Operacijski sistem, ki je očaral mnoge, vendar po priljubljenosti še vedno spada v spodnje procente po priljubljenosti med vsemi uporabniki računalnikov.

Vem, ja. O tej temi so se traparij naposlušali že vsi, ki me poznajo,¹ vendar bi rad enkrat za vselej utemeljil zakaj govorim praktično o tekočem zlatu, oziroma – da ne pretiravam – zakaj se na računalnik splača naložiti nekaj novega. Po pravici povedano mi je samo dolgčas in bom pač pisal o nečemu, kar mi že trenutno diši in delal reklamo nekomu neprofitnemu. No harm done there. Poskušal se bom izražati čimbolj nestrokovno in poljudno. Za vsak slučaj.

Kaj sploh je Ubuntu? Črnska soul skupina?

Ubuntu (sama beseda izhaja iz afriških jezikov in opisuje tamkajšnjo filozofijo “človečnosti,” prijaznosti do sočloveka) je, kot že rečeno, operacijski sistem. Temelj ima na eni izmed distribucij Linuxa, ki je prosta oblika sistema – to pa pomeni, da je dostopen vsem in vsakomur, brezplačno. Obstaja še ogromno drugih distribucij Linuxa, vendar je Ubuntu poseben v tem, da se trudi biti čim bližji uporabnikom in njihovim zahtevam, podpira večje število strojne opreme in čim hitreje dopolnjuje, ter popravlja napake in luknje v sistemu. Druge distribucije so običajno narejene na načine, ki zahtevajo veliko uporabniškega znanja, truda in vloženega dela, da zadeva deluje tako, kot bi morala. Od tod je žal izšel tudi citat “Linux je zastonj samo, če je tvoj čas brez vrednosti,” ki pa ga Ubuntu uspešno negira in postavlja nove temelje v tej veji računalništva.

Ga bom torej znal uporabljati?

Ubuntu po mojem mnenju sledi intiutivnosti, preprosti kmečki logiki in preprostemu združevanju uporabnih funkcij in aplikacij iz starih verzij v vedno novo obliko. Po domače: vse je točno na tistem mestu, kjer bi moralo biti. Uporabniki, ki prvič pridejo do njega iz Windows okolja se morajo privaditi na izredno malo razlik, pa še te so večinoma malenkostne. Gumb za zapiranje okna je recimo na zgornji levi strani vsakega okna, gumbi za potrjevanje reči so zamenjani (“V redu” je recimo na desni, “Prekliči” na levi) in podobno. Za sofisticirane uporabnike lahko čas uvajanja brez težav okličem na kakšen dan, mogoče dva, za manj sofisticirane računalničarje pa samo na kakšen dan dlje.
In ja, uporabniški vmesnik je v Slovenščini, slovenska ekipa pa skrbi tudi za prevod najpogosteje uporabljanih programov in aplikacij. Če si torej svoj brskalnik želite v domačem jeziku, je to najmanjši problem.

Slovenska ekipa? Kaj to pomeni?

Operacijski sistem se izredno hitro in dobro razvija, ker je produkt kolaborativnega sodelovanja podpornega podjetja ter kupa ljubiteljskih programerjev in računalničarjev s celega sveta. Skupaj razrešujejo poročila o napakah, probleme, odpravljajo pomanjkanje podpore različnim sistemom, pošiljajo svoje rešitve, inovativne ideje in dodatke, ki se uporabnikom potem bolj ali manj samodejno nalagajo na računalnike, vsake pol leta pa izidejo v novi verziji samega operacijskega sistema. Slovenija ima seveda tudi svojo ekipo nadebudnih prostovoljcev, ki s svojim delom dopolnjujejo različice Ubuntuja.

Bo sistem deloval na mojem računalniku? Moj Windows 98 mi namreč malce zmrzuje.

Najbrž obstaja več možnosti za to, kot pa da bo na taistem računalniku delal novi Windows 8. Ubuntu podpira ogromno količino strojne opreme in deluje tudi na izredno počasnih in starih računalih, prav tako pa mu ni težko v tek spraviti močnejšega večjedrnega procesorja.
Po mojih izkušnjah je že samo jedro sistema zastavljeno tako, da izkoristi mlinček do konca, kar rezultira v izboljšani uporabnosti, večopravilnosti in… naj povem na primeru: na mojem mini laptopu je Windows 7 (kljub temu, da je bila nameščena najbolj preprosta različica Starter) vsako odpiranje novega zavihka v brskalniku vzelo tja do 15 sekund, v Ubuntuju pa gre za vprašanje desetinke sekunde, pa lahko poleg poganjam še vsaj pet ali šest drugih programov… kar je bilo seveda popolnoma izven vprašanja v Microsoft okolju. Bo?
Aja, za res prastare računalnike obstajajo tudi verzije, kot je recimo Xubuntu, ki je praktično isti sistem, le prilagojen za šibkejšo strojno opremo.

Presneto! Ampak koliko moram plačati za tako neverjeten paket …vsega?

Ok, kdor ne sedi, naj se usede, kdor pa ima usnjen stol, pa naj se zave, da sedi na koži živali, ki je nekoč ležala v lastnih iztrebkih. Ubuntu je namreč zastonj. Zastonj! Celoten koncept Linuxa in njegovih distribucij se zaokroži v logiki, da bi moralo biti človeško znanje dostopno vsem in povsod, ker se lahko samo na takšen način širi, razvija in dopolnjuje. Pretty neat, huh? Ubuntu si lahko z interneta legalno pretoči vsakdo, ga zlahka namesti in takoj prične uporabljati, brez vsakega stroška.
Za primerjavo: konkurenčen Windows 7 se dobi za 100€+, o OSx-u pa raje ne bi.

Že, ampak vsi pravijo, da na Linuxu ne teče noben program, ne igra, ne Pasjansa, ne nič?

Ker Ubuntu ne uporablja enakega sistema, kot M$, v njemu seveda ne deluje večina² programov, ki so pisani izključno za druga okolja. Pa je to res takšen problem? Povprečen uporabnik računalnika se večino časa zadržuje na spletu, gleda filme, posluša glasbo, deli slike, uporablja programe za klepet, piše in ureja dokumente… Zdaj pa ugibajmo kaj od tega se ne da početi v Ubuntuju? Tako je, prav vse se da in to še praktično z istimi aplikacijami.
Kar se tiče iger… pravi igračarji si seveda želijo imeti najmočnejšo in najboljšo strojno in programsko opremo, ki bo še tri desetletja poganjala vsako najzahtevnejšo grafično streljačino, ampak oni v temu primeru ne štejejo, ker seveda uporabljajo Windows. Če si uporabnik želi sem in tja odigrati kakšno igro, obstaja Steam tudi za Ubuntu, drugače pa je za to platformo narejenih veliko alternativnih in zanimivih iger.
Programe se v temu operacijskemu sistemu inštalira na preprost način, preko Programskega središča, ki spominja na Applov iStore in na Googlov Play. Nameščanje je preprosto, ponudba aplikacij pa je fenomenalna. Za vsak okus nekaj, bi lahko rekel.
Če povzamem: za uporabnike, ki računalnika ne potrebujejo za zahtevno obdelavo slik, videa, zvoka in poganjanja specializiranega programja,³ je Ubuntu več kot pravilna izbira. Ker se cenim.

Še najpomembnejše vprašanje na svetu: a je lep?

Kot slika.

Ne, resno. A je lep?

Pred leti bi Ubuntuju še lahko očitali rahlo neprimeren uporabniški vmesnik, vendar se je to do sedaj pošteno popravilo.

Kaj pa varnost in… podobno?

Za Linux distribucije še ne obstajajo virusi, trojanci in črvi, ki se širijo po spletu, preko spominskih kartic in ključkov in s pomočjo sumljivih programov. Antivirusnim podjetjem, ki izdelujejo viruse, se ta trg pač ne zdi dovolj interesanten. Šalo na stran, ogromno nam pove že samo dejstvo, da večina strežnikov in računalnikov, ki opravljajo pomembne funkcije v omrežjih teče na kateri od terminalskih distribucij Linuxa. To pove tudi nekaj o zanesljivosti.
Ubuntu je torej varen. Pika.

Če smo že pri zanesljivosti…

Ja?

Kako dobra je?

Povedal bom takole… Na dveh računalnikih imam naložen Ubuntu. Na enemu imam uptime⁴ 40 dni, na drugem bi ga pa imel okrog en mesec, pa je včeraj žal ven vrglo elektriko.
Torej… Sistem se praktično ne sesuva, nima nenadnih krčev, zmrzovanj, napak, bluescreenov in ostalih reči, ki so tako zelo pogoste na… operacijskih sistemih…druge vrste. Ne bom rekel, da se ne zgodijo, ampak govorimo o dogodku, ki se pripeti enkrat do dvakrat na leto, še zdaleč pa ne tedensko, ali celo dnevno.

Iskreno, kakšni so MINUSI in argumenti proti Ubuntuju?

V bistvu so vsi že omenjeni. Načeloma gre za nepodprte programe,⁵ čas, potreben za privajanje na novo okolje, občasno pa se pri nameščanju in piljenju nastavitev pojavi kakšna težava, ki pa je ponavadi rešljiva s pomočjo ogromnih količin podpornih forumov in kratkega googlovega iskanja.

Prepričal si me! Kje ga lahko dobim?

S klikom na kul pingvina⁶ boš preusmerjen na Download stran, kjer si lahko izbereš primerno različico za svoje potrebe. Verzija 12.04 je LongTermSupport, kar pomeni, da se bo obnavljala in nameščala vse do leta 2017, če se ne motim. To zna biti precej dobra izbira.

Še za dvomljivce in tiste, ki niso popolnoma prepričani, če je to tisto, kar potrebujejo:

Wubi - Windows inštaler, ki omogoča, da operacijski sistem namestimo⁷ kar iz okolja Windows,

Druga opcija pa je seveda, da si inštalacijsko datoteko prenesemo na zagonski USB ključ, ali jo zapečemo na CD, nato pa lahko celoten operacijski sistem poženemo kar iz slednjih dveh naprav in vidimo kako deluje in kako zgleda.

Tako. To je z moje strani vse. Tukaj je kvečjemu še slika zajčjega uhlja, preden mi kdo prične očitati, da sem se v celotnem zapisu pogovarjal sam s seboj:

1. pa še kakšen tisti, ki me ne [↩]
2. Ja, še vedno se najdejo izjeme, ki se jih brez problema poganja. [↩]
3. se pravi okrog..večina ljudi [↩]
4. čas prižganega računalnika brez vsakršnega reseta [↩]
5. Btw, če koga zanima se bojda da namestit tudi Office. [↩]
6. Ki mu je ime Tux, bajdemim [↩]
7. In ga tudi izbrišemo, kot bi odstranili program. [↩]

Dve računalniški zadevi:

Kdo ima najbolj nadležen način avtentikacije internetnih uporabnikov? Ja, Študentski domovi v Ljubljani, kakopak. Uporabljajo isti način kot Eduroam,¹ torej protokol EAP s pomočjo programja wpa_supplicant. Sliši se komplicirano… in tudi je.

Mislim, omrežja in njihova varnost so mi drugače španska vas, vseeno pa si predstavljam, da rešitev študentskih domov ni najlažja in najbolj uporabnikom prijazna.

Zakaj se pritožujem? Ker zadeva ne dela.

Če mi kdaj zjutraj budilka zaigra svojo prijetno melodijo kakšno minuto ali dve prehitro in mi do začetka predavanj ostane še nekaj časa, me včasih prime, da bi skočil še malce “v lajf”² preverit kaj je novega. Ko kramežljavi računalnik uspem spraviti iz spanja pa sledi zabava:

Ponavljanje enega in istega postopka, dokler tisti RTNETLINK ne odgovori ničesar pametnega, nato pa grem lahko na faks in pustim računalnik, da me prižgan čaka do zvečer.³ Kaj je vzrok? Ubuntu? PEBKAC?  Ne.

Glup sistem, ki ni prirejen za normalno delovanje v vseh pogojih.

Druga stvar: Windows.

Popravljal sem nek prenosnik, ki je bil kupljen v kompletu z mobilnim internetom pri Mobitelu. Poleg virusa sem poskušal odstraniti tudi opozorilo za nelicenčno programsko opremo Windows Genuine (čeprav naj bi bili Windows 7 na prenosniku originalen in ima spodaj nalepko s kodo… ki ne deluje.) Po neuspešnem brskanju po popolnoma neuporabnem in glupo zastavljenem angleškem in slovenskem centru za pomoč predragega Microsofta sem spreminjal nastavitve registrov in v skrajni sili posegel celo po rahlo nelegalnem odstranjevalcu Genuina… Brezuspešno.

Čez nekaj časa pa je prikapljalo…. Windows 7 ima več možnih izdaj, ki si sledijo po možnih preferencah. Takole:

In seveda… kaj so zakuhali geniji pri Mobitelu? Nekje so kupili poceni prenosnike, neznanih znamk z licenčno programsko opremo, torej Windows 7 Home Premium, čez njih pa prosto po Von Neumanu  naložili nelicenciran Windows 7 Ultimate. Ne bi razpravljal o legalnosti tega početja, vendar je jasno, da zadeva ne deluje kot bi morala. Šalabajzerstvo 1A.

1. wireless v izobraževalnih ustavnovah [↩]
2. internet, op.a. [↩]
3. Če ga ugasnem sledi ponovno vzpostavljanje povezave. [↩]

Po tistem, ko sem na starem računalniku z naloženim Ubuntujem dokončno obupal nad nastavljanjem nepodprte grafične kartice in buljenjem v zaslon z 85Hz, sem žal moral presedlati nazaj na Windows XP.

Sčasoma je prišlo do tega, da sem za študij potreboval prenosnika,¹ tega pa sem kupil s prednaloženim Windows 7 Starter.² Po prehodu iz XP na 7 mi je bil operacijski sistem precej všeč, saj je imel kar nekaj prvin in pripomočkov, ki so se nahajali že v Linuxu.³

Kot je vsem izdelkom pridelanim s strani Microsofta v navadi, so se prav kmalu pojavile prve težave. Od grozno dolgega zaganjanja, do zmrzovanja, stalnega “mletja,” problemov z antivirusnim programom, nenapovedanega sesuvanja, upočasnjenega delovanja in mnogih drugih kolačkov, ki lepšajo življenje uporabnikov računalnika windowsov. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom začel iskati alternativo, kjer pa je bila logična izbira Ubuntu. Žal je bila inštalacija ena od tistih opravil, ki se nahajajo v kategoriji “lažje reči, kot narediti.”

Prednaložen Windows 7, ki ima na delu diska shranjeno inštalacijo operacijskega sistema se je na moj prenosnik “zažrl” do te mere, da ni pustil blizu nobenemu drugemu sistemu. Poizkušal sem z inštalacijo preko Wubi-ja (t.j. program, s katerim namestimo Ubuntu okolje kar iz že naloženega Windows-a), vendar mi je uspelo priti le do neke virtualne različice sistema, v kateri nisem mogel spreminjati praktično ničesar,⁴ nadgradnja na polno verzijo pa se je zaradi neznane napake (nedostopnost, ali zmanjšanje pravic dostopa do diska) prekinila na sredini. Seveda sem poskušal tudi z namestitvijo preko Live USB, vendar sploh nisem mogel pripraviti računalnika do bootanja iz zunanjega medija.⁵

Za nekaj časa sem pospravil idejo o “človeškosti”⁶ nekam v zadnji del lobanje, pa vendar je prišel čas, ko so težave z Win postale prekomerno nadležne. Nekje med prijatelji na Google+ sem zasledil FRI-jevca, ki je ves čas hvalil Linux z vsemi distribucijami. Drznil sem si ga vprašati za pomoč. Seveda je, nebodigalen, prav kmalu prišel na dan s preprosto rešitvijo:

---

NAVODILA ZA INŠTALACIJO OPERACIJSKEGA SISTEMA UBUNTU NA DELL INSPIRON MINI 10 (s prednaloženim operacijskim sistemom v double boot) – zahtevnejši vodič

1. V Windowsu odidemo na vsemogočni internet in si nekam dolpotegnemo Plop, ki je v bistvu neke vrste Boot Manager… se pravi program, ki računalniku pomaga ob zagonu naložiti željen sistem/program.

2. Odpremo downloadani arhiv in ga razširimo nekam, kjer ga bomo še kdaj našli. V novih datotekah se nahaja mapica “Windows,” v njej pa datoteka InstallToMBR.bat, na katero kliknemo z desno miškino tipko in jo zaženemo kot administrator. V črnem okencu, ki se nam odpre moramo vpisati  črko Y in potrditi z Enter. Ko je namestitev končana, zapremo vsa okna in shranimo vse delo. Ni nujno v temu zaporedju.

3. Ponovno zaženemo računalnik in opazimo, da se pred windows splash screenom pojavi nek meni, kjer lahko izberemo ali Windows (če je to seveda edini OS, ki ga imamo naloženega) ali pa možnost: Install ….to MBR.. Izberemo drugo in sledimo navodilom.

4. Če še nimamo ustvarjenega Live USB-ja se odpravimo nazaj v Windows in odsrfamo na stran programčka, za ustvarjanje zagonskih USBjev: Pendrivelinux.⁷ Seveda moramo na svoj disk naložiti tudi sliko inštalacije Ubuntu distribucije, ki jo želimo. To z lahkoto naredimo na TEJLE strani. Ko je vse to opravljeno v računalnik vstavimo PRAZEN USB ključ,⁸ zaženemo Pendrivelinux, v meniju izberemo distribucijo operacijskega sistema, ki smo ga downloadali in črko pogona, pod katerim se predstavlja ključek. Nato samo pritisnemo Next in počakamo, da se namestitev konča.

5. Ponovno zaženemo računalnik, tokrat z USB ključem v primerni odprtini in na zaslonu⁹ po zagonu izberemo, naj se boot zgodi iz USB naprave.

6. Samo še sledimo navodilom in kmalu uživamo v vseh lepotah Ubuntuja.

---

Ubuntu je enostavno prekrasen. Na mojem malem prenosniku se zažene 5x hitreje kot windows in po zagonu tudi neha obremenjevati procesor z nepotrebnim mletjem. Številna namizja omogočajo v osnovi vsaj 4x večjo delovno površino kot normalen OS, lep in estetski izgled izdaje 11.10 (za razliko od starih verzij) z meniji in animacijami pa je prijazen do oči uporabnika. Prednaloženi programi omogočajo pregledovanje, interakcijo in izdelavo multimedijskih in drugih vsebin, uporabo interneta in tudi kakšnega bolj zahtevnega opravila. Obstaja pa tudi “trgovina”¹⁰ z aplikacijami, kjer lahko najdemo na stotine uporabnih programčkov, ki jih naložimo s preprostim klikom.

A+.

1. za prenašanje med domom in študentskim domom [↩]
2. Mini prenosnik, oz. Netbook [↩]
3. ubuntuju, ofkors [↩]
4. vključno z internetom, gonilniki, izgledom… [↩]
5. črn zaslon po zagonu računala [↩]
6. “Ubuntu” pomeni “človeškost” v nekem afriškem jeziku [↩]
7. Naložimo in inštaliramo programček…. po postopku Next->Next->Next-I Agree->Next->Finish…pa to [↩]
8. Vsaj 2 GB, ponavadi [↩]
9. nek nov loader, ki se pojavlja po namestitvi zgoraj omenjenega Plop-a [↩]
10. seveda vse zastonj [↩]

Po prvih nekaj težavah z gonilniki za grafično kartico sem do sedaj z operacijskim sistemom zadovoljen. V bistvu več kot zadovoljen.

Če bo “človečnost za druge” (to namreč pomeni ta beseda v nevemkaterem jeziku) še naprej takole delovala, bom brez problema rekel: Windowsi adijo!

Kmalu sicer pričakujem probleme z nekompatibilnostjo določenih programov, ki jih bom potreboval, vendar se mi zdi, da bom takoj dobil rešitev ali pa alternativo na nemogoče velikem številu forumov za podporo.

O samem operacijskem sistemu: Namestitev poteka z “Live CDja”. To pomeni, da se operacijski sistem zažene s cdja, pojavi se že pripravljeno namizje na katerem sta dve datoteki: mapa z predstavitvami OSa in Install datoteka.

Po zagonu Installa izberemo jezik (tudi Slovenščina!), nastavimo tipkovnico na slovensko, nato pa pridemo do težjega dela: razdeljevalca partricij. Najprej sem neuspešno poskušal naložiti Ubuntu v prazno particijo poleg windows, nato pa sem enostavno izbral:”Use all disc.” (sedaj mi ni prav nič žal )

Postopek nameščanja poteka precej hitro (oz. naj bi če imaš dovolj RAMa in hiter cd-pogon). Kmalu sveže pečeni (nameščeni) Ubuntu ponudi ponovni zagon.

Po pozdravnem zaslonu se prikaže okence za uporabniško ime in geslo (formalnosti….), nato pa namizje.

Od tam naprej naj bi šlo kot po maslu. Edina stvar, ki sem jo moral spremeniti je bila resolucija zaslona.

Poleg operacijskega sistema dobimo veliko prednaloženih programov, kot so Mozilla Firefox, Evolution (bralnik pošte…ja pa ja ), Gimp (odprtokodna alternativa Photoshopu), komplet OpenOffice za pisarno, nekaj predvajalnikov filmov in glasbe (ki delujejo odlično) in seveda nekaj miselnih iger.

Ravnokar sem za test prek USB kabla priključil telefon. Spominsko kartico in spomin na telefonu zazna izvrstno