Replika na repliko “Od Twillighta do vampirizma” in itak tudi na originalno objavo. In to je najdaljši naslov na temu blogu ever.

Zakaj se gre?

Recimo, da sem prebral objavo ali pa dve, v katerih se obravnava tema, ki jo brez težav jemljem kot osebni napad. Samo šalim se. Mislim, napisati moram še stvari, ki sta jih avtorja pozabila omeniti.

Pravijo, da se ne spodobi razpravljati o stvareh, ki jih ne poznaš dovolj dobro. Glavne teme: vampirskih knjig, posebej Twillighta se tako zelo težko dotaknem, ker ga nisem prebral.1 Lahko povem, da sem, tako kot @Urška, uspel predelati Harrya Potterja in to iz istih razlogov. Gospodarja prstanov sem samo povohal,2 Dana Browna pa ne prenašam. Tako se bom raje lotil tistih zadev, ki jih popularne knjige potegnejo s sabo. Torej navdušenje mladine, ki prebere nekaj daljšega od FB spremembe statusa samo zato, ker je to “in,” “kul” in ker vsi to počnejo.3

@Nmohoric je mnenja, da od leposlovne (ali celo “pop” literature) odneseš bore malo in se je zato ne splača brati. Deloma se strinjam s povzetkom njegove izjave, lahko pa bi razmišljal v drugi smeri. Dandanes se4 pojavlja problem, da mladi vedno manj berejo. Zakaj je to narobe? Če se učenec na koncu osnovne šole na testu več ukvarja s pravopisnimi napakami in branjem navodil, kot z reševanjem testa, je zagotovo nekaj narobe. Če učenec v začetku srednje šole pri branju jeclja in zloguje besede,5 je nekaj narobe.  In točno do takih situacij ne more priti, če ima posameznik že od prej nekaj “podlage” iz branja knjig, kjer se mu vsaj v podzavest shrani pravilen način, kako se napiše neka beseda in jo zna izgovoriti, razumeti in gladko prebrati. Da o domišljiji in besednemu zakladu, ki se ju ne da dobiti iz nobenega filma, risanke ali igre sploh ne govorim. Lahko pogledamo recimo Karla Maya, ki je svoje najboljše knjige o Divjem zahodu in Bližnjem vzhodu napisal iz zapora, v njih pa je z neverjetno natančnostjo opisoval kraje, v katerih sploh še ni bil. Temu se reče domišljija, ki se jo pridobi z branjem knjig. Predvsem leposlovnih.

Pa je res, da je vsako branje boljše od nič branja?

Vedno zagovarjam teorijo, da je treba stvari, ki nam jih vsiljuje današnja globalizacijska eksplozija različnih kultur malce filtrirati. Tako so tudi te “mainstream” knjige ena od stvari, ki bi se najbrž morale ujeti v delce informacijskega sita… pa vendar. Če prebereš nekaj, kar ti kvečjemu vzpodbudi domišljijo, poveča besedni zaklad in ti prepreči, da bi čas zabijal z brskanjem po internetu, v temu ni prav ničesar slabega. Klinc,6 najbrž celo pozitivno vpliva nate.7

Ljudje imamo različen okus pri ogromno zadevah. Tudi pri knjigah in njihovih zvrsteh. Kot vsepovsod v življenju je tudi pri branju potrebno nekaj “odklopa.” Če rad bereš težke knjige, od katerih odneseš nekaj za življenje, mišljenje in strast, je dobro kdaj pa kdaj prebrati nekaj lahkega, nekaj za zabavo, rajši kot zaposlitev možganskih celic. Pa tudi obratno, če si pristaš leposlovnih knjig se lahko kdaj pa kdaj lotiš nečesa težkega. Oboje je KUL.

Za @nmohoric-a pa še tole: Vsaka knjiga med bralci odpre nove razsežnosti. Danes smo pač v obdobju kjer izvirnost ni kvalitativen faktor. Najbrž se je tudi živečim v romantiki zdelo prav nemarno, da vsi pišejo o njihovih razkolih med idealizmi in resničnim svetom, danes pa so praktično vsi brez izjeme obravnavani kot veliki mojstri svoje obrti. In to ne zato, ker bi pisali o različnih temah, ampak so uspeli v svojih delih diferencirati isto tematiko na popolnoma samosvoj način. Vse skupaj je samo obdobje.

  1. Stvari, ki so po javnem mnenju namenjene 10-13 letnim dekletom mi pač ne pritegnejo pozornosti. Tako kot RBD in ostali “hiti,” ki so hitreje odšli kot prišli. []
  2. vonj mi ni bil všeč []
  3. Vedno sem si želel uporabiti ta kliše, ker te, ko ga izgovoriš, naredi bolj odraslega in zrelega. []
  4. ok to itak vsi vemo []
  5. ok, odštejmo disleksijo in ostale povezane “bolezni” []
  6. pardon na izrazu []
  7. Razen, če si 13-letna pokokošena najstnica, ki ima sobo polepljeno z velikanskimi plakati Edwarda iz Twillighta in sanjaš o temu, da se boš nekega dne poročila s pol-človekom pol-barbiko. []
  • Share/Bookmark

Tok brez idej,

ali pisanje po Martininih asociacijah.

Sicer je časovna omejitev za pisanje tega in naslednjega bloga zaradi stave z Urško Sonček že mimo1, vendar bom vseeno segel po skrajnih ukrepih in na silo spisal nekaj kar vsebuje besede mušnica, strup, svetloba, branje, deska in čebula. Pa naj bo recimo pravljica:

Nekoč pred davnimi časi je v pravljični deželi pred devetimi gorami, pred devetimi vodami in tik za majhno smreko živela dobra vila, ki nima niti najmanjše zveze s to zgodbo.

Njena sestrična, ki je bila doma na drugi strani smreke je imela znanko, ki je bila poročena s svakom šefa neke avtomobilske firme. Ta je imel zelo rad kaviar. In to je bila ena redkih informacij, ki je bila znana o njemu. Presneti tajkuni.

Prav on je bil tisti, ki je v pravljični deželi za devetimi gorami, za devetimi vodami in za devetimi rekami, potoki (in ostalimi mokrimi stvarmi, ki jih sanjamo, ko nas ponoči mudi na malo potrebo) uspel z vezami postaviti velikansko deponijo odpadkov. Mogoče pa sem malce zašel iz teme…

Kakorkoli, medtem ko je po pravljičnih vodah nosilo plastične vrečke, je nekje v neki jami, na neznanem kraju, rasla človeška ribica, ki si je na vsak način želela postati kaviar.

Kakorkoli:

Mušnice lahko ob pravi svetlobi postanejo kar precej stupene, vendar jih lahko še vedno razrežemo na deski in postrežemo s čebulo. Vendar jih ne sme nihče pojesti.

  1. Vsaj zdi se mi. []
  • Share/Bookmark