Osnutki, osnutki #2

V bistvu gre za potrjevanje reka: “če nimaš česa za zapisati, kopiraj,” ki je stalna praksa na temu blogu. Za dokaz lahko podam prejšnjo objavo s precej podobnim naslovom, kjer sem objavil bolj ali manj slabe osnutke zapisov, ki jih nikoli ne bom dokončal. Ne mislite, da se od takrat ni nabralo nekaj novega materijala. Aja, ta blog gre vedno bolj v dnevniške zapiske, kot v tematiko. Sranje.

http://mondaybynoon.com/wp-content/uploads/xVyoSl.jpg

Pravila so enaka kot prejšnjič: zapiski so brezvezni, končajo se sredi povedi, smisel te objave pa je v tem, da so zavese lahko tudi roza barve, če si ženska.

_______________________________

Enkrat za spremembo (30.11.2012)

sem petkov miren večer zamenjal za tistega, bolj konvencionalnega. Namesto, da bi potihem ležal in se ukvarjal z lastnimi mislimi sem sedel pri računalniku in spremljal medije. Itak. Kdo ne bi hotel videti, kaj se dogaja pri temu t.i. revolucionarnem dogajanju v naši državi.

Nekaj uric sem buljil v livestream iz sredine Kongresnega trga in izpred stavbe državnega zbora, gledal strani medijev, ki so bolj ali manj subjektivno poročali s kraja zločina, prebiral twitte tam prisotnih uporabnikov in še in še. Kot marsikoga drugega, me je začel zvijati tisti človeški občutek, ko vidiš anomalije in neumnosti, ki jih kvasijo uradni poročevalci, politični in drugi skrajneži, odgovorni na državni ravni in podobni… “Zakaj ljudje ne protestirajo mirno, zakaj mečejo petarde, zakaj letijo granitne kocke, zakaj ne gredo domov, zakaj je elito bolj sram, da so američani na strani ambasade napisali opozorilo za svoje državljane, kot da so “zafurali državo”…” in še in še ostalih misli mi je frčalo po glavi. Nato pa sem se spomnil v katerem primeru se še da dobiti podobne občutke.

Resničnostni šovi so dejansko zgrajeni po istem principu, da vzbujajo iste občutke, kot smo jih imeli nemi opazovalci pri spremljanju teh novic.


Plan (27.7.2012)

Nekje med lepljenjem osem tisoč devetsto triindvajsete nalepke v temu tednu je končno prišlo do tistega trenutka preboja, ki sem ga čakal že vsaj dve leti. Ob poslušanju debate o evolucijski teoriji1 dveh sodelavcev z opravljeno osnovno šolo in besednim zakladom sestavljenim večinoma iz kletvic ter nekaj medmetov, me je v trenutku prešel strah ohranitve še zadnjega kančka zdrave pameti. Seveda so se mi misli takoj preusmerile na bližajoče se datume izpitov in potihoma sem začel klepati načrt.

Pa ga imam!

Prvič v življenju imam v mislih nekaj oprijemljivega, dolgoročnega in neizbežnega. Presneto, nisem zahteven, res ne, zato tudi prihodnost


Čauči (22.7.2012)

Ma evo, po tri urnem lepotnem2 petkovem popoldanskem/večernem spancu pa lahko kakšno rečemo. Kaj se je torej lepega zgodilo v teh nekaj tednih od zadnje reportaže?

Hja, bolj opazne spremembe so minimalne. Recimo, moj rdeči štirikolesnik je dobil nove tablice, na karer


I’m not totaly useless (12.5.2012)

I can always be used as a bad example.

V bistvu priznam, da nimam ničesar pametnega za povedat, ampak bom vseeno nekaj nakracal, da pokažem vitalne znake in podobne bedarije.

Evo, čas mineva in to točno 60 sekund na minuto. Teden se je začel fenomenalno. Zaradi sodelovanja moje nadstandarne fenomenalne ©Sreče s kupčkom trapaste pameti, ki jo še premorem sem naredil trapasto napako in se v glavno mesto odpravil v ponedeljek zjutraj, namesto v nedeljo zvečer, kot to naredim ponavadi. Sicer je ljubljanski tunel po dolžini bolj podoben kakšnemu avtocestnemu podhodu, vendar po polurni vožnji skozenj izgleda veliko, veliko daljši. Jutranja prometna konica okrog 8h je tudi precej bolj zanimiva od popoldanske. Zaspani pogledi zamenjajo jezne bliske iz oči, divjanje skozi oranžne in rdeče luči nadomešča počasno prestavljanje v prvo prestavo ob zelenem semaforju in avtošolsko speljevanje. V vseh pogledih se na mestnih ulicah namesto agresije razlije velikanska umirjenost, kar seveda zaradi dejstva, da sem bil buden že od 2h zjutraj ni prav nič pripomoglo k temu, da sem bil po 3 prihodu do študenta utrujen, kot žurer po prekrokani noči. 4


Čudo prečudno (8.4.2012)

V zadnjem tednu se je zgodilo milijon stvari in bi že skoraj pričakoval, da bom imel nekje toliko idej za pisanje. Pa nič. Nada. Niente. Ništa. Nul. None. Nč, ejga.

Prvo kot prvo sem dobil šiht. En osemurni študentski popoldanski šiht v skladišču. Nič preveč napornega vendar v kombinaciji s predavanji in kako uro dolgi poti do tja vzame precej časa. Malce sem bil šokiran, ko sem iz zimskega drnjohanja planil v pomladanski 100% delovni dan. Celo tako, da sem danes cel dan večinoma buljil v prazen prostor in poskušal priti k sebi. No, sedaj mi je uspelo. Vsaj do  tolikšne mere, da lahko normalno komuniciram.5


Adaptacija (3.3.2012)

Ko te vrže te vrže. Mislim, če se iz lenobnega zimskega poležavanja kar naenkrat vržeš v osemurni delavnik v kombinaciji s faksom in drugimi obveznostmi zna biti to za telo kar velik šok. Približno tolikšen, kot ga občuti riba na prvem6 poletu v kljunu albatrosa. Čeprav nisem riba, da bi lahko trdil z gotovostjo…

No, nekaj ur spanca reši vse, še posebej, če je teh ur ogromno. Mogoče bi jih bilo celo več, če ne bi sanjal najbolj čudaških sanj v zadnjem desetletju. Mislim, mešanica zadnjega dela  filma Harrya Potterja, treh epizod South Parka in Zgodb iz Narnije. Kot prvo sploh ne vem, kako so te zadeve prišle v mojo glavo, kot drugo pa mi ni jasno od kje tej mokri gmoti7 v moji glavi takšne ideje? In kako lahko po napornem dnevu ležim in buljim v zrak kot galebja rit na narobe obrnjenem galebu? Kakorkoli, do zdajle se mi je  končno uspelo prebuditi do stopnje dokaj normalne komunikacije. Moving on.

Počasi se bom privadil na rutino vstajanja, predavanj, službe in spanja. POČASI. Kljub temu, da je bilo ta teden naporno8 sem si med


  1. ali ste vedeli, da človek ne izhaja iz opic ampak iz morskih polžev? kaj pa, da smo ljudje na Zemljo prišli s pomočjo vesoljcev? []
  2. sicer neučinkovito []
  3. končno! []
  4. Ne, nisem žural, le prezgodaj sem šel v posteljo in se zbudil ob 2h.. []
  5. ne rečem, da kdaj komuniciram normalno, vendar je sedaj zadeva na relativno v redu ni………… ah, to ja []
  6. in zadnjem []
  7. if any []
  8. do kraja []
  • Share/Bookmark

Osnutki, osnutki

Včasih imam dneve, ko ne morem niti vokalno, niti pisno iz sebe spraviti zaključene povedi. En del možganov enostavno noče delovati tako, kot bi moral tudi, če mi misli treskajo ob lobanjo in neutrudno silijo izpod1 pleše. Kaj se zgodi, če ob takih trenutkih poskušam napisati blog? Nič pametnega.

Prilepil bom stare osnutke blogov, ki najbrž ne bodo nikoli dokončani. Nekateri so mali tokovi misli, radikalno zaključeni sredi povedi, ko sem neumorno zaprl zavihek,2 drugo so neizpiljene ideje brez pametnega konteksta, ostalo pa random neumnosti. Večina ni vredna branja. Zakaj? Pa zato:


‘Sup (19.01.2012)

Ja, še sem živ.

Vem, da me nihče ni vprašal, če sem, ampak vseeno rečem. Bolj zase, kot kaj drugega.

Na sončni strani gorskega sistema v Osrednji Evropi3 ni prav ničesar novega. Ljudje še vedno slepo sledijo medijski propagandi, ki vrši čez deželo in s svojimi nesmiselnimi kostmi za glodanje krega enega človeka z drugim in deli prebivalstvo na majhne, nemočne skupinice.

Meteorološki pojavi močno spominjajo na dogajanje v filmu 2012. Očitno bo treba res v nabavo po konzerve in rezervni odpirač. Samo za ziher.

Še vedno imam manjše konflikte z jutr


Če se zjutraj reče (3.1.2012)

“dobro jutro,” se mora na začetku leta reči “dobro leto.” Al kaj?

Zaspanost od silvesterskega večera in blažja sprememba bioritma iz novoletne noči se še nista pomirili


Neuporabne super moči (20.12.2011)

Torej, obstajajo različni super junaki. Superman, Spiderman, Batman, Hulk, Ironman… z določenimi sposobnostmi, ki jih delajo boljše od ostalih ljudi. Ali obstajajo tudi super moči, ki so popolnoma neuporabne? Seveda!

  1. zaznavanje smeti na daljavo
  2. nevidnost v temi
  3. laserski pogled, ki se vklopi ob pogledu na dojenčka
  4. privlačenje ostrih nožev s prsnim košem
  5. branje lastnih misli
  6. spreminjanje oblike za enkratno uporabo
  7. zmožnost letenja na Venerinem površju
  8. dolg jezik, ki se sproži in se nikoli ne pospravi nazaj


Hop po Microsoftu (20.11.2011)

Odkar sem svoje ure na računalniku preselil na odprtokodni Ubuntu in grem na zloglasni Windows le še občasno, opažam, koliko razlike je med dobrim zastonjskim in zanič plačljivim operacijskim sistemom. Zdaj si lahko tudi privoščim pokanje vicev o Microsoftu. Evo:

Če predvajaš Windows inštalacijski CD vzvratno slišiš satanistična sporočila. Vendar to še ni vse, če ga predvajaš naprej, namesti Windows.

Zakaj je Microsoft dal svojemu operacijskemu sistemu dal ime Okna? Ker bi tolikšno število hroščev vsak zmetal skozi okno.

Kaj je razlika med Microsoftom in Jurskim parkom? Eden je precenjen tehnološki tematski park, ki temelji na prazgodovinskih dejstvih. Drugi je film Stevena Spielberga.

Nekoč je živel fant, ki si je celo življenje želel postati odličen pisatelj. Ko so ga spraševali kaj mu pomeni biti “odličen pisatelj” je odgovoril:”Rad bi pisal za cel svet. Rad bi, da na moje pisanje vsi odreagirajo čustveno… žalost, jeza, jok in stok….” Zdaj dela pri Microsoftu in piše poročila o napakah….

V računalniških nebesih je uprava vodena s strani Intela, izgled in konstrukcijo ima čez Apple, Microsoft skrbi za marketing, IBM za podporo, cene pa postavlja Linux. V računalniškem peklu upravo vodi Apple, Microsoft skrbi za izgled, IBM popravlja marketing, podpora je tipična Siolovska, Intel pa postavlja cene.

Trije inženirji se peljejo z avtomobilom. Eden je bil električar, drugi kemik, tretji pa je delal pri Microsoftu. Nenadoma se avto odloči, da je imel dovolj in se pokvari. Električar reče:”Zagotovo je šla napeljava. Pomagajta mi odpreti armaturo, da najdemo napako.” Kemik reče:”Em… sicer se ne spoznam na avtomobile, vendar je mogoče bencin emulziral in se kje zataknil…”  Microsoftov inženir nekaj časa razmišlja in reče:”Dajmo, zaprimo vsa okna, pojdimo ven, potem nazaj noter, odprimo okna in poizkusimo vžgati motor!”


Eh, ja. Staramo se, staramo… (11.11.2011)

V križu škripa, vid se slabša, mišice slabijo, zobje po abecedi dajejo odpoved… samo še lasje držijo pravo barvo, pri teh mojih…. dobrih dveh desetletjih starosti.

Mogoče pa je krivo dolgočasno študentsko življenje, brez prave fizične aktivnosti? Kaj pa vem.

Zakaj od vseh psihičnih in fizičnih prefere


Pa ne že spet (28.10.2011)

si rečem včasih, ko prižgem radio.

Obstaja glasba, ki gre dobro v uho. Obstaja tudi glasba, ki je nadležna, pa najsi bo iz katerihkoli razlogov.4

Obstajajo pesmi, ki imajo lastnosti obojega.

Torej, pri katerih melodijah si z razočaranim izrazom in kislim nasmehom ponavadi rečem stavek iz naslova?

: Če je kdo naredil dobro blues sceno, je bil to zagotovo slepi glasbenik Ray Charles. Zagotovo vsi poznajo njegovo verzijo uspešnice Hit the road Jack, ki je bila uporabljena v stotinah različnih filmov, predelana na tisoče načinov (remixi) in predvajana po radijskih postajah nekje… neštetokrat.

: Hujše mučenje za ušesa od slovenskega turbofolka premore samo še pop-folk iz držav bivše juge. Ena od “uspešnic” pevke Seke Aleksić se  še vedno vrti, se je vrtela in se najbrž tudi BO vrtela5 na vseh malce bolj pijansko usmerjenih žurkah, občasno na radijskih valovih in najbrž tudi na marsikateri playlisti ljubljanskih klubov. Vemo, o kateri govorim? Seveda, Aspirin.

: Vsaki pop pevki nekega dne začne zmanjkovati idej za glasbo, zato začne prodajati izgled, senzacionalnost, ali prične pihati na neumnost oboževalcev. Nekatere seveda to počnejo že od samega začetka svoje kariere, ena izmed njih pa je Rihanna z provokativno pesmijo S&M, ki je za njeno povprečno občinstvo6 popolnoma neprimerna.

: Da ne bom omenjal samo starih pesmi…zadnje čase je po svetu popularna skupina LMFAO, večina njihovih komadov je nadležnih kot Ljubljančan v avtomobilu na ozki cesti,7 največji del živcev pa zagotovo poje Party Rock Anthem.

http://www.youtube.com/watch?v=KQ6zr6kCPj8
http://www.youtube.com/watch?v=KQ6zr6kCPj8


Nekaj debilnega (21.8.2011)

Ma evo. Razmišljam, da že dolgo nisem ničesar pametnega napisal. Pa, da bi bilo lepo, če spet nekaj dodam.

Med iskanjem navdiha sem se odločil:”Dobro, če ne poznam nobene pametne teme, bom napisal nekaj trapastega.” In kje drugje najti nekaj bolj trapastega od komentarjev8 na spletni strani naše predrage RT.V, MMC.


Tok misli #8 (10.8.2011)

Življenje ima en tak lep varnostni mehanizem, ki te kresne po prstih, ko poskušaš doseči nekaj, kar je previsoko zate. Včasih se sproži tudi, če segaš po čemu popolnoma dose


Stereotipno poletje (1.6.2011)

Začne se poletje, ljudje pa rečejo…

Šolar: Juhuhu, počitnice. Letos moram prepričati starše, da gremo na morje za šestindvajset milijonov let.

Dijak: Pasje vroče je. Tastara mi more pljunit nekje 100€, da bom lahko šel s kolegi na kampiranje na hrvaško obalo. Bojda imajo tam prekrasne galebje in druge riti.

Študent: Torej, naslednji teden imam samo dva izpita. Potem tri, čez tri tedne pa štiri. Grem na pivo.

Zaposleni: Če tale dva tedna še malce stisnem, lahko do konca meseca


Živci, Živci (8.4.2011)

Novi Firefox 4 je napram staremu izgubil pomembno funkcijo “klika na srečo” v naslovni vrstici. Torej, če si vpisal naključne iskalne besede v to vrstico, te je program sam vrgel na prvi zadetek na Googlu, če je le presodil, da je dovolj relevanten. Sicer se da to pomankljivost zlahka popraviti, vendar ne deluje čisto v redu. Sklepam namreč po temu, da ko sem poskušal najti sliko zajčka in sem vpisal besedo “bunny” v naslovno vrstico, me je vrglo na stran, ki je imela precej zajčjih ušes. Ta pa niso bila na zajčjih glavah, seveda.

*

Če si na predavanju sam ima to veliko pomanjkljivosti. Popolnoma odpade, da bi pisal sporočila, brskal po internetu, zbežal iz predavalnice, metal papirčke v sošolce, risal pot mravlje na papirju, 9 zaspal, se skrival za stebrom ali enostavno izgubil pozornost.


Slovnica (17.1.2011)

Katere lastnosti ločijo človeka, ki je pripravljen žrtvovati marsikatero urico prostega časa, za prebiranje debelih knjig, od človeka (današnjega povprečnega mladostnika), ki misli da je branje le zabijanje časa, ter da je poznavanje klasičnih zgodb (še preden po njih posnamejo film) nič manj kot bogokletje? Seveda verjamem (in po lastnih izkušnjah tudi vem), da je prisilno branje zgodb v starinskem (sicer bogatem) jeziku, v katerih se v vsaki vrstici bleščita vsaj dve prispodobi in v vsaki četrti najdemo nek prenesen pomen (ki so ga razumeli samo v času, ko je delo izšlo), prava muka. In točno takih knjih je poln naš šolski sistem.

Vendar pa je vsaka knjižnica bogata z (vsaj zame) popolnoma berljivimi sodobnejšimi deli (19., 20. stol.), ki so bila že v mojem zgodnejšem otroštvu, dovolj dobra, da sem jih prebiral cele popoldneve, večere in noči, iz njih sem se naučil ogromno stvari, pobral veliko splošnega znanja o zgodovini, tehniki in tujih krajih, si oblikoval neverjetno domišljijo, se naučil hitrega in gladkega branja, dobil besedni zaklad in najpomebnejše: naučil sem se našega jezika.

Slovnično znam pisati precej dobro (ne rečem, da se kdaj ne zmotim in ne naredim kakšne napake), znam pravilno zapisovati besede, približno uganem postavitev večine ločil… In zakaj naj bi bilo to sedaj pomembno? Ker večina mojih sovrstnikov tega ne zna. :(

Odrasli so v okolju, kjer jih ni nihče vzpodbujal k branju.


Prešeren Mix (16.11.2010)

Valjhun podobo na ogled postavi,

steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,

ker Turjačan spet gostuje,

Rozamundine snubače.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno

trobente in gosli, in cimbale pele,

iz krajov niso, ki v njih sonce sije.


Še dobro (27.9.2010)

da imamo ljudje jezik. Ena od igralk iz ameriških serij je rekla:

“I personally think we developed language because of our deep need to complain.” ~Lily Tomlin
Torej: “Verjamem, da smo ljudje razvili jezik samo zaradi naše globoke želje po pritoževanju.”

Če pogledam samo komentarje na 24ur, rtvslo in razne bloge, kjer se ljudje pritožujejo čez prispevke in replike drugih uporabnikov, se mi zazdi, da


Je še kdo opazil, (16.8.2010)

da na faksih (in verjetno tudi srednjih šolah?) na informativni dan povejo samo kaj vse ponujajo, ne pa tudi tistega kar bi vsi radi izvedeli: kaj zahtevajo za uspešno


Slovenski pregovori

Kjer osel sedi, devetim odgovori.

Rana ura ne pade daleč od drevesa.

Prijatelja spoznaš v zdravem telesu.

Laž ima pol zdravja.

Brez muje se lepo mesto najde.

Na napakah se dan pozna.

Zdrav duh sam vanjo pade.

Kdor molči gre enkrat na led.

Kar lahko storiš danes spoznaš v nesreči.

Ljubo doma kruha strada.10

Kdor poje ima kratke noge.

Kdor se zadnji smeje se pod mizo valja.

  1. dobro zakrite []
  2. najbrž sem prebral napisano in se zgrozil []
  3. Alpe, pa to []
  4. Ponavadi pretirano ponavljanje na vseh možnih radijskih postajah. []
  5. in nervirala ljudi []
  6. mladoletnice []
  7. Izven Ljubljane. Resno. Nikoli se ne znajo pravilno umikati. []
  8. in komentatorjev []
  9. za katero se je kasneje izkazalo, da je bila mušica – ne sprašuj []
  10. Ubogi Ljubo. []
  • Share/Bookmark