Mesto belega šuma #2

No, da nadaljujem prejšnji zapis.

Problematika življenja v Žabariji se v osnovi deli na dve obdobji: p.z. (pred Zokijem) in p.z. (po Zokiju). Razlog, da se obe kratici pišeta enako je v tem, da med obema obdobjema ni razlike, le pri drugem je žabarski mandatar za župana jokajoči pingvin, ki se ga lahko medijsko krivi za razne neumnosti, kot je izganjanje avtomobilov iz centra1 in grozanske kazni, ki jih redarji lepijo kar povprek.2

http://tylerhere.files.wordpress.com/2007/06/buisness-penguin.jpg

No, kar se tiče podnebja, je bilo nekaj napisanega že v uvodu. Večino letnih časov Kotlina preživi zakopana v oblaku, ki poleg prekrivanja sonca, opravlja še pomembno nalogo zadrževanja smoga čimbližje tlem. Tako jesenski, pomladni in zimski dopoldnevi izgledajo kot, da si se nekako znašel v gosti zažgani župi, kjer tja nekam do trinajste ure samo poslušaš kako lepo sonce imajo…vsepovsod drugod. Seveda pa je megla še najmanjši problem. Pozimi namreč v mestu3 ob zelo redkih priložnostih zapade nekaj snega, ki je v bistvu krasen, dokler pada, ko pa ga pograbita pristno mestno ozračje in soljena tla, pa postane najbolj ogabna zmes, s katero bi se lahko ob primerni zaužiti količini prijetno zastrupil. Ampak to še ni vse. Vreme v Ljubljani se kmalu hoče odkupit za vse zimske tegobe in nad njo pošlje sonce. Ker pa je, prav po socialistično, celotno  mesto4 zgrajeno iz betona (betonske hiše, betonske ceste, betonski pločniki, betonski mostovi, betonski parki, betonske ploščadi, betonska trata, betonski župan z betonskimi možgani…), naša najljubša zvezda naredi več škode, kot koristi. Skozi poletni dan ljudje pri zdravi pameti niti ne poskušajo pomolit glave izven vrat, čez noč pa pri odprtih oknih v samih gatah čakajo tisto tretjo uro zjutraj, ko temperatura končno pade na lagodnih 32°C in se v dveh urah pred ponovnim sončnim vzhodom poskušajo čimbolj naspat.

https://i.chzbgr.com/maxW500/7021524992/h1AD5EF50/

Žabjidol je, za razliko od veliko drugih prestolnic, zelo zelen. S tem seveda ne mislim, da prakticira električne avtobuse, omejitev kubikaže avtomobilov, veliko sončnih celic in podobno, ampak to, da je precej poraščen z zelenjem. Tivoli, Rožnik, Golovec, Šmarna gora, Barje… so le nekateri od najbolj obiskanih delčkov narave, ki so zažrti v prej omenjeno betonsko posilstvo. Torej, če hočeš uživati v miru, tišini, naravi in prijetnemu vetriču… se ne smeš podati na niti eno izmed teh lokacij. Zakaj? Ker so tam VSI. In potem večino časa, ko bi sicer lahko štel, ne vem, parožke vej na drevesih, zapraviš med umikanjem psom, mamicam z vozički, kolesarjem in športnim frikom, ki so že zdavnaj mimo meje, ki bi jih opisovala samo kot “fit.” Isto velja za vse lokacije, ki so za kakšno avtomobilsko vožnjo oddaljene od kraja in mogoče ponujajo tudi kakšno senco s postrežbo pivapijače. In nikjer ne najdeš tišine. Sredi noči, brez prometa, na oddaljeni lokaciji vedno, vedno slišiš beli šum.

Potem pa pridemo še do živali. Opazil sem eno zanimivo posebnost: dlje, kot se pomikaš od centra, večji so psi. Tam, pod Gradom, se vidi same četrtinske pasme,5 ki jih lastnice nosijo v torbicah, rokavih, v tistem malem žepu v kavbojkah, ki sicer nima niti ene uporabne vrednosti…. Bolj, kot se oddaljuješ v katerokoli stran neba, večje pasme srečuješ. Tam, v krogu Murgel, Bežigrada, Viča, Rakovnika, se že najde kakšen jazbečar, ali šnavcer, kar se pa tiče širšega območja, pa lahko opazimo variranje med dogami, ovčarji, haskiji in ostalimi pasmami, ki posedujejo malce več možganske kapacitete od tistih bevskajočih kratkotačkarjev, ki crknejo, če jih šest ur ne priključiš na polnilec in so bolj zanič reklama za duracel. No, da ne bom omenjal samo psov: mačk v centru NI (najbrž zaradi velike količine italijanskih in kitajskih turistov), sem pa enkrat na Čopovi srečal nekoga, ki je na sprehod na povodcu peljal prašiča.

http://shrani.si/f/44/lZ/3cwg2OoY/2ps22d4.jpg

Da zaključim dolgovezenje in dokažem, da ni vse tako slabo: V Ljubljani SE DA najti lepe trenutke. Lahko gre za tisti miren sprehod čez Žale, ker tam pač ni nikogar več, ko se stemni. Lahko, da naključno naletiš na ravno pravi pogled na bližnje Alpe, ko sediš na soncu na neki pozabljeni klopci. Lahko gre za tiste trenutke, ko z ljubljeno osebno skačeš po sveže zapadlemu snegu in loviš sveže zapadle kosme snežink v dlani… Vse to je vsekakor dovolj, da mestu6 oprostiš večino stvari, ker pač veš, da drugače ne gre, če hočeš preživeti v njem.

Nikoli, ampak res NIKOLI pa se Ljubljani ne bo oprostilo pomanjkanja zvezd na najbolj temne noči.

http://sofiaglobe.com/wp-content/uploads/2013/01/Milky_Way_view_in_the_San_Rafael_Desert_-_15_May_2012-e1357760296229.jpg

  1. če lahko Slovensko sploh šteješ pod center []
  2. Razen, ko gre za mercedeza, ki ga vozi omenjeni pingvin. []
  3. ha ha []
  4. ha ha []
  5. v smislu, da so psi bolj četrt psa []
  6. ha ha []
  • Share/Bookmark

Mesto belega šuma #1

Zadnjič (kar v temu primeru pomeni “pred nekaj tisočletji”) so se neki, precej cinični, kosmati in ne preveč modri, gospodje odločili, da imajo dovolj pohajanja po sončnih dobravah in dehtečih gozdovih, zato so v prav posebni kotlini poiskali primeren kotiček dežele, kjer je vladala megla, hlad je preveval vsak senčnati predel, po vrhu pa je večino pokrivalo mastno jezero, polno kalne, blatne vode, s prav enakimi ribami. Na sredino te velike mlake so pozimi navlekli nekaj lesa, ga prav brezbrižno zabili v mehko dno, na njem postavili barake in z drevaki in sulicami čakali na vsako nebogljeno bitje, ki bi bilo dovolj nespametno, da se iz hribov spusti v njihovo luknjo.

http://cl.jroo.me/z3/1/Z/m/d/a.aaa-Beaver-Learns-the-Shocking-T.jpg

Danes na temu mestu ni veliko drugače. Jezera so se sicer znebili že predniki Italijanov, ki so nekje bolj na trdini potem zgradili malo utrdbico, kamor so najbrž pošiljali samo tiste, ki bi si v današnji vojski zaslužili čiščenje stranišča s ščetko, takrat pa je bila kazen pač to, da so bili pogriženi in popraskani od milijonov komarskih pikov. Torej…vojščakom je uspelo iz kotline odtovoriti na tisoče hektolitrov svinjske vode, megla, smrad in odnos do sveta lokalcev, pa so bili tudi za tako odlične zavojevalce in osvajalce pretežak izziv. Rimljana iz Emone najbrž sploh ni pregnala vojaška izguba, ampak sosed, ki je ponoči naskrivaj metal plastiko v njihovo kanto za organske odpadke in (ne tako na skrivaj) na ves glas poslušal Modrijane.

http://farm2.staticflickr.com/1173/664219418_bb029e85b1.jpg

Skoraj deveto leto že mineva odkar sem svoj, takrat mladoletni, nos pomolil v smrad žabjega vsakdana. V živo se spominjam tistega prvega septembra, ko sem ves zmeden hodil čez živi center in poskušal v spomin priklicati pravo pot do šole, vmes pa se na Tromostovju še izogibal trolam, ki so z neznansko hitrostjo drvele kar skozi veliko maso ljudi, ki se jim je znašla na poti. Takrat se mi je Ljubljana še zdela velika, neznana in grozna. Zdaj, po toliko letih, pa ostajam samo še pri “grozna.”

Najprej razčistimo: Ljubljana NI mesto in kdor pravi, da je, je mentalno najbrž na stopnji paglavčosti petnajstletnega mene, ko sem se prvič povzpel na grajski grič in se zazrl po vseh dimnikih Toplarne. Mesta so masovna, klavstrofobična zmes ulic, hiš, nebotičnikov, blokov, polnih različnih kultur in sosedov, ki jih spoznaš samo, če po enem tednu čudnega smradu v kompleksu na tvoja vrata potrka policija in te vpraša vpraša, če si bil morda v stiku z njimi in bi lahko identificiral njihova trupla. Ljubljana, po drugi strani, je predmestje polno mladih družinic, ki po šihtu peljejo svojo razvajeno mularijo na trening nogometa na bližnje igrišče. Nabito je z ljudmi, ki se poznajo med seboj, kot pijančki v vsaki vaški gostilni, (Resno, še če si tak asocialec, boš nekje zunaj srečal nekoga, ki ga poznaš, pa če se jim namenoma izogibaš) na okoliških balkonih pa prav po provincialno kraljujejo stare vešče, ki so sposobne žaluzije odgrnit in zagrnit v času, ki bi ga lahko uveljavljale za Guinnessovo zbirko, o lokalnemu dogajanju pa znajo povedati samo malce manj, kot o najnovejši epizodi Ljubezni na deželi.  Sestavljeno je1 iz delov, ki so bili še nekaj let nazaj samostojne vasi, kar se pozna po središčih, kjer še vedno kraljujejo trgi z gasilnimi domovi, cerkvami, gostilnami, vodnjaki in babjimi čenčami.

http://3.bp.blogspot.com/_tWa_AAWd1_M/TLXG61f2_PI/AAAAAAAADdA/pHmkZsJ3WwA/s1600/DSC_8994.JPG

Mesta naj bi se spreminjala, hodila v koraku s časom, sledila novostim in pljuvala po vsaki drobni sledi konservativnega. Če pogledamo stare slike prej omenjenega velemesta, pa kaj hitro ugotovimo, da izgledajo, kot da so bile posnete na naključen letošnji dan, ko je bila koncentracija hipsterjev na kvadratni meter pač malce večja kot običajno, nekdo pa jih je po vrhu spustil skozi prekomerno število filtrov. Vse je danes isto, kot je bilo nekje v času okrog druge svetovne vojne, pa tudi prej in kasneje. Vse je ENAKO. Še grafiti, ki se najdejo na kakšnih starih hišah omenjajo probleme, ki živijo samo še v srcih starih prdcev, ki še vedno mislijo, da Hitler jurišira nad njih s svojim topom na kočiji.2 In potem se Žabarija na vsak način hoče pokazati vsaj kot mesto3 umetnosti, to pa ji uspeva samo do mere, ko se kup dripcev, oblečenih v črna oblačila, celo poletje sonči v kavarnah ob Ljubljanici in govori o težkem boemskem življenju, v bolj zimskih časih pa smrdijo na Metelkovi, kjer pijejo velike količine alkohola in natepajo večinoma o tem, kako je svet nepravičen, ker moraš dejansko delat, da lahko živiš.

Ena od pozitivnih strani mesta naj bi bila v tem, da so vse stvari, nujno potrebne za življenje, bližje in bolj pri roki. In ker je Žabograd arhitekturno tako odlično zastavljen, se do pošte, lekarne, gostilne, pokopališča, upravne enote, banke in celo šole sprehodiš v enem kratkem potovanju. A-ha. In potem pride vešča z Antarktike in reče, da je bilo na dopustu fino, ampak malce vroče. Eno od zaslug za Ljubljansko razdrobljenost gre pripisati neodločnim županom, ki pri vsakem svojem mandatu poskušajo preselit centre potrošništva na kakšno drugo lokacijo (zadnja ideja je prišla s strani JokijaZokija, ki pospešeno gradi nakupovalni center v Stožicah),4 kot se recimo vidi v zapuščenih podhodih pod Ajdovščino in Laguno, ki so lep, ampak vendar malce strašen5 spomin na stare čase. Drugi razlog brez težav najdemo v super javnem prevozu, ki ga nekateri ljubkovalno kličejo el pe pe. Podjetje, ki se je zaradi svojega uspešnega in nemotenega vstopanja delovanja že zdavnaj odločilo, da z uporabniki ne bo komuniciralo po nobenem javnem kanalu v stilu Facebooka, ali Twitterja. Če potuješ po mestu6 z javnim prevozom si moraš že za majhen opravek vzeti skoraj cel popoldan. Pa ne, ker bi bila razdalja, ki jo premeriš, velika, ampak ker so proge, vozni redi, infrastrukutra in konsistenca zaposlenih7 na nivoju pudlja, ki se valja v svežem jutranjem kravjeku. No, rezultat je na koncu tak, da vsak vaščan lahko večino stvari opravi v okolici večjega trga, od katerega je oddaljen največ pol ure vožnje, v Zokigradu pa se zapirajo štiripasovnice, da še tisti, ki bi se radi kam peljali raje razmišljajo o odhodu iz države.

http://i52.tinypic.com/2niqt75.png

Zdaj je ura pol 1h ponoči, jaz pa imam za povedat še ogromno. Tako, da bo zapis objavljen v dveh (ali več) delih, pri čemer bo drugi vseboval tudi razlago naslova.

EDIT: NASLEDNJI DEL->

Se pišemo.

  1. še vedno je govora o predmestju []
  2. Ej, vem, da sem trikrat uporabil besedo KI v eni povedi, ampak se mi je ne da spreminjat. Res ne. []
  3. ha ha []
  4. Oh, wait. []
  5. dolgi nizki hodniki, trgovinice z rešetkami čez izložbe, pijančki v kakšnem osamljenem baru, katerih glas odmeva od sten.. grozljivka se piše kar sama []
  6. ha ha []
  7. ne ciljam na šoferje, ampak na vse, na višjih položajih []
  • Share/Bookmark