijače kaj rado pojavi v okoliških naseljih []
  2. resno, vzorci so kr neki []
  3. ali nekaj podobnega, mal mi je zmanjkal uvodnih besed, pa to… []
  4. aja, pa lahko omenim, da so najbolj izvirni pri imenih ravno dolenjci in štajerci, zato bo njim posvečenih največ vrstic. []
  5. izvirno []
  6. Tukaj sem hotel pritakniti nek podpomen v celotno zgodbo, ampak zadeva zahteva preveč truda, evo. []
  7. pa ne Dione []
  8. Ne vem zakaj, ampak dejmo, a ne. []
  9. ne- []
  10. Spodnja in Zgornja []
  11. a sem pozabil opozorit, da se rad norčujem iz stereotipov? No, zdaj veste. []
  12. Jap. Krajevno ime. []
  13. he-he []
  14. vasi, sel, brd, kakorkoli že []
  15. izgleda, da je ta nekje na robu Koroške, oziroma skoraj na Štajerskem. Vsem prizadetim se za moje znanje geografije srčno oproščam. []
  16. poleg Jesenic []
  17. le, da je to Morsko precej daleč od obale []
  18. Tudi precej oddaljena od morske vode. []
  19. seveda, spet, zaradi alkohola []
  • Share/Bookmark

Žabice, gobice in še dve pomanjševalnici

Vem, vem. Počasi bi se lahko med zapisi znašla kakšna objava uglašena na kakšno bolj humorno noto. Ampak tukaj na samem res nimam veliko stika z ljudmi, pri katerih mi običajno notranji odkimovalec z glavo® sproži svoj ritmični nakazovalec nestrinjanja s tistim, kar so čutni organi ravnokar zaznali. Tokrat je ta na dopustu, tako tudi nimam idej za norčevanje iz vsega kar leze in migeta. Vseeno smo seveda nekje blizu tistega časa v mesecu, ko mi ob lobanjo trkajo ideje željne odprtega1 prostora,

Sicer mi notranjega dela glave ni nič kaj bolj škoda, kot zunanjega,2 vendar sem se zaradi neprijetnih občutkov vseeno potrudil in uporabil  skrajne ukrepe iskanja motivacije za pisanje. Tako sem neuspešno presedel svoje trenutke na od vsega oddaljenem travniku in opravil krajši sprehod, kar pa ni imelo posebnega efekta, razen klasično prepodene srne,3 kateri je našo kosmatinko ponovno uspelo prepričati, da je v bistvu lovski pes in sta oddirjali nekam v oddaljene goščave. Vrnila4  se je seveda brez kakršnekoli krače, vratu, ali vsaj kosti z dovolj mesa za en majhen piskerček juhe. Brez problema torej razglasim, da je lovska kariera našega vrlega čuvaja bolj…. na psu.5

No, kakorkoli, s tem zaloga motivacije še ni bila izčrpana, zato med neizbežnim mračenjem sedim tukaj pred hišo, s prenosnikom v naročju, na poceni stolu, ki ima namesto sedala trdno mrežo in manično tipkam te vrstice brez, da bi se za trenutek ustavil in premislil, ali pa se vsaj zasekiral za kupček lačnih komarjev, ki me kapljico za kapljico poskuša snesti. Ko bi le vedeli, da me je za njihova majhna usteca čisto preveč, pha. Sicer pa so na splošno ti mali krvosesi v naših koncih precej kultivirana bitja in se res ni treba ukvarjati z vsakim malenkostnim vbodom, ki jim pride na pamet. Za razliko od ene zverine, ki me je enkrat nekje v Žabariji ob Savi prikrajšala za zajetno količino življenjske tekočine vredne kakšnega krvodajalca, ali pa dveh.. Seveda se mi tudi takrat pred očmi še ni narisala tema, pa tudi prebledel nisem, le nemarno velika bula mi je ostala na desni roki. Precej neestetska zadeva. Ampak itak ne delam v šovbiznisu.

YouTube slika preogleda

Jaz sem črna, črna, črna ofca…Ja vem, komad večinoma namenjen bolj ženstvenemu delu populacije, vendar, če ignoriramo njegov glavni point in poleg tega še večino ostalega besedila, refren in nekaj kitic, dobimo ven najmanj dve pametni misli. Plus, očitno sem postal mahnjen na nekaterim debilno zveneče vokale. Kaj čmo.

Torej, baje v zgoraj omenjenem mestu ravno v temu času poteka nek festival poimenovan Film pod zvezdami, kjer pod milim nebom vrtijo filme.6 V kolikor poznam stanje7 v naši prestolnici 8 tem filmom manjka tisti poglavitni del in to so zvezde. Ampak ne tiste ameriške, ki običajno skačejo po velikih in malih ekranih, ampak čisto prave, pristne zvezde, iz kupa gorečih plinov, kemijskih reakcij na skoraj nepredstavljivem nivoju in velikansko gravitacijo. Tako se mi vsaj zdi, če primerjam njih število, ko se v nebo uzrem tukaj, kjer moja hrbtenica trenutno podpira glavo, ali, če navzgor pogledam v širnih betonskih stepah Ljubljane. Pa danes ozračje sploh ne dopušča kakšnega posebno čistega pogleda.

Če za nekaj časa zasenčim zaslon meni ljubega prenosnika in poskušam razbrati čim več splošnega vzdušja v tehle krajih se res brez problema počutim kot Robinzon, ko je priplezal iz razbitin očitno (pre)slabo grajene ladje. Le, da tukaj ni morja, niti slanega vonja, niti kokosovih palm, niti odbojkarske žoge poimenovane Will,9 kaj šele domorodcev, pri katerih bi za posladek po kosilu veljala leva mečnica naključnega mimoidočega.10 Je pa tukaj otok. Lep košček zemlje, zunaj divjaško usmerjenega sveta. Oddaljen od civilizacije, da na poti v smeri proti njemu še kakšen domačim občasno preveri karto. Za ziher. Šum gozda zapolnjuje dan, črički pojejo svoje melodije v temi. In zakaj to11 omenjam? Ker vsak trenutek preživet v mirnosti in opazovanju obzorja shranjujem nekje v sebi za takrat, ko bodo časi težji, ko bo življenje brcnilo drevo, ali več njih, nogi na pot. Take sekunde štejem za dragocene zagotovo že od časa, ko sem v srednji šoli še neveden in živčen odšel od doma na opravljanje popravnega izpita, pa sem se tik pred vstopom v avto ozrl naokrog, trikrat globoko vdihnil zalogo čistega zraka in si zapomnil popolnoma vsak najmanjši vtis tistega migljaja z očmi. Ko sem kasneje sedel pred profesorico z enormnim cmokom v grlu so se mi veke zaprle, možgani pa so v njihovo temo priklicali tisto shranjeno interaktivno sliko. Kot podivjan konj s hrbta sem stresel vse kar sem vedel in si mislil študirani osebi pred seboj in dobil tisto trojko.

Sicer pa, da me butasti spomini preveč ne prevzamejo… Vam lahko dam nasvet za deževne in druge dolgočasne dni: Pejte brat tole blogerko. Ne samo, da ima zanimiv spekter zanimanj in kako modro pripravljeno na koncu prstov, tudi pisana beseda ji teče kot voda čez Niagaro. Vsekakor lahko tole zadnje vzamemo tudi kot nujno, ne samo, kot nasvet.

Za danes bodi dovolj, jutri pa dobite pod nos eno športno obarvano objavo. Upam, da bo @kracalnik sledil mojemu zgledu :mrgreen: 12 Zdajle pa odhajam do postelje, kar je v popolni temi in z medlo svetlobo prižganega računalnika prav posebno opravilo. Ćus.

http://kracalnik.blog.siol.net/

  1. in najbrž tudi lepše negovanega []
  2. za zaščito pokritega z dlakasto tvorbo []
  3. tako veličastnih skokov že dolgo nisem videl []
  4. psica, ne srna []
  5. He-he. []
  6. le kdo bi to lahko razbral iz imena? []
  7. situacijo []
  8. glede na to, da zadnjih 7 let tam preživljam po 5 dni na teden se sme sklepati, da vem o čem govorim []
  9. ja, ja, vem. Sem prebral knjigo, ne samo gledal filma. []
  10. Upam. []
  11. ponovno []
  12. Neki internega, kar se mi RES ni dal napisat v tisto skype okno, v katerem trenutno poteka debata z njim :P []
  • Share/Bookmark

Tok misli #14

Spet je tam. Na nebu mirno, bleščeče in ob dobrem pogledu razrvano. Kot vsak dan sveti na ta del sveta, poleg tega pa je kar težko dojeti, da v isto bulijo tudi na stotine kilometrov daleč, v krajih, katere so še pred 500 leti opisovali z bujno domišljijo in ob vsej neznanosti s stisnjenim grlom od strahu, te dni pa so malodane en klik vstran. Danes… danes je drugačna. Tokrat je njena svetloba močnejša, vpliva lahko na vsako človeško življenje, v svoji okroglosti pa lahko tekmuje z marsikatero drago žogo.. Tisti majhen oblaček okrog nje ji daje nek poseben čar, kot da bi se leto star risov mladič ljubko skrival za pajkovo mrežo, čakajoč na trenutek, ko bo nekdo vtaknil kakšno okončino v njegovo bližino, nato pa bo pokazal koliko zob in krempljev je v zadnjih mesecev uspel nabrusiti. Vsak krater piše milijone let staro zgodbo, vsaka temna lisa na njenem površju govori o skorajda nemoteni tišini, ki vlada na njenih oddaljenih, pa tako bližnjih ravnicah.

Stojim ji naproti, skrivam se ji za vejami javorja z gromozanskimi listi, ki mečejo svojo senco na tla, poleg moje. Neverjetni detajli, ki jih ob določenih trenutkih to nočno telo uspe narisati po pokrajini me vedno uspejo presenetiti. Kilometre in kilometre daleč je pri skorajda dnevni svetlobi mogoče videti in razločiti drevesa, hribe in opazovati razpotegnjene sence starih smrek po travnikih. Narava je nemirna. Črički pojejo v nekih nenavadnih tonih, v zraku je poleg vetra nek nenavaden šum, iz oddaljenih vasi prihajajo zvoki, ko se ščeneta in psi lajajoče zaganjajo v konce verig in mreže pesjakov. Izza vogala se zasliši topot tac, ko naša najčrnejša zverina končno zavoha, da ji družbe zunaj ne delajo več samo sove in mačke. Tudi ona se v nenavadnem zanosu zaganja vame in mi pleše pod nogami. Že kaj kmalu se pokaže, da glavni razlog za čudno vzdušje zagotovo ne plava po nebu, ampak je še kako bližji. Pes našpiči uhlje… Nekje v dolini se zasliši eno čisto pravo zateglo volčje tuljenje. Končno razumem vse opise nasršene kože in mrzlega občutka na telesu, ki sem jih kot mulc bral v raznih pustolovskih knjigah. Res, da sem že slišal “v luno” tuliti psa in me je zadeva popolnoma prevzela, ampak zvok, ki bi tako jedko zarezal do kosti, v ušesu zbudil žalost in malce zasolzil oči, je čisto nekaj drugega.

http://rlv.zcache.com/full_moon_wolf_speckcase-p176485555490740202z89os_400.jpg

Po hitrem postopku odrinem kužata proti hiši in se tudi sam odpravim v varnejše zavetje svetle noči. Še vedno izpred praga opazujem tisto tišino, ki to ni. Težko si predstavljam množice živih bitij, ki povzročajo celoten šum. V mestu je lažje… vsakemu zvoku se da podati izvor, tu pa tema vedno in povsod zakrije pravega storilca. Notranje zadovoljstvo je v takih trenutkih vedno najvišje. Misel mi prekine tista klasična… “če bi le znal ujeti trenutek.” Umetnikov ne bom nikoli razumel. Njihov način življenja in razmišljanja mi je, kot tehničnemu človeku, preveč daleč. Ob zgoraj opisanem času jim lahko vseeno samo zavidam tisto sposobnost, da svoj umotvor in vse videno, slišano in čuteno brezčasno ujamejo na nekem mestu.

Zmanjkalo navdiha za nadaljevanje.

  • Share/Bookmark

Tok misli #13

Albert je rekel: relativno.

Torej, z sedalom sem parkiran na ta spodnji polici zgornjega hriba, s prečudovitim  razgledom in se  aktivno ukvarjam1 s tem, da bi misli zapodil v katerokoli pametno smer, vendar mi po stari navadi ne uspe. Okoliška flora tokrat namesto navdiha kvečjemu zabada sveže pokošene ostre konce v delikatne predele, izpod nje pa navkljub večernemu hladu puhti čez dan nabrana toplota. Kar zapazi oko je tisti mali mravljinec (recimo mu Franci), ki med požgano zemljo in razredčeno travo cik-cak, kot se za avtohtonega rdečega mravljinca spodobi, išče najkrajšo pot do mesta, kjer bi počil vseh šest nog. Med iskalno akcijo2 spleza na prvo bilko in za trenutek obvisi na vrhu, nato pa se dramatično in precej nespametno vrže v globino. Nekaj centimetrov nižje pristane točno na mezincu srednje leve noge svojega kolega, nato pa se smejoč skupaj odpravita domov. V tistem trenutku vizualna interpretacija okolice doživi novo razsvetljenje, ko se miselni organ3 začne zavedati vseh gomazečih detajlov okolice, kamor je pripeljal svoje transportno sredstvo.4 Od tistih nekaj kvadratnih metrov na površini katerih se da še razbrati in ločiti tekajoče žuželke se oči takoj obrnejo v okolico, kjer je teh kvadratnih metrov skoraj neskončno mnogo, misli pa takoj razvijejo vprašanje koliko podobnih Francijev bo v naslednji minuti uspešno opravilo kaskadersko vlogo plezalca in prostega padalca, nato pa veselo odcapljalo domov.

Pa to še ni vse. Koliko teh Francijev je na ravninah in gričih od tod pa do glave naše Kokoške in koliko travnatih bilk bo trpelo pod njihovo težo? Kaj pa tisti, ki gospodarijo nad velikimi polji Kansasa in so se iz Francijev že zdavnaj preimenovali v anglikansko zveneči Frank? Sploh razmišljajo o tem, da nikakor niso edini, ki bodo danes na e-mravljinčni blog na e-mravljičnem internetu zapisali kako čudovit razgled je ponujala tista na pol odrezana travica? In se mi pogled ustavi na zahodu, ob čudoviti svetlobi naše najbližje zvezde. Taistega nebesnega telesa, ki ga je eno uro nazaj opazoval osamljen bloger v stepi Rusije, taistega, ki ga bo čez šestdeset minut ujel pasti v Atlantski ocean nek osamljen bloger v Wallesu. Evo ga:

http://ubuntuone.com/37e8SQphcDupxgXAeoL86n

Potem se nenadoma tiste težave in problemi, ki drugače napolnjujejo glavo spremenijo v problemčke in težavice. Pogled na svet se zbistri, detajli napolnijo vidno polje. Nenadoma postaneš ponosen na Francija, ki je splezal na tisto bilko. Tudi, če je tja prišel ponesreči, tudi, če je njegovo dejanje ne bo imelo večjih posledic od zloma mezinca njegovega kolega, tudi, če je isto dejanje ponovil prav vsak mravljinec od tod do Urala… Presneto, pogumnež si bo zapomnil izkušnjo za vse življenje.

Je življenje posameznika sploh pomembno? Se da poleg vsakodnevne rutiniranosti in zdolgočasenosti sploh kdaj doseči čarobnost vsakega trenutka, ki se ponavadi predvaja v filmih s hollywoodskimi tendencami, kjer v ozadju ves čas igra glasba, prijetna vzdušju. Nikoli se namreč ne zgodi, da bi se stvari v tistem malem in zaprtem svetu, v katerega se posameznik zagrajuje, zdele, kot da potekajo po vzorcu Zasnova->Zaplet->Razsnova, ampak po količini detajlov in malenkosti, ki lahko vplivajo na potek prej spominjajo na celotno knjižnico romanov, stisnjenih v prostorninsko izredno majhno glavo. Vendar vedno brez glasbe, vedno brez zunanjega pogleda bralca, očitnih badguy-ev, na daleč vidnih slabih odločitev, ki lahko vodijo samo v poraz, brez slavnega in nadvse inteligentnega odrešitelja, ki naj bi vskočil v zadnjem trenutku pred katastrofo. Ne. Ker do katastrofe sploh ne pride.

Iz dneva v dan se nek tepec posveča iskanju tiste bilke, tudi, če bo na koncu padel z nje. Ampak ni bilka tista, ki povzroči padec, temveč je glavni krivec ravno ta želja. Tudi, če celo življenje ždiš na trdnih tleh, ki so varna, zanesljiva in ti nudijo vse kar potrebuješ za preživetje do jutri, bo nekje v globinah prisotna tista želja po bilki, po romantični, filmski ali pa gledališki sceni, ki bi pretresla umirjen svet. In… a je točno ta francijevskost tista stvar, ki bi morala biti jutranji izgovor, da ustaneš iz postelje, ter čakaš nov dan?

Bravo Franci.

p.s. Vsa imena v zapisu so na željo sodelujočih lažna in se morda sploh ne navezujejo na resnične osebe.

  1. bolj poizkušam []
  2. Franci []
  3. možgani []
  4. torej trup z vsemi okončinami []
  • Share/Bookmark

Profil blogerja

V temu zmedenemu svetu, ki so ga s svojimi dejanji in nepremišljenimi potezami ustvarili naši predniki je težko najti kakšen univerzalen vzorec obnašanja, kar pa nekaterim1 še ne prepreči, da ne bi vsaj poizkusili/šali. Tako sem v času odkar pišem ta blog imel priložnost v kontakt2 stopiti s kar nekaj izredno zanimivimi in sposobnimi osebami, pri katerih pa sem seveda poiskal lastnosti, ki so jim3 skupne. Ker je blogosfera4 velika in, tako kot realni svet, raznolika smo se seveda ujeli le z določenim delom tega virtualnega prostora. Naštel bom nekaj najbolj pogostih lastnosti, od katerih so nekatere lastne tudi meni, vi pa mi povejte, če se najdete v kateri :mrgreen:

Torej, kaj povezuje profile povprečnih blogerjev neke “študentske kaste,” ki se pojavlja po internetu?

  • Dijak/študent, starosti med 16, mogoče 17, pa tja do 25 let;
  • Bivši, ali pa bodoči gimnazijski maturant;
  • Ne ve točno, kaj bi rad počel v življenju in se bo (se je) vpisal na fakulteto, za katero bo skozi leta spoznal, da ga mogoče res zanima;
  • Brez resnih hobijev in oprijemljivega cilja v življenju;
  • V osnovni in srednji šoli je bil precej dober pri pisanju različnih spisov, kar mu je dalo občutek, da ima prihodnost v pisanju;
  • Kljub bistrosti že celo življenje ne izkorišča vseh svojih potencialov;
  • Bere, ali pa je vsaj v življenju prebral veliko leposlovne literature, večino knjig za bralno značko in domača branja;
  • Besedni zaklad mu presega “stari ej, mudel, bed, kwa me je skreku” ;
  • Ima bujno domišljijo in je v kreativnem smislu zelo izviren;
  • Najlažje se izraža s kompleksnimi mislimi, ki najbolj pridejo do izraza v pisni obliki;
  • Pozna večji del slovnice in jo ob primerni priložnosti rad pokaže tistim, ki je ne uporabljajo;5
  • Ukvarja (se je ukvarjal), ali bolje rečeno: se poskuša ukvarjati z vsaj enim športom, večino telesnih aktivnosti pa zabeleži in deli s svetom. Za lasten ego;
  • Prezira večino “mainstream” kulture v smislu spremljanja politike, športa in rumenih medijev;
  • S previdnostjo in kritičnim razumom uporablja6 socialna omrežja (torej FB) in pozna nastavitve zasebnosti;
  • Na omenjenih socialnih omrežjih ne razdaja preveč informacij, ni v sorodu s polovico sošolcev ter prijateljev in se na splošno zgraža nad splošnim stanjem socializiranja drugih;
  • V prostem času se NE ukvarja s konzumacijo velikanskih količin alkohola na časovno enoto in se v svoji rahli asocialnosti nasploh nerad zadržuje v hrupnih in nagnetenih prostorih, kjer se ne da normalno debatirati;
  • Ima odprt pogled na svet, veliko razmišlja o nevsakdanjih stvareh in premore delček družbene kritike;7
  • Ve kdo je George Carlin in pozna nekaj njegove filozofije;
  • Sposoben je napisati več kot dve vrstici teksta brez slovnične napake (Chemfusion in nmohoric – odštejmo tipkarske škrate, prav? :P )
  • Premore znatno mero sarkazma, za katerega pa težko prizna, da je globoko zažrt v njegovo osebnost;
  • Spozna se na računalniško tehnologijo do te mere, da zna kar precej težav rešiti sam;
  • Nagnjen je k oversharingu.8
  • Občasno se ukvarja z nenavadnimi hobiji, kot so people watching, iskanje vzorcev na neprimernih mestih, igranjem psiholoških iger in podobnimi traparijami;
  • Zna dobro utemeljevati svoje mnenje;
  • Ima precej velik ego,9 kar pripelje do tega, da redno spremlja statistiko obiskanosti svojega bloga;
  • Na splošno preživi kar precej časa na računalniku in se prek njega žal tudi socializira;
  • Redno spremlja in komentira lepo peščico blogov;
  • Ne mara Dajane in/ali njenih zapisov.10
Vem ja, nekatere lastnosti so privlečene iz dna pet, ker sem vas hotel čim več polinkat :) 11 Aja, vem koga sem pozabil. Alamea in Amaranth pač ne spadata v te kategorije.

Kakorkoli že, to naj bi bile neke lastnosti, ki so skupne nekemu določenemu delu blogerjev. To sem sicer že napisal, ampak nočem, da pride do kakšne pomote. Možno je, da so naštete stvari čisto človeške in so pogoste tudi med osebami, ki ne pišejo ravno blogov, ampak tukaj ne gre zato.

Sem se veliko zmotil? :mrgreen:

  1. recimo meni []
  2. če ne drugega vsaj v virtualni []
  3. ali pa nam []
  4. je ta izraz sploh še aktualen? []
  5. grammarnazi []
  6. če sploh []
  7. to ni enako pritoževanju in bentenju čez vse živo v stilu kok mi gre na živce.. []
  8. I know you saw it coming :) []
  9. ok, ok, samozavest []
  10. to je bila čista provokacija, vem []
  11. če sem koga pozabil naj ne zameri, ker ni bilo nalašč []
  • Share/Bookmark

Tok misli #12

Kadar se v vidnem polju vse obarva na odtenek temno sive, ki počasi spominja na črno zagotovo ni krivo poletno sonce, ki je po stari navadi vedno visoko na nebu, niti ni kriva megla, ki zadnje čase na različnih višinah rada navlažuje zemljo, ampak glavni razlog tiči v očeh samih.

Čisto brez problema bi se nepridiprava, ki to povzroča, lahko iskalo v nečemu površinskemu, skorajda plehkemu. Vsak bi s prstom najprej pokazal na bližajoče izpitno obdobje, na preveč čustvene odzive, ki jih nosijo bližnji pod stresom in podobnimi pritiski. Ampak tokrat je zadeva veliko globlja, močnejša in trdnejša.

Likvidacija bedarij in motečih ljudi na vseh koncih je sicer olajšala vsak dan, ampak je zaradi potrganih vezi, preko katerih so se zgradili zidovi in se postavila straža, postala ena izmed najbolj bolečih izkušenj. Biti osamljen pri vseh milijardah ljudi na svetu zveni nemogoče in na sploh debilno, kot vsaka neumnost pa je tudi ta oddaljena le en nepremišljen korak vstran. Ampak izkušnje pravijo svoje in zahtevajo tudi tako radikalne ukrepe. Ostali so ljudje, ki mislijo, da so blizu, pa vendar ne morejo do tistega dela, ki je ostal za obzidjem. Zakaj? Ker se je vedno izkazalo, da ga nihče ne prenese in da mora ostati tam zadaj, skrito in premlevano samo v prvi osebi. Tudi tokratni poizkus ni bil izjema in se je navsesplošno zaupanje spremenilo v kratke in odsekane stavke, brez pomena. “Heh, sej bo.” in ohladitev odnosov. Nihče pač noče poslušati nekoga, ki razdaja sebe.1  Itak pa je vsak zadolžen za svoje težave in reševanje le-teh, pomoč pa je itak samo tisto, kar daješ, ne ponujaš, tako da se bo samotarskost od zdaj naprej še toliko bolj povečala

Svet je grozno glasen. Vsak trenutek se polni z vpitjem in dretjem življenja vsakega najmanjšega bitja in kateregakoli produkta človeške vrste. Kljub vsemu ga z najmanjšim trudom preglasi lastni jaz, ki na zaprtem kraju išče debilni optimizem in ignoranco, ki sta se včasih bojevala kot konjenica in pehota. Večkratni prebliski, da je vse enako kot je bilo in da se bi morala moč za nadaljevanje poti skrivati pod zadnjim zvrnjenim kamnom, niso v pomoč. Zaprta vrata so odsekala vez z zdaj propadlimi načrti, upanje še tli, ker mora, iz navade. Ko si enkrat dovolj globoko ne izplezaš več.

Je prepozno? Prepozno je.

  1. No, eni ostajamo taki debili… []
  • Share/Bookmark

Živjo klapa

Najprej naj se opravičim, da je tukaj nastalo takšno zatišje. Moje miselne kapacitete trenutno zapolnjuje pospešeno iskanje zdravila za raka, aids in še dve smrtonosni bolezni, reševanje konfliktov s Severno Korejo,1 z ekipo izurjenih filozofov pa smo že hudo blizu odkritju univerzalne formule za vsa eksistencialistična vprašanja in večno mladost. Občasno me nekje v ozadju glave spreleti tudi ideja, da se bliža izpitno obdobje in bom moral povohati nekaj zapiskov in knjig, vendar se ta domiselnost le redkokdaj pretvori v praktično izvajanje. Glede bloga, oziroma začasnemu pomanjkanju objav na njem, se niti ne sekiram ker, če lahko to počnejo veliki, lahko tudi jaz.

No, pa da ne bom preveč zašel naj s spoštovanim občinstvom dveh, ali treh bralcev delim nekaj naključnih misli, idej in mnenj:

  • Ker se že dolgo nismo slišali2 je seveda primerno debato začeti z najbolj očitnim: vremenom. Jejhata, ampak sneg maja? To je že po standardu vredno omembe. Da me ne bo kdo obtožil, da lažem, je tukaj en dokaz. Ali pa dva. Sicer pa je nekaj dni hladu pred poletno vročino več kot prijetnih. Tukaj pa zaključimo te klišeje in pojdimo dalje, ok?
  • Razen, no, mogoče še to, da je bilo v začetku maja na strani ARSO polno opozoril pred vročinskim valom, ki se je imenoval “oranžni vremenski alarm.” Vse to za tisto malenkost, ki se ji drugače reče “prijeten pomladni dan.” Heh.
  • Zdaj pa zares: Po nekaj mesecih uporabe Ubuntuja sem iz neznanega vzgiba pri zagonu računalnika za hec izbral Windows 7 iz izbirnega menija. Če bi vedel, da bo to to na mojih živcih pustilo trajne posledice, bi seveda zadevo počel na kakšen bolj umirjen dan. Zagon, daljši od Saturnovega leta in konstantno mletje procesorja v prazno sta bila očitno stalni popotnici dela v Oknih, vendar sem do sedaj na take trapaste malenkosti pozabil. Torej, če se še kdo ukvarja s problemi šibkega, počasnega, ali le stalno kvarljivega računalnika: priporočam opensource. Stoposto.
  • Hja, ne vem, če sem že kdaj omenil, vendar enostavno ljubim Ljubljanski promet. Velikokrat me za kak trenutek razsodnost zapusti in izjavim kakšno res debilno misel,3 pa tudi izvedem kakšno nepremišljeno dejanje. Tako je bilo tudi tiste nedelje zvečer, ko sem se odločil, da bom v glavno mesto potoval zjutraj, namesto takoj, kot ponavadi. Prva neumnost je bila, da sem šel malce prezgodaj v posteljo in sem ob 2h ponoči že veselo štel prašne delce v zraku, kar je naslednji dan rezultiralo v 20 urah vožnje, predavanj in službe, brez spanja. Druga neumnost je bil jutranji odhod v Ljubljano, ki se je dogajala približno v času, ko podobno traparijo delajo praktično vsi, ki imajo v naši državi izpit za avto.4 No, vedno sem bil fasciniran nad dolžino Ljubljanskega tunela, ki prej meji na kakšen manjši podhod. Po pol urni vožnji iz ene strani na drugo in preštetih vseh količkih ob robnikih sem si absolutno premislil: tunel je najbrž najdaljši v Evropi.
  • Kljub temu, da nekateri5 močno hvalijo sistem Bicikelj, ki je res poceni, vendar ima poleg te precej malo prednosti. Po enem letu6 uporabe so kolesa v vedno slabšem stanju. Polomljeni sedeži, zvita platišča, obrabljene zavore,7 preskakovanje pedal in podobne traparije, so redna poslastica za vse uporabnike. Tudi dosegljivost koles na postajališčih je večinoma8 za eno galebjo rit. Če moram za najbližje prosto kolo peš prehoditi štiri ali pet popolnoma praznih postajališč je čisto vseeno, če grem tisti kilometerček do doma peš.9
  • Spontani trenutki rodijo spontane ideje, ti pa se ponavadi prelevijo v spontana dejanja. Kar hočem reči je, da sva z najbolj zavzetim FDV-jevcem en dan končala na Brniku in štela letala. Priznati je treba, da so Adrijine škatlice ((avtorstvo slike gre zgoraj omenjenemu blogerju))  precej podobne avtobusom s krili. Vsaj, kadar poleg njih stoji kakšen zaresen avion.
  • Ljudje so znani po temu, da imajo dolge nosove. Tisti, ki imajo ta vohalni tulec malce krajši ga ponavadi zelo radi vtikajo na mesta, ki naj načeloma sploh ne bi bila v njihovem interesnem območju. Tako se dogaja, da občasno kakšen pripadnik človeške vrste misli, da je dogajanje na mojem obrazu, natančneje na mojih dlakastih izrastkih njegova stvar. Ali pa, da se za pogostostjo mojega britja vedno skriva kakšen globlji razlog. Naj na temu mestu omenim, da sem z brki že rešil svetovno krizo ali dve, vendar je za moje redko/pogosto/pomankljivo/zanemarjeno/čisto britje kriv kvečjemu trenutni vzgib, ali “občutek,” če vam je ljubše… in, da so vprašanja “zakaj?” in “kako to?”  popolnoma mimo. Naslednji, ki se bo brez potrebe ukvarjal z mojimi brki, brado, ali navsezadnje10 na prostor, kjer naj bi omenjeni malenkosti rasli, mi je brezpogojno dolžan 10€. Hvala.
  • Zavidam ljudem, ki so si že pri moji starosti, ali pa mogoče pri kakem letu manj našli nekaj, kar jih veseli, se v temu izpopolnili do nemogočih meja in imajo vsaj ta del življenja neverjetno urejen.
  • Čisto tako, čisto sproti lahko omenim plan za prihodnost, ki je v mojem življenju večinoma redek pojav: jutri zvečer na Kongresnem trgu, s slavnim plašilcem nič hudega slutečih kolesark in neustrašnim braniteljem sinic in drugih manjših živali, greva poslušat nekaj podobnega:
YouTube slika preogleda
  • To bi bilo to za danes. Gremo spat, jutri je nov dan poln migrenskih napadov, težkih debat in predavanj.

  1. S Kim Džong Un-om sva praktično na ti in se ob petkih zvečer trepljava po ramenih med pitjem ameriške kokakole, ter smejanjem slabim šalam o nacistih. []
  2. videli, brali, kakorkoli že []
  3. kot recimo zdajle []
  4. nekateri najbrž tudi ne, no []
  5. predvsem okoljevarstveniki in ostali travojedci []
  6. ali koliko? []
  7. enkrat za spremembo za skorajšnje pobližje spoznavanje s kandelabrom celo ni bila kriva mimoidoča deklina v minikrilu.. []
  8. se opravičujem izrazu []
  9. In to se je zgodilo kar precejkrat, da ne bom izpadel, kot glupa najstnica, ki se pritožuje nad vsako malenkostjo, ki ji prekriža pot. []
  10. če je tako naneslo []
  • Share/Bookmark

V pričakovanju naliva

Hja, tisti, ki je prvi izdahnil zdaj že klišejski “za dežjem vedno posije sonce” je bil zagotovo pod veliko dozo endorfina, ker je pozabil, da zagotovo vedno pride tudi do obratne situacije. Pa še dobro, da je. Tole pišem medtem, ko čakam, da se iz grozovite oddaljenosti prikotalkajo črni oblaki, ki jih že cel dan nakazuje moj interni barometer.1 Prav tako se življenje suka v smeri, ko bo iz mirnega in srečnega stanja reševanja težav na preizkušen način: z ignoranco, celotna fronta padla izključno do kupa obveznosti in življenjsko nepomembnih traparij v stilu učenja in izpitov.

Zadnji predpraznični dan v Močvirju sem po grozno dolgem času preživel brez hitenja na užitka in zabave polne urice dneva, torej predavanja,2  po tisoč letih3 pa mi je uspelo tudi izpustiti čepenje v ogromnem zaprtem prostoru in iskanje psihične točke preloma ob dolgčasu… oziroma, kakor bi nekateri poimenovali te fenomenalne občutke: služba. Kdo bi si mislil, da bo ravno na ta dan v prestolnico pricapljal tudi kolega, s katerim sva v nekaj urah nadoknadila vse zamujene trenutke. To pomeni, da vem kaj zadnje čase počne (“nč”), da izredna šola gre (“ma da se mi”) in da kljub končani poklicni šoli še vedno nima motivacije iskati pametne zaposlitve (“ma ne da se mi”). No, kakorkoli. Skorajda ne bi verjel, da na tak predprazničen dan vse svetovno4 občestvo obrne svoje migracijske poti iz centra. Ko sem namreč poskušal najti kolo na kateremkoli postajališču v okolici Prešerca, Kongresnega trga in Name sem bil bridko razočaran, saj sem naletel samo na prazna mesta. No, sprehod do glavne postaje5 je dobro del, tudi drčanje s tistimi zanič gumami in do polovice odvijačenim zadnjim obročem (ki je plesal kot bmw po sneženi cesti) na ploščicah v podhodu je bila posebna izkušnja. Izraz na obrazu tistega kolesarja, ki je malce kasneje v polni kolesarski opravi, športni poziciji in konjičku za nekaj tisočakov moral gledati kosmatega mulca na bicikelj-u brez večjega truda odpeljati mimo, pa je vreden zaznamka na temu blogu.

Nevihta se pričenja, vsaj tako sklepam po šklepetanju dežja po strehi…

Kaj je še novega? Strojček, na kateremu se nahaja tipkovnica za pisanje točno tegale zapisa, po novem teče na prenovljeni izdaji Ubuntuja, se pravi 12.04. Razlike s prejšnjo verzijo so minimalne, drobnarije, ki so jih izboljšali pa so vseeno vredne nekajurnega čakanja med inštalacijo.6 Že zato, ker je zadeva zastonj. :mrgreen:

Zdaj, ko se kaplje že dodobra namočile vrhnjo plast zemlje lahko opišem še ostale malenkosti. Včerajšnji dan je bil zagotovo v znamenju zajcev. Že dopoldan je izpod avtomobila, v katerega sem se ravno usedel, stekel majhen in precej zmeden dolgouhec. Počakal je le še toliko časa, da si ga je pobližje ogledala v kosmate, majhne in ljubke živali zainteresirana mularija, nato pa je pokazal svoje športne sposobnosti in jo pobral v gozd…. kjer pa sem nekaj uric kasneje srečal še njegovega sorodnika malce večjih ušes. Zvečer sem bil povabljen na koncert7 znane osebe. No, imel sem priložnost igrati glavno vlogo nosača glasbene opreme od avta do prizorišča, kar sem opravil z odliko, tudi pomočniku nosača opreme je šla vloga odlično. Aja, tudi ona je odigrala in odpela zadeve več kot fenomenalno. Vidi se, da je oseba, ki je več kot očitno že našla svoj smisel v življenju in svoje čustve8 zna podajati na tako dober glasben način, da lahko spravi do solz že naključne mimoidoče.  Ena od navdušenih turistk, ki je prišla pohvalit nastop je nama, kot glavnima podpornikoma podala kompliment, da sva “beautiful gruppies.” No, vsaj enemu od naju. Kakorkoli, celotno dogajanje se je malce zavleklo in sem se domov vračal šele ob precej pozni uri. Nekaj časa sem se celo boril z manjšo zaspanostjo, vendar sem jo uspešno premagal v trenutku, ko je pred avto skočil velikanski kunec.9 Tako močno in hitro sem pritisnil na zavore, da je zaporedje “sklopka->zavora” zamenjalo “zavora->sklopka,” vsa štiri kolesa pa so zablokirala. Navkljub temu je ubošček dobil skrajni rob odbijača v dlačice na repu, nato pa veselo odskakljal dalje. Ni se treba zahvaljevat, ok…

Dež je mimo, tista največja nevihta pa, kot pravim, šele prihaja. Bomo videli kako deluje nekaj časa nerabljena protidežna zaščita..

  1. v obliki migrenskih napadov, pa to.. []
  2. ok, priznam, nakladam. Na predavanja nisem res še nikoli hitel. Sue me. []
  3. +-1000 let []
  4. ljubljansko []
  5. kjer je bilo koles že skoraj preveč []
  6. Mlinček na temu računalniku ni ravno velikosti lune.. []
  7. meni []
  8. tako temu pravi Lucienne []
  9. ko rečem velikanski mislim, da je bil dejansko GROMOZANSKI. Pomoje je na kakšnih drogah za rast.. []
  • Share/Bookmark