I’m a believer

“A ni smešno, da bolj kot se poskušaš oddaljit od povzemanja trdnih mnenj, trdnejše mnenje dobivaš o isti stvari?” ali nekaj podobnega so moji možgani1 sestavili2 med enim od nedavnih pogovorov z meni ljubo osebo.

YouTube slika preogleda

Dejstvo je, da se lahko v življenju še tako dvigaš nad prepričanja, mnenja in razprave, ki se ti drugače zdijo primerna samo za redko razmišljujočo rajo, pa te bo kaj kmalu prizemljila ugotovitev, da počneš točno tisto, čemur se izogibaš. Pa sploh ne gre za debato o “zarečenem kruhu” in njegovemu pošiljanju navzdol po prebavilih. A-a.

Če se ti recimo že sama misel na politiko kar zatakne v možganskem režnju in ti ne bi moglo biti bolj vseeno za leve, desne, obarvane in podkupljene…navsezadnje z informacijami iz neznanega vira le ugotoviš, komu bolj smrdijo noge in kdo je pred 40 leti več pokradel. Tako pač deluje naša družba – brez težav izveš stvari, ki te sploh ne zanimajo, zato da lahko iz njih delaš debate, ki ne vodijo nikamor, da na koncu šteješ za zavednega in razgledanega človeka, ki je sicer dober sogovornik, ampak izpade navznoter votel. Ustvariti si moraš mnenje, po kateremu pa te bodo potem sodili vsi.

Ko bi, tepec, le vedel, da “nimam mnenja” tudi šteje kot mnenje. Zgoraj omenjena politika, ali pa samo trači. Če nisi z nami, si proti nam, veste?

Saj ne rečem, občasno sede z nič hudega slutečim sogovornikom učinkovito zaigrat debatni krožek in se zavzemat za stran argumenta, pri kateri drugače ne bi niti zamahnil z roko. Ampak za taka izzivanja in provokacije ponavadi nimam dovolj energije in prepričljivosti, zato se čudim, od kod jo jemljejo ljudje, ki povsod rinejo svoj prav.3 And I’m all like:

http://cdn.memegenerator.net/instances/250x250/29786153.jpg

(Če povem po pravici, je tale objava v bistvu osnutek izpred treh tednov, ki ga zdajle poskušam dokončat.) Kakorkoli, biti hipster v svetu hipsterjev je nemogoče.

Zdajle bom na hitrico zamenjal temo: v svojem rahlo asocialnem svetu sem se od nekdaj spraševal kaj privablja ljudi na nagnetena, glasna in nadvse nehigienska mesta in kaj se v njihovem t.i. “druženju” pogovarjajo, da imajo tako veliko veselje stalno viseti ob nekomu, pa ponavadi sploh nima veze kdo je. Zdaj, ko imam na šihtu to čast, da velikokrat ujamem kakšne naključne pogovore neznancev,4 sem prišel do spoznanja, da je stric Carlin zadel žebljico na glavico. My way is better, you know?

http://s3.amazonaws.com/rapgenius/1328749668_Carlin.jpg

Način življenja, ki ga je pred leti v enem komentarju na mojem blogu opisal internetno pokojni5 Snowblind, se tako sliši še toliko bolj prijeten in pravilen.

“Greš na sprehod, prebereš knjigo, se družiš samo z ljudmi, iz družbe katerih boš potegnil nek intelektualni stimulans in napredoval v širjenju lastnih obzorij. Pol pa odpreš en pir in se usedeš s kakimi manj intelektualnimi in odklopiš.”
Čau.

  1. o njihovem obstoju in potencialni uporabnosti še tečejo razpravljalne debate []
  2. Ne, to ni pogost pojav. V bistvu se to zgodi dovolj redko, da možgani presenetijo sami sebe in padejo v nekajsekundni šok. []
  3. Internet je odličen pokazatelj in zbirališče takšnih navdušencev. Ampak to vsi vemo. []
  4. pa ne, da bi prisluškoval, ampak sem pač samo tam, oni pa se delajo, da me ni []
  5. Še vedno mu zamerimo, da nas vsakodnevno več ne razveseljuje z modrimi mislimi. []
  • Share/Bookmark

Smetje #2: slike

Po prejšnji objavi dolgoletne zbirke zaznamkov sledi še ena s slikami. Ker nočem, da se objava nalaga milijon let in še kaj po vrhu, predogledov slik pa se mi1 ne da delati, bom objavil kar povezave do slik. Z opisi.

Evo, random traparije:

  1. CookieMonster - Pazi, kaj si želiš.
  2. Downhill - Because football requires only one ball.
  3. Vremenska napoved - Padavine bodo pohale.
  4. Hranjenje golobov – Z dobrim razlogom je prepovedano.
  5. Zajčka si spravil v jok – Uporabno v večini internetnih pogovorov.
  6. I’d hit that - Uporabno v polovici internetnih pogovorov.
  7. Windows 7 - Prvi preizkusi zdaj tako slavnega operacijskega sistema.
  8. Delavska – Osredotočajmo se na pomembne reči.
  9. Give-a-f-meter – Primerno za politične debate.
  10. What the.. – Človeka včasih prime.
  11. Predelane hipsterske slike 1 - Parodija.
  12. Fiat Multipla – Najlepši avtomobil na svetu.
  13. Human 1.1. – Nova, izboljšana verzija.
  14. Predelane hipsterske slike 2 – Parodija.
  15. Predelane hipsterske slike 3 – Parodija.
  16. Predelane hipsterske slike 4 – Parodija.
  17. Predelane hipsterske slike 5 - Parodija.
  18. Prazne pločevinke Pepsija – Malce uničevanja jeter.
  19. Facebook stanje – Povod za nastanek tele objave.
  20. Google translate - Včasih najde pomene tudi tam, kjer jih ni.
  21. Cat Eastwood - Malce igranja v photoshopu. Punk.
  22. Cleverbot is clever - Umetna inteligenca na višku.
  23. 4chan, Kermit is Batman – Tepci.
  24. Najsmešnejša slika iz celotne zbirke – Troll.

  1. res []
  • Share/Bookmark

Smetje #1: video

V dolgem obdobju uporabe istega brskalnika1 se človeku, ki življenje živi po logiki “čez sedem let vse prav pride” med zaznamki lahko nabere kar lepo število povezav, ki tam veselo čakajo svojo digitalno smrt. Da tiste najbolj zanimive vsaj malce počastim bom napisal dve ali tri objave v katerih jih bom delil s s svetom.

Pa začnimo z videom, naslednjič pridejo slike, nato pa še kakšna random mešanica zanimivih linkov. Vrstni red bo najbrž kronološki, tako, kot sem povezave shranjeval. Ne zamerit, če so nekatere že milijonkrat videne, ali pa jim od starosti na glavi predejo mreže pajki. Ok? Ok.

  1. The End Of The World – flash video, ki na zanimiv, predvsem pa na smešen način opisuje apokaliptične razmere na Zemlji.
  2. She Blocked Me – Geek parodija neke pesmi,2 ki opisuje tisto, česar smo se nekoč v času MSN-ja vsi bali…
  3. Electric Bear – Mali ameriški medo se odloči splezati na električni drog, vendar ga tam čaka malce več, kot le ptičji iztrebki…
  4. Mazda 787B – Zvok motorja Mazde, izdelane za dirke tipa LeMans. Komu njen Wanklov motor ne požene mravljincev po hrbtu?
  5. How To Spot a Fascist Regime – Flash, ki govori o primerjavi Združenih Držav Amerike z minulimi fašističnimi režimi. Think about it.
  6. How to Fight a Bear - Odlična navodila kako ravnati v primeru spopada z medvedom.
  7. Zombie Kid Likes Turtles – Klasika. Kdor še ni videl našemljenega dečka, ki se ponorčuje iz novinarke najbrž živi nekje v Severni Koreji.
  8. twin turbo pt cruiser power shifting drive it like - En precej normalen model nam pokaže kaj vse zmore njegov avto. Če se kdo spozna na učinke drog lahko pove, na kateri je bil možakar v videu?
  9. Minesweeper: The Movie -  Ena izmed Colleghumor uspešnic, iz stare Windows igre Minolovec naredijo film.
  10. pikes peak uphill drifting – Ena izmed najbolj divjih voženj z rally avtom na slavni Pikes Peak. V temu posnetku Ari postavi rekord, ki ni bil nikoli podrt.3
  11. Dave Watson at Tour – V duhu rahlih konfliktov med cestnimi in gorskimi kolesarji se je Dave s svojim freeride kolesom vrgel preko vodilne skupine na Touru.
  12. RedBull Metro Ride – RedBull vedno razveseljuje z domiselnimi tekmovanji. Tokrat bo to downhill skozi podzemno železnico.
  13. Danny MacAskill: Way Back Home – Kdo še ni videl enega izmed najboljših trial kolesarjev na svetu, ki je s svojim videom obnorel svet?
  14. Jordan B and Stephen Mathews - Eden izmed estetsko krasnejših naglavnih freeride posnetkov.
  15. Nič. To bo to. Brez repa, brez glave.

twin turbo pt cruiser power shifting drive it like

  1. Firefox ftw []
  2. katere naslova se nikakor ne morem spomniti []
  3. namenoma linkano na 1:00 minuto videa, ker se tam šele dobro začne []
  • Share/Bookmark

All around me are familiar faces…

Ekola, obljubljena objava polna naključnih misli, ki so čisto preveč sofisticirane, da bi jih lahko naslovil s klasičnim “Tok misli.”

Traparije, bedarije in nihanja razpoloženja. To se dogaja zadnje čase, če ne drugje, pa v moji glavi. Vsakodnevno dobivam nove perspektive na življenje, soočam se z lastnim(i) jazom(/i) na področjih, ki jih do sedaj sploh nisem poznal, ali pa so že tako oddaljena, da se jih niti približno ne spomnim več.

Seveda sem od celotnega recepta za zdravo, predvsem pa srečno življenje pozabil na tisti del, ki pravi, da je potrebno preteklost čimbolj skrivati pred seboj in se z njo ukvarjati v minimalnih količinah. Iskanje malenkosti po spominskem delu glave je pripeljalo do prebuditve milijonov dogodkov, informacij in zavedanja, da se mora samozavest skriti nazaj med svoje gube. Počasi se nekje v ozadju sestavlja plan, kako se taktično rešiti iz situacije, ampak bo pot do tja še dolga in krvava, rezultat najbrž sploh ne bo dolgoročen.

http://www.lolbrary.com/content/326/i-have-this-weird-self-esteem-issue-14326.jpg

Pa, da gremo k vedrejšim temam.

Zadnjič sem kot čisto pristen Ljubljančan v največji vročini maratonsko1 hodil skozi center, ob tisti precej dišeči reki, nekam proti toku, točno preko območja med Prešernplatzom proti Prulam, kjer je na obeh straneh koridorja za pešce polno kavarnic. Te so seveda nabite z novodobnimi intelektualci, ki so sposobni rešiti svetovno krizo,2 vendar šele, ko spijejo tisti kapučino za osem evrov, ter se v najnovejših oblačilih iz ene od trgovin v City Parku pokažejo najmanj devetim znancem.3  No, seveda zdolgočasenci na takih natrpanih lokacijah nimajo drugega dela kot, da buljijo v naključne mimoidoče in se martinčkajo na soncu. Še celo en poseben NuckinFuts, ki s svojo korpuskularno substanco drugače ne izziva ravno navdušenja s strani estetskih ocenjevalk se jim je zdel izredno zanimiv in so se mu nekatere prav konkretno nasmihale. Resno sem mislil, da je moja nova pričeska, kot vedno nastala iz spanja z mokro glavo in jutranjega naključnega giba z roko skozi lase, pokazala kakšen posebno lep profil mojega čela…4 vsaj dokler nisem prav ponesreči5 naletel na enega kolega, ki me je v prvi sekundi srečanja opozoril z znanim gibom in besedami:”Tuki na licu maš neki belga. Pomoje je kolodont.” Hkrati z ostankom zobne paste sem si z brade obrisal tudi vso nabito samozavest.

http://cdn.electricpig.com.s3-external-3.amazonaws.com/wp-content/uploads/2012/01/oh-god-why.jpg

Po nmohoricevi predzadnji objavi o neverjetni in zabavni predstavi, ki si ji jo je imel čast ogledati, sva za kratek čas razvila še krajšo debato o umetnikih, kvazi umetnikih in kje je razlika med njimi. Seveda do pametnega zaključka nisva prišla, ker bi se ob takem dogodku zrušil svet, sva se pa oba strinjala, da se da določeno umetniško sporočilnost doseči tudi na moralno in družbeno sprejemljivejši način. Mislim, res je, da ima vsak posameznik svoj pogled na svet in s tem tudi določene meje, ki mu povejo, kdaj se nekaj križa z njegovimi načeli. Te tanke linije so pri različnih ljudeh postavljene na različnih mestih, vendar še vedno prevlada neko skupno povprečje, ki velja za najbolj razširjenega in tudi odloča, kje je mera javnega dobrega okusa. Umetnik, ki prekriža vsa ta načela brez, da bi si prej zadal še kakšen drug razlog, kakor sta šok in gnus, nato pa šele poda glavno sporočilo svojega dela se kaj hitro znajde na patetični stopnji kvazi zvezd, torej v stilu Bieberja, Murka in podobnih tičev, ki temeljijo na slavi s strani svojih sovražnikov. Po vsemu temu pa si točno taki upajo zatrjevati, da jih kritiki pač ne razumejo in da se temu reče umetnost, ki naj bi bila ogledalo družbe. Za protiprimer lahko brez težav podam izdelovalca risane serije SouthPark, ki sta v svojih delih brezpogojno kruta in zgoraj omenjene meje večkrat prestopita, vendar dajeta poudarek na kritiki aktualnih dogodkov, neumnosti povprečja ameriških prebivalcev in norčevanju iz stereotipov, vse to pa zavijeta v primerno mejo humorja, sarkazma, cinizma in tudi groteske. Končni rezultat njunega truda je gledljiv in zanimiv arhiv filmov, ki ne vsebujejo travmatičnih izkušenj polnih nakazovanj na psihične bolezni avtorja, ampak karseda objektiven in kritičen pogled na svet. Ali, če citiram Cartmana:6 “Talking s**t is where I cross the line.”

http://www.chinahearsay.com/wp-content/uploads/2010/12/cartman-screw-you-guys.jpg

Naprej. Fizika mi je že nekako zlezla pod kožo, na žalost ne v glavo, kjer bi se do sedaj morala nahajati že večina snovi, pa je tam ni še niti polovica. Ampak bomo zmogli. Če ne drugače pa z izmišljevanjem dejstev, ker so fiziki tako ali tako znani po temu, da sploh ne poslušajo kaj jim ljudje govorijo.7

Kot že večkrat sem še enkrat spoznal, da kolesarjenje res vzbuja žlezo, ki proizvaja hormon sreče (endorfin). Zadnjič mi je sredi nemarno vročega dneva, sredi nemarno vročega klanca čisto po murphyju dušo izpustila zračnica v zadnjem kolesu. Med čakanjem na prevoz na enem od počivališč je mimo peljalo kar nekaj voznikov avtomobilov z mrkimi obrazi, pa tudi precejšnje število takšnih in drugačnih kolesarjev, v skupinah in posamezno, ki so vsakič kljub težkemu dihanju in rdečemu obrazu brez problema pozdravili, povprašali, če potrebujem pomoč in z velikim nasmeškom odsopihali naprej. Ni da ni, kolesarji so najboljši ljudje.

Kaj še? Moj stari rdeči strojček gre skozi fazo nove registracije in zavarovanja, ki me je kar lepo udarila po žepu… ampak ni hudega, ker so me8 poklicali iz meni tako dragega skladišča in me povabili na nadaljnje sodelovanje. Kljub temu, da sem v sanjah potihoma upal, da bo do nadaljnjega nekako obstaja možnost izogibanja glavnemu mestu naše kokoške, vsaj dokler se poletni vročinski val ne poleže. Pa ja, ob popoldnevih me  po novem najdete s knjigo čez oči, prepotenega, na postelji,  v sobi, kjer se komajda da dihati.

To je to.

http://chzlolcats.files.wordpress.com/2012/06/funny-cat-pictures-be-careful-on-hot-summer-days-note-that-the-melting-point-of-cats-is-about-degrees1.jpg

  1. nekatere ženske pač dajejo ekstra slaba orientacijska navodila []
  2. ali dve []
  3. ki, nenavadno, prav tako fleširajo po centru []
  4. ali nekaj podobnega []
  5. res, random naključje.. how awesome is that? []
  6. in, vse pogosteje, tudi nmohoric-a []
  7. Samo šalim se. Fizikom na splošno nihče ničesar ne govori, ker so čisto preveč asocialni. []
  8. presenetljivo []
  • Share/Bookmark

Živjo klapa

Najprej naj se opravičim, da je tukaj nastalo takšno zatišje. Moje miselne kapacitete trenutno zapolnjuje pospešeno iskanje zdravila za raka, aids in še dve smrtonosni bolezni, reševanje konfliktov s Severno Korejo,1 z ekipo izurjenih filozofov pa smo že hudo blizu odkritju univerzalne formule za vsa eksistencialistična vprašanja in večno mladost. Občasno me nekje v ozadju glave spreleti tudi ideja, da se bliža izpitno obdobje in bom moral povohati nekaj zapiskov in knjig, vendar se ta domiselnost le redkokdaj pretvori v praktično izvajanje. Glede bloga, oziroma začasnemu pomanjkanju objav na njem, se niti ne sekiram ker, če lahko to počnejo veliki, lahko tudi jaz.

No, pa da ne bom preveč zašel naj s spoštovanim občinstvom dveh, ali treh bralcev delim nekaj naključnih misli, idej in mnenj:

  • Ker se že dolgo nismo slišali2 je seveda primerno debato začeti z najbolj očitnim: vremenom. Jejhata, ampak sneg maja? To je že po standardu vredno omembe. Da me ne bo kdo obtožil, da lažem, je tukaj en dokaz. Ali pa dva. Sicer pa je nekaj dni hladu pred poletno vročino več kot prijetnih. Tukaj pa zaključimo te klišeje in pojdimo dalje, ok?
  • Razen, no, mogoče še to, da je bilo v začetku maja na strani ARSO polno opozoril pred vročinskim valom, ki se je imenoval “oranžni vremenski alarm.” Vse to za tisto malenkost, ki se ji drugače reče “prijeten pomladni dan.” Heh.
  • Zdaj pa zares: Po nekaj mesecih uporabe Ubuntuja sem iz neznanega vzgiba pri zagonu računalnika za hec izbral Windows 7 iz izbirnega menija. Če bi vedel, da bo to to na mojih živcih pustilo trajne posledice, bi seveda zadevo počel na kakšen bolj umirjen dan. Zagon, daljši od Saturnovega leta in konstantno mletje procesorja v prazno sta bila očitno stalni popotnici dela v Oknih, vendar sem do sedaj na take trapaste malenkosti pozabil. Torej, če se še kdo ukvarja s problemi šibkega, počasnega, ali le stalno kvarljivega računalnika: priporočam opensource. Stoposto.
  • Hja, ne vem, če sem že kdaj omenil, vendar enostavno ljubim Ljubljanski promet. Velikokrat me za kak trenutek razsodnost zapusti in izjavim kakšno res debilno misel,3 pa tudi izvedem kakšno nepremišljeno dejanje. Tako je bilo tudi tiste nedelje zvečer, ko sem se odločil, da bom v glavno mesto potoval zjutraj, namesto takoj, kot ponavadi. Prva neumnost je bila, da sem šel malce prezgodaj v posteljo in sem ob 2h ponoči že veselo štel prašne delce v zraku, kar je naslednji dan rezultiralo v 20 urah vožnje, predavanj in službe, brez spanja. Druga neumnost je bil jutranji odhod v Ljubljano, ki se je dogajala približno v času, ko podobno traparijo delajo praktično vsi, ki imajo v naši državi izpit za avto.4 No, vedno sem bil fasciniran nad dolžino Ljubljanskega tunela, ki prej meji na kakšen manjši podhod. Po pol urni vožnji iz ene strani na drugo in preštetih vseh količkih ob robnikih sem si absolutno premislil: tunel je najbrž najdaljši v Evropi.
  • Kljub temu, da nekateri5 močno hvalijo sistem Bicikelj, ki je res poceni, vendar ima poleg te precej malo prednosti. Po enem letu6 uporabe so kolesa v vedno slabšem stanju. Polomljeni sedeži, zvita platišča, obrabljene zavore,7 preskakovanje pedal in podobne traparije, so redna poslastica za vse uporabnike. Tudi dosegljivost koles na postajališčih je večinoma8 za eno galebjo rit. Če moram za najbližje prosto kolo peš prehoditi štiri ali pet popolnoma praznih postajališč je čisto vseeno, če grem tisti kilometerček do doma peš.9
  • Spontani trenutki rodijo spontane ideje, ti pa se ponavadi prelevijo v spontana dejanja. Kar hočem reči je, da sva z najbolj zavzetim FDV-jevcem en dan končala na Brniku in štela letala. Priznati je treba, da so Adrijine škatlice ((avtorstvo slike gre zgoraj omenjenemu blogerju))  precej podobne avtobusom s krili. Vsaj, kadar poleg njih stoji kakšen zaresen avion.
  • Ljudje so znani po temu, da imajo dolge nosove. Tisti, ki imajo ta vohalni tulec malce krajši ga ponavadi zelo radi vtikajo na mesta, ki naj načeloma sploh ne bi bila v njihovem interesnem območju. Tako se dogaja, da občasno kakšen pripadnik človeške vrste misli, da je dogajanje na mojem obrazu, natančneje na mojih dlakastih izrastkih njegova stvar. Ali pa, da se za pogostostjo mojega britja vedno skriva kakšen globlji razlog. Naj na temu mestu omenim, da sem z brki že rešil svetovno krizo ali dve, vendar je za moje redko/pogosto/pomankljivo/zanemarjeno/čisto britje kriv kvečjemu trenutni vzgib, ali “občutek,” če vam je ljubše… in, da so vprašanja “zakaj?” in “kako to?”  popolnoma mimo. Naslednji, ki se bo brez potrebe ukvarjal z mojimi brki, brado, ali navsezadnje10 na prostor, kjer naj bi omenjeni malenkosti rasli, mi je brezpogojno dolžan 10€. Hvala.
  • Zavidam ljudem, ki so si že pri moji starosti, ali pa mogoče pri kakem letu manj našli nekaj, kar jih veseli, se v temu izpopolnili do nemogočih meja in imajo vsaj ta del življenja neverjetno urejen.
  • Čisto tako, čisto sproti lahko omenim plan za prihodnost, ki je v mojem življenju večinoma redek pojav: jutri zvečer na Kongresnem trgu, s slavnim plašilcem nič hudega slutečih kolesark in neustrašnim braniteljem sinic in drugih manjših živali, greva poslušat nekaj podobnega:
YouTube slika preogleda
  • To bi bilo to za danes. Gremo spat, jutri je nov dan poln migrenskih napadov, težkih debat in predavanj.

  1. S Kim Džong Un-om sva praktično na ti in se ob petkih zvečer trepljava po ramenih med pitjem ameriške kokakole, ter smejanjem slabim šalam o nacistih. []
  2. videli, brali, kakorkoli že []
  3. kot recimo zdajle []
  4. nekateri najbrž tudi ne, no []
  5. predvsem okoljevarstveniki in ostali travojedci []
  6. ali koliko? []
  7. enkrat za spremembo za skorajšnje pobližje spoznavanje s kandelabrom celo ni bila kriva mimoidoča deklina v minikrilu.. []
  8. se opravičujem izrazu []
  9. In to se je zgodilo kar precejkrat, da ne bom izpadel, kot glupa najstnica, ki se pritožuje nad vsako malenkostjo, ki ji prekriža pot. []
  10. če je tako naneslo []
  • Share/Bookmark

V pričakovanju naliva

Hja, tisti, ki je prvi izdahnil zdaj že klišejski “za dežjem vedno posije sonce” je bil zagotovo pod veliko dozo endorfina, ker je pozabil, da zagotovo vedno pride tudi do obratne situacije. Pa še dobro, da je. Tole pišem medtem, ko čakam, da se iz grozovite oddaljenosti prikotalkajo črni oblaki, ki jih že cel dan nakazuje moj interni barometer.1 Prav tako se življenje suka v smeri, ko bo iz mirnega in srečnega stanja reševanja težav na preizkušen način: z ignoranco, celotna fronta padla izključno do kupa obveznosti in življenjsko nepomembnih traparij v stilu učenja in izpitov.

Zadnji predpraznični dan v Močvirju sem po grozno dolgem času preživel brez hitenja na užitka in zabave polne urice dneva, torej predavanja,2  po tisoč letih3 pa mi je uspelo tudi izpustiti čepenje v ogromnem zaprtem prostoru in iskanje psihične točke preloma ob dolgčasu… oziroma, kakor bi nekateri poimenovali te fenomenalne občutke: služba. Kdo bi si mislil, da bo ravno na ta dan v prestolnico pricapljal tudi kolega, s katerim sva v nekaj urah nadoknadila vse zamujene trenutke. To pomeni, da vem kaj zadnje čase počne (“nč”), da izredna šola gre (“ma da se mi”) in da kljub končani poklicni šoli še vedno nima motivacije iskati pametne zaposlitve (“ma ne da se mi”). No, kakorkoli. Skorajda ne bi verjel, da na tak predprazničen dan vse svetovno4 občestvo obrne svoje migracijske poti iz centra. Ko sem namreč poskušal najti kolo na kateremkoli postajališču v okolici Prešerca, Kongresnega trga in Name sem bil bridko razočaran, saj sem naletel samo na prazna mesta. No, sprehod do glavne postaje5 je dobro del, tudi drčanje s tistimi zanič gumami in do polovice odvijačenim zadnjim obročem (ki je plesal kot bmw po sneženi cesti) na ploščicah v podhodu je bila posebna izkušnja. Izraz na obrazu tistega kolesarja, ki je malce kasneje v polni kolesarski opravi, športni poziciji in konjičku za nekaj tisočakov moral gledati kosmatega mulca na bicikelj-u brez večjega truda odpeljati mimo, pa je vreden zaznamka na temu blogu.

Nevihta se pričenja, vsaj tako sklepam po šklepetanju dežja po strehi…

Kaj je še novega? Strojček, na kateremu se nahaja tipkovnica za pisanje točno tegale zapisa, po novem teče na prenovljeni izdaji Ubuntuja, se pravi 12.04. Razlike s prejšnjo verzijo so minimalne, drobnarije, ki so jih izboljšali pa so vseeno vredne nekajurnega čakanja med inštalacijo.6 Že zato, ker je zadeva zastonj. :mrgreen:

Zdaj, ko se kaplje že dodobra namočile vrhnjo plast zemlje lahko opišem še ostale malenkosti. Včerajšnji dan je bil zagotovo v znamenju zajcev. Že dopoldan je izpod avtomobila, v katerega sem se ravno usedel, stekel majhen in precej zmeden dolgouhec. Počakal je le še toliko časa, da si ga je pobližje ogledala v kosmate, majhne in ljubke živali zainteresirana mularija, nato pa je pokazal svoje športne sposobnosti in jo pobral v gozd…. kjer pa sem nekaj uric kasneje srečal še njegovega sorodnika malce večjih ušes. Zvečer sem bil povabljen na koncert7 znane osebe. No, imel sem priložnost igrati glavno vlogo nosača glasbene opreme od avta do prizorišča, kar sem opravil z odliko, tudi pomočniku nosača opreme je šla vloga odlično. Aja, tudi ona je odigrala in odpela zadeve več kot fenomenalno. Vidi se, da je oseba, ki je več kot očitno že našla svoj smisel v življenju in svoje čustve8 zna podajati na tako dober glasben način, da lahko spravi do solz že naključne mimoidoče.  Ena od navdušenih turistk, ki je prišla pohvalit nastop je nama, kot glavnima podpornikoma podala kompliment, da sva “beautiful gruppies.” No, vsaj enemu od naju. Kakorkoli, celotno dogajanje se je malce zavleklo in sem se domov vračal šele ob precej pozni uri. Nekaj časa sem se celo boril z manjšo zaspanostjo, vendar sem jo uspešno premagal v trenutku, ko je pred avto skočil velikanski kunec.9 Tako močno in hitro sem pritisnil na zavore, da je zaporedje “sklopka->zavora” zamenjalo “zavora->sklopka,” vsa štiri kolesa pa so zablokirala. Navkljub temu je ubošček dobil skrajni rob odbijača v dlačice na repu, nato pa veselo odskakljal dalje. Ni se treba zahvaljevat, ok…

Dež je mimo, tista največja nevihta pa, kot pravim, šele prihaja. Bomo videli kako deluje nekaj časa nerabljena protidežna zaščita..

  1. v obliki migrenskih napadov, pa to.. []
  2. ok, priznam, nakladam. Na predavanja nisem res še nikoli hitel. Sue me. []
  3. +-1000 let []
  4. ljubljansko []
  5. kjer je bilo koles že skoraj preveč []
  6. Mlinček na temu računalniku ni ravno velikosti lune.. []
  7. meni []
  8. tako temu pravi Lucienne []
  9. ko rečem velikanski mislim, da je bil dejansko GROMOZANSKI. Pomoje je na kakšnih drogah za rast.. []
  • Share/Bookmark

Nartadaljši teden

Po dolgem in (na)sitnem vikendu se je seveda prileglo sebe in svoje čarobno misli odpeljati v glavno mesto. Če od nečesa ne pričakuješ veliko si lahko vedno dobro presenečen. Isto velja za ta teden. Le, da mu je manjkal tisti punch-line, ki bi presenetil. Vseeno je uspel konkretno pomešati bioritem, ker sem cel četrtek mislil, da je petek.

Ponedeljek zvečer je bilo seveda treba po povelikonočno nazdraviti s kokakolo z butljem. Ali dvema. Tak lep okrasni pridevek si (skupaj z mano) zaslužita zaradi tematike pogovora in obnašanja vrednega dvojnega rumenega kartona in izključitve. Random flashback: ena od najslabših služb je biti dostavljalec pri Dobrivili. Vsaj tako lahko sklepam iz citata, ki ga je ubožec moral tam v centru izreči v mikrofon domofona:”Dober večer, tukaj je Dobra vila!” Poleg osramočenosti je moral mladenič pod popisano čelado prenesti še pogled na nekoga, ki se je od smeha skoraj zadavil z grižljajem pice.

Torek. Rutinsko jutranje vstajanje po šestkrat prestavljeni budilki, dve minuti pred pričetkom predavanj, ignoriranje cimra, ki se poskuša pogovarjati ob tako zgodnji uri,1 izogibanje ljudem, ki prihitijo skozi vrata fakultete in se odpravijo točno preko, ali pa kar po liniji, na katero ciljam, kimanje sošolcem, čakajočim na zamujajočega profesorja, predavanje, kjer vem odgovore na vsa profesorjeva vprašanja, razen na tistega, ki ga zastavi meni, na koncu pa še kosilo in odhod v trgovino po malico. Standard procedure. Seveda mera enoličnosti ne bi bila popolna brez službe, kjer sem 8 ur opravljal delo, ki ga drugače naložijo delnim invalidom.2 Kakorkoli že, brez stola in prostora, kamor bi se naslonil sem v dolgih urah brez družbe dobil krče v mišicah, za katere sem že zdavnaj pozabil, da obstajajo. Seveda pa nič ne more nadomestiti dolgih3 trenutkov miru in tišine, ki sem jih bil deležen na čisto svojem kotičku skladišča. Predvsem zato, ker vsaj enkrat nisem poslušal radia antena in njihovih treh pesmi na repeatu, niti nisem slišal debat o nogometu, ženskah in…. no, tukaj je “in” za brezveze, ker sodelavci še nikoli niso prišli do kakšne druge tematike.

Sreda je minila kot bi mignil, ker sem se uspel naspati. In, ko rečem, da sem se uspel naspati mislim, da bi se lahko, pa se nisem.4 Kakorkoli, tisto dopoldne smo v našem stanovanju izgubili cimra. Ko rečem, da smo ga izgubili seveda ne mislim, da je komu padel iz žepa med hojo po velikem travniku in bo treba organizirati iskalno akcijo sestavljeno iz čevljev polnih blata in neznanskim neuspehom na koncu. Ali pa, da se je zakotalil pod naključno mizo in ga bomo našli šele čez kakšno leto med generalnim čiščenjem. Čisto preprosto je ubožec obupal nad nami našo univerzo in bo srečo preizkusil na Štojerskem. Zdaj pa čakamo na najhujšo novico. Če namreč v naslednjem tednu ne dobimo novega cimra to pomeni, da mesto v stanovanju hranijo za naključnega iskalca zabave, pijače in deklet… torej Erazmovca. Na poti na delovno mesto brez prigod v krožišču ne bi šlo. Tako sem v večpasovnem iz levega uvoza zapeljal na najbolj notranji pas zapeljal suvereno, kot bosanka zakoraka v kupus,5 z desnega pasu pa je namesto na prvi izvoz neka opica v gokardu6 zapeljala na srednji pas, potem pa skozi celo krožišče silila v moj avtomobil. Ko se je genij za volanom končno ozrl v levo in opazil zmanjšano razdaljo med mojim in njegovim ogledalom je bilo cikcakanje..neprecenljivo. Z mojo srečo v službi dopoldan ni bilo nobenega študenta tako, da me je čakalo osem ur popolnoma enakega dela, kot prejšnji dan. Razlika je bila samo v tem, da sem našel prostor za svoje sedalo in da sem imel družbo. Če bo katera dama kadarkoli kupila Deborah lak za nohte,  (možno tudi šminke…)) ali pa dva in bodo nalepke na njemu zamaknjene v vse možne neestetske smeri, je to zaradi ogromne količine neumnosti in smeha v tistih nekaj urah, ko sem sodelavcu pripovedoval vice o hrvatih.7

Četrtkovo jutro je prineslo ogromno novosti. Prespal sem obe budilki in se (kljub prijaznim sms-om sošolke, ki je zatrdno zagotovila, da je moje spanje, medtem, ko ona uživa na predavanju, popolnoma krivično), zbudil šele minuto pred pričetkom nadvse zabavne elektrotehnike. Kot je v navadi na fakultetah sem vsemu navkljub uspel tja priti pred profesorjem, ta pa nam je nekje na polovici dal nekaj upanja z besedami:”Zdej bomo jemal eno lahko snov, ker vas je bolj mal pa rabmo pol študente za drugi letnik…”  No, ko sem se uspešno prifejsbukal, priblogal in priinternetal do konca predavanja sem v nekaj minutah s svojimi šili, kopiti in vrečami soli na kobilici skidal domov.

To je to, nič posebej zabavnega, kot dnevniški zapis je pa kul. Čez 7 let vse prav pride, pa to….

  1. A huge no-no! []
  2. Ni mišljeno žaljivo, vendar lepljenje majhnih nalepk na izdelke pač ni ravno služba, vrednega zdravega in močnega fanta… []
  3. res dolgih! []
  4. glavni krivec najbrž bere tale zapis. Ti že veš kdo si. Ja, ti ja! []
  5. citat ukraden Fetaliju []
  6. ljubljančan v bmwju []
  7. naj na temu mestu omenim, da prihaja iz krajev nižje od naše južne meje. heh []
  • Share/Bookmark

Trenutek razčiščenja,

ko ti vse postane jasno in se malenkosti postavijo na svoje mesto. Kratkoročno, ampak še vedno kul občutek.

YouTube slika preogleda

Zdaj pa naključna dejstva:

  • Zadnje čase se pojavlja vedno več HP-jevih prenosnikov, ki jim crkuje tipkovnica ali po nekaj tipk na njej. Preveč, da bi bilo naključno. Kaj je krivo? Kakšen Windows virus ali le  hroščat update?1
  • Letošnja akcija “Očistimo Slovenijo” bo bojda na Hitlerjev rojstni dan.23
  • Najboljši odgovor sodelavca pri vprašanju, če je pri družinskem zakoniku Za ali Proti:”Jst sm hrvat!4 Skoraj sem se zadavil s plastičnim kozarčkom in vodo v njem.5 Od smeha seveda.
  • Izredni študij za logističnega inženirja mora biti eden izmed najlažjih visokošolskih programov na tej strani Alp. Vsaj tako vidim iz poročanja enega od kolegov. Mislim, vsak predmet se dela posebej (najprej predavanja iz enega predmeta, nato izpit, šele nato drug predmet), učijo pa se na primer osnovnošolskih osnov angleščine in obdelujejo ukaze dela z računalnikom tipa “kopiraj” in “prilepi.” FUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU
  • Težko rečem, kateri jezik zveni grše: nemščina, ali francoščina. Ne mi sanjat o tem, da je francoščina zelo romantičen jezik, ker “mžablu bablu kublebablu” zaradi mene lahko pomeni “rad bi bil tvoja podrebrna mrena, da bi čim bližje tvojemu srčnemu utripu”6 ali pa “iztaknil ti bom oči in jih pojedel za zajtrk s francosko omleto in rožmarinovo omako, provansalskim vinom in si na koncu obrisal mastne brke s tvojim žepom,” pa bo še vedno izzvenelo grdo.
  • Včasih se očitno splača malce potožit o težavah nekje na internetu, ker mi povezava v študentu odkar sem napisal tale prispevek dela normalno in brez težav. Če je kriva moja objava, ali ne: hvala tistemu, ki je popravil sistem. Čestitam, obvladaš posel. V zahvalo na začetku naslednjega meseca dobiš plačo.
  • Smo leta 2012.7 Do sedaj bi nekaterim spletnim oblikovalcem postalo jasno, da so flash spletne strani stvar preteklosti. Ali pa bi vsaj morale iti. Če bi pisal seznam neumnih kiksov na tejle strani8 bi lahko že po 30 sekundah brskanja skupaj spravil vsaj dvajset alinej glupih rešitev. Začenši s tem, da je nekdo najbrž plačal lepe denarje za tako retardacijo.9
  • Radio Antena in Center sta mi uspela v dveh tednih šihtovanja zameriti Adele, Gotye in še nekaj pop avtorjev, ki jih vrtita po 10x na dan. Naj jim kdo sporoči, da je repertoar glasbe na svetu malce večji od petih različnih pesmi. In, da je ponavljanje po 10x na dan popolnoma nesmiselno. In, da je ponavljanje po 10x na dan nesmiselno. In, da je ponavljanje po 10x….. no, you’ve got the point.
  • Najbrž sem edini, ki ne spremlja/ni spremljal letošnjih Viktorjev?
  • Ugotavljam, da je edina stvar, ki me še drži na FBju tista skupina, ki jo imamo s sošolci na faksu.10 Aja, pa tista dva idiota, ki se jima je fbchat tako priljubil, da sta zapustila MSN in Skype. Bljah. Drugače pa profila praktično ne uporabljam več.
  • Zadnjič sem na troli videl Neo-ta iz Matrice, oziroma nekoga, ki mu je bil na las podoben. Nosil je plašč, sončna očala in celo pot sploh ni trznil niti z eno mišico na obrazu. Tudi tistega čudaškega premikanja vratu in ramen, ki ga vsi izvajamo ob speljevanju in zaviranju ni prakticiral. Najprej sem seveda pomislil, da je Matrica mogoče res resnična, potem pa sem opazil, da model najbrž pod krinko sončnih očal nepremično bulji v brhko mladenko pred njim. Škoda.
  • Jutri je nedelja, končno imam čist avto in diham.

  1. Včasih je oboje isto :P []
  2. Oziroma na isti dan, kot bodo neonacisti praznovali, ali nekaj podobnega []
  3. I LOLed []
  4. Res je zamejec iz Prezida. []
  5. v kozarčku, ne v sodelavcu []
  6. medtem ko bi držal tvoja pljuča, da ti ne padejo v slepo črevo.. al kaj je že romantika? []
  7. Ne, to še ni eno od dejstev.  Čeprav v bistvu je. In drži. Ampak NE, ni še to to. []
  8. random naletel med brskanjem po spletu []
  9. Nej kdo recimo proba najt dnevni meni za ponedeljek brez, da bi zraven izgubil živce.. []
  10. brez nje sem res mrzel in ne bi vedel kaj dogaja. Spljoh []
  • Share/Bookmark

Osnutki, osnutki

Včasih imam dneve, ko ne morem niti vokalno, niti pisno iz sebe spraviti zaključene povedi. En del možganov enostavno noče delovati tako, kot bi moral tudi, če mi misli treskajo ob lobanjo in neutrudno silijo izpod1 pleše. Kaj se zgodi, če ob takih trenutkih poskušam napisati blog? Nič pametnega.

Prilepil bom stare osnutke blogov, ki najbrž ne bodo nikoli dokončani. Nekateri so mali tokovi misli, radikalno zaključeni sredi povedi, ko sem neumorno zaprl zavihek,2 drugo so neizpiljene ideje brez pametnega konteksta, ostalo pa random neumnosti. Večina ni vredna branja. Zakaj? Pa zato:


‘Sup (19.01.2012)

Ja, še sem živ.

Vem, da me nihče ni vprašal, če sem, ampak vseeno rečem. Bolj zase, kot kaj drugega.

Na sončni strani gorskega sistema v Osrednji Evropi3 ni prav ničesar novega. Ljudje še vedno slepo sledijo medijski propagandi, ki vrši čez deželo in s svojimi nesmiselnimi kostmi za glodanje krega enega človeka z drugim in deli prebivalstvo na majhne, nemočne skupinice.

Meteorološki pojavi močno spominjajo na dogajanje v filmu 2012. Očitno bo treba res v nabavo po konzerve in rezervni odpirač. Samo za ziher.

Še vedno imam manjše konflikte z jutr


Če se zjutraj reče (3.1.2012)

“dobro jutro,” se mora na začetku leta reči “dobro leto.” Al kaj?

Zaspanost od silvesterskega večera in blažja sprememba bioritma iz novoletne noči se še nista pomirili


Neuporabne super moči (20.12.2011)

Torej, obstajajo različni super junaki. Superman, Spiderman, Batman, Hulk, Ironman… z določenimi sposobnostmi, ki jih delajo boljše od ostalih ljudi. Ali obstajajo tudi super moči, ki so popolnoma neuporabne? Seveda!

  1. zaznavanje smeti na daljavo
  2. nevidnost v temi
  3. laserski pogled, ki se vklopi ob pogledu na dojenčka
  4. privlačenje ostrih nožev s prsnim košem
  5. branje lastnih misli
  6. spreminjanje oblike za enkratno uporabo
  7. zmožnost letenja na Venerinem površju
  8. dolg jezik, ki se sproži in se nikoli ne pospravi nazaj


Hop po Microsoftu (20.11.2011)

Odkar sem svoje ure na računalniku preselil na odprtokodni Ubuntu in grem na zloglasni Windows le še občasno, opažam, koliko razlike je med dobrim zastonjskim in zanič plačljivim operacijskim sistemom. Zdaj si lahko tudi privoščim pokanje vicev o Microsoftu. Evo:

Če predvajaš Windows inštalacijski CD vzvratno slišiš satanistična sporočila. Vendar to še ni vse, če ga predvajaš naprej, namesti Windows.

Zakaj je Microsoft dal svojemu operacijskemu sistemu dal ime Okna? Ker bi tolikšno število hroščev vsak zmetal skozi okno.

Kaj je razlika med Microsoftom in Jurskim parkom? Eden je precenjen tehnološki tematski park, ki temelji na prazgodovinskih dejstvih. Drugi je film Stevena Spielberga.

Nekoč je živel fant, ki si je celo življenje želel postati odličen pisatelj. Ko so ga spraševali kaj mu pomeni biti “odličen pisatelj” je odgovoril:”Rad bi pisal za cel svet. Rad bi, da na moje pisanje vsi odreagirajo čustveno… žalost, jeza, jok in stok….” Zdaj dela pri Microsoftu in piše poročila o napakah….

V računalniških nebesih je uprava vodena s strani Intela, izgled in konstrukcijo ima čez Apple, Microsoft skrbi za marketing, IBM za podporo, cene pa postavlja Linux. V računalniškem peklu upravo vodi Apple, Microsoft skrbi za izgled, IBM popravlja marketing, podpora je tipična Siolovska, Intel pa postavlja cene.

Trije inženirji se peljejo z avtomobilom. Eden je bil električar, drugi kemik, tretji pa je delal pri Microsoftu. Nenadoma se avto odloči, da je imel dovolj in se pokvari. Električar reče:”Zagotovo je šla napeljava. Pomagajta mi odpreti armaturo, da najdemo napako.” Kemik reče:”Em… sicer se ne spoznam na avtomobile, vendar je mogoče bencin emulziral in se kje zataknil…”  Microsoftov inženir nekaj časa razmišlja in reče:”Dajmo, zaprimo vsa okna, pojdimo ven, potem nazaj noter, odprimo okna in poizkusimo vžgati motor!”


Eh, ja. Staramo se, staramo… (11.11.2011)

V križu škripa, vid se slabša, mišice slabijo, zobje po abecedi dajejo odpoved… samo še lasje držijo pravo barvo, pri teh mojih…. dobrih dveh desetletjih starosti.

Mogoče pa je krivo dolgočasno študentsko življenje, brez prave fizične aktivnosti? Kaj pa vem.

Zakaj od vseh psihičnih in fizičnih prefere


Pa ne že spet (28.10.2011)

si rečem včasih, ko prižgem radio.

Obstaja glasba, ki gre dobro v uho. Obstaja tudi glasba, ki je nadležna, pa najsi bo iz katerihkoli razlogov.4

Obstajajo pesmi, ki imajo lastnosti obojega.

Torej, pri katerih melodijah si z razočaranim izrazom in kislim nasmehom ponavadi rečem stavek iz naslova?

: Če je kdo naredil dobro blues sceno, je bil to zagotovo slepi glasbenik Ray Charles. Zagotovo vsi poznajo njegovo verzijo uspešnice Hit the road Jack, ki je bila uporabljena v stotinah različnih filmov, predelana na tisoče načinov (remixi) in predvajana po radijskih postajah nekje… neštetokrat.

: Hujše mučenje za ušesa od slovenskega turbofolka premore samo še pop-folk iz držav bivše juge. Ena od “uspešnic” pevke Seke Aleksić se  še vedno vrti, se je vrtela in se najbrž tudi BO vrtela5 na vseh malce bolj pijansko usmerjenih žurkah, občasno na radijskih valovih in najbrž tudi na marsikateri playlisti ljubljanskih klubov. Vemo, o kateri govorim? Seveda, Aspirin.

: Vsaki pop pevki nekega dne začne zmanjkovati idej za glasbo, zato začne prodajati izgled, senzacionalnost, ali prične pihati na neumnost oboževalcev. Nekatere seveda to počnejo že od samega začetka svoje kariere, ena izmed njih pa je Rihanna z provokativno pesmijo S&M, ki je za njeno povprečno občinstvo6 popolnoma neprimerna.

: Da ne bom omenjal samo starih pesmi…zadnje čase je po svetu popularna skupina LMFAO, večina njihovih komadov je nadležnih kot Ljubljančan v avtomobilu na ozki cesti,7 največji del živcev pa zagotovo poje Party Rock Anthem.

http://www.youtube.com/watch?v=KQ6zr6kCPj8
http://www.youtube.com/watch?v=KQ6zr6kCPj8


Nekaj debilnega (21.8.2011)

Ma evo. Razmišljam, da že dolgo nisem ničesar pametnega napisal. Pa, da bi bilo lepo, če spet nekaj dodam.

Med iskanjem navdiha sem se odločil:”Dobro, če ne poznam nobene pametne teme, bom napisal nekaj trapastega.” In kje drugje najti nekaj bolj trapastega od komentarjev8 na spletni strani naše predrage RT.V, MMC.


Tok misli #8 (10.8.2011)

Življenje ima en tak lep varnostni mehanizem, ki te kresne po prstih, ko poskušaš doseči nekaj, kar je previsoko zate. Včasih se sproži tudi, če segaš po čemu popolnoma dose


Stereotipno poletje (1.6.2011)

Začne se poletje, ljudje pa rečejo…

Šolar: Juhuhu, počitnice. Letos moram prepričati starše, da gremo na morje za šestindvajset milijonov let.

Dijak: Pasje vroče je. Tastara mi more pljunit nekje 100€, da bom lahko šel s kolegi na kampiranje na hrvaško obalo. Bojda imajo tam prekrasne galebje in druge riti.

Študent: Torej, naslednji teden imam samo dva izpita. Potem tri, čez tri tedne pa štiri. Grem na pivo.

Zaposleni: Če tale dva tedna še malce stisnem, lahko do konca meseca


Živci, Živci (8.4.2011)

Novi Firefox 4 je napram staremu izgubil pomembno funkcijo “klika na srečo” v naslovni vrstici. Torej, če si vpisal naključne iskalne besede v to vrstico, te je program sam vrgel na prvi zadetek na Googlu, če je le presodil, da je dovolj relevanten. Sicer se da to pomankljivost zlahka popraviti, vendar ne deluje čisto v redu. Sklepam namreč po temu, da ko sem poskušal najti sliko zajčka in sem vpisal besedo “bunny” v naslovno vrstico, me je vrglo na stran, ki je imela precej zajčjih ušes. Ta pa niso bila na zajčjih glavah, seveda.

*

Če si na predavanju sam ima to veliko pomanjkljivosti. Popolnoma odpade, da bi pisal sporočila, brskal po internetu, zbežal iz predavalnice, metal papirčke v sošolce, risal pot mravlje na papirju, 9 zaspal, se skrival za stebrom ali enostavno izgubil pozornost.


Slovnica (17.1.2011)

Katere lastnosti ločijo človeka, ki je pripravljen žrtvovati marsikatero urico prostega časa, za prebiranje debelih knjig, od človeka (današnjega povprečnega mladostnika), ki misli da je branje le zabijanje časa, ter da je poznavanje klasičnih zgodb (še preden po njih posnamejo film) nič manj kot bogokletje? Seveda verjamem (in po lastnih izkušnjah tudi vem), da je prisilno branje zgodb v starinskem (sicer bogatem) jeziku, v katerih se v vsaki vrstici bleščita vsaj dve prispodobi in v vsaki četrti najdemo nek prenesen pomen (ki so ga razumeli samo v času, ko je delo izšlo), prava muka. In točno takih knjih je poln naš šolski sistem.

Vendar pa je vsaka knjižnica bogata z (vsaj zame) popolnoma berljivimi sodobnejšimi deli (19., 20. stol.), ki so bila že v mojem zgodnejšem otroštvu, dovolj dobra, da sem jih prebiral cele popoldneve, večere in noči, iz njih sem se naučil ogromno stvari, pobral veliko splošnega znanja o zgodovini, tehniki in tujih krajih, si oblikoval neverjetno domišljijo, se naučil hitrega in gladkega branja, dobil besedni zaklad in najpomebnejše: naučil sem se našega jezika.

Slovnično znam pisati precej dobro (ne rečem, da se kdaj ne zmotim in ne naredim kakšne napake), znam pravilno zapisovati besede, približno uganem postavitev večine ločil… In zakaj naj bi bilo to sedaj pomembno? Ker večina mojih sovrstnikov tega ne zna. :(

Odrasli so v okolju, kjer jih ni nihče vzpodbujal k branju.


Prešeren Mix (16.11.2010)

Valjhun podobo na ogled postavi,

steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,

ker Turjačan spet gostuje,

Rozamundine snubače.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno

trobente in gosli, in cimbale pele,

iz krajov niso, ki v njih sonce sije.


Še dobro (27.9.2010)

da imamo ljudje jezik. Ena od igralk iz ameriških serij je rekla:

“I personally think we developed language because of our deep need to complain.” ~Lily Tomlin
Torej: “Verjamem, da smo ljudje razvili jezik samo zaradi naše globoke želje po pritoževanju.”

Če pogledam samo komentarje na 24ur, rtvslo in razne bloge, kjer se ljudje pritožujejo čez prispevke in replike drugih uporabnikov, se mi zazdi, da


Je še kdo opazil, (16.8.2010)

da na faksih (in verjetno tudi srednjih šolah?) na informativni dan povejo samo kaj vse ponujajo, ne pa tudi tistega kar bi vsi radi izvedeli: kaj zahtevajo za uspešno


Slovenski pregovori

Kjer osel sedi, devetim odgovori.

Rana ura ne pade daleč od drevesa.

Prijatelja spoznaš v zdravem telesu.

Laž ima pol zdravja.

Brez muje se lepo mesto najde.

Na napakah se dan pozna.

Zdrav duh sam vanjo pade.

Kdor molči gre enkrat na led.

Kar lahko storiš danes spoznaš v nesreči.

Ljubo doma kruha strada.10

Kdor poje ima kratke noge.

Kdor se zadnji smeje se pod mizo valja.

  1. dobro zakrite []
  2. najbrž sem prebral napisano in se zgrozil []
  3. Alpe, pa to []
  4. Ponavadi pretirano ponavljanje na vseh možnih radijskih postajah. []
  5. in nervirala ljudi []
  6. mladoletnice []
  7. Izven Ljubljane. Resno. Nikoli se ne znajo pravilno umikati. []
  8. in komentatorjev []
  9. za katero se je kasneje izkazalo, da je bila mušica – ne sprašuj []
  10. Ubogi Ljubo. []
  • Share/Bookmark

Tok misli #8

Zanimivo, kako hitro se človek študent odvadi vstajati ob zgodnjih urah. 7 zjutraj mi je postala skrajna meja prebujanja, pa še takrat bi raje z lasmi pleskal steno, kot pomolil nos iz tople postelje…. potem se pa gremo trikratno do štirikratno prestavljanje budilke na dremež, v mislih ponavljanje stavkov tipa “i’m too old for this…” in “nep, to že ne more biti človeško” ter podobna odkritja, ki ob vzhajajočem soncu zvenijo skorajda kot kvantna fizika.

Predavanja ob 8h zjutraj mi vedno ostanejo v nekakšnem temačnem, ali raje mračnem spominu, ker se vedno usedem nekam v zadnji del predavalnice, kjer so luči ugasnjene. Res je, da s tem zamudim večino rezultatov eksperimentov profesorja fizike…vendar lahko opazovanje pihanja v plastičen lij, metanja različnih objektov na tla in na splošno obnašanja prepredenega z opičjimi atributi1 mirne vesti zamenjam za malce manj mučenja zaspanih oči.

Em, ja. Ljubljančani imajo lepo lastnost, da po njihovih križiščih zavidljivo obvladajo divjanje, trobljenje, vožnjo čez oranžno luč in izsiljevanje… ko pa pridejo mimo prečrtane table, na kateri piše Ljubljana, se prelevijo v cikcak-vozeče 80+ letnike, ki imajo blokado (ali tempomat)  nekje na 19,44 metrov na sekundo. In to na cesti, kjer se vozi tudi do dvakrat hitreje.2 Kakorkoli, če bi jaz uspel za sabo vleči skoraj nekaj sto metrov dolgo kolono vozil bi se kaj kmalu spravil na kakšno avtobusno postajo, počivališče ali magari smrekovo vejo, dovolj trdno za maso avtomobila in počakal, da gredo mimo. Zakaj žabice tega ne naredijo, mi bo vedno ostala uganka.

Meh. Že precej časa nazaj sem se naučil slepega tipkanja. Ampak ne tistega, korektnega, z desetimi prsti. Ne. Uporabljam nekje štiri prste leve roke in dva ali tri na desni roki. (Na tejle strani sem prišel do rezultata 60 besed na minuto, 306 pritisnjenih tipk, 1 napaka kar pomeni, da nisem ravno počasen…. recimo…) (Aja, najbrž sem edini člove na svetu, ki po tipkarski napaki raje z backspace-om izbriše tudi po več besed do napake in jih napiše še enkrat, kot da bi se tja vračal samo z miško ali kurzorjem.) Tipke torej najdem tudi v temi in v ležečem položaju. Razen SEVEDA posebnih znakov, kot so $%&/()”#, ki me nervirajo. Priližno zadanem oklepaja ),( in klicaj !, za vse ostale pa ponavadi v temi tiščim shift in pritiskam vsako številko na tipkovnici posebej, dokler ne pridem do prave. Those little things.

Tale model ima point.

Češpljevi knedlji so super.

Čeprav je serija South park v večini primerov nemoralna, neusmiljena in enostavno nesramna, vse bolj občudujem odličen občutek za satiro, ironijo in sarkazem obeh avtorjev. Včasih je pač potrebno aktualne in druge dogodke pogledati s katere druge strani.

Faks bo pa kul. Evo.

Eeee, še ena malenkost glede vožnje. Meglenke se sme prižgati šele, ko je vidljivost manjša od 50 metrov in ne kadar je na sosednjem hribu možnost manjše oblačnosti. Sploh pa je lepo zadnjo meglenko izključiti, če nekdo vozi za teboj. Še vedno mi malce rdeče bliska pred očmi…..

  1. vse to poteka zavoljo pedagoškega procesa, seveda []
  2. Sicer za tako vožnjo nekateri dobijo nagrado 1500€ in kup nagradnih točk. []
  • Share/Bookmark