En blog na dan,

pa če se mi prsti začnejo svetit.

Ni preveč prijetno buljit v zaslon na proste dneve, ker ga imam že na šihtu polno črevesje.1 Ampak se trudim, da bi spravil povprečno količino objav na dostojen nivo.

Postali smo lene riti. S “smo” mislim na blogerje, z “lene” mislim lene, z “riti” pa ciljam na zadnjice šimpanzov. Res me ne zanimajo vzroki, zakaj je prišlo do tega, oziroma bom to raziskovanje prepustil v obdelavo kakšnim FDVjevcem, ki so predvčerajšnjim odkrili, da obstaja internet. Vem samo, da mi ni všeč, da drvimo v obdobje izražanja s kratkimi stavki, kratkimi zapisi, komentarji, heštegi, slikami, smeški in ostalo znakovno govorico, ki močno spominja na brbljanje papagajev.

Presneto, nekoč je recimo naš dragi Fetalij skoraj vsak dan napisal novo objavo in v njej prepljuval, kar se je dalo prepljuvati, zdaj pa ima enkrat, ali dvakrat na mesec na tviterju kakšen izpad in napiše šest jeznih čivkov čez trenutno politično stanje, ter se potem še skorajda opraviči in umolkne. Brezveze! In vemo, da gre blogerjem na slabše, če še celo lokalni patriot pade v akutno brezpisje.

No, kar hočem rečt je, da je žalostno gledat, da celotna družba vedno manj vzpodbuja pisanje in branje. Kdo bo v temu duhu čez 10 let še sposoben izražanja kompleksnejše pisane misli. Kdo bo zabaval tihe, mirne ljudi z nebleščečimi črkami, ki se pomensko v glavi spremenijo v krasne slike in smeh. Oh, seveda se bodo našli ljudje, ki bodo še vedno zmožni tega. Ampak je večina mase tista, ki določa smer družbe, zato je kar malce žalostno, da se te mesece opušča odstavke in povedi in se vse preveč rado zateka vedno bolj k renčanju in tistim 140 znakov.Vsak, ki kdaj reče, da je neko pisanje v redu že, če je razumljivo, čeprav krši prav vsa pravila znane slovnice, pa naj si požre pest.

Saj ne rečem, po svoje je umetnost povedat čimveč s čim manj, vendar mislim, da smo vsi v 3002 videli kaj se zgodi s skromnimi špartanci.

  1. ne dobesedno, valjda []
  2. filmu, op.a. []
  • Share/Bookmark

Kje.

Hoja po pločniku. Tisoče ljudi, njihovi drobci zgodb, stotine avtomobilov, ki se pelje mimo, milijoni poklicev, oči, polne skrbi, čustvovanja, razmišljanje o pravilnosti odločitev in večna skrb, kaj bodo mislili drugi. Sprehod po trgovini odpre nov pogled na gromozansko količino izdelkov, uporabnih, ali pač neuporabnih, ki so do tja prišli zaradi skoraj nedoumljive povezanosti kompleksa, ki se mu reče družba.

Eno uro pozneje noga namesto na trd asfalt stopi na pesek. Kamenčki zahreščijo pod trdim podplatom, šumenje avtomobilov in vpitje naključnih ljudi zamenjata piš vetra in ptičje petje. Sonce je že zdavnaj skrilo svojo svetlo plat za oddaljeno linijo obzorja pokrito z drevesi, njegovo pozicijo izdaja le pojemajoča oranžna barva, ki se poskuša prelivati po drugih straneh neba. Zaprte oči zamujajo lepoto vsakodnevnega zahoda. Preko kože vleče hladen večerni veter, klasično glasbo čričkov le sem ter tja zmoti hukanje sove, po naključnih vejah udarjajo krila zadnjih spreletavajočih večernih ptic…že skoraj preveč hrupno je. Pogled se končno oklene bližnjega drevesa, nagnjenega pod čudnim kotom, visokih smrek s ponosnimi vrhovi, uide v daljavo, na širne griče, hribe in globoke doline, kamor le redkokdaj zaide človeška noga… ker nima razloga. Pogled obstane na osvetljeni cerkvi na robu obzorja, ki ne pokvari idile, ampak ji v tišini doda svojo noto.

Premikajoča luč več kilometrov oddaljenega avtomobila v kontrastu z divjino po glavi zapodi milijone miselnih tokov. Svet, civilizacija, problemi in življenje samo se zdijo nepomembni. Politika, šport, televizija, moda in drugi človeški debilizmi se izgubijo v trenutku razčiščenja. Cel svet se zdi izjemno preprost, glava pa se oklepa misli:”Zakaj bi kdo kadarkoli zapustil ves ta mir?”

Izrek “živi in pusti živeti” je tukaj nesmiseln, ali pa ima več podlage, kot kjerkoli. Občasni prihodi ljudi so kot kaplja v morje miru in tišine. Osamljenost se zdi nepomembna, ali pa, glede na vse, vredna jemanja v zakup. Tema se spušča na okolico. Veje smrek postajajo črne, oranžna barva na nebu se je skrila, izza oblačkov se kažejo prve zvezde.

Nekaj korakov do dvorišča kažejo novo podobo. Kabli zakrivajo pogled na nebo, top ropot električnega pastirja preglasuje pesem narave, pogled v daljavo prekinja svetloba iz oken. Usedem se za računalnik in se znajdem v paradoksu življenja. Letanje od ekstrema do ekstrema. Življenje v osrčju urbaniziranega okolja se meša z simbiozo z naravo. Tehnologija rine svoje prste v vsak delček našega življenja in nas postavlja odvisne od nje, od delov družbe, ki zagotavlja, da deluje. Mržnja do ljudi se tepe željo do kakršnekoli družbe v zdolgočasenih trenutkih. Zagotavljanje prijetne prihodnosti v smislu izobraževanja gre v navzkriž z iskanjem lastnega kotička pod svetlobo zvezd.

Ne “Kje,” ampak KAM?

  • Share/Bookmark