I don’t want to be a boring person…

…but I am. In potem gledam razočarane poglede, ko znancem dokončno prikaplja, da ničesar ne skrivam in da je s prvim vtisom pokrit celoten življenjepis. Ok, mogoče res zaradi nenavadne korpuskularne substance, ki je na voljo za vpogled, zgrešijo tisti del, kjer zares dogaja, torej v moji glavi. Milijarda majhnih in nedokončanih dialogov med mano in alter-egom, polnih sarkazma, cinizma in humorja, ki pa jih za voljo neizprosne ljubezni do mirnih trenutkov v družbi raje zadržim zase.1  To pa je itak namenjeno meni. Drugače pa je to… to.2 Pravi provokator za izrek “get a life.” Res.

Kakorkoli, teden je bil srčkan. Dvakrat sem za brezveze sedel v izložbi in mimo ekrana, na katerem je stopicljal genijalni in vedno krut Jimmy (natančneje njegovi vstati-gor nastopi), buljil v mimoidoče,3 ter se dolgočasil. Btw, ob 7h zjutraj je tisti del Ljubljane mrtvilo. Do nekje pol devete ure je edino bitje v polnem pogonu samo čistilka, ki pa se kaj hitro zradira v kako nadstropje višje, precej prej, kot začnejo mimo laziti študentje s podočnjaki do kolen in pogledi vrednimi bolnika z jetiko.

Skozi cel teden sem se srečno izogibal zapravljanju za trolo, ker je bil nek cimer dovolj prijazen, da mi je posodil svojega BadBoya (=nickname za kolo). S tem sem našel še eno stvar, ki je malce zanimivejša od nočne hoje čez Žale: kolesarjenje brez luči…čez Žale :mrgreen: Zelo zanimivo je v popolni temi izvedeti, da voziš v blažji klanec šele, ko ti nenadoma zmanjka moči. Še bolj zanimivo je tik pred koncem poti nenadoma izgubiti desni pedal. Brez izkušenj v lovljenju ravnotežja točno v takih trenutkih bi danes korakal4 na vlak za Dunaj, da se pridružim tamkajšnjemu deškemu pevskemu zboru. Tako mi je uspelo s premišljenim motoviljenjem rešiti svoje potenciale in osramočeno5 pobrati pedal, ki je gladko počil po vijaku kot žilica debelemu Američanu. Konec dober, vse dobro… Aja, a kdo ve, kje bi dobil pedal(e) za en milijon šesto petintrideset let staro Rogovo kolo? :)

Na šihtu so sodelavci postali dovolj domači z mano, da si že upajo6 zbijati šale na moj račun. Žal (za njih) je situacija obojestranska. Kot sem rekel: don’t touch my ego.

Pomlad se je vrgla nad deželo na podoben način, kot se uspe neizkušenemu mladcu prvič v življenju vreči z visoke skakalnice v vodo: na ploh. En dan smo imeli v čevljih sneg, naslednji dan pa je gretje v avtomobilu zamenjala klima. Ok, v mojem primeru leva in desna klima, ki se prižigata in ugašata z vrtenjem ročke na vratih. Heh. Seveda temperatura ni edini pokazatelj pomladi. Ljudi, od katerih bi najmanj pričakoval tako obnašanje, meče bolj kot podivjanega psa, ki ga odvežeš z verige. Ali pa ameriško kravo, ki jo potegne v tornado, kakor vam je ljubše.

Midva pa uživava. Alter-ego in jaz….

  1. Razen, če kdo provocira. Don’t do that.. []
  2. Zadosti zame. That’s the point, isn’t it? []
  3. ponavadi buljijo nazaj.. []
  4. najbrž malce šepajoče, pa vseeno.. []
  5. seveda je v ravno napačnem trenutku mimo prišla naključna deklina []
  6. poskušajo []
  • Share/Bookmark

Tok misli #10

Običajno pišem objave zvečer, ko se mi vtisi celega dne lepo poklapajo v nekaj bežno smiselnega. Tole bi bila moja prva jutranja objava. Ever.

Ljudje smo zagotovo najbolj glupa bitja na svetu. Vsak lahko potrdi. Še celo ameba, ki se s pomočjo tipalk zaletava v steno z delom celice, kjer naj bi imela glavo  ob vseh neumnostih, ki jih počnemo. Če je pa lažje slediti instinktu, kot vsak trenutek življenja razmišljati o posledicah in predvsem globljih vzrokih naših dejanj in misli.

Iskanje vzorcev. Lepo bi bilo, če bi se dalo svet razcepiti na majhne in preproste, ponavljajoče se zaporedje dogodkov. Saj načeloma gre. Ljudem enostavno odcepiš t.i. “človečnost,” ki naj bi nas ločila od živali. Ko ostanejo samo še osnovni nagoni postane vse izjemno preprosto, vendar ti v resničnem svetu ne pomaga kaj dosti. Kvečjemu postaneš zamaknjen asocialec, ki cele dneve bulji v ljudi in razmišlja kaj se tisti trenutek dogaja v njihovih glavah. Testirano.

Najlažji vzorec je vzorec komuniciranja. Vsi naši pogovori tečejo po ustaljenih tirnicah, brez večjih sprememb smeri. Smalltalk lahko vodim med početjem in razmišljanjem treh stvari hkrati, ne da bi kdo ugotovil, da sem popolnoma odsoten. Še vedno pa obstajajo ljudje, s katerimi se da razpravljati o idejah, ne o tem koliko pozne solate je pobrala prezgodnja zima in ne o tem, kako izredno čudovito frizuro ima soseda od fanta od najboljše prijateljice. Tukaj smo spet pri pojmu izvirnosti. Skriti pomeni, ki se prikradejo v besede. Skorajda poetična sestava iz nekaj besed, ki zbudijo milijon misli. Postavljena prava retorična vprašanja, možganski procesi, ki dajo rezultat, variran od človeka do človeka.

Vrnil bi se. Zdelo se mi je, da je nekoč obstajal čas, ko sem imel več stvari pod kontrolo. Mogoče je bila to samo slutnja in lažni občutek dobršnje samozadostnosti. Zanima me, kaj bi bilo, če bi nadaljeval po tisti poti. Pa vendar, človek lahko izda samega sebe. Očitno. Pogled nazaj razkriva kvečjemu padec navzdol. It’s gonna be long way back up, ampak iste napake se ne dela dvakrat, a ne. A ne?

Rutina se razkriva v popolnoma novi luči. Čas mineva drugače, manj je časa za vsakdanje zadeve. Občutek varnosti in preprostosti je najbrž zavajajoč in se bodo stvari kmalu začele spet rušiti. Pa vendar, uživam dokler lahko. V ozadju ves čas čepi tisti ego, ki postaja vedno glasnejši. Enkrat mu bo dovolj in bo ponovno prišel na plano. Nikoli ne povzroči destrukcije, nikoli ne izbira nasprotnikov. Ravno nasprotno, ignorira jih in jim tihoma kaže zobe, niti približno v nevarnosti. Pokonci ga drži nezrušljiva obramba njegovega sveta za močnim, visokim in debelim zidom. Redki so preživeli vstop v njegov kraj, z vsakim je obramba postala masivnejša. Ko se je vse skupaj sesulo, je bila potrebna obnova. Počasi se je začelo z ograjico iz trnastih rož na ruševinah. Nadaljevalo se je z živo mejo, nato pa so bili postavljeni temelji za nekaj neprebojnega. Sovražnik izgnan, dela potekajo v pospešenem ritmu pred novim napadom. Edini, ki lahko odpre vrata je na notranji strani. Cepec pa je stalno v pripravljenosti, da zgrabi za kljuko.

“Homo homini lupus” in “Quis custodiet ipsos custodes.” Nuff said.

((p.s. Mislim, da bom ostal pri večernih verzijah bloga :mrgreen: ))

Quis custodiet ipsos custodes

  • Share/Bookmark

Tok misli #9, ego edition

Just when I discovered the meaning of life they changed it…” ~George Carlin

Včasih hodiš in padeš, vendar ne veš, če so se ti spodmaknila tla, ali pa si po lastni zaslugi z nogo trčil v oviro in za vsak slučaj z nosom podrgnil ob podlago.

Šel bi vstran od vsakodnevne rutine. Proč od obveznosti, ki prerastejo v eno samo prelaganje, substitute in končno v zapravljanje časa. Odšel bi in si zadal kakšne druge opravke, ki bi mi misli zaposlile do skrajne meje…. da bi le kdaj videl kakšen rezultat, ki je delo mojih skritih1 sposobnosti. Vendar ne gre, ker ne moreš hiše graditi brez temeljev, temelji pa so zastavljeni že celo življenje. Polovica temeljev očitno, kar se pozna v polovičarstvu vseh mojih dejanj.

I never finish what I sta

Vsak dan med ljudmi, ki jih poznam odkrijem koga, ki preseneča. Kljub temu, da ti človeško bitje samo po sebi ponavadi dvigne gnus je težko spregledati tisti pozitivni del, ki  je bil nekaterim za obče dobro položen v zibko. Talenti za petje, pesnjenje, pisanje, risanje, sociologijo, programiranje, robotiko, matematiko, fotografijo, ter  vsakršne tehnične in praktične zadeve se kar valjajo po kolegih naše generacije.2 Večkrat se resno vprašam kje ga izobraževalni sistem lomi, ko prisili take nadpovprečneže, da odrastejo v popolnoma običajne delavce in ne v strokovnjake/raziskovalce na svojih področjih. Tako se večina vpiše na nek tretji faks ali šolo, ker se učijo neke četrte predmete, namenjene kvečjemu balastu, razvoj talenta pa ostane pozabljen hobi iz mladosti.

No, želim si, da bi imel vsaj delček tega, kar imajo oni. Iz čisto sebičnih razlogov težim k iskanju tiste malenkosti, ki bi jo opravljal dobro in z veseljem. V celoti. No, tega ni. In baje ima vedno več mladostnikov iste težave: ne zmorejo/znajo se specializirati, večina pa se kar zgrozi ob misli, da bi morala celo življenje opravljati enako delo, na istem mestu, z istimi ljudmi. Prihodnost bo že zanimiva.

Rutina je postala umor človeštva. Za nadaljnje dogajanje iščem alternative že nekam v skrajnost. Če izpiti ne uspejo se enostavno lotim študentskega dela, dokler imam še status, nato pa s svojo izredno iskano3 izobrazbo odidem nekam, kjer bom lahko odplačal državi posojeno leto šolanja. Kot edina možnost se je do sedaj izkazala vojska, kjer so naloge zastavljene na način, ki bi ga mogoče celo lahko opravil.4 Ampak moje načrtovanje v sili se itak izgubi nekje na sredini opravljenega dela. Eh.

Ne glede na to, kako se mi svet ruši, je na moji mali zemlji še vedno zabavno. Mogoče pa se tisti izredno zanesljivi5 test, ki mi je napovedal, da sem polovičen6 blagi shizofrenik, ni zmotil. Ko se ti uspe znebiti tistih zadnjih močnih spon, ki te držijo privezanega na realna tla lahko enostavno odtavaš. In to ima svoje prednosti.

Sneg je.

  1. neodkritih? []
  2. +- dve leti []
  3. notice sarcasm in my sentence []
  4. najbrž celo z odliko []
  5. spet, sarkazem []
  6. heh []
  • Share/Bookmark

Tok misli #8

Zanimivo, kako hitro se človek študent odvadi vstajati ob zgodnjih urah. 7 zjutraj mi je postala skrajna meja prebujanja, pa še takrat bi raje z lasmi pleskal steno, kot pomolil nos iz tople postelje…. potem se pa gremo trikratno do štirikratno prestavljanje budilke na dremež, v mislih ponavljanje stavkov tipa “i’m too old for this…” in “nep, to že ne more biti človeško” ter podobna odkritja, ki ob vzhajajočem soncu zvenijo skorajda kot kvantna fizika.

Predavanja ob 8h zjutraj mi vedno ostanejo v nekakšnem temačnem, ali raje mračnem spominu, ker se vedno usedem nekam v zadnji del predavalnice, kjer so luči ugasnjene. Res je, da s tem zamudim večino rezultatov eksperimentov profesorja fizike…vendar lahko opazovanje pihanja v plastičen lij, metanja različnih objektov na tla in na splošno obnašanja prepredenega z opičjimi atributi1 mirne vesti zamenjam za malce manj mučenja zaspanih oči.

Em, ja. Ljubljančani imajo lepo lastnost, da po njihovih križiščih zavidljivo obvladajo divjanje, trobljenje, vožnjo čez oranžno luč in izsiljevanje… ko pa pridejo mimo prečrtane table, na kateri piše Ljubljana, se prelevijo v cikcak-vozeče 80+ letnike, ki imajo blokado (ali tempomat)  nekje na 19,44 metrov na sekundo. In to na cesti, kjer se vozi tudi do dvakrat hitreje.2 Kakorkoli, če bi jaz uspel za sabo vleči skoraj nekaj sto metrov dolgo kolono vozil bi se kaj kmalu spravil na kakšno avtobusno postajo, počivališče ali magari smrekovo vejo, dovolj trdno za maso avtomobila in počakal, da gredo mimo. Zakaj žabice tega ne naredijo, mi bo vedno ostala uganka.

Meh. Že precej časa nazaj sem se naučil slepega tipkanja. Ampak ne tistega, korektnega, z desetimi prsti. Ne. Uporabljam nekje štiri prste leve roke in dva ali tri na desni roki. (Na tejle strani sem prišel do rezultata 60 besed na minuto, 306 pritisnjenih tipk, 1 napaka kar pomeni, da nisem ravno počasen…. recimo…) (Aja, najbrž sem edini člove na svetu, ki po tipkarski napaki raje z backspace-om izbriše tudi po več besed do napake in jih napiše še enkrat, kot da bi se tja vračal samo z miško ali kurzorjem.) Tipke torej najdem tudi v temi in v ležečem položaju. Razen SEVEDA posebnih znakov, kot so $%&/()”#, ki me nervirajo. Priližno zadanem oklepaja ),( in klicaj !, za vse ostale pa ponavadi v temi tiščim shift in pritiskam vsako številko na tipkovnici posebej, dokler ne pridem do prave. Those little things.

Tale model ima point.

Češpljevi knedlji so super.

Čeprav je serija South park v večini primerov nemoralna, neusmiljena in enostavno nesramna, vse bolj občudujem odličen občutek za satiro, ironijo in sarkazem obeh avtorjev. Včasih je pač potrebno aktualne in druge dogodke pogledati s katere druge strani.

Faks bo pa kul. Evo.

Eeee, še ena malenkost glede vožnje. Meglenke se sme prižgati šele, ko je vidljivost manjša od 50 metrov in ne kadar je na sosednjem hribu možnost manjše oblačnosti. Sploh pa je lepo zadnjo meglenko izključiti, če nekdo vozi za teboj. Še vedno mi malce rdeče bliska pred očmi…..

  1. vse to poteka zavoljo pedagoškega procesa, seveda []
  2. Sicer za tako vožnjo nekateri dobijo nagrado 1500€ in kup nagradnih točk. []
  • Share/Bookmark

Čaki…

Spet random odkritja.

Ponesreči sem naletel na posnetek na youtube in me je za kratek čas prijelo, da bi ponovno malce sedel za takšnim volanom. Ponavljam, za kratek čas. Pri vseh teh zvokih, premikanju velikega stroja in brnenju nekaj sto konjskega motorja pod ritjo se lahko na čase počutiš enkratno. Ampak vseeno, ne bi hvala.

Torej, kaj dogaja v naših koncih?

Ljudje so iz blebetanja o referendumu prešli na neke brezpredmetne predčasne volitve, zdaj pa že kar na proteste. In, če smo že pri slednjih… Ravno sem se počasi pričel privajati našega kapitalističnega sistema, kako deluje, kaj moram narediti, da ne bom propadel na celi črti ipd., pa mi ga hočete spremeniti? Ma, solit se pejte.

Faks? Faks štima. Hodim na istega kot lani, ne spoznavam novih ljudi in se več ali manj držim bolj zase, ali v družbi inteligentih ljudi. Med predavanji poskušam čimbolj držati gofljo v mirujočem stanju in nalašč preziram vse smešne dogodke,1 s tem pa poskušam eliminirati karseda veliko potencialnih razlogov za lanski neuspeh. Tako odpadejo tudi razna spuščanja nepotrebnih predavanj,2 pozabljene domače naloge, sodelovanje pri večini brainstormingov,3 zamujanje in še kup drugih zanimivih zadev, ki so mi dosedaj krajšale čas.

Gremo se vice o fakultetah?

Koliko strojnikov je potrebno, da zamenjajo žarnico?

Eden, če mu pred tem uspe narisati načrt.4

Koliko diplomirancev filozofske fakultete potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Ni potrebno, ker ponavadi nimajo dovolj denarja, da bi krili stroške za elektriko.

Koliko študentov s FRI-ja potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Načeloma le enega, vendar trenutno nima časa, ker programira domačo(/e) nalogo(/e).

Koliko študentov EF potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Pet. Enega, da zamenja žarnico, ostale štiri pa, da ugotovijo kaj bodo oblekli za večer v Bachusu.

Koliko študentov upravne fakultete potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Le enega. Vendar bo zaradi tega napredoval v višji letnik.

Koliko študentov pravne fakultete potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Enega, ki vtakne žarnico v luknjo in čaka, da se svet zavrti okrog njega. Če ne uspe, podkupi strojnega inženirja.

Koliko diplomirancev zdravstvene fakultete je potrebno, da zamenjajo žarnico?

Dva. Enega, da zamenja žarnico in drugega, da mu gre po kavo, ki je nujna po takem naporu. Ampak šele naslednji teden, ker oba delata dvojno izmeno.

Koliko študentov pedagoške fakultete potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Nobenega. Pedagoška je lepša v temi.

Koliko študentov FDV-ja potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

A-ha! Tuki je en keč: FDV sploh ni faks!

Funny? Not at all!

Uglavnem,  ko gledam rezultate anket za prihajajoče volitve, mi nekaj ne gre v glavo. Dejansko obstaja toliko skregancev z logiko, ki bi volili balkanskega kavboja, ali so rezultati večinoma prirejeni? To je sedaj vprašanje.

Zdej pa mir! Pa tišina! Eni hiberniramo.

  1. vključno z verbalnimi in motoričnimi spodrsljaji profesorjev []
  2. kljub temu, da mi je profesorica rekla, da naj ne hodim []
  3. Če profesor reče, da lahko povemo tudi glupe ideje, to vzamem, kot da lahko govorim o glupih idejah. []
  4. Torej, mu ne. []
  • Share/Bookmark

Impresija z občasnimi padci v ekspresijo

Sedim pred hišo. Oblaki prekrivajo polovico neba, zato odpade kakršnokoli opazovanje letal (res), ki je bilo na vsakodnevnem sporedu vsak večer v zadnjem tednu. Čričke prav malo briga, če jim nad glavo frči 747 ali A330 in stalno vlečejo tisti svoj čri-čri. Itak eden izstopa kot slon v zasedi za lesko tako po glasnosti, kot tudi po frekvenci. Cepec.

Razmišljam kako bi bilo, če ne bi bilo… nečesa. Če ne bi bilo računalnika bi te misli lahko zajel kot vodo s sitom in jih v telebanskem teku do prazne strani v zgornjem nadstropju skrajšal na  borih: “Am… prej sem sedel pred hišo in poslušal…neke živali.”  Če ne bi bilo tegale… psa,1 ki ima OČITNO veliko željo po nekomu, ki bi ga s svojimi gibljivimi podaljški dlani2 malce pomasiral po glavi in trebuhu, pa še kje po vmesnih predelih, bi lahko nadaljeval prejšnjo misel. Če ne bi živel ravno v 21. stoletju bi morda tudi vedel točno katere živali se oglašajo preko izjemno oddaljenega ropota avtomobilov po polno zasedeni regionalki. Tako se pa zapiramo od narave, zvečer se zaletimo v okno in z primerno stopnjo neprodušnosti preprečimo dostop v privatne prostore tistim najbolj nadležnim delčkom pokrajinske folklore, ki občasno rada spije kapljico ali dve krvi…a hkrati izoliramo tudi del, ki ne odžira, ampak daje.

Svetloba Lune se počasi plazi izza hriba. Kmalu bo cela plošča pogledala preko dreves in s skoraj dnevno svetlobo pokazala enega izmed zadnjih temperaturno milih večerov letos. Mesec vsaj ve kam gre. Jaz se samo bližam prelomnici in razmišljam, če je za njo prepad ali le majhen prag, čez katerega poletiš kot devet let star otrok, si potolčeš kolena, se zasmiliš sam sebi in med odločitve vzameš malce cmihanja in stiskanja zob. Kasneje pa seveda svoje bojne rane kolegom kažeš s ponosom lovca, ki je ravnokar z levo pogačico in malce s sulico premagal najmanj sabljastega tigra.

V dolinici pod hišo nekaj šumi, zato sem za trenutek v konsideracijo3 povzel malce cmihanja in stiskanja zob, podkrepljenega s treningom hitrega umika v zavetje opečnatih zidov, preden sem se spomnil, da se tam nahajajo mukajoče predstavnice štirinožnih prežvekovalcev in ne nemukajoči predstavniki vsejedcev, ki za obiranje gozdnih sadežev uporabljajo nekaj centimetrske kremplje in po velikosti konkurenčne ošiljene čekane.

Na prste ene roke lahko preštejem luči na sosednjih hribih. Svetlobna onesnaženost se vidi le na ljubljanskem koncu, pa še tam je danes ta fenomen prekinila plast vlažnega zraka, ki ji meteorologi in piloti namenjajo posebne besede, jaz pa vztrajam pri “oblak.” Veter vleče, ampak vedno mimo mene. Nikoli ne raztegnem vseh jader, ker bi izgledal smešno, ko bi se večkrat vračal po prevoženi poti v obratni smeri. Na jugozahodni strani dva Airbusa med zvezdami potujeta v Grčijo, preverit v kakšnem stanju je obstal tamkajšnji plod človeške domišljije in imaginarnih pravil, ki rada požirajo sama sebe. Seveda govorim o ekonomiji. In seveda gre preko njune poti tudi DHL-ov 757, ki ima očitno reden urnik ob temu času iz Bukarešte v Trbiž. Tega prav malo briga za grško ekonomijo, grške davke, bankrot ter napovedane in nenapovedane referendume. Končno nekaj s čimer se lahko poistosvetim.

  1. nisem mislil napisati psa, pa ajde, če je že lih tuki []
  2. SSKJ []
  3. beseda se mi dopade vsaj toliko kot “korpuskularna substanca” []
  • Share/Bookmark

Tok misli…em… #7

Pa saj ne potrebuješ motiva ali teme, da nekaj napišeš. Mislim, spet sem v tistih občutkih, ko nekaj rine iz mene, pa to ni izloček nikakršne sorte…. em…. pravzaprav je. Moment…

[nekaj minut pozneje]

…Khm, torej. Precepcija. Vse je v njej. Način, kako vidimo stvari je popolnoma subjektiven in odvisen od počutja, osebnosti in karakterja.1 Če recimo, res recimo, opazuješ ljubkega majhnega hrčka in se ti zdi neizmerno srčkan, njemu žal tvoja kosmata faca, preklaste okončine in bebav pogled najbrž zdi vse drugo kot višek dizajnerskih sposobnosti. Kar hočem reči je, da je dobro včasih obuti tudi kakšne druge čevlje kot svoje.2

Občasno bi mi prišlo prav, da bi znal iskati kakšne neverjetne, predvsem pa razumljive komparacije. Občasno bi mi prišlo prav, da bi bila ta sposobnost kaj več kot občasna. Dobra primera je kot gol iz polovice igrišča, zabijanje mimo obrambe, zadetek v sredino tarče, ali pa kar odlična ocena v šoli. Težko je namreč komunicirati med povprečnimi, če ti veselje predstavlja sedmi krog teka po tekaški progi, šestnajsti kilometer kolesarske ture, če ne že tisti trenutek, ko med guganjem skoraj padeš s stola, ampak se ujameš. Težko.

Minil je čas izvirnosti. Vse, kar je bilo za povedati, je bilo povedano. Besede so bile uporabljene, obrabljene, izrabljene. Fraze in frazemi naj bi predstavljali barvitost nekega jezika, njegovo uporabnost in namembnost. Žal se zdijo tako daleč od tega. Zavirajo tisti čut med ljudmi, ki lahko barvito opisuje videno, slišano in čuteno, naredi jih tope, lene, nepoudarjene. Nam je pa zato lažje.

Sem 8000 milj pod morjem. Računalnik me ovira, da ne morem priti do dvajset tisoč. Jules Verne je bil neverjeten pisatelj, nas pa so celo osnovno in srednjo šolo pitali s Franckami, Hlapci, v Plašč oblečenimi uradniki, morbidnimi Samorastniki, brutalno Salomo,  raznimi Pohujšanji v različnih dolinah, Kaznimi za Zločine in nenazadnje z nekim francoskim pričevalcem, katerega bistvene dele zgodbe lahko zaobjameš šele z mikroskopom in drobno pinceto. V četrto ali peto me poleg postelje čakajo tudi Bobri. Lojze Kovačič bi si lahko pri Jalnu sposodil kakšno idejo za poživitev tistih njegovih Prišlekov. Ne vsebinsko, dovolj bi bilo že slogovno. Fuj, fuj, fuj.

Nekako imam občutek, da pri teh miselnih tokovih vedno zaidem v isto smer in ponavljam iste ideje. Najbrž to drži, ker te zapise vedno pišem v podobni situaciji. Zunaj sveti (skoraj) polna luna,3 cele dneve4 berem knjige in nimam drugega dela ob tej pozni uri.

Tišina in mir sta podcenjena. Tisto vsakodnevno pehanje po opravkih, visenje pred televizijo, poslušanje glasbe, mestnega brenčanja avtomobilov, prdenja skuterjev in koles z motorji,5 vpitja pijancev, kar nikogar ne zmoti. Ko enkrat v večeru sediš na stolu pred hišo in z zaprtimi očmi skušaš prešteti najbližje čričke medtem, ko te ovira samo petje osmih različnih večernih ptic v okolici, naslednji dan pa planeš med vrvež mestnega življenja, se zaveš koliko napora možganski polobli vlagata, da te obdržita pri zdravi pameti. Ko bi se meščani le več kot enkrat na leto na dopustu v morskih krajih zavedali, koliko več zvezd je dejansko na nebu, koliko temne snovi je v vesolju, koliko zvokov zamudijo pri njihovem prevelikem številu… Bi bilo kaj? Kdo bi vedel. Mogoče manj stresa, pritiska. Pa tako malo je potrebno…

  1. Vem, da sta to sopomenki. Pa kaj. []
  2. Če le ne zaudarjajo kot prepotena…prepoteni…meh… prepoteni čevlji. []
  3. na strani hiše, kjer je moje okno []
  4. ne dobesedno []
  5. frčotov []
  • Share/Bookmark

Tok misli #6

Meh. Sonce (ga) kuri kot piranja za porezanim delfinom. Edini problem je, da je večino časa pred njim1 neka zmes vodnih hlapov, ki (po pripovedovanju prednikov) ne prepušča preveč močne svetlobe in toplote.2

Koliko je šanse možnosti, da na rdeči luči naletiš na čakajoče, po vrsti zložene “ljudske avtomobile?” Prvi je tam sedel Polo, za njim Golf, potem Touran, Tiguan in na koncu Touareg. Ob temu prizoru me je prešinila ena misel: kam je šla tista bejba od…..eeer…….  v bistvu…. Volkswagen ne izdeluje novih avtomobilov ampak njihove pomanjšanje ali povečane projekcije. Mislim, Touareg(klikni) … in “honey, I shrinked my car!” Slike Polota ali drugih dveh “SUV-jev”3 pa raje ne bi lepil, ker zna kdo pomisiti, da je staknil kronični déjà vu.

Now, where were we? Aja, lepo je, da smo aprila. Res lepo. Ko gledam vremensko napoved na internetu,4 so za cel teden narisani oblački s kapljami (napovedi ne berem, ker ne znam. Raje samo gledam sličice), potem pa cel teden sije sonce. Seveda, razen takrat, ko pustim odprto okno v sobi in odidem.  “Ste naredili domačo nalogo?” …. “eeem… naredil…in že recikliral [dumbface]”5

Že zdavnaj sem se odločil, da ne bom več voščil ljudem na fejstbuku za rojstni dan. Tako sem letos izpustil že 49 voščil, ampak kdo bi štel… Kakorkoli, kje je smisel, da napišeš “Vse najboljše!” nekomu, ki ga sploh ali skoraj ne poznaš? Vse kar s tem dosežeš je, da praznova prazniv praznujoči stakne manjši epileptični napad med branjem voščil, ker so vsa enaka. Rešitev je preprosta: napisati moraš nekaj izvirnega! Iz glave6 lahko naštejem moja najbolj izvirna voščila, pri katerih sem vedno uporabil vso poetično in retorično znanje, kar ga v premorem v svoji jajčasti betici:

  • “Pa ti nis normaln…”
  • “gik gikasti!”
  • “Vse najboljše tvojim jetrom. Legendarna so!”
  • “Vse na”7
  • “Sej bi ti čestitov pa ti ne bom”
  • “Majmun.”
  • “Čefur.”
Ok, trying to be funny: FAILED. Gremo dalje…

Poletje je sicer krasno, ker ni posebne vročine. Je pa soparno kot kuharičina cokla v menzi. Mimo potke, kdo ve karkoli o pogonu letala z reaktivnim motorjem? Samo asociacija, pardon.  Drugače pa je precej bolj zanimivo opazovati letala na nebu, če veš od kje in kam letijo, kje se nahajajo v nekem trenutku in še vse ostale nepotrebne podatke. (Za detajle KLIK. Pozor, lahko vam pobere kakšen popoldan…) Ta stran tudi zmanjša možnost, da si ponoči ob zvezdnem utrinku zaželiš, da bi imela Šerbi ponovno kak koncert, nato pa ugotoviš, da je bil tisti “utrinek” samo letalo (na poti iz Londona v Prištino). Argh.

[Tukaj se nahaja pameten zaključek, ki starim modrim možem sproži kimanje z glavo v različne smeri, vsega vajenim ženskam z gubastimi obrazi prikliče nasmešek, otroka spravi v vreščeč hehet, vsem ostalim pa izbije občutek, da so ravnokar prebrali nekaj nevrednega branja.]

  1. pred soncem, ne delfinom []
  2. oblaki so, get it? []
  3. po ameriških standardih []
  4. ponavadi na telefonu []
  5. Papirji so bili popolnoma premočeni, ofkors. []
  6. Iz arhiva fb. []
  7. Edinkrat, ko sem hotel napisati navaden vse najboljše, sem ponesreči pritisnil tipko Enter. []
  • Share/Bookmark

Near dead experience

Nah. V bistvu se hecam. Tak naslov je samo zato, ker iščem pozornost.1 V bistvu bi moral to objavo poimenovati “Tok misli #5″ ampak ne bom, ker… ne bom.

Počutim se golega. Resno. Pa ne zato, ker sem se pozabil obleči, ampak sem se v istem dnevu postrigel in obril. Oboje po grozansko dolgem času. Sedaj pa moja glava izgleda kot tresoč jajček na Veliko soboto, tik preden ga vržejo v krop. Pa koga briga, da je primerjava slaba kot zelenjava na ljubljanski Tržnici. Anyway, imel sem grdo izbiro: ostanem kot Bedanec in ohranim vse možnosti, da se oženim s kako medvedko, hkrati pa se vsako jutro borim s podivjanim lasiščem2 in “helmet hair” pričesko vsakič, ko pridem s kolesa. Druga možnost je bila3 striženje in posledično velikonočno-jajčasta glava.

Ali je možno, da se iz spomladanske utrujenosti zbudiš v trenutku? Zadnjič sem namreč cel sončen popoldan premižal s polovičnim migrenskim napadom, zvečer pa se je nebu utrgalo. V tistih sekundah začetka težko pričakovane odrešilne nevihte se je zgodilo več reči: cimer je nehal peti pod tušem, po sredini bližnje ceste je po dežju tekel pijan model 4 in kričal v neznanem jeziku,5 v meni pa se je odprlo razsvetljenje. Takoj sem bil poln energije, ki sem jo moral nekako porabiti. Zaradi slabega vremena so že iz prvega pogleda odpadle vse zunanje aktivnosti6 zato sem se lotil domače naloge za programiranje. Adijo pomladanska utrujenost. V trenutku!!!7

Kaj še? Aja, študentske žurke. [Vstavi poljubno mašilo] kdo se je spomnil česa tako glupega kot je enotedenska fešta v začetku izpitnega obdobja? Sicer bi to še lahko oprostil, tistemu fašističnemu8 imbecilu, ki se mu je zdela odlična ideja imeti zaključek Majskih iger med bloki, kjer živi tisoč študentov pa oprostim samo proti ustreznemu doplačilu. Že ob začetku prireditve9 sem jo odkuril v center. Žal pa se je ob moji vrnitvi zabava šele dobro začela. Mogoče bom izpadel kot popoln cepec, če rečem, da sem bil na prireditvi leta10 samo deset minut, vendar res nisem zamudil prav ničesar. Kolega, ki sem ga šel pozdravit sem iskal približno deset minut, kar je pri prehojeni razdalji okrog 30 metrov…recimo ogromno. Najbrž se vsi strinjamo, da stanje, drgnenje, zaletavanje in polivanje z alkoholom v grozanski gneči ni ravno eden izmed najbolj zabavnih študentskih dogodkov v letu.11

Lahko omenim, da se je točno tisto sredo, ko sem glumil ilegalnega prebežnika zaradi vojne12 nekaj pogumnih mladcev odločilo kar v živo preizkusiti staro računalniško igro Atomic Bomberman. Vsaj tako sem sklepal po njihovih uniformah in sledeh ožganin na tleh. Tukaj je utrinek,13, ki sem ga uspel slikati:

http://www.shrani.si/f/1I/Pc/361xg7g9/dsc00922.jpg

EDIT: Kasneje sem izvedel, da je šlo za policijsko akcijo kontrole nad skupino navijačev iz Domžal, ki je iskala težave pod prešernim14 spomenikom. Vsem prizadetim na sliki se močno opravičujem.

  1. I’m just messin’, nigga :mrgreen: []
  2. ne “podivjanim” kot da steklo gleda in grize mimoidoče, ampak “podivjanim” kot da mi lasje štrlijo v vse smeri []
  3. kdo bi verjel []
  4. ne, ne mislim fotomodela []
  5. srbsko []
  6. razen, če bi hotel ponavljati za zgoraj omenjenim modelom []
  7. Na tem mestu naj omenim, da je celoten občutek trajal nekje slabe pol ure, ki jo je napolnjevalo besno udrihanje po tipkovnici, brcanje nogometne žoge v steno in tipkanje smsov, preden sem z zadnjimi močmi prilezel do tuša in kot padli borec zaspal. Ne pod tušem. []
  8. i’ve made a political joke []
  9. torej nekje med tonskimi vajami, ki so najtečnejša zvočna zadeva na svetu, takoj za glasbenimi remixi spletnih fenomenov []
  10. ki se je odvijala takorekoč in dobesedno pod oknom stanovanja []
  11. No, mogoče se ne strinjamo ravno vsi, če sklepam glede na tistih nekaj tisoč prisotnih ljudi. []
  12. tonskih vaj []
  13. oz. screenshot []
  14. ovim []
  • Share/Bookmark

Vedle mě sedí lední medvěd se na mě dívá.

Zraven mene sedi severni medved in me gleda.

Vseeno boljši naslov kot “Tok misli,” a ni? :mrgreen:

Kakorkoli že, nekaj bi rad napisal, pa nimam idej. Občutek imam kot, da bi nekaj hotelo iz mene.1

Lahko bi pisal o kiču. O tistih spominkih, ki jih sam ali ti jih nekdo prinese iz ne vem katerega kraja, v kratkem pa postanejo lovilci prahu ali bolje rečeno “pozabki.”2  Pa ne bom.

Lahko bi pisal o stvareh, ki me živcirajo. Jih ni preveč veliko. Pa ne bom.

Lahko bi pisal o besedah samih. In kako bi rad znal pisati kot nekateri. Pa ne bom.

Lahko bi pisal o današnjem dnevu. Pa ne bom.3

Lahko bi pisal o računalnikih, se jezil na ponudnike internetnih storitev… Pa ne bom.

Lahko bi pisal o komu posebnemu. Pa ne bom.

Lahko bi.

Včasih me za trenutek obide misel, koliko je svoboda govora dejansko vredna. Predstavljam si, da bi me nekdo lovil za vsako besedo, ki jo izrečem, napišem. Nato to misel izgubim. Za mojo generacijo je itak brez pomena.

Pa vendar, včasih je svoboda govora precenjena. Že zdavnaj sem nehal brati komentarje pod prispevki, recimo na straneh naše rtvslo.si, ker so brez pomena. Ljudje so pod anonimnim imenom dejansko sposobni napisati kup neresnic in nepreverjenih informacij samo, da bi…… samo, da bi kaj? Kaj ima nekdo od tega, da strese svojo agresijo in nestrpnost na nekem forumu, strani ali blogu?

Kaj pa tisti, ki pretresajo različne teorije zarote in neke češpljeve4 politične/družbene/verske ideje? Pa čudaki, ki sanjarijo o nekih vesoljcih, vedeževalcih, horoskopih… Pa vem, da so ljudje različni. Zdi se mi le, da to na internetu pride bolj do izraza. Ravno zaradi svobode govora. Vsak, prav vsak5 lahko poda svoje ideje preširoki množici.

Tudi, ko sam takole trosim bežne prebliske izkoriščam svoje pravice. Ampak glede na to, da se nekdo zaveda, da za tem blogom stoji6 nek avtor iz mesa in krvi, se s tem izpostavljam. Izpostavljam sebe, svoje misli, svoje pisanje nekomu, zdolgočasenemu, ki je pripravljen žaliti, blatiti, kritizirati. Vse to gre torej na moje tveganje.

Lahko bi napisal zakluček.

PA NE BOM!

  1. Pa ne, ne mudi se mi na wc. []
  2. Spominki ->Pozabki []
  3. Ker nikogar ne zanima. []
  4. Ravnokar izumljen izraz za “čudne” []
  5. tudi, če ima določene težave z razumevanjem sveta = ni ravno pri sebi = je malce bolan = čustveno prizadet []
  6. Trenutno sedi. []
  • Share/Bookmark