Človek mora vsega se privadit

Ako je v začetku vsaka reč v življenju nova in neznana, s svojo prisotnostjo pa te včasih pusti z odprto spodnjo čeljustjo in rahlo nejevero v obraznih gubah, se prej ali slej zgodi, da se je privadiš in se čisto neopazno, skozi vsakodnevno obrabljanje spremeni v en velikanski MEH. Pa sploh ne govorim o kakšni pomembni reči, ampak samo o življenju.

YouTube slika preogleda

Tako počasi lezeš skozi dneve in postajaš profesionalec za vse, kar se dogaja v tistem prijetnem, malem mehurčku, ki se ga lahko imenuje mini svet.. Tako tisto pot do faksa, ki si jo še pred meseci peš komajda ubiral ob zgodnjih urah, skrajšaš z bližnjico, ali dvema in optimiziraš odhod iz stanovanja do tiste minute, ko še vedno prehitiš profesorja na poti proti vratom predavalnice. In poznaš mesta, kjer bo zagotovo nek zaspan šimpanz v gokardu1 priletel okrog vogala in ustrezno prilagodiš previdnost pri korakanju po pločniku. Ter poznaš okno, na katerega je z notranje strani naslonjen velikanski plišast medved in tudi drugo okno, ki je ob toplih dnevih odprto samo z razlogom, da na njegovo polico pride sedet velik črn maček, ki s pristnim mafijskim pogledom nadzoruje dogajanje okrog hiše. Veš za uro, ob kateri se v lokalnem baru srečata dva pasja lastnika in pustita čudovitega nemškega ovčarja ter njegovega kolega borderca sedet na široki stopnici ob poti. Že na daleč prepoznaš čudovito izdelano okensko polico, ki je ograjena in omogoča dvema krasnima mačkama, da poležavata na njej v krasnem vremenu.

http://static2.wikia.nocookie.net/__cb20110301040831/uncyclopedia/images/thumb/8/8b/Stupid_cat_3.jpg/350px-Stupid_cat_3.jpg

Zakaj govorim samo o živalih? Ker je druga favna v Žabariji nevredna opazovanja. Vzorci posameznikov bolj primatskih značilnosti, skupin, mularije, starejših parov in podobnega – vsega tega se naveličaš prej, kot bi rekel “v uh me piši.” Če pa že omenjam ljubljanski živež, pa grem spet težko mimo prostora, kjer se zbira velika količina gamadi, na izredno majhni površini. Zadnjič sem doživel šolski primer vožnje s trolo, ki ti pove zakaj se je bolje ne vozit s trolo.

-začne pripovedovat z dramatičnim glasom- http://1heckofaguy.com/wp-content/photos/flashlight%20face.jpg

Bilo je krasno jutro, ali kakor bi temu rekla večina neštudentskega prebivalstva: 10 dopoldan. Na vikend termine so vozni redi LPP trol že tako izredno okrnjeni in vsi vedo, da moraš vsako potovanje planirat vnaprej vsaj toliko, kot da greš najmanj za en teden v hribe s svojo celotno družino (s hrano, zalogami pitne vode in vsem). Šalo na stran, linije vozijo povprečno na eno do dve uri, če imaš pa pravo srečo, naletiš na kratek avtobus, na katerem je prostora za 8,9 normalnoraslih homosapiensov. In točno na tisto dopoldne sem se hotel preimenovati kar v Srečko, ker je na postajo pripeljalo vozilo, ki mu je manjkala rit. Ko sem stopil gor pa se je vame zazrlo malce več, kot samo 8,9 ljudi,2 ki pa niso bili navadne vrste. Ko sem prvič globoko zajel polna pljuča3 izdihanega zraka, potu in ostalih produciranih plinov sem zaznal cel kup posameznikov, s katerimi ne bi želel biti v istem prostoru:

  • Možakarja, opirajočega na palico, lastne izdelave, ki je prisedel nasproti naključne starejše ženske in z njo pričel debato o vremenu, v nadaljevanju pa sta zašla na biomedicino, zdravilstvo, homeopatijo in astrologijo. MFW.
  • Možakarja, ki je zaradi svoje korpuskularne substance večje širine moral po prehodu na sredini hoditi rakovičje bočno, nato pa je odšel k naključni starejši ženski, ki je namerno okupirala dva sedeža hkrati in se zrinil mimo nje na prost sedež (“Zrinil mimo nje” v temu primeru pomeni, da je pomendral, kar se je pomendrati dalo in se nato zvrnil malo na sedišče, malo na gospo, “prost sedež” pa je mišljen v nekem navideznem pomenu, ki v našem vesolju najbrž sploh ni opisljiv). Ko je poskušal navezati pogovor z vidno zazipano sopotnico z nekimi klišeji o “čudovitih časih dobre stare juge,” je po hitrem postopku našla4 trenutek in se zradirala s sedišča.
  • Dva študenta, ki sta trdno zavita v zimska oblačila,5 odpirala desetletje staro debato o nadvladi deskanja nad smučanjem. Njuna zamuda najbrž sploh ni čudna, ker sta držala v rokah vsak po eno pločevinko poceni piva in občasno trčila z njima.6
  • Tujejezičnega starca, ki se je drl na študenta, češ, kako si upata piti na takšnem mestu in zraven še neke povedi, neznansko podobne slikovito opisanemu fizičnemu nasilju in raznovrstnemu občevanju s sorodstvom, ki jih raje ne bi dobesedno zapisal, ker bi s tem prekinil svojo konsistenco glede neuporabe kletvic na temu mediju. Ko je starešina zaključil svoj monolog in s strani oškodovanih naletel le na dvig piksne v “nazdravje” in velikanski požirek vsebine, od ostalih prisotnih pa samo ignoranco, je raje utihnil.
  • Mlada starša z majhnim otrokom, ki je točno v trenutku, ko mu je mama po štajersko rekla “primi se za ročo, da ne padeš,” izvedel izvrsten brake-dance manever, z dodatkom papeževega poljuba tal po uspešnem letalskem poletu. K sreči je bila na sedežu zraven še ena mlada mamica, ki je fanta uspela potolažit, nato pa sta s taisto štajersko mamo udarili debato o škodljivosti cepiv,7 medtem ko je še ena mladoletna8 predstavnica ene od družin s prsti pacala po zarošenem oknu številke in mamo glasno prekinjala s spraševanjem, katero cifro je napisala.9
  • Rahlo opitega in po postanem alkoholu dehtečega mladeniča, ki se je droga opiral, kot da gre za zadnji stoječi jambor na v viharju ujeti ladji.1011
  • Šoferja, ki je imel12 poln kufer vsega in bi verjetno ob obstoju gumba, ki bi naključne potnike izstrelil skozi streho, tega z veseljem uporabil. Njegova vožnja je bila počutju primerna, kar se je najbolj pokazalo na mestu, ko je zgoraj omenjeni opiti mladenič brez lastne volje zašel v moj zasebni prostor ob zaviranju na eni postaji.
Vem, grozljivo.

Zato pa vsakič, ko korakam po 22h zvečer iz šihta, hvaležno razmišljam kako je dobro, da imam stanovanje tako blizu in nežno odštevam trenutke ter pestujem misel na tisti čas, ko se bo spet dalo uporabljat cenejšo in boljšo13 alternativo v obliki Bicikelj-a.

Drugače bi bilo pa izredno fino, če bi še kdo kaj napisal, ker mi je med predavanji običajno izredno dolgčas. Zdaj je vse, kar je na voljo za branje, Sakirjeva hollywoodska14 zgodba, ki je sicer ok, ampak traja čisto premalo časa. Gremo pisat? Dejmo, no.

  1. sinonim za žabarskega šoferja avtomobila []
  2. plus šofer []
  3. nepriporočljivo v takšnem okolju []
  4. družbeno nesprejemljiv in nelagoden []
  5. na troli je bilo okrog 281,39 celzijevih stopinj []
  6. ob 10h dopoldan! []
  7. brez heca []
  8. in pretirano vedoželjna []
  9. za vsako posebej, se-ve []
  10. Vsekakor bolje od tistega, ki je danes na troli iz torbe potegnil doma pripravljeno solato in zasmradil celotno trolo z vonjem po česnu, ter jo prav mirno snedel. []
  11. Solato, ne trole. []
  12. tako kot jaz []
  13. pa še vedno ne perfektno []
  14. sori, mogu sm. []
  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #8

Po zdaj že ustaljeni navadi dodajam še eno novo zbirko čivkov za po poti. Prejšnja dosegljiva s klikom na povezavo. Tokratno priporočilo pa gre spodaj kar precejkrat omenjenemu @asocialec































  • Share/Bookmark

Dovolj star,

da mi za silo rata (pre)živet, pa dovolj mlad, da nimam pojma kako.

https://i.chzbgr.com/maxW500/4663164416/h7E0A9CFD/

Obstaja cel kup ljudi, ki se vsakodnevno prehranjuje z vso modrostjo sveta in jim je večina družbenih pravil jasna in samoumevna, poleg njih pa ždimo še nekateri, ki smo potrebovali gromozanske količine pretečene vode, da smo dojeli, da je roka tista, ki odloča, če bo zamahnila z mečem, ali ne. In da svet poteka v smislu “vzrok->posledica.” Ampak to sem že omenjal.

Sama človeška združba zlahka zamoči, kadar v njenem jedru pride do situacije, ko najljubši mali škratek svojih staršev dobi pohvale že, če premore dovolj pameti, da ne poskuša s staro cunjo in vžigalicami zažgat telovadnice in iz zadnje klopi pozimi metat sneženih kep učiteljici v glavo. Klinc gleda, če se večinski del svojega budnega življenja praska po riti, skriva po kotih in brska po internetu – dokler ne poskuša dnevno s stolom sklatiti luči s stropa, je vse v redu, tudi če se sporazumeva z brundanjem in ima družabne sposobnosti pitbula med kupom konj. Kje se potem taka pasivna mularija nauči o posledicah dejanj, če dejanja v njihovem življenju ne obstajajo?1

http://releaf.co/wp-content/uploads/2011/11/stupid_kids.jpg


Če že govorimo o pomanjkljivosti delov družbe… Občasno se na ljubljanski petkov večer ulije velikanska količina meteorne vode.2 Sama po sebi ne predstavlja problema, se pa lahko zgodi, da lahko nek blesav študent ravno takrat potuje s šihta in kot transportno sredstvo težko izbere dvokolo, praktično edino dokaj razumno alternativo pa predstavlja LPP, v vsemu svojemu sijaju. Redni uporabniki omenjene storitve so najbrž že povezali enačbo in jim je jasno zakaj to šteje kot velikanski problem. Za vse ostale: LPP + petek zvečer = kup pijanih mladoletnikov.

In kako pijanih!

Od kokoši, ki štorkljajo v do polovice telesne višine visokih petah in se po telefonu derejo nekaj v smislu:”dej ti poł sms napišem ker zdej kłe bus speljuje pa bom paaaadla3 maaaaajkemi”, pa do po poceni vinu smrdečih šimpanzih, ki se gugajo na drogih avtobusa, kričijo za ženskami in se skrajno razumno pogovarjajo o temu, kdo je zadnjič suvadu prpełu płesko.

In, če pomisliš, da nekateri ljudje dejansko hodijo do Dunaja in plačajo vstopnino, da vidijo spodoben živalski vrt…

http://2.bp.blogspot.com/-K_oo7BxwzyU/UFar-wfmmuI/AAAAAAAAAUQ/dhBjw-G2K-0/s400/Monkey%2BDrunk%2BFunny%2BPic.jpg


Še ena s šihtom navdahnjena izjava: pritoževat se nad ljudmi je nesmiselno. Pri vsakemu posamezniku ego poskrbi, da je strokovnjak za vse in se mu ne splača omenjat, da nima prav. Čeprav ne bom zanikal, da nisem nikoli užival v ovinkarjenju utemeljevanja, da je sogovornik v bistvu navadno teslo in da ga to dejstvo doleti šele kakšno minuto po zaključenem pogovoru, ko premelje kaj se je ravnokar zgodilo. Na prejšnjem delovnem mestu sem imel vsaj to možnost, da sem v živo lahko videl, kako se je pogumno postavljen “jaz sem kar precejšen strokovnjak na temu področju,” na njegovem obrazu spremenil v “mogoče pa nisem.” In to pri stvari, ki vsakodnevno zadovolji in ustreza na tisoče ljudem, samo njemu ne. Oh, joy.


Res je, da mi življenje zadnje čase poteka po ustaljenih tirnicah, ampak težko rečem, da je dolgočasno. V vsakem primeru je še vedno bolj pestro, kot repertoar glasbe na Anteni, ali domišljija dijaka SUAŠ-a, kar nepreklicno štejem kot poseben dosežek. Takisto imam rad moje možgane, ki se po rahlem drezanju končno prebujajo in skorajda v njih čutim vijuganje predela, ki je zdaj nekaj časa spal:

Poslušanje bitja srca je še vedno boljše od poslušanja bitja s kijem,” je bilo z velikimi črkami vpraskano na steno ob postelji v njegovem majhnem podnajemniškem stanovanju. Ko ga je prvič prebral se je le nelagodno nasmehnil, že ko je padel prvi mrak pa je spoznal, da napis še kako govori resnico. Sploh, ko so se zunaj zaslišali streli iz pištole, policijske sirene in ostalo glasno nočno življenje temačne soseske, katero mu je v srcu sprožilo občutek neživljenjske majhnosti. Nikoli si ni mislil, da bi lahko, nekoč priznani fizik, zaradi majhne napakice pristal v kraju, kot je ta. “No, majhne napakice,” je pomislil na svojo preteklost in se rahlo zdrznil, ko so zunaj glasno zacvilile gume, tem pa je sledil pok pločevine in potem kričanje v enem od mnogih jezikov, ki so bili prisotni v temu delu mesta.
Evo. Toliko potenciala, zastavljen je cel svet, okolje, osebnost, glavna oseba, zaplet… Vse kar je potrebno je en prdec prostega časa in za en Antonov An-225 Mriya motivacije/volje, pa bi se mi v glavi predvajal film, ki bi ga z največjim veseljem zapisal na belo podlago, ter ga shranil za poznejšo rabo, ko bom potreboval spočit domišljijo na kraju, ki ga ne vidim že odkar sem nehal sanjati.

So be(e) it.

http://f.kulfoto.com/pic/0001/0027/VgP7E26981.jpg

  1. pravilen odgovor boste izvedeli po oglasih. []
  2. ej, a niso tisti, ki padejo na zemljo meteoriti, ne meteorji? []
  3. ni rekla padla, ne []
  • Share/Bookmark

Dolgočasne številke

Bilo je še v časih referenduma o arbitražnem sporazumu, ko je naš takratni predsednik sestankoval z namestnico evropskega komisionarja in to pišem samo zato, da naenkrat razočaram več prdcev, ki pri vsaki omembi politike priletijo na spletno stran in pametujejo o zdavnaj umrli zgodovini in temo objave zgrešijo za svetlobno leto.

http://i1.kym-cdn.com/photos/images/newsfeed/000/109/590/butthurtdwellerexplained.jpg

In gremo na dolgočasne številke iz pregleda leta 2013:

Zdaj že četrtič (lanska objava) pišem objavo na isto temo (statistika bloga). Namenjeno sebi, pa še kateremu drugemu številčnemu ljubitelju.

  • Torej, lani je Blogosove blogerje udarilo več reči: uredba o piškotkih, ki je v aplikacijah za zbiranje statistike1 pustila velikansko luknjo v uporabniških podatkih za obiskovalce, ki niso imeli vključenih piškotkov.
  • Na siolovi naslovnici so bili najprej blogi premaknjeni iz vrha nekam proti dnu strani, kasneje pa so celo popolnoma brez pojasnila in obrazložitve izginili.2
  • Urednika Blogosove strani so ugrabili vesoljci in mu izčrpali možgane skozi uho in ga odpeljali nazaj v posteljo, še preden se je uspel zbuditi. Še vedno sicer opravlja svoje delo3 vendar zelo redko in neizmerno slabo. Objave na naslovnici se menjajo enkrat na teden, ali pa še to raje ne.
  • Veliko dobrih blogerjev je udarilo življenje, precej jih je nehalo pisat, ostali pa so se preselili na TW, kjer poskušajo izstopat iz množice debilov, ki s svojimi 140 znaki na povprečno poved spominjajo na neandertalce. Buggavuggahugga.
  • Eeeee.
Zdaj pa k statistiki.

Letno število objav počasi pada na vseh blogih. Tako se je tudi z moje strani v 12 mesecih na spletu pojavilo samo 35 prispevkov, kar po hitrem izračunu pomeni, da sem gumb “Objavi” pritisnil malce manj kot trikrat na mesec. Še vedno boljše povprečje, kot večina blogerjev tamle v blogrolli.45

Skupno število obiskovalcev v letu:

http://ubuntuone.com/1mvBdLAwzSgARvM0W5UTUS

Od tega vračajočih:

http://ubuntuone.com/79PdFY70EBJFcWpCnHsYKV

Kar pomeni, da je rednih bralcev napram padalcem toliko: http://ubuntuone.com/3qKLFSjuS11OfloGhQH5oY

Obiskovalci so odprli toliko strani:

http://ubuntuone.com/2WOObUshkzzMvHOrmPizNa

Kar pomeni, da je vsak posameznik povprečno poklikal: http://ubuntuone.com/3Fcb7aaZdmxqA3ghiK9Wum

In se na blogu zadržal (hh:mm:ss):

http://ubuntuone.com/2vrKWoPzPSOC97cGLixDj8

Kar je novega, je to, da je kar 675 obiskovalcev prišlo na blog preko povezav na različnih družbenih omrežjih, kar je več od tistih, ki so na blog  priklikali preko direktnega zaznamka (466). Preko povezav na drugih spletnih straneh in blogih je vpadlo 1.170 obiskov.

V bistvu lahko pokažem še kako izgledajo podatki o referenčnih povezavah na moj blog (klik na sliko za povečavo):

http://ubuntuone.com/7KXJdmGQ6SV4TIgLKJLPvn

V temu primeru tudi hvala Ritkotu za povezave, kljub temu, da ne ne piše več, ker je smotan.

Med ključnimi besedami prevladuje kar “nuckinfuts,” sledi mu “assault cube nuckinfuts,” takoj za tem pa še beseda “sarkazem.”  Ugibajmo na katero besedo sem najbolj ponosen?

Ok, pa še objave:

Na prvem mestu bo kar Kratki vedež o vožnji skozi krožišče za Ljubljančane inu ostale uboge v duhu, ter pomoči potrebne s kar 5.713 obiskovalci, kar je po svoje trapasto, ker je bil napisan leta 2012. Po obisku objavi tesno sledi kar glavna stran bloga, ogledana 4.993-krat, potem pa še Gremo po Mirota v center s 669 ogledi.

Največ obiskov v enem dnevu pa je na moj blog prišlo 14.5.2014, ko je v istem dnevu stran pogledalo kar 2.414 internetarjev.

S tehnologijo je bilo takole:

http://ubuntuone.com/2cbEb8bC1jODAKiuo6KU4H

Tako. My work here is done.

V novem letu pa je v planu evakuacija blogosa. Samo povem.

  1. GAnalytics v našem primeru []
  2. To je velik zalogaj, ker je običajno velika večina bralcev prihajala na Blogos od tam. []
  3. ker, po pravici povedano, ni ravno težaško []
  4. Ne, Sakir, zate vemo, da ne spadaš zraven. []
  5. Oldfart. []
  • Share/Bookmark

Lajtas

Klopot konjskih obuval je odmeval po poletni tišini gozda, ki je tiha ravno toliko, kot je pomaranča zelenjavna. Kolesa voza so trla tisočkrat povoženo drobno kamenje in ga spreminjala v rahel pesek točno tako, kot ga lubenica ne bi. Na sprednjem koncu voza in na zadnji strani živali je sedela temna postava, kateri je, gledano na daleč, polovico obraza pokrival zmahan klobuk, gledano na blizu pa ravno tako. Mimo prhanja kljuset, topotanja kopit in tresenja voza bi se prav lahko slišalo rahlo pogrkovanje, ki bi ga lahko pripisovali izključno smrčanju rahlo utrujenega človeka, vajenega dolgega potovanja in polnega zaupanja v živali, da bosta našli pot domov.1

In potem se je mož naveličal večnega tresenja voza, si kupil mercedeza in ob prvi priložnosti zaspal za volanom na avtocesti. Konec.

Skoraj tak, kot je konec letošnjega leta. Vidite, kako neopazno sem zamenjal in povezal dve različni temi?

http://oldstersview.files.wordpress.com/2010/02/capture-horse.jpg

2013 v slovo bi lahko napisal nekaj krasnih vrstic, pa si, prasec, niti ne zasluži. Bilo je Leto, pisano z veliko začetnico. Sploh ne toliko zaradi izjemnosti, mirnosti in nadvse blagodejne kratkosti, ampak ker je bilo prvo v mojem kratkem, patetičnem življenju, ki bi ga lahko označili za prelomno. Odločitve so padale ena za drugo, majali so se krhki temelji dozdajšnjega mišljenja, začelo se je betonirat prihodnost na tleh, ki niso kot žabarsko Barje,2 prostih dni pa je bilo iz tega razloga presneto malo, kar se tudi pozna pri količini objav točno na tejle strani spleta…3

In zdaj prihaja tisti čas, ko se bo pokazalo, če je bil kateri od odcepov na poti zgrešen in se bo vse spremenilo v prah. Ampak pustimo prispodobe v uporabo piscem bolj romantičnih besedil in tistim, ki jih znajo naklepat tako, kot je potrebno, da ti v srcu zaigra nekaj glasbenih not, ki morda celo niso iz komerciale, ki jo v ušesa silijo oglaševalski radiji.

http://aliciabruxvoort.net/wp-content/uploads/2012/10/noise1.gif

Kolikor je vidno, bo treba blogos počasi evakuirat, ker vse kaže na to, da bodo tale blogerski del odgovorni umaknili v dno kakšne luknje in ga na koncu zavrgli. Treba bo poiskat alternativo, vsaj za voljo tistih redkih priložnosti, ko je potrebno iz duše dat nekaj trapastih vrstic, ki bi potrebovale še veliko piljenja, pa ga ne zahtevajo, ker so pisane na svobodnem mediju.

Naj bo za konec še nekaj priporočil, ki bi jih uvrstil med letos najbolj zapomnljive:

  • Fetalij s svojim poskusom uboja na javnem mestu: Otrokojed na #lpp
  • Limona z najčudovitejšim primerom optimizma v temu koščku vesolja: Šov
  • Nalivka nas je popeljala skozi kupček čustev: V malem mestecu
  • maia se je potrudila in nas skozi daljše obdobje vodila s sabo na izmenjavo v Prago: Praga za začetnike (celotna zbirka – do sedaj 20 objav, and counting)
  • Tina je s tole objavo letos začela s popotovanjem po receptih, od katerih je težko izbrati najljubšega, ker jih ni še nihče drug testiral ker jih je toliko.
  • Kracalnik je spisal odlične nasvete za prijeten oddih na severnem delu Ljubljane: Najlepši nakupovalni center
Zdaj pa tako: kdor pride do konca tele objave, naj v komentarje le prilepi blogerski zapis, ki mu je letos ostal v spominu. Tako, da se še drugi malce navdušujemo. Prav? Se vsi trije bralci strinjate? Ok.

Pa lepe praznike.

http://theoverthinker.org/wp-content/uploads/2013/12/grinch-3.jpg

  1. Ali do prve gostilne, kot ju je gospodar ponavadi vodil.. []
  2. ampak so presneto trdna, op.a. []
  3. spletni strani, a ne []
  • Share/Bookmark

Je kdo že mislil,

da bom letos pozabil? Nope.

Vsako leto je besedilo bolj na mestu:

YouTube slika preogleda

“En lep vesel božič vsim dušam prodanim, vesel božič nunc’m brez tistih reči. An putanam, šašinam an ritim usranim, če koga sem spustu, nej se ne jezi.”

  • Share/Bookmark

Čivkzbirka #7

Za razliko od prejšnje, bi tole zbirko lahko poimenovali kar “@krasevecalen zbirka in še nekaj tvitov za zraven.” Zakaj? No, zato:



























Če še kdo pozna karkoli omembe vredne, pa le v komentarje s tvitom. winking

  • Share/Bookmark

Mesto belega šuma #2

No, da nadaljujem prejšnji zapis.

Problematika življenja v Žabariji se v osnovi deli na dve obdobji: p.z. (pred Zokijem) in p.z. (po Zokiju). Razlog, da se obe kratici pišeta enako je v tem, da med obema obdobjema ni razlike, le pri drugem je žabarski mandatar za župana jokajoči pingvin, ki se ga lahko medijsko krivi za razne neumnosti, kot je izganjanje avtomobilov iz centra1 in grozanske kazni, ki jih redarji lepijo kar povprek.2

http://tylerhere.files.wordpress.com/2007/06/buisness-penguin.jpg

No, kar se tiče podnebja, je bilo nekaj napisanega že v uvodu. Večino letnih časov Kotlina preživi zakopana v oblaku, ki poleg prekrivanja sonca, opravlja še pomembno nalogo zadrževanja smoga čimbližje tlem. Tako jesenski, pomladni in zimski dopoldnevi izgledajo kot, da si se nekako znašel v gosti zažgani župi, kjer tja nekam do trinajste ure samo poslušaš kako lepo sonce imajo…vsepovsod drugod. Seveda pa je megla še najmanjši problem. Pozimi namreč v mestu3 ob zelo redkih priložnostih zapade nekaj snega, ki je v bistvu krasen, dokler pada, ko pa ga pograbita pristno mestno ozračje in soljena tla, pa postane najbolj ogabna zmes, s katero bi se lahko ob primerni zaužiti količini prijetno zastrupil. Ampak to še ni vse. Vreme v Ljubljani se kmalu hoče odkupit za vse zimske tegobe in nad njo pošlje sonce. Ker pa je, prav po socialistično, celotno  mesto4 zgrajeno iz betona (betonske hiše, betonske ceste, betonski pločniki, betonski mostovi, betonski parki, betonske ploščadi, betonska trata, betonski župan z betonskimi možgani…), naša najljubša zvezda naredi več škode, kot koristi. Skozi poletni dan ljudje pri zdravi pameti niti ne poskušajo pomolit glave izven vrat, čez noč pa pri odprtih oknih v samih gatah čakajo tisto tretjo uro zjutraj, ko temperatura končno pade na lagodnih 32°C in se v dveh urah pred ponovnim sončnim vzhodom poskušajo čimbolj naspat.

https://i.chzbgr.com/maxW500/7021524992/h1AD5EF50/

Žabjidol je, za razliko od veliko drugih prestolnic, zelo zelen. S tem seveda ne mislim, da prakticira električne avtobuse, omejitev kubikaže avtomobilov, veliko sončnih celic in podobno, ampak to, da je precej poraščen z zelenjem. Tivoli, Rožnik, Golovec, Šmarna gora, Barje… so le nekateri od najbolj obiskanih delčkov narave, ki so zažrti v prej omenjeno betonsko posilstvo. Torej, če hočeš uživati v miru, tišini, naravi in prijetnemu vetriču… se ne smeš podati na niti eno izmed teh lokacij. Zakaj? Ker so tam VSI. In potem večino časa, ko bi sicer lahko štel, ne vem, parožke vej na drevesih, zapraviš med umikanjem psom, mamicam z vozički, kolesarjem in športnim frikom, ki so že zdavnaj mimo meje, ki bi jih opisovala samo kot “fit.” Isto velja za vse lokacije, ki so za kakšno avtomobilsko vožnjo oddaljene od kraja in mogoče ponujajo tudi kakšno senco s postrežbo pivapijače. In nikjer ne najdeš tišine. Sredi noči, brez prometa, na oddaljeni lokaciji vedno, vedno slišiš beli šum.

Potem pa pridemo še do živali. Opazil sem eno zanimivo posebnost: dlje, kot se pomikaš od centra, večji so psi. Tam, pod Gradom, se vidi same četrtinske pasme,5 ki jih lastnice nosijo v torbicah, rokavih, v tistem malem žepu v kavbojkah, ki sicer nima niti ene uporabne vrednosti…. Bolj, kot se oddaljuješ v katerokoli stran neba, večje pasme srečuješ. Tam, v krogu Murgel, Bežigrada, Viča, Rakovnika, se že najde kakšen jazbečar, ali šnavcer, kar se pa tiče širšega območja, pa lahko opazimo variranje med dogami, ovčarji, haskiji in ostalimi pasmami, ki posedujejo malce več možganske kapacitete od tistih bevskajočih kratkotačkarjev, ki crknejo, če jih šest ur ne priključiš na polnilec in so bolj zanič reklama za duracel. No, da ne bom omenjal samo psov: mačk v centru NI (najbrž zaradi velike količine italijanskih in kitajskih turistov), sem pa enkrat na Čopovi srečal nekoga, ki je na sprehod na povodcu peljal prašiča.

http://shrani.si/f/44/lZ/3cwg2OoY/2ps22d4.jpg

Da zaključim dolgovezenje in dokažem, da ni vse tako slabo: V Ljubljani SE DA najti lepe trenutke. Lahko gre za tisti miren sprehod čez Žale, ker tam pač ni nikogar več, ko se stemni. Lahko, da naključno naletiš na ravno pravi pogled na bližnje Alpe, ko sediš na soncu na neki pozabljeni klopci. Lahko gre za tiste trenutke, ko z ljubljeno osebno skačeš po sveže zapadlemu snegu in loviš sveže zapadle kosme snežink v dlani… Vse to je vsekakor dovolj, da mestu6 oprostiš večino stvari, ker pač veš, da drugače ne gre, če hočeš preživeti v njem.

Nikoli, ampak res NIKOLI pa se Ljubljani ne bo oprostilo pomanjkanja zvezd na najbolj temne noči.

http://sofiaglobe.com/wp-content/uploads/2013/01/Milky_Way_view_in_the_San_Rafael_Desert_-_15_May_2012-e1357760296229.jpg

  1. če lahko Slovensko sploh šteješ pod center []
  2. Razen, ko gre za mercedeza, ki ga vozi omenjeni pingvin. []
  3. ha ha []
  4. ha ha []
  5. v smislu, da so psi bolj četrt psa []
  6. ha ha []
  • Share/Bookmark

Mesto belega šuma #1

Zadnjič (kar v temu primeru pomeni “pred nekaj tisočletji”) so se neki, precej cinični, kosmati in ne preveč modri, gospodje odločili, da imajo dovolj pohajanja po sončnih dobravah in dehtečih gozdovih, zato so v prav posebni kotlini poiskali primeren kotiček dežele, kjer je vladala megla, hlad je preveval vsak senčnati predel, po vrhu pa je večino pokrivalo mastno jezero, polno kalne, blatne vode, s prav enakimi ribami. Na sredino te velike mlake so pozimi navlekli nekaj lesa, ga prav brezbrižno zabili v mehko dno, na njem postavili barake in z drevaki in sulicami čakali na vsako nebogljeno bitje, ki bi bilo dovolj nespametno, da se iz hribov spusti v njihovo luknjo.

http://cl.jroo.me/z3/1/Z/m/d/a.aaa-Beaver-Learns-the-Shocking-T.jpg

Danes na temu mestu ni veliko drugače. Jezera so se sicer znebili že predniki Italijanov, ki so nekje bolj na trdini potem zgradili malo utrdbico, kamor so najbrž pošiljali samo tiste, ki bi si v današnji vojski zaslužili čiščenje stranišča s ščetko, takrat pa je bila kazen pač to, da so bili pogriženi in popraskani od milijonov komarskih pikov. Torej…vojščakom je uspelo iz kotline odtovoriti na tisoče hektolitrov svinjske vode, megla, smrad in odnos do sveta lokalcev, pa so bili tudi za tako odlične zavojevalce in osvajalce pretežak izziv. Rimljana iz Emone najbrž sploh ni pregnala vojaška izguba, ampak sosed, ki je ponoči naskrivaj metal plastiko v njihovo kanto za organske odpadke in (ne tako na skrivaj) na ves glas poslušal Modrijane.

http://farm2.staticflickr.com/1173/664219418_bb029e85b1.jpg

Skoraj deveto leto že mineva odkar sem svoj, takrat mladoletni, nos pomolil v smrad žabjega vsakdana. V živo se spominjam tistega prvega septembra, ko sem ves zmeden hodil čez živi center in poskušal v spomin priklicati pravo pot do šole, vmes pa se na Tromostovju še izogibal trolam, ki so z neznansko hitrostjo drvele kar skozi veliko maso ljudi, ki se jim je znašla na poti. Takrat se mi je Ljubljana še zdela velika, neznana in grozna. Zdaj, po toliko letih, pa ostajam samo še pri “grozna.”

Najprej razčistimo: Ljubljana NI mesto in kdor pravi, da je, je mentalno najbrž na stopnji paglavčosti petnajstletnega mene, ko sem se prvič povzpel na grajski grič in se zazrl po vseh dimnikih Toplarne. Mesta so masovna, klavstrofobična zmes ulic, hiš, nebotičnikov, blokov, polnih različnih kultur in sosedov, ki jih spoznaš samo, če po enem tednu čudnega smradu v kompleksu na tvoja vrata potrka policija in te vpraša vpraša, če si bil morda v stiku z njimi in bi lahko identificiral njihova trupla. Ljubljana, po drugi strani, je predmestje polno mladih družinic, ki po šihtu peljejo svojo razvajeno mularijo na trening nogometa na bližnje igrišče. Nabito je z ljudmi, ki se poznajo med seboj, kot pijančki v vsaki vaški gostilni, (Resno, še če si tak asocialec, boš nekje zunaj srečal nekoga, ki ga poznaš, pa če se jim namenoma izogibaš) na okoliških balkonih pa prav po provincialno kraljujejo stare vešče, ki so sposobne žaluzije odgrnit in zagrnit v času, ki bi ga lahko uveljavljale za Guinnessovo zbirko, o lokalnemu dogajanju pa znajo povedati samo malce manj, kot o najnovejši epizodi Ljubezni na deželi.  Sestavljeno je1 iz delov, ki so bili še nekaj let nazaj samostojne vasi, kar se pozna po središčih, kjer še vedno kraljujejo trgi z gasilnimi domovi, cerkvami, gostilnami, vodnjaki in babjimi čenčami.

http://3.bp.blogspot.com/_tWa_AAWd1_M/TLXG61f2_PI/AAAAAAAADdA/pHmkZsJ3WwA/s1600/DSC_8994.JPG

Mesta naj bi se spreminjala, hodila v koraku s časom, sledila novostim in pljuvala po vsaki drobni sledi konservativnega. Če pogledamo stare slike prej omenjenega velemesta, pa kaj hitro ugotovimo, da izgledajo, kot da so bile posnete na naključen letošnji dan, ko je bila koncentracija hipsterjev na kvadratni meter pač malce večja kot običajno, nekdo pa jih je po vrhu spustil skozi prekomerno število filtrov. Vse je danes isto, kot je bilo nekje v času okrog druge svetovne vojne, pa tudi prej in kasneje. Vse je ENAKO. Še grafiti, ki se najdejo na kakšnih starih hišah omenjajo probleme, ki živijo samo še v srcih starih prdcev, ki še vedno mislijo, da Hitler jurišira nad njih s svojim topom na kočiji.2 In potem se Žabarija na vsak način hoče pokazati vsaj kot mesto3 umetnosti, to pa ji uspeva samo do mere, ko se kup dripcev, oblečenih v črna oblačila, celo poletje sonči v kavarnah ob Ljubljanici in govori o težkem boemskem življenju, v bolj zimskih časih pa smrdijo na Metelkovi, kjer pijejo velike količine alkohola in natepajo večinoma o tem, kako je svet nepravičen, ker moraš dejansko delat, da lahko živiš.

Ena od pozitivnih strani mesta naj bi bila v tem, da so vse stvari, nujno potrebne za življenje, bližje in bolj pri roki. In ker je Žabograd arhitekturno tako odlično zastavljen, se do pošte, lekarne, gostilne, pokopališča, upravne enote, banke in celo šole sprehodiš v enem kratkem potovanju. A-ha. In potem pride vešča z Antarktike in reče, da je bilo na dopustu fino, ampak malce vroče. Eno od zaslug za Ljubljansko razdrobljenost gre pripisati neodločnim županom, ki pri vsakem svojem mandatu poskušajo preselit centre potrošništva na kakšno drugo lokacijo (zadnja ideja je prišla s strani JokijaZokija, ki pospešeno gradi nakupovalni center v Stožicah),4 kot se recimo vidi v zapuščenih podhodih pod Ajdovščino in Laguno, ki so lep, ampak vendar malce strašen5 spomin na stare čase. Drugi razlog brez težav najdemo v super javnem prevozu, ki ga nekateri ljubkovalno kličejo el pe pe. Podjetje, ki se je zaradi svojega uspešnega in nemotenega vstopanja delovanja že zdavnaj odločilo, da z uporabniki ne bo komuniciralo po nobenem javnem kanalu v stilu Facebooka, ali Twitterja. Če potuješ po mestu6 z javnim prevozom si moraš že za majhen opravek vzeti skoraj cel popoldan. Pa ne, ker bi bila razdalja, ki jo premeriš, velika, ampak ker so proge, vozni redi, infrastrukutra in konsistenca zaposlenih7 na nivoju pudlja, ki se valja v svežem jutranjem kravjeku. No, rezultat je na koncu tak, da vsak vaščan lahko večino stvari opravi v okolici večjega trga, od katerega je oddaljen največ pol ure vožnje, v Zokigradu pa se zapirajo štiripasovnice, da še tisti, ki bi se radi kam peljali raje razmišljajo o odhodu iz države.

http://i52.tinypic.com/2niqt75.png

Zdaj je ura pol 1h ponoči, jaz pa imam za povedat še ogromno. Tako, da bo zapis objavljen v dveh (ali več) delih, pri čemer bo drugi vseboval tudi razlago naslova.

EDIT: NASLEDNJI DEL->

Se pišemo.

  1. še vedno je govora o predmestju []
  2. Ej, vem, da sem trikrat uporabil besedo KI v eni povedi, ampak se mi je ne da spreminjat. Res ne. []
  3. ha ha []
  4. Oh, wait. []
  5. dolgi nizki hodniki, trgovinice z rešetkami čez izložbe, pijančki v kakšnem osamljenem baru, katerih glas odmeva od sten.. grozljivka se piše kar sama []
  6. ha ha []
  7. ne ciljam na šoferje, ampak na vse, na višjih položajih []
  • Share/Bookmark

Tomahavk

je priletel v drevo in se z ostrim robom zabil vsaj do polovice drobne breze, mimo katere je še trenutek pred tem na dolgo koračil z ostrogami opremljeni mladenič, ki je v ihti komajda uspel obdržati cigaro med rumenimi zobmi. Vesterna je bilo v trenutku konec, ko je avtorju tega bloga realnost primazala strastno klofuto.

http://fc03.deviantart.net/fs21/i/2007/269/9/4/Duck_Fart_by_yodamjh.jpg

Surova pleskavica je vedno surova, vendar se problematičnost tega pojava hitro izgubi, če si jo pekel sam. Tako tudi pristna ljubezen1 do človeške vrste, ki jo dolga leta gojiš v globinah svoje duše še vedno vztraja, tudi ko poti svojega življenja po lastni volji usmeriš v delo z ljudmi. In, če se je kaj na svetu blizu praktičnega prikaza teorije kaosa, je to to. Noben dani trenutek ne moreš biti prepričan v kakšno situacijo boš pahnjen in kolikšno stopnjo retardacije priljudnosti bo padel pogovor. Vse skupaj nemarno spominja na potapljanje na dah, ampak ne na tisto verzijo s plavutkami in masko, ampak na tisto beton-na-noge-vreča-čez-glavo iz mafijskih obračunov. Ampak se počasi naučiš brezsramno odnesti pleskavico nazaj na žar.2

http://i.imgur.com/d3UJjvv.jpg

Dokler imaš čas za sanjarjenje, svet izpade veliko bolj grd, kot takrat, ko ne najdeš trenutka niti za dva globoka vdiha. Ker ne veš kaj zamujaš, najbrž. In čeprav je spet prišlo obdobje, ko obuvamo ta debele štumfe in se zavijamo v šestero debelih plasti sintetike s Kitajske, še toliko bolj ceniš trenutke, ko lahko zunaj napolniš pljuča z najčudovitejšim gozdnim izcedkom, močno ledenomrzlih prvin. Ampak to deluje samo, če si daš obljubo, da to ne bo obdobje, ki bo trajalo večno in da si boš nekoč, nekje, v prihodnosti vzel čas zase. Za goltanje literature, praskanje po spletu, intelektualne izzive, brcanje pedal, hojo v hribe3 in za tisoče drugih aktivnosti, ki naj bi višale pretok življenjske tekočine v pozitivo.

http://static4.wikia.nocookie.net/__cb20051017060226/uncyclopedia/images/0/08/Aaaaaaaa.gif

Mikavnost povprečnega domačega kompota prilično poleti v višave, kadar ga nimaš pri roki. Presneto, še sladice iz rabarbare bi najbrž dišale (pa si sploh ne znam predstavljati kakšnega okusa so),4 ker je telo že zdavnaj izgubilo poželenje po pecivu, ki ga bližnja pekarna po dvaindvajseti uri prodaja po polovični ceni..  Človek bi si mislil, da je vesolje vredno kvečjemu piškavega oreha, če ti zjutraj namesto trobent in fanfar tišine pod nos ne bi planile vse prvine ljubljanskega ozračja. Od zvoka zavor stare trole, katere voznik šele zadnji trenutek opazi, da je ob cesti postaja, pa do smoga iz rdeče-belega dimnika, ki se bohoti kot prvi jutranji pogled skozi okno. Ampak potem glava pomisli, da ni vse tako napačno, ko poskuša mimo omenjenega dimnika za čudovitimi Alpami na daljavo razpoznati kakšnega kozoroga in še za nekaj let odloži dan, ko bo morala svoje noge odpeljati k ortopedu.

Morda je prejšnji odstavek nejasen, ampak s tem ni nič narobe, ker je namenjen prav določeni osebi, ki si bo z njim nekaj časa nemarno razbijala glavo.

My work here is done.

http://i301.photobucket.com/albums/nn59/ihartjoshuaparish/stewie_evil.png

  1. taka, izklesana iz najčudovitejših srčnih skal, mavrice in z vonjem rožmarina na svež pomladanski dan []
  2. in zrastejo ti škrge []
  3. no, slednje je samo slikovita prispodoba []
  4. in niti ne vem kako izgleda rastlina []
  • Share/Bookmark