En blog na dan,

pa če se mi prsti začnejo svetit.

Ni preveč prijetno buljit v zaslon na proste dneve, ker ga imam že na šihtu polno črevesje.1 Ampak se trudim, da bi spravil povprečno količino objav na dostojen nivo.

Postali smo lene riti. S “smo” mislim na blogerje, z “lene” mislim lene, z “riti” pa ciljam na zadnjice šimpanzov. Res me ne zanimajo vzroki, zakaj je prišlo do tega, oziroma bom to raziskovanje prepustil v obdelavo kakšnim FDVjevcem, ki so predvčerajšnjim odkrili, da obstaja internet. Vem samo, da mi ni všeč, da drvimo v obdobje izražanja s kratkimi stavki, kratkimi zapisi, komentarji, heštegi, slikami, smeški in ostalo znakovno govorico, ki močno spominja na brbljanje papagajev.

Presneto, nekoč je recimo naš dragi Fetalij skoraj vsak dan napisal novo objavo in v njej prepljuval, kar se je dalo prepljuvati, zdaj pa ima enkrat, ali dvakrat na mesec na tviterju kakšen izpad in napiše šest jeznih čivkov čez trenutno politično stanje, ter se potem še skorajda opraviči in umolkne. Brezveze! In vemo, da gre blogerjem na slabše, če še celo lokalni patriot pade v akutno brezpisje.

No, kar hočem rečt je, da je žalostno gledat, da celotna družba vedno manj vzpodbuja pisanje in branje. Kdo bo v temu duhu čez 10 let še sposoben izražanja kompleksnejše pisane misli. Kdo bo zabaval tihe, mirne ljudi z nebleščečimi črkami, ki se pomensko v glavi spremenijo v krasne slike in smeh. Oh, seveda se bodo našli ljudje, ki bodo še vedno zmožni tega. Ampak je večina mase tista, ki določa smer družbe, zato je kar malce žalostno, da se te mesece opušča odstavke in povedi in se vse preveč rado zateka vedno bolj k renčanju in tistim 140 znakov.Vsak, ki kdaj reče, da je neko pisanje v redu že, če je razumljivo, čeprav krši prav vsa pravila znane slovnice, pa naj si požre pest.

Saj ne rečem, po svoje je umetnost povedat čimveč s čim manj, vendar mislim, da smo vsi v 3002 videli kaj se zgodi s skromnimi špartanci.

  1. ne dobesedno, valjda []
  2. filmu, op.a. []
  • Share/Bookmark