Samo začet je treba

Končno nam je prihajajoča pomlad namenila nekaj bolj milega vremena. Sneg se je tudi v naših koncih povečini stopil, kar pa lahko vodi samo do ene stvari: Brcanja.

Pedalov, seveda.

Priznam, da sem čez zimo postal len kot koala, zadeta od  predoziranega evkaliptusa in da je kondicija že pred pol leta spakirala kufre, ter kupila karto za Avstralijo. Že deset stopnic do stanovanja je dovolj, da se upeham, zato včeraj za prvo vožnjo po dolgem času nisem izbral ničesar ekstremnega. Le nekaj kilometrov z enim nesramno strmim vzponom. Temle vzponom,1 če smo natančni.

Ko sem prišel na vrh se mi je pred očmi bliskalo, srce je topotajoče našlo pot do trebuha, pljuča so pekla, nos se je mašil, mišice pa so hotele kar popustiti oprijem na gripih…. Kakorkoli, danes je šlo v isti klanec nekje 2x lažje, to pa je tudi glavni občutek, ki mi daje zagon za nadaljevanje tega začetka sezone.

Aja, pa blato je grozljivo. Kljub temu, da je cesta iz zgoraj omenjenega posnetka po novem asfaltiranja sem del poti še vedno peljal po zmehčanem makadamu. Dres, čelada in očala po novem posedujejo milijardo rjavih pikic, čevlji in še posebej kolo pa so popolnoma spremenili barvo. Me bo to ustavilo? Nikakor! Tudi zdaj, ko sem po drugače precej “divjaških” cestah zaradi peska, ledu in žlobudre prisiljen voziti počasneje pri tem neverjetno uživam.

Naslednji2 cilj je lokalni klanec, ki je zame nekakšen kronometer, ali pa pokazatelj kondicije.  Rekord3 na 3,3 km dolgem vzponu (200 v.m.) imam mislim, da nekje 10 min 50 s. Jutri… bo čas podvojen, če ne kar potrojen.

Tako je, če lenariš in moraš začeti vse od začetka.

  1. v obratni smeri kot na posnetku []
  2. jutrišnji []
  3. merjeni. Drugače je mogoče rezultat celo boljši :P []
  • Share/Bookmark