Tok misli #17

Ne vem, če je pomanjkanje življenjske energije, ali pa pomanjkanje sekund na uro krivo, da enkrat v življenju nehaš skrbet za preproste reči. Recimo že za trivialno mišljenje, da bi moral vsak “zakaj” dobiti svoj “zato.”

http://community.us.playstation.com/t5/image/serverpage/image-id/125643i0AC4BA3B595711D1/image-size/original?v=mpbl-1&px=-1

Povedi bojda ni lepo pričenjat z vezniki in ostalimi besedami, krajšimi od, recimo, štirih znakov. In to pravilo zelo rad ignoriram. Ampak to je samo spomin na traparije, s katerimi so nas pitali v osnovni šoli, za katero zveš, da ti je postavljala omejitve čisto na napačnih mestih. Vsaj, ko enkrat na faksu ugotoviš, da je recimo deljenje z ničlo čisto legitimno, če se tako odločiš. Še zdaj niham med mnenjema, da so mi učiteljice lagale, oziroma da so bile nesposobne razložit limite osnovnošolcu. Kot, da je to tako težko, presneto.1

Najlažje je določit mejo med mladostjo in odraslostjo v trenutku, ko svet s svojimi pravili in obveznostmi postane preveč pomemben del tvojega življenja, misli pa se ne vrtijo več okrog sebe in svoje pojave, vpliva in vtisa, ki ga puščaš na soljudeh, ampak se začneš izkoriščat kot preprosto orodje za preživetje. Še vedno pa je vrnitev k domišljiji, samozavedanju, iskanju odgovorov in ostalim možganskim kolobocijam, kot izlet v svet domačih občutkov. Kot, da bi prišel v prostor, ki ga poznaš tako dobro, da se z mezincem na nogi v pohištvo zabiješ samo trikrat na leto, točno poznaš občutek vseh prisotnih materialov in te že sam vonj tako neznansko pomirja, da bi skorajda lahko stoje zaspal.

http://www.buzzle.com/images/animal-kingdom/horses/horse-sleeping-standing.jpg

Nikoli, ampak res nikoli, mi ni bil jasen koncept sprejemanja novih reči in sprememb. Kdaj je dobro sprejet novotarijo v življenje in začet hvalit njen pozitiven doprinos,2 kdaj pa je bolje vztrajat, da je bilo nekaj starega bolje? In zanima me, če sem edini, ki čisto pretežko sprejema hitrost celotnega tehnološkega in družbenega razvoja. Vsak večer izgleda, kot da je bil včerajšnji dan v nekem drugem vesolju, današnji pa ni več pomemben. Moj način spopadanja s tem itak ostaja isti, kot pri vseh življenjskih rečeh: ne spopadam se. Vedno manj reči obstaja, za katere mi je res mar. In minimalno število le-teh zavzemajo živa bitja, ki so se skozi moje kratko življenje izkazala za skrajno nezanesljiva pri takšnemu početju.

Ampak ne mislit, da jamram in stokam. Zdaleč ne. Kljub vsemu dvomu, s katerim občasno rahlo cinično in nezaupljivo zasipam svojo okolico, sem še vedno sposoben rečt, da prihodnost ne bo črna, ampak kvečjemu zanimiva.

Bodi zadosti.

p.s. Že pred pisanjem sem nekje v besedilu želel uporabiti besedo “želva.” Tako, da: želva.

  1. šalim se, se ve []
  2. tudi, če ga ni, ajga []
  • Share/Bookmark

Tok misli #16

Nikoli nisem bil dober v tem. Sprejemanju težkih odločitev, mislim.

Lagal bi tudi, če bi rekel, da sem kdaj blestel v odločanju o sploh čemerkoli. Presneto, že če imam v križišču možnost dveh različnih poti bom izbiro raje prepustil naključju,1 kot da bi dejansko prevzel odgovornost za tisto dejanje. Ali pa grem še korak dlje in se odločim brez razmisleka, potem pa sproti ugotavljam, če je bila izbira pravilna. Nič pa ne more nadomestiti občutka, ko človeku uspe pretehtati celotno situacijo, požreti vse morebitne žrtve in izbrati eno od poti, kasneje pa ugotoviti, da je korak na njej trden, ter da je razgled več, kot samo čudovit. Cilj? Cilj pri takšnemu počutju sploh ni pomemben.2

Pa naj se sliši še tako hipotetično.

https://www.policeready.com/wp-content/uploads/2012/08/How_to_prep1.jpg

Relativnost. Tista majhna zakonitost, ki definira vsakega človeka, da lahko sebe jemlje kot unikat. Drugačen med enakimi. Pogled od znotraj, katerega definirajo pretekle izkušnje, spomini in udrihanje okolja, nam daje možnost, da se med seboj diferenciramo, mislimo različne reči, izrečemo drugačne povedi ob določeni možnosti. Kako lepo je, če spoznaš nekoga, za katerega se zdi, da ti izza ustnic krade besede in jih pove stokrat lepše od tebe, še preden sploh sprožiš vokalne organe. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. Smisel te teme najdem v duhu odraščanja, ko se v prvem razredu osnovne šole človek čudi velikosti, zrelosti in suverenosti osmošolcev, ob koncu šolanja debelo gleda prvošolce, ki so mu veliki komaj do kolen, pri mojih letih pa se sprašuje kako je možno, da je bil kdaj v življenju tako trapast. Sicer pa sem še veliko premlad, da bi pljuval čez “današnjo mularijo,” čeprav ne zanikam, da bi se kdaj rad. Sploh, kadar gledam facebook objave katerega mlajšega3 sorodstva, katerih mentaliteta je čisto preveč…ovčja.

Popularnost, ja. Za človeka, ki se že celo življenje iz lastne volje izogiba4 “normalnosti,” klasiki, najpogostejši statistiki, ali podobno, se še dobro držim, da nisem postal hipster.5 (Mogoče pa bi, če bi bil nekaj let mlajši in za nekaj let bolj trapast.) Od vedno mi ostaja neznanka kaj je smisel te neizprosne diferenciacije, ki tako velikokrat prede življenja mnogih ljudi, po večini seveda najstnikov, ker smo na konec še vedno vsi samo ljudje. Krvavi pod kožo in nezmožni pretvarjanja primarnih nagonov v karkoli koristnega.

Sicer pa nič od tega ni pomembno za vsakdanje življenje. Ravno tako, kot politika, novice, športni rezultati, trapasti filmi, nanizanke, članki, reklame, glasba in ostalo, kar dela našo civilizacijo to, kar je. Zdaj pa mi oprostite, grem dalje gledat nanizanke.

Vsekakor pa so zdaj počitnice,6 zato bo ta objava kratka.

  1. recimo..če gre naključna oseba pred menoj na levo, bom šel desno, ali kaj podobnega []
  2. Čeprav se zdi čudovit in prekrasen. Ampak oddaljen. []
  3. bližnjega in daljnega []
  4. bom rekel raje ..se POSKUŠA izogibati.., ker mi gre popolnoma za en drek []
  5. And we dont like those, because they smell funny []
  6. vsaj zame []
  • Share/Bookmark

Tok misli #15

Še kadar so ti vse stvari popolnoma jasne, kadar veš kam pelje vsak tvoj gib, premik, korak in še celo kadar v bistvu ne pogrešaš ničesar v življenju… iščeš. Vsak dan povprečnega človeka poteka v iskanju najboljšega načina za doseganje lagodnosti, boljšega razumevanja vsega, po vrhu vsega pa nečesa popolnoma neotipljivega. Stalno je tam, visi nad vsako glavo, kot Damokljejev meč, brez da bi obstajal kdorkoli, ki bi uspel priti do te reči. Možno je, da je ta nevidni cilj samo nagon po preživetju, neka pradavna in podzavestna logika, ki žene človeka k dihanju in poganjanju krvi po žilah. Morda je to upanje na boljši dan, ki naj bi sledil črni preteklosti; mogoče je tam pravljica iz otroštva, ki je ostala kot idealizirana slika življenja, zdaj pa med životarjenjem čakamo, da se nam vse, kar vidimo pred očmi, obarva na rožnato, svetlo zeleno in nebesno modro.

http://4.bp.blogspot.com/_u8H1VuXpFmY/THdSZpb691I/AAAAAAAABxg/MftxnAcIdIk/s1600/Beautiul+Dream+World+Wallpapers.jpg

Svet je popolnoma tehničen. Od najmanjšega atoma, ki tvori kemijsko enačbo, pa do inženirskih podvigov, ki držijo pol kilometra visoke stolpnice v vertikalnem položaju, se vse sklada, vse deluje po edinem možnem sistemu, ki nima in ne more imeti napak. Potem pa pride človek, ki ima na vizualnih preceptorjih neka svoja očala. Močni filtri mu onemogočajo tisti primarni pogled na preprostost delovanja sveta, miselni tokovi mu preprečujejo, da bi tekel s čredo, se prepustil toku in preprosto ignorira sam sistem, v centru katerega plavamo.

Je sledenje razumu res prednost? Se izogibanje poslušanju nagona, kateremu sledi vsako živo bitje na Zemlji res splača? Med iskanjem vzorcev človeštva sem neštetokrat naletel na njihove sledi, male slutnje, ki nakazujejo na živalskost, skrito nekje v ozadju obnašanja posameznika. Mali bonbončki tako pogostega namišljenega boja za preživetje, ki se kažejo kot vzroki za določena nepremišljenega dejanja, nepremišljenih ljudi. Odkrivanje takšnih malenkosti olajša razumevanje sveta, takšnega kot je, kljub omejitvam lastne glave.

In ravno v temu je smisel, kaj ne? Ugotoviti kako se živi in preživi? Kot sem rekel, iskanje vzorcev se je že premnogokrat izkazalo kot popolnoma nemogoče. Kako naj bi sploh postavil takšno množico spremenljivk v neko enačbo, v nek raziskovalni laboratorij, kjer bi preprosto izračunal, kakšen je rezultat neke naključne situacije. Pa vendar kvantiteta možnih vplivov okolja sploh ni tista, ki bi preprečevala poenostavitev sveta, ampak ima vmes prste še neka druga spremenljivka. Ta je dovolj pomembna, da jo veliki umi postavljajo kot element četrte dimenzije, pri daljšem razmišljanju o njej pa dobimo vtis, da jo lahko človeško bitje dojema le en bežen košček, kot da bi z mislimi le podrsal po površju nežnega balona, ki skriva popolnoma nedoumljivo vsebino, ki ne najbrž sploh ne bi znali poimenovati. Seveda govorim o času.

http://static4.depositphotos.com/1001877/508/i/450/dep_5082697-Vintage-watch-mechanism.jpg

Čas je tisti, ki v celotnem mehanizmu sveta onemogoča ponavljanje, vzorce in preprečuje, da bi človek, kot bitje razumel vse, kar se okrog njega dogaja. Velikansko kolesje zobnikov, povezanih na tisoče različnih načinov počne stalno isto stvar: vrti se. Ampak je zaradi lastne kompleksnosti iz trenutka v trenutek drugačno, različno. Situacija, ki človeka spominja na nekaj iz preteklosti se lahko že naslednji tren očesa obrne v popolnoma nepričakovano smer. Asociacije, izkušnje in spomini so nam sicer lahko v pomoč, kot majhen kažipot, ampak ni nikoli rečeno, da bo pot, ki jo bomo izbrali prava. Tudi, če je preizkušena in utrjena.

Človek, ki je tako prilagodljiv, tako agilen ima ves čas pred seboj tako velike stvari, ki se potem dogajajo  v ozadju, ampak se zaradi nezmožnosti njihovega nedoumevanja odloči, da jih bo ignoriral. Pa je že bolje tako.

Ignorance is a bliss.

  • Share/Bookmark

Ko posadiš drevo…

Vsakemu homo sapiensu se enkrat v času dihanja spodmakne korak.

Večinoma se to dogaja na lepih in ravnih poteh, kjer samo pijano zakolovratiš, nato pa se ali ujameš, ali pa podrsaš z nosom po tleh in za nagrado dobiš prijetno dozo smeha prisotnih. Vedno pa ni tako lepo. Ne. Včasih se zgodi, da se plaziš po stezicah, opazuješ razgled, brezna, prepade, nato pa ti na robu enega izmed njih klecne štorasta noga, kar rezultira v prijetnem drsenju po grušču v temo. Drsiš, mlatiš po zraku, da bi s prsti ujel kakršenkoli oprimek, ampak teh ni, gledaš v temo pod sabo, čakaš in želiš si konec.

Potem pa od nekje zbereš zadnje delce moči, zakoplješ pete in dlani v tla, stisneš zobe in ignoriraš modrice na okončinah, skupaj z ostalimi bojnimi ranami, toliko časa, da padanje preneha. Začneš lesti nazaj navzgor, stran od teme, stran od bridkega konca, stran od lastnega bita, ki je po začetnem strahu prvi obupal in se vdal v usodo.

Najdeš tisto tiho, mirno točko. Osamljena leži na prisojni strani, bližnji potoček ji neprenehoma poje svojo klokotajočo pesem, oddaljena od vsega mirno čaka nate, kot oaza pribežnika v puščavi. Z novo energijo kar z rokami pričneš kopati, zemlja leti na kup… ko prideš do skale je kup še vedno majhen. Brez razmisleka, zaslepljen od lepote kraja, vzameš sadiko mogočnega drevesa, jo postaviš v plitvo luknjo in z nogo poteptaš tiste nekaj mehke prsti. In drevo raste.

Vetrič tiho veje skozi njegovo krošnjo, sonce mu nežno mane liste, kot bi ga ljubkovalo, korenine se dokopljejo do roba potočka. In drevo raste. Postaja mogočno, visoko, veje so na višini, kjer jim nihče ne more do živega, mimoidoči ga opazujejo od daleč, čudijo se njegovi enormnosti. Pod viharjem se upogne, med neurjem mirno stoji in čaka, da bo minilo. Nič mu ne more suša, ne vročina. Krošnja postaja težka, poganjki terjajo vedno več hrane, vedno več skrbi, ampak se drevo ne da. Drevo raste.

Nekega dne se mu približa veter. Upre se v njegovo zelenje, upogne veje. Škripanje lesa se sliši na kilometre daleč. Drevo stoji, čaka, da veter mine, da bo spet raslo naprej, v višave, v kraj, kjer se vrtinčijo ptice in se podijo oblaki. Zemlja okrog drevesa se v trenutku vda. En mravljični dih se veje vzpenjajo v nebo, naslednji izdih tih trušč preglasi zvok tekoče vode. Plitva zemlja je držala korenine, držala je deblo, ko pa so veje v svoji moči presegle tisto pravo težo, je popustila. Dajala je podporo, svoj temelj, vendar daleč pod mejo zahtevanega.

http://i108.photobucket.com/albums/n40/mannyromano/FallenTree.jpg

Zdaj drevo leži. S koreninicami se prijemlje, da ne zdrkne v prepad pod seboj. Vejice rastejo počasneje, zmanjkuje jim podpore, vsaka malce lačna žival pride grizljat drobne poganjke, deblo ostaja, vendar kaže v napačno smer. Moralo bi obračati svoj pogled navzgor, k orljemu letu, k svetlobi, zdaj pa s vso težo pritiska na svet pod seboj. Čaka svoje poslanstvo.

  • Share/Bookmark

Tok misli #14

Spet je tam. Na nebu mirno, bleščeče in ob dobrem pogledu razrvano. Kot vsak dan sveti na ta del sveta, poleg tega pa je kar težko dojeti, da v isto bulijo tudi na stotine kilometrov daleč, v krajih, katere so še pred 500 leti opisovali z bujno domišljijo in ob vsej neznanosti s stisnjenim grlom od strahu, te dni pa so malodane en klik vstran. Danes… danes je drugačna. Tokrat je njena svetloba močnejša, vpliva lahko na vsako človeško življenje, v svoji okroglosti pa lahko tekmuje z marsikatero drago žogo.. Tisti majhen oblaček okrog nje ji daje nek poseben čar, kot da bi se leto star risov mladič ljubko skrival za pajkovo mrežo, čakajoč na trenutek, ko bo nekdo vtaknil kakšno okončino v njegovo bližino, nato pa bo pokazal koliko zob in krempljev je v zadnjih mesecev uspel nabrusiti. Vsak krater piše milijone let staro zgodbo, vsaka temna lisa na njenem površju govori o skorajda nemoteni tišini, ki vlada na njenih oddaljenih, pa tako bližnjih ravnicah.

Stojim ji naproti, skrivam se ji za vejami javorja z gromozanskimi listi, ki mečejo svojo senco na tla, poleg moje. Neverjetni detajli, ki jih ob določenih trenutkih to nočno telo uspe narisati po pokrajini me vedno uspejo presenetiti. Kilometre in kilometre daleč je pri skorajda dnevni svetlobi mogoče videti in razločiti drevesa, hribe in opazovati razpotegnjene sence starih smrek po travnikih. Narava je nemirna. Črički pojejo v nekih nenavadnih tonih, v zraku je poleg vetra nek nenavaden šum, iz oddaljenih vasi prihajajo zvoki, ko se ščeneta in psi lajajoče zaganjajo v konce verig in mreže pesjakov. Izza vogala se zasliši topot tac, ko naša najčrnejša zverina končno zavoha, da ji družbe zunaj ne delajo več samo sove in mačke. Tudi ona se v nenavadnem zanosu zaganja vame in mi pleše pod nogami. Že kaj kmalu se pokaže, da glavni razlog za čudno vzdušje zagotovo ne plava po nebu, ampak je še kako bližji. Pes našpiči uhlje… Nekje v dolini se zasliši eno čisto pravo zateglo volčje tuljenje. Končno razumem vse opise nasršene kože in mrzlega občutka na telesu, ki sem jih kot mulc bral v raznih pustolovskih knjigah. Res, da sem že slišal “v luno” tuliti psa in me je zadeva popolnoma prevzela, ampak zvok, ki bi tako jedko zarezal do kosti, v ušesu zbudil žalost in malce zasolzil oči, je čisto nekaj drugega.

http://rlv.zcache.com/full_moon_wolf_speckcase-p176485555490740202z89os_400.jpg

Po hitrem postopku odrinem kužata proti hiši in se tudi sam odpravim v varnejše zavetje svetle noči. Še vedno izpred praga opazujem tisto tišino, ki to ni. Težko si predstavljam množice živih bitij, ki povzročajo celoten šum. V mestu je lažje… vsakemu zvoku se da podati izvor, tu pa tema vedno in povsod zakrije pravega storilca. Notranje zadovoljstvo je v takih trenutkih vedno najvišje. Misel mi prekine tista klasična… “če bi le znal ujeti trenutek.” Umetnikov ne bom nikoli razumel. Njihov način življenja in razmišljanja mi je, kot tehničnemu človeku, preveč daleč. Ob zgoraj opisanem času jim lahko vseeno samo zavidam tisto sposobnost, da svoj umotvor in vse videno, slišano in čuteno brezčasno ujamejo na nekem mestu.

Zmanjkalo navdiha za nadaljevanje.

  • Share/Bookmark

Tok misli #13

Albert je rekel: relativno.

Torej, z sedalom sem parkiran na ta spodnji polici zgornjega hriba, s prečudovitim  razgledom in se  aktivno ukvarjam1 s tem, da bi misli zapodil v katerokoli pametno smer, vendar mi po stari navadi ne uspe. Okoliška flora tokrat namesto navdiha kvečjemu zabada sveže pokošene ostre konce v delikatne predele, izpod nje pa navkljub večernemu hladu puhti čez dan nabrana toplota. Kar zapazi oko je tisti mali mravljinec (recimo mu Franci), ki med požgano zemljo in razredčeno travo cik-cak, kot se za avtohtonega rdečega mravljinca spodobi, išče najkrajšo pot do mesta, kjer bi počil vseh šest nog. Med iskalno akcijo2 spleza na prvo bilko in za trenutek obvisi na vrhu, nato pa se dramatično in precej nespametno vrže v globino. Nekaj centimetrov nižje pristane točno na mezincu srednje leve noge svojega kolega, nato pa se smejoč skupaj odpravita domov. V tistem trenutku vizualna interpretacija okolice doživi novo razsvetljenje, ko se miselni organ3 začne zavedati vseh gomazečih detajlov okolice, kamor je pripeljal svoje transportno sredstvo.4 Od tistih nekaj kvadratnih metrov na površini katerih se da še razbrati in ločiti tekajoče žuželke se oči takoj obrnejo v okolico, kjer je teh kvadratnih metrov skoraj neskončno mnogo, misli pa takoj razvijejo vprašanje koliko podobnih Francijev bo v naslednji minuti uspešno opravilo kaskadersko vlogo plezalca in prostega padalca, nato pa veselo odcapljalo domov.

Pa to še ni vse. Koliko teh Francijev je na ravninah in gričih od tod pa do glave naše Kokoške in koliko travnatih bilk bo trpelo pod njihovo težo? Kaj pa tisti, ki gospodarijo nad velikimi polji Kansasa in so se iz Francijev že zdavnaj preimenovali v anglikansko zveneči Frank? Sploh razmišljajo o tem, da nikakor niso edini, ki bodo danes na e-mravljinčni blog na e-mravljičnem internetu zapisali kako čudovit razgled je ponujala tista na pol odrezana travica? In se mi pogled ustavi na zahodu, ob čudoviti svetlobi naše najbližje zvezde. Taistega nebesnega telesa, ki ga je eno uro nazaj opazoval osamljen bloger v stepi Rusije, taistega, ki ga bo čez šestdeset minut ujel pasti v Atlantski ocean nek osamljen bloger v Wallesu. Evo ga:

http://ubuntuone.com/37e8SQphcDupxgXAeoL86n

Potem se nenadoma tiste težave in problemi, ki drugače napolnjujejo glavo spremenijo v problemčke in težavice. Pogled na svet se zbistri, detajli napolnijo vidno polje. Nenadoma postaneš ponosen na Francija, ki je splezal na tisto bilko. Tudi, če je tja prišel ponesreči, tudi, če je njegovo dejanje ne bo imelo večjih posledic od zloma mezinca njegovega kolega, tudi, če je isto dejanje ponovil prav vsak mravljinec od tod do Urala… Presneto, pogumnež si bo zapomnil izkušnjo za vse življenje.

Je življenje posameznika sploh pomembno? Se da poleg vsakodnevne rutiniranosti in zdolgočasenosti sploh kdaj doseči čarobnost vsakega trenutka, ki se ponavadi predvaja v filmih s hollywoodskimi tendencami, kjer v ozadju ves čas igra glasba, prijetna vzdušju. Nikoli se namreč ne zgodi, da bi se stvari v tistem malem in zaprtem svetu, v katerega se posameznik zagrajuje, zdele, kot da potekajo po vzorcu Zasnova->Zaplet->Razsnova, ampak po količini detajlov in malenkosti, ki lahko vplivajo na potek prej spominjajo na celotno knjižnico romanov, stisnjenih v prostorninsko izredno majhno glavo. Vendar vedno brez glasbe, vedno brez zunanjega pogleda bralca, očitnih badguy-ev, na daleč vidnih slabih odločitev, ki lahko vodijo samo v poraz, brez slavnega in nadvse inteligentnega odrešitelja, ki naj bi vskočil v zadnjem trenutku pred katastrofo. Ne. Ker do katastrofe sploh ne pride.

Iz dneva v dan se nek tepec posveča iskanju tiste bilke, tudi, če bo na koncu padel z nje. Ampak ni bilka tista, ki povzroči padec, temveč je glavni krivec ravno ta želja. Tudi, če celo življenje ždiš na trdnih tleh, ki so varna, zanesljiva in ti nudijo vse kar potrebuješ za preživetje do jutri, bo nekje v globinah prisotna tista želja po bilki, po romantični, filmski ali pa gledališki sceni, ki bi pretresla umirjen svet. In… a je točno ta francijevskost tista stvar, ki bi morala biti jutranji izgovor, da ustaneš iz postelje, ter čakaš nov dan?

Bravo Franci.

p.s. Vsa imena v zapisu so na željo sodelujočih lažna in se morda sploh ne navezujejo na resnične osebe.

  1. bolj poizkušam []
  2. Franci []
  3. možgani []
  4. torej trup z vsemi okončinami []
  • Share/Bookmark

All around me are familiar faces…

Ekola, obljubljena objava polna naključnih misli, ki so čisto preveč sofisticirane, da bi jih lahko naslovil s klasičnim “Tok misli.”

Traparije, bedarije in nihanja razpoloženja. To se dogaja zadnje čase, če ne drugje, pa v moji glavi. Vsakodnevno dobivam nove perspektive na življenje, soočam se z lastnim(i) jazom(/i) na področjih, ki jih do sedaj sploh nisem poznal, ali pa so že tako oddaljena, da se jih niti približno ne spomnim več.

Seveda sem od celotnega recepta za zdravo, predvsem pa srečno življenje pozabil na tisti del, ki pravi, da je potrebno preteklost čimbolj skrivati pred seboj in se z njo ukvarjati v minimalnih količinah. Iskanje malenkosti po spominskem delu glave je pripeljalo do prebuditve milijonov dogodkov, informacij in zavedanja, da se mora samozavest skriti nazaj med svoje gube. Počasi se nekje v ozadju sestavlja plan, kako se taktično rešiti iz situacije, ampak bo pot do tja še dolga in krvava, rezultat najbrž sploh ne bo dolgoročen.

http://www.lolbrary.com/content/326/i-have-this-weird-self-esteem-issue-14326.jpg

Pa, da gremo k vedrejšim temam.

Zadnjič sem kot čisto pristen Ljubljančan v največji vročini maratonsko1 hodil skozi center, ob tisti precej dišeči reki, nekam proti toku, točno preko območja med Prešernplatzom proti Prulam, kjer je na obeh straneh koridorja za pešce polno kavarnic. Te so seveda nabite z novodobnimi intelektualci, ki so sposobni rešiti svetovno krizo,2 vendar šele, ko spijejo tisti kapučino za osem evrov, ter se v najnovejših oblačilih iz ene od trgovin v City Parku pokažejo najmanj devetim znancem.3  No, seveda zdolgočasenci na takih natrpanih lokacijah nimajo drugega dela kot, da buljijo v naključne mimoidoče in se martinčkajo na soncu. Še celo en poseben NuckinFuts, ki s svojo korpuskularno substanco drugače ne izziva ravno navdušenja s strani estetskih ocenjevalk se jim je zdel izredno zanimiv in so se mu nekatere prav konkretno nasmihale. Resno sem mislil, da je moja nova pričeska, kot vedno nastala iz spanja z mokro glavo in jutranjega naključnega giba z roko skozi lase, pokazala kakšen posebno lep profil mojega čela…4 vsaj dokler nisem prav ponesreči5 naletel na enega kolega, ki me je v prvi sekundi srečanja opozoril z znanim gibom in besedami:”Tuki na licu maš neki belga. Pomoje je kolodont.” Hkrati z ostankom zobne paste sem si z brade obrisal tudi vso nabito samozavest.

http://cdn.electricpig.com.s3-external-3.amazonaws.com/wp-content/uploads/2012/01/oh-god-why.jpg

Po nmohoricevi predzadnji objavi o neverjetni in zabavni predstavi, ki si ji jo je imel čast ogledati, sva za kratek čas razvila še krajšo debato o umetnikih, kvazi umetnikih in kje je razlika med njimi. Seveda do pametnega zaključka nisva prišla, ker bi se ob takem dogodku zrušil svet, sva se pa oba strinjala, da se da določeno umetniško sporočilnost doseči tudi na moralno in družbeno sprejemljivejši način. Mislim, res je, da ima vsak posameznik svoj pogled na svet in s tem tudi določene meje, ki mu povejo, kdaj se nekaj križa z njegovimi načeli. Te tanke linije so pri različnih ljudeh postavljene na različnih mestih, vendar še vedno prevlada neko skupno povprečje, ki velja za najbolj razširjenega in tudi odloča, kje je mera javnega dobrega okusa. Umetnik, ki prekriža vsa ta načela brez, da bi si prej zadal še kakšen drug razlog, kakor sta šok in gnus, nato pa šele poda glavno sporočilo svojega dela se kaj hitro znajde na patetični stopnji kvazi zvezd, torej v stilu Bieberja, Murka in podobnih tičev, ki temeljijo na slavi s strani svojih sovražnikov. Po vsemu temu pa si točno taki upajo zatrjevati, da jih kritiki pač ne razumejo in da se temu reče umetnost, ki naj bi bila ogledalo družbe. Za protiprimer lahko brez težav podam izdelovalca risane serije SouthPark, ki sta v svojih delih brezpogojno kruta in zgoraj omenjene meje večkrat prestopita, vendar dajeta poudarek na kritiki aktualnih dogodkov, neumnosti povprečja ameriških prebivalcev in norčevanju iz stereotipov, vse to pa zavijeta v primerno mejo humorja, sarkazma, cinizma in tudi groteske. Končni rezultat njunega truda je gledljiv in zanimiv arhiv filmov, ki ne vsebujejo travmatičnih izkušenj polnih nakazovanj na psihične bolezni avtorja, ampak karseda objektiven in kritičen pogled na svet. Ali, če citiram Cartmana:6 “Talking s**t is where I cross the line.”

http://www.chinahearsay.com/wp-content/uploads/2010/12/cartman-screw-you-guys.jpg

Naprej. Fizika mi je že nekako zlezla pod kožo, na žalost ne v glavo, kjer bi se do sedaj morala nahajati že večina snovi, pa je tam ni še niti polovica. Ampak bomo zmogli. Če ne drugače pa z izmišljevanjem dejstev, ker so fiziki tako ali tako znani po temu, da sploh ne poslušajo kaj jim ljudje govorijo.7

Kot že večkrat sem še enkrat spoznal, da kolesarjenje res vzbuja žlezo, ki proizvaja hormon sreče (endorfin). Zadnjič mi je sredi nemarno vročega dneva, sredi nemarno vročega klanca čisto po murphyju dušo izpustila zračnica v zadnjem kolesu. Med čakanjem na prevoz na enem od počivališč je mimo peljalo kar nekaj voznikov avtomobilov z mrkimi obrazi, pa tudi precejšnje število takšnih in drugačnih kolesarjev, v skupinah in posamezno, ki so vsakič kljub težkemu dihanju in rdečemu obrazu brez problema pozdravili, povprašali, če potrebujem pomoč in z velikim nasmeškom odsopihali naprej. Ni da ni, kolesarji so najboljši ljudje.

Kaj še? Moj stari rdeči strojček gre skozi fazo nove registracije in zavarovanja, ki me je kar lepo udarila po žepu… ampak ni hudega, ker so me8 poklicali iz meni tako dragega skladišča in me povabili na nadaljnje sodelovanje. Kljub temu, da sem v sanjah potihoma upal, da bo do nadaljnjega nekako obstaja možnost izogibanja glavnemu mestu naše kokoške, vsaj dokler se poletni vročinski val ne poleže. Pa ja, ob popoldnevih me  po novem najdete s knjigo čez oči, prepotenega, na postelji,  v sobi, kjer se komajda da dihati.

To je to.

http://chzlolcats.files.wordpress.com/2012/06/funny-cat-pictures-be-careful-on-hot-summer-days-note-that-the-melting-point-of-cats-is-about-degrees1.jpg

  1. nekatere ženske pač dajejo ekstra slaba orientacijska navodila []
  2. ali dve []
  3. ki, nenavadno, prav tako fleširajo po centru []
  4. ali nekaj podobnega []
  5. res, random naključje.. how awesome is that? []
  6. in, vse pogosteje, tudi nmohoric-a []
  7. Samo šalim se. Fizikom na splošno nihče ničesar ne govori, ker so čisto preveč asocialni. []
  8. presenetljivo []
  • Share/Bookmark

Tok misli #12

Kadar se v vidnem polju vse obarva na odtenek temno sive, ki počasi spominja na črno zagotovo ni krivo poletno sonce, ki je po stari navadi vedno visoko na nebu, niti ni kriva megla, ki zadnje čase na različnih višinah rada navlažuje zemljo, ampak glavni razlog tiči v očeh samih.

Čisto brez problema bi se nepridiprava, ki to povzroča, lahko iskalo v nečemu površinskemu, skorajda plehkemu. Vsak bi s prstom najprej pokazal na bližajoče izpitno obdobje, na preveč čustvene odzive, ki jih nosijo bližnji pod stresom in podobnimi pritiski. Ampak tokrat je zadeva veliko globlja, močnejša in trdnejša.

Likvidacija bedarij in motečih ljudi na vseh koncih je sicer olajšala vsak dan, ampak je zaradi potrganih vezi, preko katerih so se zgradili zidovi in se postavila straža, postala ena izmed najbolj bolečih izkušenj. Biti osamljen pri vseh milijardah ljudi na svetu zveni nemogoče in na sploh debilno, kot vsaka neumnost pa je tudi ta oddaljena le en nepremišljen korak vstran. Ampak izkušnje pravijo svoje in zahtevajo tudi tako radikalne ukrepe. Ostali so ljudje, ki mislijo, da so blizu, pa vendar ne morejo do tistega dela, ki je ostal za obzidjem. Zakaj? Ker se je vedno izkazalo, da ga nihče ne prenese in da mora ostati tam zadaj, skrito in premlevano samo v prvi osebi. Tudi tokratni poizkus ni bil izjema in se je navsesplošno zaupanje spremenilo v kratke in odsekane stavke, brez pomena. “Heh, sej bo.” in ohladitev odnosov. Nihče pač noče poslušati nekoga, ki razdaja sebe.1  Itak pa je vsak zadolžen za svoje težave in reševanje le-teh, pomoč pa je itak samo tisto, kar daješ, ne ponujaš, tako da se bo samotarskost od zdaj naprej še toliko bolj povečala

Svet je grozno glasen. Vsak trenutek se polni z vpitjem in dretjem življenja vsakega najmanjšega bitja in kateregakoli produkta človeške vrste. Kljub vsemu ga z najmanjšim trudom preglasi lastni jaz, ki na zaprtem kraju išče debilni optimizem in ignoranco, ki sta se včasih bojevala kot konjenica in pehota. Večkratni prebliski, da je vse enako kot je bilo in da se bi morala moč za nadaljevanje poti skrivati pod zadnjim zvrnjenim kamnom, niso v pomoč. Zaprta vrata so odsekala vez z zdaj propadlimi načrti, upanje še tli, ker mora, iz navade. Ko si enkrat dovolj globoko ne izplezaš več.

Je prepozno? Prepozno je.

  1. No, eni ostajamo taki debili… []
  • Share/Bookmark

Mejčken shizo

Ne pa ne!

The surest sign that there is intelligent life somewhere in the Universe is that it hasn’t tried to contact us.

YouTube slika preogleda

Razkoli, nenehni prepadi in protislovja. Butast in edini odlično delujoči kvantni računalnik na svetu, ki ga imamo šimpanzi1 v čebuli, ima pred običajnimi računalniki to prednost, da lahko vsako stvari vidi v dvojni luči. Njegovega delovanja ne spremljajo odločitve med enkami ali enicami, med črnim ter belim, med dobrim in zlom. Ne. Scumbag Brain nam omogoča, da so stvari ena IN nič, sive, v ravnotežju. Na drugi strani nam hkrati podira svet, ko nam poleg ravnovesja ponuja v vpogled namig, kako bi stvari lahko izgledale, če bi porušili enega od stebrov, ki držijo vsakodnevne malenkosti pokonci. Ne samo to: kljub temu, da je popravljati delujoče zadeve smiselno približno enako kot praskati komaj zaceljene rane se butastemu organu zdi oboje neizmerno prijetno opravilo. Vsaj dokler nekega dne ne izgubi razsodnosti in zadevo spravi v prakso, kar rezultira v nenadnem hrupu in letenju nepodprtega stropa proti primerno nastavljeni glavi. Ali pač v odprti krasti.

Čisto po poetično sem si privoščil blebetanje v prispodobah. Uri primerno, seveda. Pa vendar… biti v stalnem razkolu med tistim, kar ti pravi zdrav razmislek in tistim, kar ti natihoma šepetajo trenutni vzgibi, sestavljeni iz idealiziranih misli, močnih občutkov, čutnih spominov in blodenj na svoj način travmatizirane podzavesti, ni ravno eden od najlepših občutkov. Osamljenost se tepe s prikritim sovraštvom do človeške vrste, radovednost s prezirom do trivialnih življenj drugih, obžalovanje dejanj s tistim dobrim starim “vse je za nekaj dobro.” Optimizem in pesimizem izvajata divje dvoboje, zmaguje pa vedno tisti, ki ima od tega korist. Tukaj se seveda postavi vprašanje, če ne obstaja ob vseh poparčkanih nasprotnikih še nekdo tretji, nek zunanji opazovalec, ki je nasploh povod za vso zmedo. Ego, ki dobiva bojne rane, nato pa v pravem trenutku uporabi vsa zdravila položena v naročje.

Lupina, navzven prazna, naokrog trosi vtis votlosti, zmedenosti, celo neumnosti. Prilagojena na vse razmere in odporna na vsak zunanji vpliv. Oklep, ki za množico besed brez pomena skriva svetlobo. Popolnoma nedotaknjeno, redkokdaj videno in milijonkrat zaklenjeno. Ostala bo tam, globoko zakopana skozi večno dolgo obdobje, kazala se bo le preko blažjega nezadovoljstva in občasne žalosti v rutini vsakdanjega sveta. Nezaposlenim vstop prepovedan.

Odkriti, kaj spada v ta notranji svet in kaj se tam zadržuje brez razloga je najtežje opravilo. Kljub občasnim preizkušanjem deljenja različnih delčkov polnost življenjskega vtisa ne bo nikoli prišla na dan. Polovičnost. Večna polovičnost.

Človeška družba dene tako dobro, ko pa začne nekje v ozadju brcati tisti tih glas, ki komentira vse njihove izjave s podcenjevanjem, razočaranjem in žalostjo, pa se usta raztegnejo v prisiljen nasmešek, misli se izgubijo v neraziskanih področjih, besede  padajo v priučenih vzorcih, včasih tudi nepravih. Redno zadrževanje lastnega jaza, čakanje na izpovedi iz dna srca in misli, vrednih omembe, so že dolgo izključno v pričakovanju. Časi, ko se je razmišljujoči del glave počutil neverjetno dobro po maratonski debati polni iskrenosti, izrekov in popolnoma pravih vprašanj z vsemi možnimi odgovori so zamenjali časi plehkosti, površinskosti. Pomembnejše od pogleda na sebe in obkrožujoče okolje je postalo debatiranje o početju neznanca, ki išče pozornost. Praktične težave in njihove enostavne rešitve je zamenjalo negodovanje o družbenih problemih, ki jih s polnimi ritmi vsega sploh nimamo. Pogrešam čase, ko je noč minila kot blisk, v pogovoru in blodnjah zaspanosti. Zdaj pa v prazni sobi pišem blog napolnjen s kupom nedokončanih misli, prispodob in milijoni zasnov za nadaljnjo debato. Z nikomer.

Vrnitev v čase kontrole nad pravimi delčki življenja bi bila več kot dobrodošla. In vendar, brez svežega začetka nekje na novem in neznanem ne gre. Problem ni v nezmožnosti spreminjanja ljudi okrog tebe. Ne. Težava se nahaja v spreminjanju njihovega mnenja o tebi. Čez noč postati nov človek je med ustaljeno družbo nemogoče in za njih strašljivo, alternativa je seveda čista ignoranca in zapiranje v svet, kjer ni nikomur mar za pričakovanja in želje drugih. Le ego, ali dva v objemu lastnih želja, kot oddaljen gledalec predstave, ki se ji reče življenje. To pa je v prostem teku, pa naj stane kar hoče.

Sicer mi slepo tipkanje ni tuje, vendar je skozi napol priprte oči2 težje tipkati, kot če sta oba zaprta. To pomeni, da sem se končno dovolj zdolgočasil, da bom lahko zaspal. Čus.

  1. homo sapiens sapiens []
  2. ok, eno oko []
  • Share/Bookmark

Tok misli #11

Človeško bitje je na splošno butelj. Ne samo, da smo iz preprostega načina življenja po nagonu prešli na tako imenovano “civilizirano družbo,” kjer je treba prav ves čas premišljati o tako abstraktni stvari, kot je prihodnost. Ne samo, da si uničujemo planet. Po vrhu vsega še nikjer ne obstaja univerzalni priročnik za življenje, ki bi ti dal kakršnekoli smernice za pravilne odzive. Edina izbira, ki jo kvečjemu dobiš, je med ponavljanjem za drugimi in svojeglavostjo.

YouTube slika preogleda

Vsak človek ima v sebi nekaj, kar bo za vedno ostalo popolnoma njegovo. V vrsti na zunaj enakih pripadnikov naše vrste je posameznikov pogled na svet vedno univerzalen. Eksterni odzivi so seveda prilagojeni na družbo, notranjost pa obstaja kot mehurček zraka v slabo ulitem kipu.1  Vsak najmanjši element pa prinese svoj elektron temu velikemu atomu, ki mu rečemo družba in bo počil šele, ko bomo razcepili jedro. Z močno eksplozijo. Tako, kot delujejo bombe, le da bo tokrat namesto gobe v zraku kopica tepcev.

In iskanje partnerja. Nekaj, za kar splošno mnenje pravi, da je obvezno in nujno za vsakogar. Mislim, logično je, ker se drugače naša vrsta enostavno ne bi mogla reproducirati. Problem je le v obilici abstrakcij, ki se postavljajo pri tem. Od besedne zveze “midva hodiva,” ki pomeni nekaj podobnega kot, da se dva posameznika občasno dobita in se tipata po življenjskih lastnostih in ocenjujeta primernost za nadaljnje ukvarjanje drug z drugim, pa vse do “skupne prihodnosti,” ki predstavlja pojem, romantično predstavljen kot čudovito zvončkljanje zvonov, petje otroških pevskih zborov,2 frfotanja metuljčkov in happily ever after zabave. V resnici pa zunanjemu opazovalcu skorajda ne bi mogel razložiti kaj poroka sploh pomeni v dolgoročnem pomenu besede. Življenje, ko se dva odcepita od njune običajne družbe in brez zgoraj omenjenega priročnika živita eden zraven drugega. Brez določenih pravil, brez napovedanega trenutka, ko bo ta abstraktna povezava mogoče prišla prav, mogoče pa bo v napoto…

Vse štima, življenje je v redu, sreča je le korak stran, del tebe pa se zgraža nad svetom kot takšnim. Dokaz, da človek ne more biti nikoli zadovoljen, kaj šele brez želja. Vsaj sanje mi ne hodijo v napoto, ker jih ni. Smisel je preživeti do jutri in tam odkriti nov dan, ki se neumorno približuje. Brezpredmetno ponavljanje istih not, vsakodnevno prestavljanje nog po stopnicah, ki peljejo do istega nadstropja daje občutek zanesljivosti, varnosti. Potem pa nenadoma branje zgodb, opisov, gledanje filmov in posnetkov, ki te s pomočjo odličnih avtorjev popeljejo preko meja otipljivega in nekako pozabiš, da živiš s še kako materializiranimi stvarmi, ki so ti na voljo. Izgine jasna črta, ki je zarisana med pohištvom, ki se ga da ponesreči zadeti z mezincem na nogi in med staro in veliko zakonsko posteljo, na kateri ostarel ležiš s svojo dolgoletno ženo, osamljeno in v spominih na prehitro preživeto mladost, svet, ki vaju je prehitel, neznansko nevednost pri ukvarjanju z že odraslimi otroci, ki so našli pravo pot v tem divjem svetu. Želiš si tistega miru, za katero si predstavljaš, da jo prinese nabrana modrost, leta bičanja sončnih žarkov, nagubana koža, usta, sposobna nasmeškov v pravem trenutku, tolažilne besede v temi in skrbnega nasveta divji mladosti, ki jim pride naproti. Potem pride do prebliska, da je tak konec poti vedno mogoč, če le najdeš začetek. O tem pa ni ne duha ne sluha, ali pa vsaj ni označen s slepečimi reflektorji in neonskimi napisi, ki bi te že iz daljave opozarjali na potencialno zamujeno priložnost. Čiči, pa čaki.

YouTube slika preogleda

Trdna tla so bližje, kot si lahko vsakdo predstavlja. Najmanjša napaka, poškodba, nesreča, ali bolezen ti spremeni pogled iz upanja polnega na nekaj polnega ovir in žalosti. Žal se tega nihče ne zaveda in se raje ukvarja s problemi, ki so življenjskega pomena samo za tiste, ki jih povzročajo. Malenkosti, ki ti držijo glavo nad vodo. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, pa to.

Tudi obrambni zidovi imajo line, skozi katere se da poškiliti.

  1. ali pa smo tisti, ki jim je to normalno shizofreniki..neki je []
  2. Lahko tudi Dunajskih dečkov. []
  • Share/Bookmark